Karel Turner - Poezija (tudi ko to ni)

Upokojenski blues in druge

2009-07-09T05:11:00.000-07:00

Križem rok sedim brez veze,
prav nemarno se mi zdi.
Pogled usmerjam v dno proteze,
ki iz lončka se smeji.

Več ne grizem, reč nerodna,
ampak grizel bi kot prej,
pravi misel nespodobna
in vse misli so brez mej.

Malo spodaj malo zgoraj,
leve, desne, tiste vmes,
grizel bi ljudi ošabne
kar po ravnem in počez.

Okoli nog star muc opleta
glasno prede, rep vrti,
vem čemu ta reč presneta
in kaj si mačkon želi.

Malo mleka in salame,
ker cedi se mu iz ust,
predebel da komaj vstane
sladkosned in požeruh.

In če pesnik v prispodobi
stvar prestavi na ljudi
po pravici in krivici
jih primerja z žvalmi.

Je na enkrat ogenj v strehi
in kjer je ogenj tudi dim
privali iz ust se svetih:
Kaj pa misli pasji sin!

Nič. Le to da rad bi grizel
tja kjer nas najbolj boli.
Gnil je svet, kapitalizem,
proteza v lončku govori.

BREZ HARFE

Žeti strnišče,
sejati ledino,
garjavo kljuse,
z ovseno vsebino.

Hermes pa kuje
jeklene besede,
na jezik svinčen
v razklane poglede.

Duše brez harfe
napolnijo škarpe,
v krč parafraze
na robu ekstaze.

Hermes pa kuje
ognjeno kočijo.
Le sanjajo živi
in mrtvi bedijo.

Psiha in Eros,
Pegaz in streme.
Trni so črke -
jalovo seme.

Hermes pa kuje
na tnalu okove,
muzam verige
in deviške pasove.

Ko me bereš kot pesem

2009-07-09T03:11:00.000-07:00

Čakam zaman.
Potopljeni cvetovi
tonejo v kalno odmaknjenost.

Prazna soba
in vonj tišine
v skelenju odcvetelega časa.

Besede molčijo
ujete v pepelu
neizogibne ugaslosti.

Vzdramim spomin.
V šumenju starih lip
diši po postanem.

Bežni trenutki
božajoče otožnosti,
ko me bereš kot pesem.

Zasanjani vrtovi
na dlani spomina
in sled pikapolonice.

Nekdo odhaja.
V kapljicah rose
dehtijo širni travniki.

KO ME ČUTIŠ KOT PESEM

Tvoj smeh.
V senci divjih kostanjev
zibajoča gugalnica.

Tvoj dih.
V kriku poležanih trav
pozabljena pravljica.

Tvoj sen.
V morju peresne detelje
skrita postelja.

Tvoj dan.
Na robu večera
nizko leteča lastovka.

Tvoj duh.
Na hribu samote
od sonca ožgana cerkvica.

Tvoj glas.
Na nebu begotnih oblakov
odčarana mavrica.

Tvoj jok.
V črno prst
zakopana pojoča skrinjica.

Miniature

2009-06-23T04:00:00.000-07:00

ZA BOBEN IN LAJNO

Z maslom na glavi,
ko pamet na paši
kleše to pesem
utopljeno v čaši.

Malo tečnarim
in muhe lovim,
a zunaj dežuje,
dežuje v spomin.

Za boben in lajno
imel sem nekoč,
a zunaj dežuje,
dežuje v noč.

KOZARCI

Kozarci so polni.
Kozarci so prazni.
V sencah čemijo
pijane prikazni.

Malo po ravnem
in malo po čez
usmerjam korake,
a silijo vmes.

Se luna nasmiha
in noč šepeta:
povsod je lepo,
a najlepše doma.

ZAVESE

Zavese se padle,
oder molči.
Malo je v meni,
ki še govori:

prinesi veselje,
podari poljub,
izpolni vse želje,
bodi kot kruh.

Daleč je tisto,
tone v mrak.
V masko na steni
zažira se prah.

DIH

Diham besede,
božam ta čas
visokega sonca,
ki grel je obraz.

Bila sva edino,
v enem doma.
Škarje in platno,
krojeno za dva.

Poljubi skelijo,
zapišem kot stih.
Z ustnic polzijo,
jemlješ jim dih.

DENAR

S culo na rami
in palico v roki
desetemu bratu
hodim nasproti.

Okušam grenkobo,
zastrupljam ljudi,
razdajam pohoto,
razbijam luči.

S kamni spotike,
s pohlepom v očeh
le umazana solza,
ki gnije v dlaneh.

LJUBEZEN

Ljubezen beseda,
ljubezen dotik,
preštevanje zvezd,
bolečina in mik.

Ljubezen kot sonce,
ljubezen kot sled,
med nama in njimi
začarana v smeh.

Ljubezen po toči,
ljubezen pred njo,
kamnu in ptici
zapoje v uho.

Po tihem in samem

2009-06-22T02:00:00.000-07:00

PO TIHEM IN SAMEM

Moje so vse te besede.
Čisto moje.
A jih ne morem povedati,
a jih ne morem izustiti.

Nekomu,
ker je zmeraj preblizu.
Nekomu,
ker je tako obupno daleč.

In vendarle ihtijo,
ranjene od tišine,
premražene on molčanja,
že skoraj onemele
in brezčutne.

Nekje na vrhu jezika,
nekje na robu kričanja
so se zagozdile
v trudne korake,
in jih ne morem
priklicati v pesem
in jih ne morem
podariti srcu
in nekomu
ki diši kakor jaz
po tihem in samem.

ROŽA

2009-06-22T00:12:00.001-07:00

ROŽA

Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Visoko, zeleno,
ki boža oči,
kadar misli
letijo tja v daljavo
in se nikamor
več ne mudi.
Lahko da sem ljubil
vse do bolečine.
V sladkem trpljenju
usmiljenih muk,
predajal telo
strastem, poželenju -
dvoje v enem,
pil nektar in strup.
Lahko da še zmeraj
ob drugem leživa,
kjer barve bledijo
in blodi pogled,
ujet med spomine
in tke pajčevino
med suhe poljube
in črke besed.
Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Rumeno, uvelo,
poleglo v srce,
da sem pozabil
kje breze šumijo
in kako je
tej roži ime.

22.06.2009

ONA

2008-12-15T13:12:00.000-08:00

My first poem in English. Just shoot me lol

She

She is more as word can say,
my shining lighty when darkness grow,
forbiden dreams in crystal snow,
my love, my hope, my deepest pray.

In broken mirror chill wind blow.
I lost my faith i lost my day,
all children running far away,
this night is time so sadly slow.

But she is more like song can say,
and what the pictures never show,
I follow proud her and obey

to kindliness Mistress of my soul.
Becouse i find the door and way
to self and to the lovers glow.

(Hvala punci na komentarju. Očitno bom moral spet kaj spesniti v tej zimi)

Ne bo me

2008-11-17T14:55:00.000-08:00

NE BO ME

Ne bo me v knjigi spominov,
pod črnim dežnikom besed.
Z vsakim ovinkom sem mimo,
pahnjen ob stene nebes.

Ne bo me v hiši veselja,
ne v trsu prečute noči,
v sivem mrtvilu osame
in v gubah zamujenih dni.

Ne bo me v zatonu poletja,
da bi kot zarja gorel.
Ne v vonju zatohlega cvetja.
Jaz bom z ognjem pojel.

Thanks my beloved Fabiana for translation

2008-11-17T14:21:00.001-08:00

ON THIS SIDE OF WINDOW

It passed over in nights
rustled lights.
With wind in my hair
and birds in Storm
between branches
on dew of matured solitude.

Without harsh flare of pain
with no name
went above waiting world
to own silence
on the contrary.

It went over trough eyes
that fly by second
on tired gestures
in sharp white.

To first fold on boy's Cheek
it went over grooves
that grandfathers ploughing them
when you hear your secrecy
in lost noise

BAREFOOT

Again will be walking barefoot.
I am not feeling land.
I am not feeling grass.
I am not felling sand.
No leaves under legs.
Threads of clamps,
that they are tying up past
in these glass boots.

And it will hurt and be stinging,
and stroked to soles.
On ashes grey mornings,
to hazes of dreams.
To solar dawn of laughter
there and again back.

Again will be walking barefoot
that i keep you in mind
in flare of bright stars
that i keep my self in mind.

INVITATION

Eat lust from my hand.
I am angel of ugly words.
Master that teaches Margerita.
Horny puss on February Nights.

Drink up from well of pleasure.
I am Knight of round bed,
Japanese pellet in smile of geisha,
Whore who doesn't writte memories.

Dance in parterre of lust.
I am strings that cracks as whip,
if i meet woman again
who couldn't realy love.

love.you.. few changes in a few of the words..
love you

Dve pesmi

2008-05-01T15:55:00.000-07:00

DOMOTOŽJE

POLNI SMO VEČNE ZASPANOSTI
UTRUJENI OD PRIČAKOVANJ
NESREČNI V SREČI

POLNI SMO SIVINE
OBLAČNI S PADAVINAMI
IN NE VIDIMO MAVRICE
KI SE ZRCALI V OČEH

PO DEŽJU HLAPI VROČA ZEMLJA
PO DEŽJU VSE BRSTI
TUDI NA VROČEM ASFALTU
IN GREJE V PODPLATE POT
KI JO IZRIŠEJO OBLAKI
MED NAMI IN VEČNOSTJO

DOLGO PRE DOLGO BOM HODIL
KAKOR OTROK RABUTAT
ČEŠNJE NA SOSEDOVEM VRTU
NE DA BI SE PREPOZNAL V STARCU
KI ŠE ZMERAJ PIŠE PESMI

SEBI IN DRUGIM
KI SO ZASPALI V SNEGU

SEBI IN TISTIM
KI OSTAJAJO VEČNO NA BEGU

IŠČOČ SPOMINE
V DOMOTOŽJU

HOMESICKNESS

We are full of enternal sleepines,
tired from anticipations
unhappy in happines.

We are full of greyness,
cloud with percipitations,
and we don't see rainbow
that she is mirrored in eyes.

After rain evaporates hot earth.
After rain all is budding
also in hot tamack,
and he warms up way on soles
wich her draw clouds
between us and eternity.

Long, to long i will be walking
like childe who stealing cherries
on neighbours's garden
without recognizing
my self in old man
who still writing poems

for my self and for others
that they feel asleep in snow

for my self and for others
who are always in run

searching memories
in homesickness.

IKRE

Je rumeno peščeno.
Tik pred oseko,
iščejo tujci prijazne oči.

Se ura ustavlja
v času minulem,
nikogar ne iščem -
opazujem ljudi.

Prinesi mi veter -
v tej prispodobi,
nekaj kar pade
in zmeraj stoji,
a ne doseže
brez nujne plitvine
preprostost enako
različnih stvari.

Prinesi mi vse
kar s trudom odnašaš
in bodi malenkost
in bodi pohlep,
ko znova umivaš
mrliče ob rojstvu,
ki pozabijo mater,
ko pojdejo v svet.

Tam na obali.
Tu v ogledalu,
pod sončnikom
pisano sivih nians
se hoja po brvi
zdi kakor slutnja,
ki popelje šamana
v čudežni trans.

(He, he! Zelo beden prevod i angleščino. Itak nimam pojma!)

2008-03-06T16:11:00.000-08:00

Ni v meni

Ker se ljubezen nikdar ne postara
in mlado ostane do smrti srce,
ker roka dotike za vekomaj čara
v nežnost večera in sončnega dne.

Ni v meni, če hočeš, ko raniš oblake.
in se usiplje čez lica slan dež
posrkala žalost vse trudne korake,
da bi ne zmogel odhajati čez.

Tam bova stala gola in sama.
V samoti negibno, tišini v poljub,
in bolj ko gorijo mostovi za nama
več me je v tebi kot misli obup.

Ni v meni, če hočem, ko božajo sanje,
in se razliva čez lica nasmeh
narisala sreča podobe in znake,
ki se iskrijo ljubimcem v očeh.

Tam bova stala v reki spomina,
kjer šumijo besede v vetru strasti.
In ko izgineš z obrisi v neznano
je dobro če peče in znova skeli.

(07.03.2008)

(Po dolgem času malce raznežena klasična štirivrstična pesem, ki me spominja na patino in plesen)

Neizdane zbirke

2008-01-04T07:22:00.001-08:00

TOSTRAN OKNA (2006)

1.

ANALFABET

Je kakor je
ko žvenketajo črke
ko rajajo note
ker si ključ violinski
zahtevno besedilo
samocenzura

in te jemljem
med vrsticami
ko jezdiš
lesenega konja
in namesto
obveznega branja
nudiš prepovedano čtivo

je kakor je
ko ponavljam rimo
in gulim klop
v prvem razredu
analfabet ki jeclja
že na pamet
naučeno berilo

2.

BENETKE

Vešča si
tako ali drugače
in ti prija
luč pod zadrgo
da se zaletavaš
pijana ljubezni
v svetilko
jaz pa trzam
in strižem z ušesi
ker mi godi
zibanje gondole
ob polni luni
in trpka pesem
žejnih mornarjev
tam daleč
v ozkih ulicah
na pomolu
med jadri parniki
in galebi
v samem srcu
najinih Benetk

3.

ČARODEJKA

Koliko ljubimcev
pozna tvoj trik
čarodejka
ko skozi priprte veke
sežeš v rokav
kjer se pretaka
sladkoba
in s plaho desnico
med kratkimi vzdihi
pričaraš golobico
ki odleti
v golo sotesko
skelečemu ledu
nasproti?

koliko vrat
odpre tvoj ključ
čarodejka
ko sežeš v rokav
namesto pod steznik
kjer drhti koža
v razžarjeni samoti?

4.

JALOVA LETA

Tako prazne
so lahko le besede
ki vlivajo vero
mrtvim stvarem
in jalova leta
ujeta v zanke
čutnih laži
ko z vonjem
po samem
dodam
in odvzamem
znanilcem jeseni
patino časa
oborožen do zob
ter vprašam dneve
ki so šli mimo
kje je tisto polje
kjer divja vojna
med svetovi
in spoli
na kateri postelji
kazenski vod
ki strelja
talke ljubezni
z naboji
ki dišijo po ribah

5.

SNEŽENJE

Obmolknejo orgle
v odjugi nezmotljivega
razpotje minljivosti
v raztopljeno prosojnost
ker se hranim na hladnem
pred dotiki čilih babic
ki plešejo same
v visokih petah
razgaljenih neder
čakajoč na sneženje
kot strast na pohoto
kot nožnica meč
v spovednici želja
prebičane s samoto
in hrepenenjem

ob večerih brez plesalca
v nočeh brez plezalca
po škripajoči postelji
nepotešene

6.

ODGRENJENOST

Iz tvojih oči
zajemam odgrenjenost

mrzlo naročje spomina
vročo sapo poljuba
da me izdihaš
v pozabljeno jutro
da me razkolješ
med temo in svetlobo
s svetlimi toni mrakobe

iz tvojih dlani zajemam
nežnost minulih trenutkov

neumrljivo črto življenja
bežne vzdihljaje ljubezni
da me umiješ
v zarji večerni
da me razbereš
med šumljanjem tišine
v zadnjih odtenkih grenkobe

iz tvojih besed zajemam
prvo posušeno solzo

na licu slovesa
da bi strune obmolknile
brez ihtenja

7.

MEHKOBA SPOMINA

Vse je bilo
selitev ptic
ozka elipsa
nad bleščavo
brezbrežja
v teži sopare
drobceni dež
ki je padal
na prazne terase
najinih srečanj
in tavanj

mokri veter
bo izpral
venečo samoto
s tvojih
jutranjih ur
v mrki vonj
pozne jeseni
in združil žalost
iščočih se ptic
v čebljanje spomina

kjer ulice krotko
vanj tkejo podobe
in slišiš v daljavi
že skoraj
zamrle glasove

7.

RAZOBJEMANJE

Bi jokal
se samo tako reče
iz srca v srce
za plahutanje
ki je tu
in odletava
v kovinsko robidje

zaman iščeš oči -
prebodena krila
ki jih preveva
ljubezen

poštar nese
prazno pismo

tu v ječi
so moje
ustnice
plamen

sprejemam
grenkobo
otrok
ki jih
rojevajo
starke

kot sonce
zapuščenosti
zgneteno
v lice

novo bivanje?

ljudje so norčije
v sencah
begotnih
oblakov

slišal sem
za vas
od njih
v med stihu
od tistih časov
zelenečega
vejevja v
venečem
pričakovanju
rumenine
ko sta se
ljubimca
prvič
razobjela

8.

TRPNOST

Tedaj najine oči
postanejo eno

pred razcvetelimi grmi
strme negibno
in tožijo vase
v vročo težo
zamrle strasti
hladne navzven
in kipeče navznoter

tedaj najine ustnice
postanejo eno

priprtih vek
prisluhneva upu
in čakava nase
v ugaslem uporu
zapuščenosti
premrla navzven
in žareča navznoter

tedaj najino telo
postane eno

hladen nemir
ohlaja vročino

bil je trenutek
čemu ta minljivost?

9.

OSTANI

Če nanese
kakšno noč
ostani

nakradla sva
že toliko obljub
drug drugemu iz ust
da laževa
edino po potrebi

čim daljši nos
strastnejši so objemi

ko ves lesen
gorim
med tvojimi
koleni

10.

TEČEVA

Tečeva
za smehom v ušesu
v tiho srečo
objemov čez rame
v nežnost
po jutranji kavi
skoraj togotno
razgreta do
prve zmrzali

in vse tiše
nad hiše
prezgodnja jesen
siplje veneče cvetove
ko grabiva z ustnic
kičast prezir -
drobtine zamujene zore

z žarom skesancev
brez pravih besed
beživa priklenjena vase -

sebični odsev
resnične laži
da teče vsak zase

11.

STENA

Zaplezal sem vate
sredi ravnice
si gladka stena
trda neomajna
monolit
na katerem se
sonči modras
ki ga je pičila dojka
da sika
dolgim sencam
ob koncu dneva
ko ga pokončajo
kamni preklane noči
in zmeraj isti gibi
ko se slačiš
pred ogledalom
naveličana bližine
in dotikov
ponavljajočih
v kretnjah plezalca
brez domišljije
na vrvi privezanega

12.

VSTOPAJ

Čakam te
v izgubljenem prostranstvu
med nebom in zemljo
med zvoki in tišino
v čitalnici osamljenih src
kjer se besede
tipljejo s prsti
do temne krvi
in slepe ljubezni
še preden zapreš knjigo

ko bo pod kožo vdiral mraz
pridi kot dama uvelega lica
ki diši po mladosti

v metež igrivih sanj
vstopaj že gola
brez gubic kreposti
z drobci sramu
posodo strasti
in zvedave norosti

13.

NEKOMU ODVEČ

Siti me lakota
v tvojih očeh
igla v kopici sena
in besedi:
nekomu odveč

siti in žeja bližina
pekočih ustnic
kot žamet
nežnih dotikov
ko praskam
po praskah
gubavca
vrtnica
trn
prazen prostor
sam sebi preveč

14.

PROTI SEVERU

Odidi
ko hočeš ostati
modreci z juga
snubijo psice severa
v belih nočeh
na urnih saneh
z ledeno sapo
brezkončnosti

ker sva brez krzna
plodila polarne lisice
in se je gora zarila
v krmo postelje
da toneva vase
odhajaj zmeraj
ko hočeš ostati
proti zvezdi na severu

15.

VPRAŠANJE

Boš zmogla razbrati
drobne črke in čačke
ko piše pesem v meni
neumne grafite in fraze
boš zmogla ločevati
vsebino od forme
bistvo od biti
ali pa je lesk
v tvojih očeh slepilo
ki mreži s pogledom
brez zabesedja

vabilo zvite samice
na paritev pripravljene
ker si načitana
samo s črnilom?

II.

16.

VASE

V svet sem gledal
nič več v srce
morda zamujal
na sipinah dne
obale smeha
in dotike rok
tujec času
v sebi pa otrok

v svet sem gledal
nič več v oči
na slepo tipal
bližine in stvari
sladkost poljuba
in nalet strasti
obraz v obrazu
skritem med ljudmi

v svet sem gledal
nič več vame cvet
nekoč zalivan
s čistostjo besed
v preprosto misel
da vsak najde pot
nazaj in vase
tudi preko zmot

17.

NAPLETANJE

Kje
s kom ugaša
in ujčka pletilko
z okornimi prsti
kakšno nedeljo
s samoto
v naročju
dve levo
dve desno
imeti in biti

dve levo
tri desno
s počasnimi gibi

dve levo
dve desno
v objemu tišine

dve levo
tri desno
da traja ko mine
in diha počasi
sam s spomini
v tihoti trenutka
obraz v črnini

18.

MRKE MISLI

So trpke v črnem
v jablanah bele

barvam prosojnost
barvam besede

zdaj so postale
že skoraj prezrele

preveva jih žalost
brezčutna togota

svet je razbojnik
dobrota sirota

in vendar pokorno
v suhem vodnjaku

kopljem še globlje
hlastaje po zraku

19.

OBLIKA

Poznam te
po številu črk
ki so jih
položili vame
in silijo
na jezik
kot besede

poznam
kot struno
ki izvabi zvok
iz trde teme
kot veter
ki bolest ga žene
vrtet kolesa mlinov

poznam te
po število rok
ki so se
nagnetle v meni
in tipljejo
v globini
s prsti
da lahko objemam
svet okoli tebe

poznam
mogoče bolj
kot bom spoznal
kdaj sebe

20.

MRTVICE

Vse tvoje vode
ujete v nevidnost
ki sva jih bajala
do negibnosti
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic
ko padava vase
utrujena od pogledov
do otrplosti

vse kaplje
v laseh utopljencev
na sipini postelje
ko krmariva srečo
in vse mrtvice
obdane s tančico
skrivnosti
ko greva na razen
naveličana
do onemoglosti
so popki lokvanjev
in popkovina sanj
izsanjanih

21.

MANTI

Molk te dela
nevidno spremljevalko
riše krik
na nema usta
šepeta o dotiku
ki je zakrknil besede
da hlastava za zrakom
kot manti
v peščenem morju
vsaka k sebi
od sebe
brez konca
in kraja

molk se razrašča
v ironijo obraza
vpija grenkobo
našobljenih ustnic
hlepi po dežju
in ne moreš
bliže soncu

22.

TOSTRAN OKNA

Prešlo je
v nočeh šumeče
svetlobe
Z vetrom v laseh
in pticami v trnju
med veje
v roso
dozorele samote

brez rezkega
sija bolečine
brez imena
prešlo čez
čakajoči svet
proti mrzlim zvezdam
svoji tišini nasproti

prešlo je skoz oči
ki hite mimo drugih
na trudne kretnje
v ostri belini

V prvo gubo
na dečkovem licu
prešlo kakor brazde
ki so jih dedje orali

ko slišiš
svojo molčečnost
v izgubljenem šumu

23.

RUTINA

Naplavi me
na prvo brežino
kjer samevajo
navpični stolpi
ki mečejo senco
na tvoje obzorje
za obzidje
pod baldahin
med salvo
topov poželenja
me zalučaj
v tisto sobano
kjer visoke pete
ne grbančijo čela
kjer znova in znova
nasedam tvojim besedam
in je rutina
če pošlješ srce
spet nazaj v glavo
naj se spomni
da si napaka
najlepša najslajša
napaka narave

24.

LEPOREČJE

Te kaplje
po licu tekoč
niso solze
niti potne srage
v morastih sanjah
ne dež
ki po šipah bobni
ko te lomim
kot drag porcelan
ker si skodelica strupa
le sebi namenjena
in posvečena

pregloboko sva zabredla
v močvirju leporečja
v živi pesek domačnosti
da ne najdem strune
v glasu tvojem
ki ne zveni užaljeno
ko brenkava
skozi vsa leta
melodijo puhlo
izlajnano

25.

ŠAMANI

Čarajte
z lončenimi basi
slamnate strehe
kot v času pravljic
šamani

začarajte vrane
v konje krilate
izgubljene sledi
v plesne korake

otroške glasove
v srebrne piščali
začarajte pušče
v polja ljubezni

ko nizajo misli
poljube v pesmi
čarajte sanje
do nezavesti

26.

NIKJER ZAPISANO

Sčasoma zbledi
nikjer zapisano
kakor ljudje
iz spomina
poljubi iz ustnic
besede iz ust
ostane le zemlja
za grobove
geni v pesku
in prazna zibelka

nekoč davno
izgubljeno v večnosti
pod soncem
ki nam je
risalo sence
drevjem ki nam
je bralo misli
in zvezdami
ki so poznale usodo
zbledi sčasoma
tudi zapisano

le prah je še
zmeraj isti

27.

ENO

Eno smo
kot zasanjane sanje
Eno
v samoti dvojine
ki se ne deli
na kruljave škrate
in gole plesalke

ne jaz in ne ti
obdani z množino
večkratne bližine

ko zapremo oči
smo eno in edino

28.

PTICA

Po tleh
drobtinim zrnje
lačne ptice
ki krade sanje
ptice večernice

za gizdavim pogledom
puhast napuh
rjuhe polne perja
na katerih
sta se ljubila
noč za nočjo
senca in luč
v očeh črne mačke
spraskana do krvi

po tleh
drobtinim zrnje
ptice večernice
ki peruti sanje
in ne sme leteti

29.

IMPRESIJA

Zgolj formalnost
pesem o jeseni
sinonim za žalost

čez oko meglice
pozobano poletje
in uvelo lice

zgolj naključje
pesem o jeseni:

vonj kostanjev
zrcalni svetovi
in tihi šepet
besed med grobovi

30.

JABLANA

Ko nikogar ne bo
bom jokala

jokala bom kot
majhen otrok
ko več nikogar
ne bo
da bi mi rekel

kako si brhka
v teh belih cvetovih
kako si lepa
v tem listju rumenem
tako gola
tako sama
na hribu

jablana

III.

31.

BREZ NAVDIHA

Gnalo me je
kot žene angele
nazaj v objem nebes
neznosno domotožje

gnalo brez navdiha
v besede pesnika
ki ne verjame stihom
v bedni recital ednine
v monolog srca
požirat ostre nože
in pilit rešetke patetike

gnalo me je
že zatrtega v kali
s črnico na krilih
in puščico v peti:

vsak lahko poje
a ne more leteti

32.

ČEZ ROB

Zdrkneš čez rob
in vozijo vozijo
mimo tvojega okna
kočije smolnate
svinčeni možiclji
za prgišče sanj
črno mano

vozijo s kamni
okoli vratu
Marijo za lon
da ne bo mogla
zbežati v nebo
ko se prikažejo
zvezde repate

vozijo vozijo
mimo mojega okna
tistim v krogu
in čez
kakor v nebesih
tako na zemlji
in vmes

33.

ZATON

Morda modra
skoraj posinjela
v olivni barvi
starega šinjela
koraka misel
strumno na paradi
v pozdrav in v slovo
pomladi
morda črna
v slutnje potemnjena
morda bela
v sanje zasnežena
koraka misel
skrita v podkapi
da v večnosti
smo le vojščaki
in dihamo
vsi v isti sapi

morda siva
davno osivela
koraka misel -
bržčas brez pomena
v brezbarvne črke
danega imena

34.

DREVORED

Posekali so
tisti ki imajo
zlepljene lase
in orjaške dlani
drevored

na panju
razbiram letnice
leta seštevam
ves štorast
a ne slišim korakov
ne vidim obraza
ne duham več
njenega vonja

posekali so
tisti ki so jim
tuje besede
in nosijo zadrgo
prek ust drevored
in pregnali iz krošenj
vse ptice spomina

35.

DNEVNIK

Našel sem
kar je bilo skrito
pod tvojim zglavjem
ne da bi vedela
in se videl drugačnega
v luči besed
ki jih pišeš v dnevnik

večni otrok
ki so mu palčki
pod palcem
ukradli igrače
jagnje ki se pretvarja
da je volk
nežnost ki lahko rani
le s poljubi
obraz ki zmore
tudi glasno ihteti

našel sem
čisto slučajno
pod krinko sebičneža
svoje strahove in želje
napake in kreposti
lepoto bivanja
ter se spomnil zibelke
v luči resnic
ki jih pišeš v dnevnik

36.

ZAMUJAM

Besede so moje obleke
mehke in vpojne
z razpetimi gumbi
in madeži studa
na zlikanem stavku

zamujam
vso tisto romantiko
ki jo vozi
majhna črna lokomotiva
po tračnicah
mladostne vznesenosti
in star pokončen
usnjen kovček
poln domišljije
zamujam
iz aleje smehljajev
v preveliki kapi
in pletenih rokavicah
zamujam
zavedno zamujeno

37.

Z RAZBITIMI ŽARKI

Ko smo odhajali
neizmerno pijani
proti poslednjemu zatočišču
s kratko sapo
in dvojnostjo portreta
ni bilo treba
iztegniti rok in vratu
proti zvezdnemu nebu
da bi pregnali temo
iz otroških oči
in se zarežali
kozarcu čez rob
med vijuganjem po brezpotju

ko smo odhajali
z razbitimi žarki klošarjev
in obležali v košu za smeti
ter se sramovali besed
ki so odpeketale v noč
ni bilo potrebno loščiti čevljev
in obviseti na vezalkah

ko smo odhajali
v temnih očalih
in trkali na gnilo meso
z maligani in lažjo
da se ne bojimo jutra

38.

ZA ČELOM

Rodil sem se jokajoč
zato so me
nekoliko postarali
mi dodali žlahtnost in plesen
ter jo zamesili s časom
da se ne bi smilil
telesu ki gre naprej
da se ne bi bal
hiranja in samote
v mojo zavest so vtihotapili
njegovo stvarstvo
me naučili ponavljanja
do zanikanja
in vcepili simbole
v stvari in podobe
svoj totem
so mi zabili v čelo
me zlepili v mozaik ednine
rekoč da sem človek
bitje božje
toda ne najdem
svojega popka in popkovine
nikogar ki bi se skrival
za čelom

39.

ZADNJA ŽELJA

Ujemi jo
njo ki beži kakor voda
po ozki strugi
med stvarnim in namišljenim
v skrivnost življenja
ujemi
v čvrsti objem nežnosti
kakor brezdomci
ki ne kradejo
in ne tarnajo
polno steklenico
da ti znova
požene kri v lica
svilnato mehka počasnost
poletnega popoldneva
v mehko spokojnost jo ujemi
oropan sanj
in od resnic umirajoč
svojo zadnjo željo -
brez hrepenenja

40.

LETNI ČASI

Verjamem
da ne verujem
pozabljam
da pozabljam
da je pesem
trenutek zapisan
v večnost
v lahkotnem
pozibavanju pomladi
v zrelih krošnjah jeseni
v mrzli sapi zime
v aprilu vse cveti
novembra vene
poletje je
čas negibnosti
ko gredo leta
navkreber
v izsušenih besedah
s korakom naprej
s korakom nazaj
med prebliski in ujmo
v izparevanju
kleče se plazeče
vsakdanjosti

kdo sem
na koledarju
večnosti
praznik
ali delovni
dan?

41.

NAROČJE ROČAJA

Ne čakaj
name sestra
greh je uzreti
svojo podobo
v drugem
in ljubiti
samega sebe
kot ljubijo
mrzli bratranci
v naročju ročaja
svete ikone
in stigmo
na čelu točajke
spačeni do
nerazpoznavnosti
na pultu
čardaš plešoč
dokler jih
ne ugrabi ciganka
in izginejo v noč
z violinami v srcu

42.

NA SREDINO

Dovolim si
potop v nostalgijo
mojo vrv
še pletejo
zato se ne obešam
na ramena bližnjih
in daljnih
in ne cmerim
za vsako figo
katarzično
orgazmično
ker me je
usoda lika
posadila
na sredino
med tiste ki igrajo
zadnjo karto

na stare
dobre čase
pozabljene
manično
falično
le ko se
spomnijo

43.

KRT

Danes sem čutil
svoj zadnji včeraj

šele danes
sem zvedel za jutri
in tisto kar prihaja
z nanašanjem
barvnih tinktur
med obrise črnega

spodaj so samo tuneli
zgoraj krtine

kopljem v sebi
kopljem v tebi

malo sonca
in žarek slepega upanja
da lahko nežnost
objame naplavine spominov
v odhajanju

danes sem videl
trk premražene lastovke
v okno prostora
in gledal palčico
kako pada
in pada
in pada
z njenega krila
v osamljenost

44.

DUŠA

Potujem
počena vzmet
z neokrašenimi verzi
iz popolne črte
v krog norosti
ker beseda smrt
ne zmore samoglasnikov
in vendarle kriči
v vrtincu časa
ko kane kaplja
tja na okno milosti

na dno razpoke
kjer trohni tvoj les
molče potujem
brez sanj in videnj
v čar praznega
kjer že sam gib
pomeni misel
in izdih

45.

PESEM

Pesem naju tepe
med vrsticami
išče strani zlepljene
liste iztrgane
besede po dežju
zlite v mavrico
in odvečni balast
pike na koncu začetka

ker sva za las
zgrešila poletje
v očeh starca
in prvi poljub
deklice s pentljo
naju pesem tepe
preko ust
s trdimi platnicami
iščoč misli zlajnane:

v usnje vezane
rime brez strasti
od srca zavržene
tam na zaprašenih
policah sramu

IV.

46.

ZAPUŠČINA

Rahla prst me polni
z nelagodjem apatije
mrzli mah
v končnem prikazu

zakoreninjen v prostoru
kjer nihče na sprašuje
in modrujejo stene
o barvi ometa
mi ude odsekaj
v oči me zabodi
in zakoplji
globoko
globoko
v spomine
da ne bom
nikomur zapuščina
zmlet v drobce
kovinskih opilkov

47.

POKONČNO

Ne glej postrani
ko stojim pokončno
ponosen na grb in ime
ker sem prehodil neznano
in videl angele brez perja
ki s krepeli razbijajo krste
in iztikajo oči pticam

vsak je naseljen s svetovi
kjer majhni bogovi
gradijo žrtvene oltarje
ter obljubljajo nebesa
v peklu svoje gorečnosti
z ognjem in mečem
pokoro in kaznijo
in odpuščajo le sebi
vzvišeni nad resnico
pravični in nezmotljivi

do naslednje grmade
zgrožena nad minljivostjo
kakor podgane po kugi
glej naravnost
ko stojim pokončno
srečen ker nosim srce

48.

NEIZGOVORJENA

Zaobrni me
neizgovorjena
v neznosno tišino
v dokončno praznino
beseda odmrla
na ustnicah
v blago nevednost
me zaobrni
v grlu
v kričečo norost
v krsti svinčeni
jezno zaškrtam
z zobmi
pesem o črvih
sivemu nebu
in kalužam na cesti

49.

PUŠČAVA

V misli drugega
me zakoliči
to cvetje
ki več ne diši
kot dvojnost
blaznost
prestrašenost

vonj jeseni
seka v kosteh
veter žare prevrača

skomignem z rameni
vdano poslušno
in drobim pesek
v ustih
mojo žejno puščavo
mojo prazno dušo
ki prepereva na soncu
nekje med
piramidami dneva

50.

PO PRAZNEM

V kraju ki ga ni
pa bi moral biti nekje
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva
brez obžalovanja v očeh
brez spomina na mrtve
brez tolažbe za žive
kot upanje ki ne sluti
kot beseda brez pomena
dorečen v zanikanju
kakor vrvohodec
v kraju ki se le zdi
med potresnimi sunki
zgrožen nad samim bivanjem
bežiš pred pogledi osamljenih
vajen hoje po praznem
v izpraznjeno

51.

PRIDIGA

Bodite hvaležni srcu
za bradavice
na prstih modrecev
ker se v svojem avtizmu
spoznajo samo na
anatomijo telesa
in globino duha
našemljeni v vrače
in celijo rane
edino ponižnim
in pastirjem ovac
počlovečenih

bodite hvaležni besedam
ki zastrupljajo množice
da glasno vzklikajo
njihova velika imena
in temu
da gre ljubezen
skozi želodec
le s carskim rezom
pa čeprav materinska

52.

ZAMOLČANO

Iz slepega verovanja v dobro
ker je šlo skozi ogenj
lepih reči
ljudje pa jokajo
od lepote in dobrote
nakupovalnega vozička
jahajoč jeklene kobile
plastično elastično
skrajno posesivno
brezobzirno
oziraje se nase
in vase
na vekomaj veke
na veke
na jezik
na oči
na pol trebuh
sitosti bedne
za pesem
za pes sem
brez krivde
s krivdnim razlogom
veletrgovca
človek in ovca
človek in ovca
jagnje in volk
krotki pa v molk

53.

PSIHODELIJA

Kako daleč si?

tudi jaz sem bil tam
gospod s sedmimi grehi
glasnik vzdržnih čudežev
tudi jaz

na razpokani zemlji
psihodelije
z očmi v zelenem
usločeno telo
in jezdec na pipi

kako daleč si
gospa vseh kreposti
glasnica odrekanja?

tudi jaz sem bil tam
v letečem ogledalu

v nečisti goloti
golšavih starcev
na brezbrežju utrujenosti
meso brez impulza

nekje daleč sem bil
le še nejasna oblika

54.

SIMBOLIKA

Me ne presune
lovljenje vetra
nečimrnost
menjam podobe
za simbole
oko za zemljo
nebo za pentagram
ker sem črno
nad soncem
dim nad ognjem
arabeska
in ovnov ponos
ko strižem jagnje
v kačjem svetu
polnem malikov
in lažnih prerokov
s škarjami časa
tja v sluzasto
pozabo sikajoč

55.

BRCANJE V TRNJE

Vas potolažim
tudi za ceno tveganja?

ljudi žulijo resnice
skrite za lažmi
množico posameznik
in njegova svoboda
večino manjšina
delamo zelo dobro
sebi v prid
drugim v škodo
pomilujem tiste
ki za mojih hrbtom
pišejo po diktatu
glamurozne traktate
o človeški etiki
brez poetike
o smislu nesmiselno
o sebi ki ga
vidijo v drugem
do nerazpoznavnosti
na smetišču starih zamer
kot odrešeniki duha
razčetverjeni v besedičenje
na grobišču
osnovnih vrednot
kot porota
in večno
sumničenje
do pogreba ležim
v mrliški vežici

56.

KOBILICE

Dogoreli smo
v plamenici bratstva
in se razšli z noži
razmejeni z bodečo žico
in minskimi polji
bil je vlak
v sopihanju sinjega kita
in galeb
s kljunom ujede
ki je krmaril
naše misli in srečo
in namerno zatiskanje oči
pred zublji
ki so tleli
v besedah izbranih
Zenica v zenici
in grdi - švaba -
v strahovladi enoumja
zdaj smo zajezili pogled
vrtičkarji časa
poneumljena jata gosi
na živalski farmi
neštetih možnosti
ki je ječa
in zobamo hibridne sanje
zlatouste svobode
ki je ujetništvo
dobrikajoč se
velikemu bratu multinacionalk
izkoriščani v izkoriščanju
razčlovečeni v razčlovečanju
kot ceneno blago
na polici stvarstva
kot globalizatorji egoizma
in tlom odnašamo prst
in besedam pomen
in zraku sapo

57.

TEŽKO

Težko je premakniti noč
samo s kozarcem sanj
Težko oditi
čakajoč zaman
ležati v mehkem
v sebi razmetan

težko je biti srečen
v žalosti in sam

težko je najti
vase potujoč
postaje dneva
z iskrico v očeh
in greti srca
z žeblji v dlaneh

težko je biti sonce
v oblačnih dneh

težko je dihati
in se smejati
težko živeti
in objokovati
težko je iti
s prsti čez samoto
premnogokrat
sam sebi v napoto

težko je premakniti noč
še težje je zaspati
oddaljen od bližin
brez upanja: dajati

58.

FRAZE

Tistemu ki z gofljo
trpinči fraze
na robu jezika
v zaporedje besed
že slišanih
pritiče okvir pozlačen
oslova senca
in neuslišane
želje uslišanih

tistemu s topim rezilom
ostrina britve
zarezana v podobe
že videne
in platno
črno črno
v galeriji noči
z rafali prestreljeno
ker po aplavzu
krade drugim
in daje sebi

Neizdane zbirke

2008-01-04T07:16:00.000-08:00

ČRNO POD PALCEM (2006)

1.

SALTO MORTALE

NAJ ME IŠČEJO
V SKLADOVNICI SANJ
KOT POŽIRALCA OGNJA
KOT METALCA NOŽEV
KOT TOK NASPROTIJ
V RAZOSEBLJANJU
KAKO BODO ZVEZANE ROKE
STREL V TILNIK
ALI MEDVEDEK PU
NA TRGU NEBEŠKEGA MIRU
ZATO KER SE RIMA
RIM - MIR
IN JE AMIR BOSANSKO IME
NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI
NAJ ME IŠČEJO
ZBIRALCI PERJA
SKRUNILCI GROBOV
MARIJA
KI SO JI ODREZALI DOJKO
V METASTAZAH ROJEVANJA
MED NAKOVALCEM IN KLADIVCEM
MED PALCEM IN KAZALCEM
S PRISLUHI GLUHEGA UŠESA
NAJ ME IŠČEJO TISTI
Z ISTITISOM
SORODNI PO DUŠI
RAZLIČNI V BESEDAH
NA TRAPEZU ŽIVLJENJA
V ŽALOSTNI RADOSTI
NAJ ME IŠČEJO
V POOSEBLJANJU

2.

MINIMIRAJ

MENTOR EQUUS
POEZIJA ONANIRA
POEZIJA MASTURBIRA
NAVDIHOVALKA
MLADIH POPOTNIKOV
BOBNOV V DEŽJU
GROMKIH KAMNOV
ODVALJENIH OD SRCA
V METAFORIKI
OBUPNIH POIZKUSOV
SAMEMU SEBI
PREREZATI VRAT

MINIMIRAJ
PO IZGANJANJU MRLIČA
JEZDEC
V VAJETIH ČASA
BLAGOSLOVLJEN
Z BESEDO
KI LAHKO UBIJE
MED PLOSKANJEM
IN VOSKANJEM
ČRNIH BRČIC
NAD SOČNIMI USTNICAMI
LJUBEZNI

MINIMIRAJ
OKNO PROSTORA
VIRTUALNO BITNOST

SLEPI NE VIDIJO
AMPAK TE ČUTIJO
POL ČLOVEK
POL KONJ

PESNIK
PERESNIK
KONVERTIT
KABALIZMA

MINIMIRAJ

3.

MAKSIMIRAJ

MENTOR ANIMUS
ŽIV BOG TI NE PRIDE
DO MRTVEGA
V TEJ MAKSIMALNI
MAJHNOSTI

POEZIJA
PITIJSKA PITA
SAMOZAVEDANJA
ZLOŽENKA ČUSTEV
DOMIŠJAVA FANTAZMA
EMOCIJ
MOIRA DVOMA
V MRAČNIH VEŽAH
ISKANJA
PRILEŽNICA UMA
V SVETLIH SOBANAH
SPOZNANJA

MAKSIMIRAJ
V LUKNJAH SPOMINA
PRVO BESEDO
KI PADE NA PAMET
KI PADE NA ŽAMET

GLUHI NE SLIŠIJO
AMPAK BOŽAJO
PO ČRTI LJUBEZNI
GLASOVE VZHIČENIH
MISLI

MAKSIMIRAJ

POET
KATEHET
V KAJSTVO
AFEKTA

4.

ODSANJANOST

IN ZDAJ MNOGOVEZNO
PIŠEM ZA BREZVEZNE
V GLAVE SODE
V GLAVE LIHE
PIJANE ČRKE
V TREZNE STIHE
BREZ ŠTEVILK
IN BREZ IMENA
ČUSTVA GNOMA
IN KRETENA
KI NAPOSLED
KI KO KER DA ČE
POSTAVLJA DOGMO
MED GLUMAČE
KER JUNAK JE POEZIJE
Z VEJICO SPRAVLJIVE OLJKE
KI Z NAVOROM ANARHIJE
LUNI BOŽA JEDRE DOJKE
IN ZDAJ JOČE IN ŽALUJE
IN ZA INOM V IN POTUJE
KAKOR SLIKE V ALTAMIRI
SKRIT V TEMI IN V DAVNINI
MED ŠAMANI IN ZDRAVILCI
MED PREROKI IN PLENILCI
PAR KOSTI ZA ZGODOVINO
GREŠ NARAVNOST POJDEŠ MIMO

KER JE KER LE REK NAVADEN
SLA SPOMINA ČAS OGABEN
MED ŠESTICO IN STOLETJEM
PEKLOM INO NEBOVZETJEM

IN ŠE IN NI IN BO IN JE
V POŠTI RAHLOČUTNEGA GOLOBA
VSE OD ZIBELKE DO GROBA
ČLOVEK HITRO POKVARLJIVA ROBA

5.

NAVZVEN

KAM SI ŠLA PESEM?
SI LEGLA V MOLK
NAMESTO V BESEDE
IN SO TE OŽGALE
MLADE KOPRIVE
DA ME PEČE
TAM NOTRI
MED BREZ BESEDJEM
IN SRCEM?
TJA ČISTO PROTI DNU
V ZAMEGLJEN PROSTOR
KAMOR DOTIPAJO SANJE
S SLEPIMI KORAKI ISKANJA
BOŽAT SPOKOJNE TRENUTKE DUHA?
KAM SI ŠLA PESEM?
ENOREDNI KOMBAJN ZA KORUZO
TRIDESET KILNA VREČA KROMPIRJA
STANDARDNA MERA NOROSTI
OBLAZINJENA V NASMEH
POJOČE BARBIKE
IN TOGOTNEGA KENA
KAM SI ŠLA LISICA?
ORAT LEDINO
PRAZNIT PRAZNINO
IN NATEGOVAT RADOVEDNE
TJA SEM ŠLA PESEM

6.

POSLUŠNOST

POČASNOST SE IZRISUJE
S HITRIMI KORAKI
PONUJAM DOMAČE ZAJCE
KI SE PARIJO S PODGANAMI

PREVIDNOST NI NIKOLI ODVEČ
KO TIHOTAPIMO SANJE
V SVOJE STRAHOVE
Z GRIŽLJAJI JABOLKA V GRLU
IN ŠEPAJOČO KAČO NA ZATILJU
APORIČNE RESNIČNOSTI
V HITENJU SIKAJOČE
POČASNIH KRETENJ MINEVANJA
NAŠLI SMO BIT
TODA BIT IŠČE SEBE
TRENUTEK PREHITEVA TRENUTEK V TRENUTKU
IN PRVI BODO ZADNJI
IN ZADNJI BODO PRVI

7.

ZNOVA

BOGATEJŠI ZA NOVO IZKUŠNJO
IN STARO PIJANOST
REVNEJŠI ZA SPOZNANJE
DA NOČ NE ŠTEJE ZVEZD
IN DA SO ZAPISKI V DNEVNIK
MED PULZARJI IN KVAZARJI
IZPISANI DO PODROBNOSTI
Z DEMENTNO NATANČNOSTJO POZABLJANJA
OSTAJAM PRI POEZIJI SVETEGA MARTINA
IN GOSJIH PERESIH
ARHEOLOG PRIHODNOSTI
UJETNIK PRETEKLOSTI
IN NAKLJUČJA NISO IZJEME
OSEM IN DESET JE URA
ČAS ZA CIGARETO
IN IZPRAŠEVANJE IZPRAŠANEGA
V ŠOLI VRTNARJENJA

V KORITO BESED SPET MEŠAM
JABOLKA IN HRUŠKE
NARAVNOST IZ SRCA
BREZ RAZMIŠLJANJA
KOT ŽE TOLIKOKRAT SAMEMU SEBI
V ČASU KI JE ODVEČ
IN V ČRKAH
KI SO OBSTALE V ZRAKU

8.

ŠAH

ŠTIRIINŠESTDESET
ČRNO - BELIH POLJ
KVADRATOV KI SO VEČNI
IN SKRITI LOGARITMI V NJIH
VČERAJ SMO IGRALI ŠAH
DANES GA IGRAMO
IN JUTRI BOMO IGRALI
TO KRALJEVSKO IGRO
ŽELJNI BLAZNI PREPOTENTNI
KRALJI KMETJE IN KRALJICE
KONJI LOVCI IN TOPOVI
MARIONETE NA VRVICI
MATIRANE MISLI
HODIM PO ČRNO-BELIH
KVADRATIH ŽIVLJENJA
MED ŠAHOM IN MATOM
IN ZASTAVICA PADA
ŠE ENA POTEZA
NA TURNIRJU POZABE
V PANIČNI STISKI
ČASOVNE SIMULTANKE
ALI ZMAGOVITA KOMBINACIJA
V BRILJANTNI AKCIJI
V PRIČAKOVANJU
SLUTENEGA PORAZA?
SICILJANKA
ALI DAMIN GAMBIT
Z MISLIJO
DA JE VAŽNO SODELOVATI
IN VEDENJEM
DA SMO VSI ZMAGOVALCI:
DVA MRTVA
NA ŽELEZNIŠKEM TIRU
IN TROJE
KOMAJ ROJENIH OTROK
V MEHKI ZIBELKI?
TUKAJ IN ZDAJ - PAT

9.

TEKMA

NOCOJ NA TEKMI ŽIVLJENJA
NEKAJ EMINENTNIH GOSTOV
V ČASTNI LOŽI PSUJE STVARNIKA
KER NI DOSODIL ENAJSTMETROVKE
KO SO V KAZENSKEM PROSTORU
OBRAMBNI IGRALCI NASPROTNE EKIPE
GROBO ZRUŠILI GLAVNEGA NAPADALCA

BOLJ SEM NIHILISTIČEN
BLIŽJE SEM BOGU
V SVOJI ODDALJENOSTI
IN NJEGOVI VSEPRISOTNOSTI

V PREPOVEDANEM POLOŽAJU
NAVIJAŠKE VZBURJENOSTI
V TEKMI S ČASOM ZMAGUJEJO STROJI
Z REZULTATOM NIČ PROTI ENA

NJIHOVA BINARNA ŽOGA
JE PRAVKAR ZATRESLA MREŽO
NA VRATIH POKONČNIH OPIC
IN NE BO IZENAČENJA
Z ZADETKOM Z GLAVO
V ZADNJI MINUTI ALI PODALJŠKU
VSE DO POSLEDNJEGA SODNIŠKEGA ŽVIŽGA

PORAZ BOMO ŠPORTNO PRENESLI
Z RAZBIJANJEM MEHANSKIH BETIC
IN ZAŽIGANJEM MIKROČIPOV

VSE IDEALNE PRILOŽNOSTI
SMO V VLOGI FAVORITA
ZAPRAVILI ŽE NA ZAČETKU

10.

VEST

KAKO LAHKO REČEŠ
DA NE STOJIM ZA SVOJO PESMIJO
IN DA PREPISUJEM OD DRUGIH
KO PA SO DRUGI PISALI VAME?
OB KRSTU S PRVO ČRKO IMENA
OB SMRTI Z ZADNJO ČRKO PRIIMKA?
KAKO LAHKO TRDIŠ
DA SEM SLIŠAL PRESLIŠANO
DA JE NEVIDNOST NAVIDEZNA
V OTRPLEM PROSTORU DUHA
V PONAVLJANJU PONAVLJANJA
IN DA SEM IZPIS BREZ TEHTANJA
LISTEK S PRAZNO VSEBINO
PRILEPLJEN NA VRATA VEČNOSTI?
KAKO LAHKO REČEŠ V NEDOREČENOSTI
V TEŽI BREZTOŽJA
PRAŠNIM DELCEM NOVICA
IZNAD VIDENJA
SRCU ŽE VIDENO?

11.

OB NILU PA SO PIRAMIDE

1.

Mogoče je bil tu rožnat papir,
zibajoča budilka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blodnik.

Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali v samoto zaklenjenih prostorov,
v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom.

Se spomniš
s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce?

Na trapezu poljubov,
v statični drži
človeka,
ki veže le vase,
v svoje sonce
brez kozmičnega sevanja
in palice,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
bi morala drhteti
že znotraj.

V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje
s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.

2.

Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.
Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam.

Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.
V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.
V čudežu oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.

Vedno sem to kar sem
in vedo sem tam,
kjer se pogrešam.
V ne- lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi
kot napuh.

3.

Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina
in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.

4.

Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogle pisati!
Zdelo se je dvojiško delo
Nagovor mrliču.
Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam
iz zemlje,
le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati
in da je Jim Morrison mrtev.

5.

Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec.

To je konec, moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane.
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane.

Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka

sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.
Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.

Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!

6.

Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor zre vame
prihaja kakor da se išče.
Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene…doma.

Vedno sem to,
kar mislijo da sem.
Priznam, Kocbek.
In še zmeraj
se mi žvižga
živo za vse,
ko igrajo Pink Floydi.

7.

Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam?

Razveseli se kretenj
in diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.

Kaj hočeš?
Sleherna stvar
išče podobo v drugem.
V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen,
v upanju znova.

Priznam, jaz.
In kdo za vraga je Kocbek!

12.

SANJE O KORUZI

1.

Nikoli nisem rekel,
da sem nekoč cvikal karte.
Bilo bi preosebno.
Niti tega, da sem bil lačen
in kradel jabolka z vagonov.
Bilo bi žaljivo
in pesem bi dobila socialno noto.
Velikokrat pa sem zinil :
mater vam človeško,
kako vas imam rad !
In so me nagnali iz gostilne,
me pretepli v cerkvi,
ker ne verjamem
tistim, ki padajo na kolena,
s sovo na glavi
in v časovnih presledkih,
z udarci norega malikovanja
pretakajo skozme zaničevanje.
Nikoli nisem rekel,
da sem nekoč sanjal
z odprtimi očmi
in verjel v razsodnost
s ščepcem prilagodljivosti,
ko sem stal v jarku
prislonjen na lopato
in gledal pod krila dekletom.

Pogostokrat pa sem siknil :
Majakovski, sonce je prerezan vrat,
ker se spotikamo ob življenje
in nikjer ne odvržemo sidra!
Nikoli nisem rekel, da se imam rad,
ko kolovratim po solzavi nevzdržnosti
notranje govorice
in da sem nekoč
luknjal karte brezpotniku.

2.

Mati žalost, sleci lajdra cunje!
Ker sem spoznal pomen avtosugestije
in pišem malo blažje
se leteči pujsi kremžijo v oblakih:
halo, plešasti kužek!
Bi zatulil v luno ?
Malo blažje, če je sploh mogoče,
ko sanjaš o koruzi z zadahom poželenja!
Mati žalost, dam ti fotokopijo
zadnjega vzdiha mladosti,
ko je sklonila glavo
poslednjič v vrečko z lepilom.
Original sem shranil,
da ji bom pisal dolga pisma
z pohujšljivo vsebino.

3.

Dober dan svet in jaz.
Podobnost je zgolj naključje.
Nasprotje v duhu in črki.
Ženska za mojih hrbtom
zbegano caplja v materinstvo,
cepi imena
in bo na koncu ostala sama,
ker rane telesa ranijo rane srca.

Moški za mojim hrbtom
stopa na tujo zemljo,
skozi trojanske bojne vrste
preskakuje ograje zlagane igre
zabit v krsti junaštva.

Otrok za mojih hrbtom
brije norce,
strelja kozle
in prevrača kozolce.
Topovska hrana
za generale prihodnosti.
Dober dan svet in jaz
in Sizif, ko vlagaš
napor proti strmini.

4.

Moja moralna obveza
je biti nemoralen.
Moja intelektualna friteza
pokvarjen.
V duhu časa nadrealističen,
v človeškem odnosu

ekstremno fašističen.
Lice krasijo Dalijevi brki,
klišejski stavki,
besede na pamet,
smeh na biciklu, bla, bla...
Še kdo, še kje, še kaj ?
Božji udarjenci!

5.

Zapoznela reformacija
samozavestnega subjekta
oži misli v izlive.
Črkožer maha z lepljivimi štrclji.
Obraz vsakdana drvi po svinčenih ceveh.
Izvenevam v norost, udarjam ob zid.
Moja moralna obveza
je biti amoralen.

6.

Blazni ukazi
v mrtvi maternici
vlečejo zadrgo
in ščijo na svet.
Krvave dlesni
smrdijo iz ust
in iz njih
zapoznela menstruacija
med kosmatimi nogami besed
s podganjo spermo
plodi svet.
Razparan trebuh
matere zemlje
so na povelje zašili
s črno nitjo
na operacijski mizi obljub.
Ne hodim po njej
iz lastne krivde.
Vse se tako le dozdeva
in njena kri se mi gabi.

13.

ASFALTNE PESMI

1.

Z recepturo dneva ponošeni čevlji,
luknja v glavi postaja vse večja.
Pikometer znoja za vsakim ovinkom,
levi ali desni izbiraj po želji.

Povleči vrvico v neskončnost,
sanjati o dimu, ki se vali
iz izpušne cevi stare kripe,
z grebljico čohati večerno zarjo
in iti domov.

Vedno ponavljajoča se sekvenca,
iz kadra v kader,
nikoli do kraja zakrpanih jamic in jam,
kot če bi pleskal most v San Franciscu.

2.

Eruptivno zamaknjen
v osmino povlečen,
pod kotomerom nabit,
žejen kot dozator,
v izpraznjeni deponiji želja,
se v bobnu vrteč
mimogrede vprašam
kakšna so moja zrna.

Transportni trak
se je ovil z molkom.
Škripanje koles,
tehtnica ki se ziblje,
sita ki me delijo
vrženega v predsilos
kot odvečni odpad.

Tehtani listek je
ostal neizpisan.
F2-Briši

3.

Čas povalja kar štrli
in premaže z emulzijo,
cesto dolgo tisoč milj
zveriženih v pločevino.

Ko bom pometal za teboj
in te dajal v krsto,
se bom zdel kot kakšen znak
slepim za obvezno čtivo,
ti pa plesal boš takrat
z deklico Matildo.

5.

Ritoznojni krivonogi
na čelo počesani
žuljavih rok asfalterji
po smoli dišeči
zlepljeni
z nebom
in s trto
valjalo cesto.

Lopate so križi pokore
obseg lobanje mezda
smrdljive dlesni
pokojnina
majhna
za liter
razredčenega
zamaška.

Na sončni strani barake
latrina življenja
zvaljane sanje
in otroci
podobni očetom.

Kje sta srp in kladivo,
njegova slika na zidu
šola v Kumrovcu
in tovariši
ki so postali
gospodje?

14.

ZGODOVINA

Sedmi

zblazni zmeraj na koncu pravljice
in pade pod streli strupenih puščic.
Pred smrtjo glasno prdne, dvigne levo obrv,
ter pogleda oprodo.
Vranca in nevesto prodajo na dražbi,
grad spremenijo v zapor.
Čez tristo let postavijo
spomenik neznanemu pesniku.
Kronisti in kurbe pišejo enake spomine,
mladino uče, da je pesnik sedemkrat prdnil.
Takrat so zastave na pol droga.

Zgodovina gre naprej!

Šesti

hudiča spozna še pred rojstvom.
Kača je pičila srce,
da se je preklalo na dvoje
in odvalilo od kamna.
Po prvi piramidi naredi bordel
in nabije na kol vse svoje
prijatelje in sovražnike.
Mater in očeta da živa zakopati,
nato pa spi z obema sestrama.
Potomci sprejmejo judovski
nauk in zažgejo Rim.
Zgodovina trdi
da je imel Hitler brata trojčka.
O tem priča poezija
rimača Nerona in Kaligulin konj.

Zgodovina ne laže!

Peti

izumi kolo in se opeče na ognju.
V temnem srednjem veku
ga privežejo na sramotilni steber
in mu odrežejo nos,
ker trdi da obstaja sedma dimenzija.
Prisega na zvezde, malikuje teleskop
in vohuni v spalnici kraljice Elizabete.
Njegova sedemsto dvanajsta inkarnacija
v podobi milijon gigaherčnega procesorja
pomeni zasuk v človeški zavesti.
Svet postane zgolj navidezna resničnost,
ki posnema dvajseto stoletje.

Zgodovina se ponovi!

Četrti

nima imena,
zato zgodovina molči.
Omenja ga le Nostradamus.

Tretji

odkrije pomen besed in prične molčati.
Sodobniki ga častijo kot vodno božanstvo.
Njegov nauk: molk je zlato,
postane na sto prvem koncilu
združene katoliškoislamskobudistične cerkve
edini aksiom absolutne resnice.
Podivjane horde ekstremnih menihov
in molčeča množica uniči vso pisano besedo.
Prepovedano je uporabljati
vse samoglasnike in soglasnike.
Med ljudmi je dovoljena komunikacija,
le s palcem na desni nogi.

Zgodovina je brez besed!

Drugi

Klonira opico potem ko je opica že klonirala človeka.
Svete krave ustanovijo društvo za zaščito
svobode govora ,ki preraste v vsesplošno gibanje.
Pod pritiski javnosti in revolucionarnega vretja
je znova dovoljeno uporabljati črki M in U,
vendar v strogo zapovedanem vrstnem redu.
(Še pred tem nosilci verske in prosvetne oblasti,
krvavo obračunajo s snovalci bogokletne ideje).
Drugi pobegne v preostanek deževnega gozda,
kjer živi in umrje kot zagrenjen oporečnik.
Po smrti ga rehabilitirajo in proglasijo za svetnika.

Zgodovina je polna velikih besed!

Prvi

ve da je sedmi nekoč prdnil.
kolikokrat,o tem ne dvomi nihče,
ker si ne drzne zamenjati črki.

Zgodovina potvarja.

15.

GIZDALINSKA OČARLJIVOST

S kriki pesem to pričnem električne kitare,
v temnici gospodar in suženj omame
in če te premami zvok verig in bolečine,
vedi,da pošiljam pesem v tri krasne konkubine.

I.

Bla, bla, bla in ha, ha, ha!
Ho, ho, ho in hi, hi, hi!
Jaz sem jaz, ti nisi ti!
Ratata, batata, mama!

II.

Tukaj sem, pod rimsko dva.
Hojlarija, vsakdo zna
smrdet po vazelinu
kot solza v črnilu.

III.

Tu si ti, pod rimsko tri.
Rompompom kladivo.
Otrok groba, prhka tvar
inkarnirana v praznino.

IV.

Ta pesem mi nikoli ne bo všeč.
Ta pesem je odvšečna.
Ta pesem je psihedelično govno.
Ta pesem je sadomazohistični trip.

V.

In ti zajec, ki padaš?
In ti zajklja, ki se plodiš z zanamci?
In ti golob na strehi
in ti vrabec v roki?

In ti in ti in ti, in ta in tisti?
In ti Platon,
ko se iščem v reki pozabe
med dolgimi rifi demonične harfe,
Orfeju v brk in sebi v brado?

VI.

Ta pesem vam nikoli ne bo všeč.
V svoji gizdalinski očarljivosti
je dovršeno mlatenje prazne slame
in iskanje niča v praslutnji nečesa.

16.

OGLAS

PO UGODNI CENI
PRODAM
SVOJO CENENOST
NAJBOLJŠEMU
PONUDNIKU
IN SVETO KRAVO
MOLZNICO
GREŠNEMU KOZLU
PODARIM
V ZNAK
DOBRE VOLJE
IZ ČISTE
ZLONAMERNOSTI
V SVOJI
DOBROHOTNOSTI
CENA PO DOGOVORU
LAHKO TUDI JETRA
ALI LEDVICA
PRIPIS
ČLOVEKOLJUB

17.

ČRNO POD PALCEM

Da prideš škrbast
na koncert spominov
znova pisat
v šolski zvezek poezijo,
da ploskaš virtuozu,
ki zlomi lok
in tresne violino
ob nemi zid
načičkan z grafiti,
da prideš in ne zmoreš
več oditi -
z vsakim bisom
globlje v lastni biti,
da prideš le zato,
da vprašaš,
če je vredno govoriti
o suhi roki
kot o praštevilu
zalučan v jezik
križanemu sinu,
da prideš in zajočeš
v čudežno spočetje,
ti, celična struktura,
krepitev smisla,
dvom v vnebovzetje?

In prideš zmeraj,
ker si verižna čipka -
mrhovinar črk,
ki se z besedo prička!

18.

POŽIRALKE OTROK

Prihajajo
v rumenih minutah
na sončno stran
senčnih misli
razkuštrano počesane
požiralke otrok,
cirkusantke dneva,
lačne pravljic
in polne zavisti.
Brez videnja,
brez občutka za veter,
jadrajo v monotoniji
belega platna.
V enoličnost motnih slik,
kot zbledeli spomini.
Že tisočletja v naše zmote,
kakor sključene starke,
bajat v peskovnik.

19.

TISTA Z VIŠAVJA

Naj kar vzame,
slike ne odreže.
Dobro vem,
kako minevajo dnevi
v objemu noči,
na navidezni polovici,
v odsevu šipe
v smeri urinega kazalca
in pasjega laježa,
ko zakličem labodu
tam v ribniku:
tvoja vesla so stara
in kljun ti čeljusti pločnik!
Naj kar vzame,
hišam njihove vegaste strehe,
soncu rumeno oko,
zapuščenemu parku klopi,
ki božajo lica ljubimcem.
Naj kar vzame,
tista z višavja,
naju ne odreže.

20.

SKICA

Skrajšujem korak.
Na tišino src
lega zavesa ustnic.
Blodnje med odmevi
v mestu labirintov.
Biti daleč
in hkrati blizu.
V drobcih
izgubljenega dneva,
prši v snopih
usahli vodnjak.
V izsekan trenutek
strupenih puščic,
bele klopi in beseda
pričakovanje,
kakor kletev.
Skrajšujem korak,
dan za dnem.
Je tebe in mene
v prepadu
popačenih slik?

21.

MIDAS

Sadim ušesa
pod orlovo senco.
Naj slišijo,
kaj toči Ganimed.

Ni vse zlato
kar se sveti,
niti ambrozija med.

22.

CIRKUS

Pod dolgimi nosovi,
brkate laži
in kosmate šale
o ženski s trajno,
ki je zažgala cirkus.

Gole mažoretke
prežagane na dvoje,
zajec v klobuku
in tisti s korenčkom.

Palica tepe
nesramnega klovna.
Na trapezu že videno.
Opica ploska
psihedelično.

23.

REKA

Misli sem si,
zdaj je čas,
ko moram iti
z jutrom v novi dan.
V to mrtvo reko,
ki odteka kdo ve kam.

In videl sem se na obali
in pred obalo star pomol,
pred pomolom smrt človeštva
in na pol privezan čoln.

Še dobro,
da ne znam veslati.

24.

ZRCALI PO SVOJE

Razbijem ogledalo
in skočim v preteklost.
Dolg skok,
skok večnosti.

Če narediš
iz teh črepinj mozaik
sem nekaj zamolčal.

25.

SHRANI KOT

steklenice za menjavo v diskontu,
lopato za opiranje na vrtu,
žicanje pred pošto,
nakup na bolšjem trgu,
nošenje uhana,
gomazenje po levici,
seks z lutko,
črno mašo,
brskanje po košu
in ponavljanje besed.

Shrani kot
odpiranje zamaška,
plavanje v konzervi,
nošenje kravate,
ploskanje z ušesi,
retuširanje sence
in hojo po obrazu.

Shrani kot
sočutje pred zlorabo,
obleka karitasa,
pograd poln stenic,
zidak v arestu,
bela jetra
in včerajšnji časopis.

26.

GRLO

Globoko, široko, pojoče grlo.
Mu!
Čredi
s črednim nagonom.
Skoraj haiku.
V vrsti pred vrsto.
V krsti pred krsto.
Na kavlju,
v izložbi,
brez čika v žepu,
brez ficka,
brez duše.
Z dolgimi prsti
in vrečko,
za liter,
na klopi v parku.
Globoko, široko, pojoče grlo.

27.

OGLEDALO

Živel sem v letu črne mačke
in bilo mi je dobro.
Potem je padla noč
in devet repov se je zdelo
kot devet križev na plečih.

Osem je blagoslovil hudič,
deveti me je silil živeti.

V ogledalu obraz starca,
ki krmi golobe.
Na jesen porumenelo listje nad njim
in park skozi alejo spominov,
ki se koplje v svetlobi
popoldanskega sonca.

Čas bo upihnil svečo
in prah bo obrisan.

Osem je blagoslovil hudič,
deveta ni zmogla živeti.

28.

ZRCALNA SLIKA

Takšen kot ti
z moko v sebi
kruh mesi.

Iz testa besed,
slastne hlebce
in žveči pesmi -
pekoči tobak,
da bo jesen
rumeno cvetela.

V krušni peči
ožgana skorja,
pekov sin zeha.

Oblaki so bele ovčice,
ovčice plahe ptice,
ptice zale device…

Podobe nekoga,
podobe podob,
zavita v dim.

29.

KAR OSTAJA

Tisto mi ostaja,
kar se ne ponavlja
in govori:
Ljubi svojega bližnjega.
Ljubi svojega daljnega.
Predvsem pa ljubi samega sebe,
da boš lahko ljubil svetlobo,
ki nas obdaja,
da boš lahko slišal
bitje srca v sami "biti"
Da boš to,
kar nam je dano biti.
Človek.
A tisto,
kar mi resnično ostaja
in se zmeraj ponavlja so
lačne oči črnih bratov,
nasedli kiti
na sipinah sanj
in obzorja,
ki ne poznajo
novega jutra
v obupnem klicu morja:
Nazaj!
Tisto kar mi ostaja
skozi cvetje,
je ikebana pomladi
in nekdo,
ki še sliši
vzvalovane trenutke,
med plimo in oseko
čarobnih besed,
ki šumijo v školjkah,
da se sliši na ljubezen.

30.

ZGODBA MOJEGA DREVESA

Tiste veje so vedele,
kako božati lica in zalučati sence
v skrite kotičke.
Tista pomlad je znala ljubiti,
kakor vse druge
in oproščati brez velikih besed,
brez zlobnega nasmeha
in zloveščih pogledov.
Tista nežnost, zavita modri žamet,
kot darilu času, ki gre naprej.
Tistega debla niso stesali spomini
v osmojen drevak,
niti v vesla na črni galeji.
V tistih krošnjah ne veje korak
igrivega škorca s topotom uvele jeseni.
Tisto listje ni padlo zaman,
ko gnijejo korenine
in reže s skalpelom v dlan
krepostna gospa z imenom
vse mine.

31.

GRDI STAVKI

Obvisel sem
med slabo besedo
in dobrimi nameni,
med širino obzorja
in tesnobo srca.
Izvisel, obvisel.

Kot misel brezmadežna
v očeh pohotnih,
kot meč pravični
v rokah ošabnih,
kot molitev
na ustnicah krotkih,

Obvisel na prsih
žejen poljubov,
ker prihaja ljubezen
za grdimi stavki
z jokom otroškim.

32.

S PRIPISOM

Tam še spim
v lebdenju dneva
ves skesan poljub strasti,
ki sameva do večera
potem pa vešče v dlan lovi.

Tam ležim
v mehki travi
pokošeni za nazaj –
roka kosca ne ustavi,
v luno seka svoj vprašaj:

Mar je vredno?
Se izplača?
Tu pa tam,
nemara čez,
ko objem
nemir prinaša
bližati daljave zvezd?

Mar ni isto,
če negibno
zreš v vase
in strmiš
v luči,
ki jih ugaša
moč pozabe,
vetra piš.

Tam bedim vse do izbrisa.
Dober dan in lahko noč.
Vmes pa dolga prazna pisma,
s pripisom: kot nekoč…

34.

ČAROVNICA

Tam čaka prislonjena na monolit,
ter pripoveduje zgodbe iz sveta senc.
Vsakomur razkaže kadeče se kotle,
metlo - darilo hudiča
in kletko polno urokov.

V deželi ugank brije severni veter,
grom trga besede,
in nekaj divjega lomasti v črnih očeh.
V toku časa, pod zvezdnim svodom
zakoračim v ognjen obroč
in zavpijem :
Kdo je tu gospodar?
Ne igraj se z bičem!

35.

DRUGAČNOST

Pokliči me v drugačnost
kjer ni sesedanja
in tektonskih premikov
na strateški točki
moje glave.

Ne obsedenosti
in joka izžvižganih,
ko slečem kožo,
ker je postala
pretesna za sanje,
niti vrvi
spletene v spanec.

Le režanje
in oči samopašne
brez vek,
v piki na stropu
zabrisani.

36.

IGRAČKA

Mostovi gorijo,
poker srca,
razgalim,
pikovo damo.
Kaže črne prsi.
Je karta,
je kača,
je vrana,
ki kljuva
iz oči poželenje.

Ne bedra,
ne lice,
ne ženska.

Nekaj vmes,
med ne in še.

Igračka
za ljubimce
v samici.

37.

JUTRO

Močneje, da bo bolelo.
Z žlico po prstih,
s smehom po glavi.
Navaden dan.
Enoličen.
Gostilne odpirajo vrata,
iz pekarne diši kruh.

To noč sem ukradel mladcem.
Na postaji, kadim.
Kava in konjak
in trezna misel,
da sem resnično pijan.

38.

SRCE

Ukradeno srce
je ležalo na tleh
kot prazna listnica,
izropano čustev
in ljudje
so hodili po njem
kot hodijo bogovi
po ljudeh.

Četudi izropano
ni bilo prazno,
ker se je
v njem počasi
nabiral prah.

Prah neznanca
zaklenjenega vase.

39.

NIANSE

Velike besede se zapišejo z malimi črkami.
Med šumnike in sičnike
z zvijačo jezika.

Veliki zvonovi bijejo v malih cerkvah,
da preslišijo mašo
in molitev faranov.

Veliki ljudje odhajajo s pompom
zlatoustih fanfar
in zagrobnim molkom.

40.

ZVERIŽENO

Za hip si
drobec misli
objokane.

Hlinjena
patetična
poetika
ki šteje korake
pijanega valčka.

Na trampolinu skakajoč.
Zveriženo, zveriženo…

Z glavo odgriznjeno,
ženin nas torti poročni.

Za hip črni svat.
Zamišljeno, odmišljeno.

In v hipu bedak.

41.

PLESEN

Za kamen več
nagrobni.
V resnici si sam.
Vklesano ime,
stara trta.
Leta se množijo
kot psice
na krilih ptic.
Plesen,
plesen,
plesen,
mrcvari vse stihe.
Iščeš srečo,
dremava medvedka?
O tebi bi pisal,
ker se več ne poznam.
O tebi
in kako sva se nekoč
strastno ljubila,
v mestu - nikjer -
kakor kdorkoli
z dotiki za
enkratno uporabo.

42.

SPOMINI NA M

Bilo je nekoč…
Sto svečk - ugasnjenih
sto številk - spremenjenih.

Nesrečno srečen,
žalostno vesel
in divji v srcu.

Bilo je nekoč…
Tisoč laži – oproščeno,
tisoč besed - pozabljeno.

Glasno molčeč
neprevidno previden,
kakor otrok v pesku.

Bilo je nekoč…
Ustaviti svet
ustaviti čas
neoproščeno!

43.

VABILO

Jej iz rok pohote.
Sem angel grdih besed.
Mojster ki uči Margerito.
Napičen mačkon v februarski noči.

Pij iz vodnjaka naslade.
Sem vitez okrogle postelje,
japonska kroglica v nasmehu gejše,
lajdra, ki ne napiše spominov.

Pleši na parterju strasti.
Sem struna, ki poči kot bič,
če še kdaj srečam gospo,
ki ni zmogla ljubiti.

44.

KOMU?

Tebi, ki ne bereš pesmi.
Njemu ki bere,
pa ne razume.
Njej ki razume,
pa ni kaj razumeti.

Tistim,
ki spijo na snegu.
Onim,
ki so pozabili lastno ime.
Njim,
ki čakajo na preroka.
Zelenim,
če živijo na Marsu.
Lačnim,
da bodo žejni,
žejnim,
da bodo lačni.

Vsem,
tudi meni,
zataknem za uho
velik vprašaj.

Le piko
mi dajte nazaj!

45.

BLAZNE BESEDE

Vame leze jedka snov.
Sluzasta rima pričakovanja.
Odklenjena, zaklenjena,
za lase privlečena
resnica o oblaku,
s trobento na pol droga,
vrli angel poezija,
in siplje črni dež
v razburkano dobrikanje
zveste psice pesmi,
da vene cvet
rože neimenovane.
Na polju vseh polj,
odstreljeni udi ljubezni.
V jarkih strasti
jedka snov smrtnih
leze kot blazne besede.

Neizdane zbirke

2008-01-04T07:08:00.000-08:00

NEŽNOSTI NEŽNE (2004)

1.

Stokrat že naslov napišem,
rad dal pesmi bi ime.
Kar odhaja zdi se bliže,
bolj ko daleč je srce.

Pridi čez dotik samote,
ne da bi prižgala luč,
v moji temi sled svetlobe
izgublja izgubljeni ključ.

Vsako noč kraljice dvoma
le za hip odprejo dver,
v verzu, ki mu pravim mora
in se rimal bo na zver.

Pridi mojster črnokljuni,
zobajoč uveli sad -
iz zdaj jasno: proti luni,
zobat češnje in pomlad.

Hlinijo ljubezen nežno
razcvetele za nazaj,
v lepoti, ki le bežno
je poznala njih sijaj.

TRUBADUR

2.

Med pozabo in pozavno,
plahi liki iz davnin,
mimo hodijo zravnano
na svoj žalosten način.

Da si drznem gospodična,
kot oproda urnih nog,
kadar želja ni sebična
z lutnjo krajšati jim pot,

krivo je srce ponižno,
Kupid, puščica in lok,
dnevi, ki teko brezbrižno
in ostajam praznih rok.

Mogoče noč jih tihotapi
v sanje da izginja svet,
ko sanjarim med oblaki
belimi, kot je vaš cvet.

3.

VITEZ

Vitez sem
le po potrebi
in občasno trubadur,
ki pod balkoni
pesmi gruli,
v železni srajci
brez gravur.

Vitez sem,
ko to nanese.
Vzamem robec
in v priklon.
Vem, kako se
damam streže
in svet varujem
pred zlom.

A ko sedim
ob svoji mizi,
povečini strt in sam,
bi zašli
okorni prsti
njej pod popek
in še kam.

Vitez sem
le ko se splača,
velikokrat pa barabin
in če znance
kdo povpraša,
včasih tudi
pasji sin.

4.

LIRIKUM

Tihe so brajde,
ne čebljajo več škorci,
pozabane misli,
zobljejo norci.

Koga naj iščem,
pred kom se da skriti,
tečeš, ne moreš,
sam sebi uiti?

In vest te sprašuje
in pamet se lepi -
med belim in črnim,
so radarji slepi.

Bo dan za zanamce,
je jutro za včeraj,
enkrat za vedno
in vedno za zmeraj?

Kaj naj še išče
v dotiku bližine,
glas, ki presliši
trenutke tišine?

Popravlja krivico
desetemu bratu,
v utrujeni roki
ponujeni času,

na dlani spomina,
v črtah spoznanja,
in mladega vina,
ki sode le sanja.

Zajočejo trsi
pred prvimi rezi,
v črkah življenja
smo le črkorezi.

5.

POHITITE

Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je nasmeh
in objem besede srečen,
ki dá in ti vzame dih.
Pohitite, hitro mine,
ta dotik, ki barva stih -
srca v ime dvojine
med poljubi lačnih ptic.
Pohitite v svoje sanje.
Moraš dati, da dobiš -
pozitiva v negativi,
radost, da lahko živiš.
Prehitite zamujeno,
prehitite nikdar dano.
Misel pravi ne zlagana:
lepota ne umira sama.
Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je že šteto,
brez delitve in množenja
tam na črti hrepenenja.

6.

V PESMI

Koga bomo v pesmi nesli,
kot mrliča v krsti
tja v rušo leč,
rime so uveli venci,
poet ostanek
belih sveč ?

Komu brali epitafe,
posvetili kak sonet,
ko zamakajo
že vase
solze
in nas
briše svet ?

Koga bomo,koga nesli,
kakor krila poneso
glas trobente
nad oblake,
padlim angelom
v slovo ?

Koga bomo mrki nesli,
ne da segli bi v roko
bledim sencam,
ki jih sluti
in zapiše
kdaj pero ?

7.

BAROK

Kamenček te slike
je pridih baroka,
drobne pajkove nožice
pod okorno krinolino,
čembalo, ki z nežnim zvokom
s plesom zdravi bolečino
in je sobana z lestenci
in razbitim ogledalom,
z oboki proti nebu
in temnico skrito v gradu,
kjer ječarji čednih misli
vklepajo kraljične zale,
da jih ne bi zapeljale
grde žabe med poljubi.
A če princ osedla konja
in opaše ostro sabljo,
ter gre zmaju sekat glavo,
pa je kamenček te slike
prva kri na nabodalu.

8.

FAKIR

Skoraj bi padla
v naročje zavisti,
cunjasta pupa
in škrbast pajac,
s piskom piščali,
ki strupi trenutke,
svetu kazala
popačen obraz.

Žugajo misli,
kriči ogledalo,
s preklanim jezikom
sikajoče strasti,
ko slačiva kožo
s kretnjo zaspano,
ujeta v zanke
čutnih laži.

A roka ne seže
v pleteno košaro.
Že splezal po vrvi
je gubast fakir,
tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti ki črta
jo kačji pastir.

9.

FARSA

Umijte že enkrat
mrliča v sebi,
z ruto na glavi
in nosom štrlečim.
Ob sveči goreči,
v pražnji obleki,
to lisasto kožo
z vonjem pozabe.
Zatisnite veke!

V zvezdah ne piše,
ko noč jih izriše,
kdo koga mazili
in kaj bo potem,
kar je na dlani
ostane na dlani,
skrito zavesti
in tuje očem.

Umijte že enkrat
mrliča v sebi
in vrzite truplo
lačnim ljudem!

10.

ISKANJE

Nocoj le drezaj
v zlatotiča,
ker izganjava hudiča,
črnega ,
ven iz objema,
ki z dotiki
ne pojema,
stokrat huje
ogenj neti,
da se te bojim
objeti.

Tam kjer strast
po tleh se plazi,
z jeleni v ekstazi,
išči z vohom
zveste psice
skrito gnezdo
prepelice,
ker mogoče
tik pred zdajci
izženeva grdobo
z jajci.

11.

KUHINJA

Kuhala mi boš brez oblek
slečena s pogledi,
ki jih sanja sladkosned
v skoraj prazni skledi.

Kuhala s kuhalnico,
ki zanosno meša,
z boki in začimbami,
da strast ne opeša.

Kuhala boš noč in dan
v kotlu sladostrastja,
z besedo, vse pojej,
končno sem odrasla.

Kuhala boš kuhala
in mogoče spekla
kakšno prav posebno jed,
da si bova rekla:

Kuhinja je sveta stvar
še posebno miza,
kadar dvigne te vladar
v prvi krik ugriza.

12.

BARON

Po principu hladno vroče,
nemogoče je mogoče,
s trdo roko star baron,
obeša vest na velik zvon:
vsem ki vas gostija mami,
ob pijači in jedači,
oznanjam hčerino ženitev
glasbo, smeh in utopitev
coprnice zlobne Reze,
grde spake, ki še leze.
Navsezgodaj usmrtitev,
zvečer poroka in molitev.
Vabljeni možje in dame,
gospodične njih spletične,
hlapci, dekle, bedna raja,
prav vse duše tega kraja.
Vam pa, ki ste v temnici
sto udarcev le biriči
preko pleč, ker sem prijazen,
naložijo za milo kazen.
Sto udarcev v čast neveste,
brezmadežne, ponižne zveste,
in še sto vsem za svarilo -
vsega ne zakrije krilo.

II.

EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Izginjajo v jantar namišljeni kipi,
roko iztegnem proti obrazu,
prasnov počiva na mizi kamniti -
rja in patina združena v času.

Rukajo solze v deblo tišine,
na stenah visijo granitni jeleni,
reže otožnost - plen bolečine,
v oble in ostre robove jeseni.

Naraščajo reke znotraj omame,
vsak svoje vesla ceni in hvali -
neusmiljena drža senc na pohodu,
v barki, ki tone proti pozabi.

A. Obrisi

1.

Izsanjani kraji ob vznožju branikov,
gibljiva črnina zatisnjenih vek,
iztegnjena roka med pikom in sikom,
ki seže boječe v zabrisano sled.

Panično misel s pogledom ošine
magično karto , ki izginja na mizi,
šilce prilijem nebeške modrine,
za mrkimi škisi temnijo obrisi .

Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi,
razklenjena noč ob svitu zadiha.
Zavozlane besede v mračni tesnobi,
odjeknejo nemo na ustnicah krika.

2.

Večno vprašanje, si ali nisi,
shojene blodnje po znanih poteh.
Zgodba o kamnu, travi in ptici,
s figo v žepu in blefi v očeh.

Enake posode natrpajo brezno -
kazalec , ki meri usodi v oko.
Vihteti nasajen razžarjeno žezlo,
ali pojoč žvrgoleti v uho ?

Razumeš naučen, napaka značaja.
Namigi so jasni, slika temni.
Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,
za njimi pa tečejo shirani psi.

3.

Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,
ob oknu temačnem pripeto na šipo,
v tišini oko sesedene čute,
misel klonira zamišljeno piko.

Črta je vonj pasjih dni brez zamika,
lajež odmeva in glasba iz bara,
kdo komu okvir, kdo komu je slika,
sprašuje podoba, ki več se ne stara.

Sled smo, stopinja na točki mrazišča,
ene in iste besede rjovenja.
Kdor išče ta najde prazna dvorišča,
nešteto odtisov - morda hrepenenja.

B. Skice prekinitve

4.

V nežnost pogubno naj krešejo iskre,
koraki, premori, prižgan žaromet -
razgaljene skice, begotne ceste,
bežanje, zalomi, upor ali beg ?

Kalni pogledi, brezmočno drvenje,
bučavost kolesja, zatiskanje vek -
večni ujetnik rjoveče samote,
spojitev v eno, nor ali slep?

Valovi tišine šuštijo zanosno.
Ledena notranjost ali odsev?
Iščem besede raztrgane v drobce,
v nežnost, v nežnost ugaša refren.

5.

Bežeč pred lučjo prisluhnem šansonu,
ki lomi, razdvaja uho in telo,
na stojnici sanj pa pesnik prodaja
izpraznjene mehe za suho zlato.

Nocoj ali jutri vsebina izpljune
enolično momljanje v napadih časti -
slovesno tolažbo izpete strune,
ki več ne poje,le še zveni.

Norim resnicam, kot zakrite vsebine,
času kalitve kot luknjast kalup,
umazani solzi kot tolažba dvojine
in goli samoti mogoče obup.

6.

Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno
brez drznosti žejne ki lomi zobe
in reže po kosih spone bedenja -
zgrešenemu času kljuje v oči.

V medli svetlobi, vek uročenih,
v igle, bodice zavita je strast.
Čar poželenja ni hrepenenje,
moramo zreti naravnost v obraz.

Prebijam Somrake skoz jaške vsakdana,
na golem papirju slečen še jaz,
ki ga razjeda norčavost smehljaja -
obrabljena čutnost napihnjenih fraz.

7.

Pretrgane niti nežnosti čiste
se spletajo v kite, samota duši.
Kaj mi ostaja, le kujave misli,
ko opazujem gnezdišča ljudi.

V prizmi kristalni pa črni demoni
v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,
betonskemu srcu je struna na liri
tujka in tujek, odvečni balast.

Pridite maske norčavih obrazov,
ko reka naraste in poči ekran.
S smehom in jokom molk se mesari
reže, razjeda lupine iz sanj !

8.

Druščina z vinom besede pretaka -
zategli tresljaji gromkih siren,
vendar ne čujejo vlaka ki čaka,
zazidan v prostor sprtim ljudem.

Gluhota src cimi stotera nasprotja
iz sodov pa sikajo gnile brvi,
nihče ni preplezal slike v zrcalu,
izplul v neznano in združil luči.

Grizli so tja vse do mehke sredice,
slepemu konju se gleda v srce,
če levo nastavi in desno ti lice,
noge mu spodviješ, ima še zobe.

9.
Vabi mamljiva te večnost trenutka,
mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,
leživa v travi - preproga občutka,
na vajetih ran in grenke sladkobe.

Nič ne ustavi molekul, atomov,
vsi čuti gorijo, korak je mehak,
v praznini drhtijo vlakna podkožja,
curek se steka, okus je grenak.

In senca izmika zrcalne blodnje
spet krešejo iskre pogubo očem,
v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,
ne sahne, ne gasne nikoli zatem.

C. Tangente

10.

Na ničevi točki vijugajo čuti,
usmrajenih vencev nikoli odveč,
kar je utrjeno z močnimi strupi
na dvoje preseka kozmični meč.

Kraspajo črvi v staranje kože,
z meglo obdani, da sonce trohni -
vljudnost lažniva na koncu hodnika,
bela svetloba, ki v črno žari.

In padamo vase, v blede privide,
v groznem prostoru rojevamo dan,
obrežje pa tuli polno spominov,
prišel si in pojdeš venomer sam.

11.

Premika se sila skoz misli otrple,
jezdec na konju zakriva obraz,
zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,
tovori besede, da je še čas.

Brezmočna sredina, curek norosti,
nikdar ne pozidam do konca gradu,
z zidaki kesanja, z besedo oprosti,
preveč je v meni oči in sramu.

Bežim v zavetje samotnega svita
skoraj razpadel vodikov atom -
učlovečena duša mrtvega lika,
ki dvomi, da je dvomila v dvom.

12.

Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.
Balinaj z verzi, razprši ostrino,
saj če bobni bo tudi grmelo,
iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.

Brez kalnih voda iz kipeče globine,
preproste besede z žarki miline,
na vrhu tangente iz praha vrtinca
lahkotno zapleše naj noga iz svinca,

ker sence smo niča, neumno trobilo,
brez konca in kraja boleče slepilo -
hladen cinizem navadnega norca,
ki poneumlja psoglavce sred dvorca.

14.

IZGOREVANJE

Točka zvestobe na črti sramu,
tvoja pretkanost v dobrem in zlu.
Vzameš dobroto ponujaš prezir -
Večna razdalja, ne vojna ne mir.

Kocka je padla v reko očitka,
ugasni besede izgubljena je bitka.
Naj izgorevajo v slapu molčanja,
najine zmote na poti iskanja

Svetega grala in kupe ljubezni,
z mečem v roki in srajci železni,
v križarski sreči romarske žrtve
seštejva trenutke živeče in mrtve,

brez bolečine in brez kesanja,
v otopelost na koncu spoznanja,
da lažje je biti v dvoje v samem,
četudi nikogar več ne objamem.

15.

RUBIKON

Sva kot dvojec brez krmarja
neutrudna v veslanju,
isti cilj drugačne misli
naju vodijo k spoznanju,
da je treba prestopiti črto,
ki ločuje spola preden
čoln preplavi voda
in potoneva v strast gola.
Seka premec po gladini,
cipa si in več kot dama,
ko s hitrimi veslaji
v ritmu s tvojimi vzdihljaji,
kakor morja valovanje
izmučena loviva sanje.

16.

MU-SLI MISLI

Vsak dan znova preseneti te življenje in še kdo.
Poželenje, hrepenenje, radost, žalost in slovo.
Včasih hudomušnost všečna, ki posije iz oči
nekoga, ki še zmeraj sanja tudi kadar se dani.
Včasih to so le besede, kakor nežnost ali strast,
da umiješ mrko lice in zasiješ spet v obraz.

A mnogokrat zavist zelena se prikrade srečo krast,
ko ujet u lastne v zanke za vse kriviš ljudi in čas.
In spet si v odboru norcev glavni tajnik in oproda,
ki prevaža hitro pošto v mesto kjer te misel gloda,
o pomenu in nastanku bistva, biti in esence,

vse od zibelke do groba potencirane in potence.
Usmiljeni davitelj gnosa, razprodaja bolečine,
iz nič ustvarjene podobe, skoraj skrite v spomine!
Samo eno misel pravi, pa četudi mu-sli misel :
še smo tu, nekje v glavi, čakajoče na nesmisel.

Pogodbeni pripadnik dvoma, razuzdana kurtizana,
iz muhe narejeni sloni sredi nas in porcelana!
Samo ena zvezda sveti, sredi dneva, v gluhi noči.
Tista, ki utrne solzo kadar iskrica preskoči.

17.

DVA

Častitljiva, spoštovana, že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš in prav nič se ne zgodi.
Daj, odmrzni te kazalce, naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci, ki mesenost ji diši.
Duhomorno kratkočasje, že zatohli zrak hotenja,
ko odpiram, ko odpiraš, prašna okna poželenja.

Daj, popusti to zavoro, naj že spelje vlak s postaje,
proti tebi, proti meni, z vozom ki poljube daje.
In prepleta v govorico dveh teles na strmi poti,
s piski sreče v tunelu kjer prihajaš mi nasproti,

nezadržno, sunkovito, da vse poka in se maje,
s prvim krikom silovito, ki zašel je med vzdihljaje,
da se zdim kot osmi potnik z masko na obrazu,
ki izgublja že dobljeno v zmagi in porazu,
v bitki ki deli na dvoje strast in sladostrastje,

ter premika prostor, slike, skoraj v brezčasje.
Nenasitna potešenost, neprehoden zid kesanja,
ko odtavam, ko odtavaš, tja kjer molk besede sanja.
Daj, zalučaj ta trenutek v medlo bežnost in pozabo.
Mimo mene, mimo tebe, naj gre vse v naslado.

18.

UTRINKI DNEVA

Čas je da zavije svizec čokolado
in zamenja raja parlament in vlado
z lajdrami in tipi enake pietete,
ki žicajo v parku drobiž in cigarete.

Čuden ptič podela torzo spomeniku,
malo je v besedah,nekaj več v kriku.
S krščansko vzgojo in dvojno moralo
prepričujem škofa,lažem generalu,

da so moje puške hvalospev človeku,
v salvah poželenja ogledalo grehu.
Vsi ti pikri stihi stalnica mednožja -
kazen naj bo vzgojna in veliko strožja.

Podatki o vremenu. Morda pretežno jasno
in če ne bo vedrina je lahko oblačno.
Ob nedeljah k maši potem v trgovino.
Komaj dobro ležeš,že je teden mimo.

Pravica pa zmaguje tam nekje na Dobu,
v zgodbah o uspehu,z eno nogo v grobu.
Pravica pa zmaguje s ključarji in jetniki,
v zrcalu dneva med besedami in v sliki.

19.

USTA ČASA

Bile so misli varno skrite
v usta časa in napev,
ki po šepastih stopnicah
je nekoč glasno zvenel
in si blodil med odmevi
vpet v pajčevino sanj.

Bile sobane v večnost stkane,
nevidni prostor, ples teles,
kjer so stene šepetale,
tistim, ki odšli so čez
in si snubil mlade breze
med potrkavanjem v les.

Bilo oko je sredi čela
vklesano v granitni kip,
zazrto nekam v temo,
tja, kod segal je privid
in si padal v ogledalo
z mesečino ves oblit.

Bila je ura brez kazalcev,
kraj, kjer se ustavi čas,
kadar vetru poči struna,
ter odide kdo od nas.

In ti gneteš v dlani glino,
ki bila je njen obraz
in ti gneteš pesem silno,
ki jo bo pozabil čas.

20.

UKRADENI COHEN

Usoda kruta nepoštena,
ti Bog ne sega do kolena,
vipera je mati tvoja!
Besno vpijem sred bistroja,
vzrok,tatinska dlan kretena,
ki je sunil mi Cohena.

Adijo pesmi, vonj vinila,
gromki glas gospoda žida
odzvanja zdaj v ušesih spake,
ki je štela mi korake,
ko odšla malenkost moja
je že tretjič po Godota.

Zaman koketa, lutka s pulta
miga z boki prsi kaže,
- kaže prsi slabo maže -
lepše videl že na plaži
sem, ki čare jim ravznela
je sama misel na Cohena.

Na orla nos, roke kosmate,
ki brenkajo na strune zlate
v letu cvetja, in ljubezni
- eni srečni drugi trezni-
znova srd telo prežema,
ko pomislim na kretena.

A že pozna ura bije,
treba iti bo z birtije,
glas zarotnice pretkane
sredi čela me zadane,
češ pijan si, slabo šteješ
stokrat šteješ ne prešteješ.

V bistroju zlata pizza
tisto noč gospa tatica
divje, strastno, vsa v zanosu,
kljun zavija mojstru kosu.

Tako konča naj se poema,
o njej, ki vredna ni Cohena.

21.

NA VERANDI

Sem ter tja ob polni luni,
ko kot nalašč nočem spati
in mi po želodcu kruli,
v temi škripljejo copati,
grem sedet ven na verando.
Dobro založen z jedačo
v levi roki stiskam žemljo
v desni mastno svinjsko kračo.

In kot oče moj pred leti,
odet v toplo hišno haljo
vem vso noč sede bedeti,
zreti v nebeško daljo.
-Ah,ti dobri stari časi,
ko na mesec so hodili!-
kot v črnobeli skrinji
mi spomin v preteklost sili.

Vidim fantka na proslavi,
čepico ima na glavi.
V vetru rutica opleta,
za njim koraka strumno četa.
-To so mladi partizani!
To je Titova mladina!-
sredi množice vzneseno
ata poučuje sina.

Potem pripelje limuzina.
Vidim roko, ki odzdravlja.
No, le belo rokavico
in je kmalu konec slavja.
- E, moj oče, prvoborec!
Nisi bil edini norec!
Naj ti večno zvezda sveti,
križa nisi maral vzeti.

Dobra je ta svinjska krača!
Prav soljena in vojena.
Kost odvržem kar ta travo,
naj se z njo ubada tema.

22.

KLUČI SVETEGA PETRA

Ne spustijo me naprej.
Kdo ve, če bodo me nazaj,
kadar se nebo razpre
in povabijo me v raj.

- Zate sem izgubil ključ!
Kaj, če padel je v pekel? -
s težo piskajočih pljuč
mi bo sveti Peter del.

- Ah, kaj bi tam? Sem večkrat bil!
Prav dobro ga poznam:
- Med živimi hudič si bil!
Jaz ključa ti ne dam! -

Tako je rekel črn gospod,
ko skupaj sva kramljala.
Daj, poišči Peter ključ!
Naj kupim ti očala?

- Jaz ključa nimam! Ni prišel!
V stilu birokrata
zaprl je vrata in odšel :
- Naj tvoja duša čaka! -

In sredi vic, kot dober vic,
ta duša, klati, blodi.
- Ej, čuden si ti Peter stric!
Res čuden. Sram te bodi.

23.

SODNI DAN

Zemlja joče.
Veter tuli.
Vse smo bliže
sodni uri.
Zadnje jutro
se rojeva,
med oblaki
luknja zeva.
Tam, kjer sonce
mora biti,
smrt nevidne
plete niti.
Črne krste
v strogem redu
plavajo po
sivem nebu.
Vmes pa križi
kot kometi
ven iz luknje
jejo dreti.
Padajo na
ceste, mesta,
v dolgem loku
brez števila,
kakor ,da jih
vodi sila,
gromozanska,
nepojmljiva.
Zemlja cvre se
v groznem kotlu,
vsa obdana
z vročo paro.

Nič od nje
ne bo ostalo!

Tam na robu
mlečne ceste
Mars ostal je
brez neveste.

24.

KAR DA NOČ

Kar da nam noč, nam dan ne more vzeti.
Nesmiselno se z jutrom je daniti,
za bledo luč sveta nebo rotiti,
saj tudi tema često bolje sveti.

Nič lepšega kot v mraku sam sedeti,
iz mehkih trav srebrno roso piti
in z mesečino si obraz umiti
in dolgo, dolgo v svetlo noč bedeti.

Lepo se zvezdam prepustiš voditi
in že je moč z višine zemljo zreti.
Nihče ne more več te preslepiti,

da v temi luč od dneva slabše sveti.
In brez strahu spet upaš ponoviti:
kar da nam noč nam dan ne more vzeti.

25.

SONJET (Evropa globalna vas domača)

Evropa, kje je moja borna plača?
Kdo žulje naše sebi v prid obrača?
V tej igri sebi zdim se kot igrača,
ki sredi čela jo zadeva frača.

Ne vem kako diši več svinjska krača.
Okusil dolgo nisem slast kolača.
Očitke sit gospod gladko zavrača:
dobil boš mezdo, kaj ti bode plača!-

Mar stric pozabil res je na bradača
in misel več se mu ne zdi domača,
da dobro z dobrim se poplača,

da varuj konja in spoštuj orača,
ne primi nikdar za ročaj korbača!
O družba, kje je naša borna plača?

26.

SIZIF

Glej, spet dviguje proti hribu glavo!
Izmučen, star obraz, dremave veke.
Le da mu priti je to pot do reke,
da vsega rešen v njo skotali skalo.

Še Haronu zapel bi večno hvalo,
četudi grše videl ni pokveke.
Le da svoj čoln popelje do oseke
čim dlje od senc, na ljubljeno obalo.

In znoj lepljiv curlja na tla z obleke,
ko spet upre oči v ožgano travo.
Brezupno v srcu brani se pripeke,

roke prisloni, dlan ob vročo skalo.
in rine gmoto v hrib vse dolge veke,
tam vsaj za hip je zreti moč obalo.

IV.

27.

SAMOPODOBA

Ti ki si jaz
nepreklicno,
tečnež,
baraba,
skopuh.

Včasih pajac
srboriti,
modrec
ob šanku,
lenuh.

Misliš
v glavi
zapiti,
dober sem,
boljši,
kot kruh.

28.

PA

Pa sem mislil da bo šlo,
če stopim do birtije,
da se tale mračni mol
v nežni dur prelije.

Pa sem mislil, ko bi ne,
kako me k sebi vabi
točajka že uvelih lic
izlizanih v nasladi.

V neskončnost šank je vodenel,
ko drajsal sem s komolcem
in čas kazalce je odštel
v gostilni polni norcev.

29.

NARICALKA

Kaj ostalo bo za nami?
Kup kosti, morda otrok,
da prinese kakšno svečo
nam kot mi smo jim na grob.

Kaj na svetu smo iskali?
Kakšno seme, kakšen sad?
Če smo ga smo ga steptali.
Naj se prah povrne v prah.

30.

LAZAR

Devica spet rojeva sina,
s vzhoda blazni jezdec gre.
Star je križ, starejše vino
in vsak, ki zgodbo to prične.

Je bil rojen, ni bil rojen?
Mrtev je in ni živel?
Nekdo vpije v goščavi:
iz Gerase je ušel!

Zdaj klasje smukam v Soboto,
mož s suho sem roko.
Strmim, gledam in si mislim:
enkrat vstal je, več ne bo!

31.

KANJA

Velik prostor med pomeni,
ki se polnijo z objemi
in trenutki govorice
ožijo obraz resnice,
ker si stvar,
ki z blagim smehom
varuje oči pred grehom,
tik na robu razodetja,
le beseda brez zavetja.
Grenki sad in dar jesenski,
skrit globoko v duši ženski,
ki le draži, a ne neti,
zubljev, da bi smel goreti.
S hladnim licem vroče dame,
ko ošabnost jo prevzame,
kakor Kanja nad planoto,
v loku krožiš nad pohoto.

32.

DRUGA

Si ti tista ista
iz pene narejena
s soljo maziljena
boginja in žena
prodajalka megle
in vrtnic bodečih
ali zgolj druga
sladka poguba
sel maščevanja
na vrhu ustnic?

33.

LICE

Mrko lice
sreča naj obsije
in če žalost
spotoma zaide
v oči sanjave,
naj srce pošilja
jim signale
kot svetilnik
poln kresnic
ob pozni uri,
ki ljubimcem
kaže pot
do duri,
kjer počiva
dobra volja
pravljice
in striček
Kolja

V kraju
kjer je
vse mogoče
pa naj lice
bridko joče.

34.

ZUNAJ

Zunaj piha veter.
Se je kdo obesil
dve pedi nad zemljo
v senci kakšne breze,
pa se rahlo ziblje
z glavo proti nebu
prevetren in hladen?

Zunaj brije sever.
Z blaznim krikom vrane
zavija dan v črno,
da nič ne ostane.

Steklen pogled v daljavo
in listje, ki šepeče:
tu se ziblje tisti,
ki ni našel sreče.

35.

JEZUS

Jezus gre po cesti,
vsem je oproščeno.
Pesku v puščavi,
ljubimcem pod odejo.
Kačam, ker so lene,
ženskam, ker so hladne.
Krastam, ker srbijo -
obliž na stare rane.

Jezus gre po cesti.
Pravi, da le štopa
nazaj domov v nebesa,
da ne bo pomota,
ker ne najde dela,
ker povsod je kriza,
revežu poteče
ravno danes viza.

Jezus gre po cesti,
vsem je oproščeno.
Pesku v puščavi,
ljubimcem pod odejo.

36.

ČUTIM

Vse, se brati s polnim ničem
v zmotnosti iskanja.
Bajalica za preroke,
ki jih svet izsanja.

Vem, izpraska kri z razpela
z magijo vprašanja
in povrne senco sencam
v zibelko spoznanja.

Čutim, ko se v večnem dvomu
para dan na dvoje
in nekje tam v vesolju
čas v svetlobo orje.

BOS

2007-12-31T14:48:00.000-08:00

BOS

Spet bom hodil bos.
Ne čutim zemlje.
Ne čutim trave.
Ne čutim peska.
Ne listja pod nogami.
Niti spon,
ki vežejo preteklost
v teh steklenih škornjih.

In bodlo bo in peklo
in božalo podplate.

V pepelno siva jutra,
v meglice sanj.
V sončno zarjo smeha,
tja in spet nazaj.

Spet bom hodil bos,
da ne pozabim nate.
V soju svetlih zvezd,
da ne pozabim nase.

(31.12.2007)

(Zadnja pesem v tem letu, ki bi mu
lahko rekel v stilu Balaševiča:
(A ma jebite se devedesete!)

(Petarde in silvestrski poljub. Atomic
harmonic, bebavost, splošno veselje
in nikoli uslišane želje. Moj mačkon se
je skril za televizor. Hčerka je s tipom
v mestu. Pijem šampanjec z ženo.
A je že novo leto?
2008, 2008.
Kaj si in kdo sem?)

OSLADNOST

2007-12-28T02:35:00.000-08:00

1.

V rosni cvet razliva svet
ob svitu prve žarke.
Še mnogo bo poteklo dni
od deklice do starke.

A ti hitiš, hitiš, hitiš.
Še pesnik pretirava!
Ljubezen je, ljubezni ni,
ker pride in odtava.

Potem skeli in zdravi čas
vse ranice in rane,
v jezeru solz in mrkih lic
zacelijo kar same.

2.

Zdaj si ženska že na pol.
Manj kot laž, več kot resnica.
Poti ne najdejo domov,
sledi jim zoblje ptica.

In plašč strasti ogreva noč,
z njo ki v srcu sanja,
da morda kje kakšen princ
še zmeraj se priklanja.

Osladen kič! Kaj meni mar!
Nobena stvar ni sveta!
To kar daje bistvu čar
je kaveljc ki opleta.

POSLUŠAJMO

2007-12-23T12:33:00.000-08:00

Da slišimo še to.
V bolečini brez iskanja,
z rdečim vinom kri zalivam
z vero brez spoznanja.

Da čujemo še to.
Na prižnicah povedi,
brez besed sem bil,
verujoč besedi.

Naj najdemo še to.
Kar višino išče,
pade brez strahu
stvarniku v prgišče.

Poslušajmo še to.
Čeprav morda ni znano,
vsak sebe ne spozna,
dokler ni drugim dano.

RELATIVIZEM

2007-11-30T12:26:00.000-08:00

Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da si še zmeraj tu,
moj oče!

Videl si me lebdeti
tik nad gladino.

Razbrazdan
v pričakovanju nečesa.
Potrpežljiv
v prihodu nekoga.

In vse kar nosim
je tvoje ime
zapisano v vnukih.

In vse kar vem,
sem pozabil ob rojstvu.

Čas trga popkovino.
Čas trga samega sebe
in roko,
ki boža spomine.

Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da umirava tudi
v sanjah moj oče!

Od vekomaj v zmeraj.
Od tu do nikamor.

Proti soncu,
proti sencam.
Sam vase,
moj oče!

Med zlepljena krila
mladega orla,
ki se boji poleteti
nad vrhovi nižin,
v besedo živeti.

Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da imajo mačke
devet očetov
med papirnatimi tigri.

Nešteto oči
v slepoti pozabe,
do snidenja jutri.

Zdelo se je,
kako zdelo,
da se ponavljava
v mislih,
v kretnjah,
v dejanjih.

Na poti
v vesolje,
nazaj v zibelke
spoznanja,
brez zapletenih
merilnikov.

Tako se je zdelo,
moj oče!

30.11.2007

AMOR PUŠČICA IN LOK

2007-10-29T11:50:00.000-07:00

RUBIKON

Sva kot dvojec
brez krmarja
neutrudna v veslanju,
isti cilj
drugačne misli
naju vodijo
k spoznanju,
da je treba
prestopiti črto,
ki ločuje spola
preden čoln
preplavi voda
in potoneva
v strast gola.

Seka premec
po gladini,
cipa si
in več kot dama,
ko s hitrimi vesljaji
v ritmu s
tvojimi vzdihljaji,
kakor morja
valovanje
izmučena loviva
sanje.

KUHINJA

Kuhala mi boš brez oblek
slečena s pogledi,
ki jih sanja sladkosned
v skoraj prazni skledi.

Kuhala s kuhalnico,
ki zanosno meša,
z boki in začimbami,
da strast ne opeša.

Kuhala boš noč in dan
v kotlu sladostrastja,
z besedo, vse pojej,
končno sem odrasla.

Kuhala boš kuhala
in mogoče spekla
kakšno prav posebno jed,
da si bova rekla:

kuhinja je sveta stvar
še posebno miza,
kadar dvigne te vladar
v prvi krik ugriza.

FAKIR

Skoraj bi padla
v naročje zavisti
cunjasta pupa
in škrbast pajac,
s piskom piščali,
ki strupi trenutke,
svetu kazala
popačen obraz.

Žugajo misli,
kriči ogledalo,
s preklanim jezikom
sikajoče strasti,
ko slačiva kožo
s kretnjo zaspano,
ujeta v zanke
čutnih laži.

A roka ne seže
v pleteno košaro.
Že splezal po vrvi
je gubast fakir,
tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti ki črta
jo kačji pastir.

DVA

Častitljiva, spoštovana,
že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš
in prav nič se ne zgodi.

Daj, odmrzni te kazalce,
naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci,
ki mesenost ji diši.

Duhomorno kratkočasje,
že zatohli zrak hotenja,
ko odpiram, ko odpiraš,
prašna okna poželenja.

Daj, popusti to zavoro,
naj že spelje vlak s postaje,
proti tebi, proti meni,
z vozom ki poljube daje.

In prepleta v govorico
dveh teles na strmi poti,
s piski sreče v tunelu
kjer prihajaš mi nasproti,

nezadržno, sunkovito,
da vse poka in se maje,
s prvim krikom silovito,
ki zašel je med vzdihljaje,

da se zdim kot osmi potnik
z masko na obrazu,
ki izgublja že dobljeno
v zmagi in porazu,

v bitki ki deli na dvoje
strast in sladostrastje,
ter premika prostor,
slike, skoraj v brezčasje.

Nenasitna potešenost,
neprehoden zid kesanja,
ko odtavam, ko odtavaš,
tja kjer molk besede sanja.

Daj, zalučaj ta trenutek
v medlo bežnost in pozabo.
Mimo mene, mimo tebe,
naj gre vse v naslado.

TVOJA ROKA

Tvoja roka mojo boža,
rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

Boža s prsti in pelinom,
zdaj kot žamet,spet kot svila,
vsak dotik se polno rima,
vsako steblo s trnom stika,
vsaka želja želji dvori.

Zabodena oba ob zori
krvaviva čez obzorje.
Tvoja roka mojo vodi,
dlan čez polje
skritih misli,
ki rodijo, ko rosi
znoj dišeč po tvoji koži
iz neba strasti.

Tvoja roka mojo boža,
rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

ČARODEJKA

Koliko ljubimcev
pozna tvoj trik
čarodejka
ko skozi priprte veke
sežeš v rokav
kjer se pretaka
sladkoba
in s plaho desnico
med kratkimi vzdihi
pričaraš golobico
ki odleti
v golo sotesko
skelečemu ledu
nasproti ?

koliko vrat
odpre tvoj ključ
čarodejka
ko sežeš v rokav
namesto pod steznik
kjer drhti koža
v razžarjeni samoti?

NEKAJ

Nekaj je na tem.
Kaj, sam ne vem.
A včasih luna nosi,
ščip čudno sveti
ves rumen,
ko bosa greš po rosi.

Nekaj je na tem,
ko čakaš tam v krogu
na razpotju senc
in zreš v oči gospodu.

Nekaj je na tem,
ko poletiš čez polja
na svoji metli,
dobro vem -
na drugo stran obzorja.

Nekaj je na tem.
Zrcalo dam pod zglavnik
in sanjal bom,
to vem,
da spuščaš se na travnik.

Nekaj je v tem,
ko slečeš si tančico
in gola, brez sramu
poljubiš nočno ptico.

RJAVOOKA

Aroganca šanka.
Utopim te v žlici samohvale,
lepo - grda, narejena.

Le za kolena bi te rad držal,
črni mesec, rjavooka.
Za kolena
in še malo višje.

Pa ne daš.
Saj si že dala
mačkam hrano
iz konzerve,
rožam vode,
možu kruha.
Pa ne smeš,
ker prst ti žuga
božja šiba,
usta suha.

Meni pa se strašno boža,
ker sem ranjen v otroštvu
z dotiki ženskih rok
do kolen
in malo više.

TRETJA POT

Zdaj pa ples po slemenu dneva,
kosmata šala ne zveni kot vic.
Preplah, da v zenico večera
zalučaš kak betežen stih.

In ona vajena pogledov
nesramno dreza v mojo moško bit
ter dvigne krilo nežno čez kolena,
da res lahko ostrim si vid.

Bi prsti šli še višje od kolena
po črti sreče, tipat vlažni mah,
lušči misel črke iz objema,
le da jo besed je strah.

In tvezim nekaj o vremenu,
kot da iskal bi neko tretjo pot
in že spomin puhti v daljavi
za koraki njenih nog.

(Ne vem, če drži, da sem v ljubezenskih pesmih še najbolj doživet in razumljen?
A z vso gotovostjo drži to, da jih niti ni tako malo v mojem "kao"oposu.
Eros, Tantos, Logos in vse vrti se v krogus.)

KOBILICE

2007-10-29T08:23:00.000-07:00

KOBILICE

Dogoreli smo
v plamenici bratstva
in se razšli z noži
razmejeni z bodečo žico
in minskimi polji
bil je vlak
v sopihanju sinjega kita
in galeb
s kljunom ujede
ki je krmaril
naše misli in srečo
in namerno zatiskanje oči
pred zublji
ki so tleli
v besedah izbranih
Zenica v zenici
in grdi - švaba -
v strahovladi enoumja
zdaj smo zajezili pogled
vrtičkarji časa
poneumljena jata gosi
na živalski farmi
neštetih možnosti
ki je ječa
in zobamo hibridne sanje
zlatouste svobode
ki je ujetništvo
dobrikajoč se
velikemu bratu multinacionalk
izkoriščani v izkoriščanju
razčlovečeni v razčlovečanju
kot ceneno blago
na polici stvarstva
kot globalizatorji egoizma
in tlom odnašamo prst
in besedam pomen
in zraku sapo

(Marec 2006)

PO PRAZNEM

V kraju ki ga ni
pa bi moral biti nekje
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva
brez obžalovanja v očeh
brez spomina na mrtve
brez tolažbe za žive
kot upanje ki ne sluti
kot beseda brez pomena
dorečen v zanikanju
kakor vrvohodec
v kraju ki se le zdi
med potresnimi sunki
zgrožen nad samim bivanjem
bežiš pred pogledi osamljenih
vajen hoje po praznem
v izpraznjeno

(2006)

BRCANJE V TRNJE

Vas potolažim
tudi za ceno tveganja?

ljudi žulijo resnice
skrite za lažmi
množico posameznik
in njegova svoboda
večino manjšina
delamo zelo dobro
sebi v prid
drugim v škodo
pomilujem tiste
ki za mojih hrbtom
pišejo po diktatu
glamurozne traktate
o človeški etiki
brez poetike
o smislu nesmiselno
o sebi ki ga
vidijo v drugem
do nerazpoznavnosti
na smetišču starih zamer
kot odrešeniki duha
razčetverjeni v besedičenje
na grobišču
osnovnih vrednot
kot porota
in večno
sumničenje

do pogreba ležim
v mrliški vežici

(2006)

KROTKOST

Abel dvigni Kajna.
Z napačno roko
drezava v sanje
do krotkosti.

Dvigni nad vero
v vsakdanjost,
nad preproste stvari,
ki jih zabriše čas,
ker nam zemlja
ne maže rok
in rojevamo
mrtve besede.

Abel dvigni Kajna
v spanec blaženi.

(2003)

2.

Zatiska ušesa, da bi slišala gluhe in hodi po prstih.
Obuja mrtve, jih vabi na sedmino,
potem molči, kot je ukazano grobu.
Sedi zmeraj ob njegovi desni.
Ne pridiga.
Kvečjemu sprašuje z metodami srednjeveške inkvizicije.
Načeloma ni žejna krvi, le smeh se ji gabi.
Jezik ima razklan po sredini. Sikajoče dobrika, ko je treba usekati.
Potem zdravi, da bi še dolgo bolelo.
Ni plaha in je ne zmrazi po telesu, ko leze v zavest,
kajti reka teče navzdol in sadovi pogube so slastni, četudi strupeni.
Ni vrč, ki ga je moč razbiti, je glina sama.
Bila je asket, preobjeden lakote,
bila dotik slepca in neobrisan prah tisočerih ogledal v labirintu kesanja.
Zdaj polzi skozi čas, razdrobljena v mozaiku betonskih sanj.
Je obenem svetilnik in bič,
je pokora in kazen, zmaličena v molitev in odpuščanje.
Svoj plen ne raztrga. Ga živega vkleše v skalo
in zaklene s sedmimi ključi in desetimi pečati.
Je brez prstov in lica.
Ne boža in ne tarna zgrožena nad lastnim hiranjem.
Človek si drzne pomisliti, da si reče vest.

7.

In ko misliš, da je že mimo znova pride.
Obišče mesta z otroškimi očmi,
razdeli darove, se slika z veljaki, svečani govor,
potem pa v lazaret.
Zvečer na ples.
Razkošne toalete, oblije, blišč, glamur . . .
In ker beseda da besedo
in potlej koti same dolge stavke
po eni struni brenka dobro znan napev.
Kako je dobro, če se reveža usmiliš,
mu daš pod zob in tudi kaj za spit
in tiste drobne nebogljene štručke
in še in še,
tej samohvali nikdar konca,
a med vrsticami je brati le pohlep.

(Iz tihožitja črnoklasja, Lebdenje v senci 2002)

AFORIZMI V MOJI PRIZMI

2007-10-29T07:49:00.000-07:00

PONUDI JI PRST IN NATAKNILA TI BO PRSTAN

V SVOJI POKONČNI DRŽI JE BIL ZELO ZGRBANČEN ČLOVEK

VELIKE RESNICE SE SKRIVAJO V MAJHNIH LAŽEH

PRISEGAL JE NA ČEVLJE OBVISEL JE NA VEZALKAH

SLOVENEC SLOVENCU SLOVENAC

ČE JE SMEH POL ZDRAVJA POTEM SMO JOKAJOČI KLOVNI

SOCIALNE DRŽAVE SO VELIKOKRAT NA SOCIALNEM ROBU

ENI POGOSTO MNOGOVEZIJO DO BREZVEZJA

IZ URADNIH VIROV ZVEMO POVEČINI NEURADNE NOVICE

VZELI SO PRAVICO V ROKE PA JIM JE SPOLZELA MED PRSTI

KDOR DA TRIKRAT VZAME

NAŠ KOLEKTIVNI UM VSE BOLJ IZGUBLJA RAZUM

GLEDE NA CENO POGREBA JE ČLOVEK RESNIČNO NAŠE EDINO BOGASTVO

KO ZASLIŠIJO BESEDO STROJAN POSTANEJO SLOVENCI ZELO NASTROJENI

KREPOST JE SESTRA PREGREHE

UMIRAMO NA OBROKE IN SE KREPČAMO Z ŽIVLJENJEM

CINIKI NOSIJO POCINKANA SRCA

ŠALIL SE JE NA SVOJ RAČUN IN PLAČAL TUJ ZAPITEK

ČE ŠKOLJKA POJE POTEM BIDE RECITIRA

BIL JE DOBER KOT KRUH ZATO SO GA OBŽRLE STENICE

TUDI V ČISTIH MISLIH SE NAJDE NAJBOLJ UMAZANA DOMIŠLJIJA

NAJVEČJI GREH JE OBČUTEK BREZGREŠNOSTI

ČRTA NOROSTI JE V PREMO SORAZMERJU Z ČRTO UMA

COPATA V COPATIH JE COPATA NA KVADRAT

VSEGA SEM SIT KER ME ŽEJAJO OČI

LOGIKA:

VELIKO ZASLUŽIŠ VELIKO IMAŠ
VEČ IMAŠ VEČ PORABIŠ
VEČ PORABIŠ MANJ IMAŠ

MALO ZASLUŽIŠ MANJ IMAŠ
MANJ IMAŠ MANJ PORABIŠ
MANJ PORABIŠ VEČ IMAŠ

Hudomušnost hudomušna:

KONJI

Besede so meso postale
in konji iz mesa,
kar po ravnem so ubrali
tja na sredo pašnika.

Če vidiš čredo, ki se pase
v razdalji znotraj črk,
in travo, ki pod njimi rase
poženi misli v trk.

In videl boš, kako se ziblje
v vetru njihov vitki vrat,
kako drvijo na vse kriplje
misleč: glej, konjski tat!

POIZKUS

Če kotališ glavo
od vzhoda proti zahodu
in od zahoda proti vzhodu,
pride dan, ko se ti zazdi,
da si zablodil.

Kakšna potrata časa!
Z ušesi si slabo krmaril.

ŽE NA OKO SE VIDI DA SMO OSLEPELI

UPAJMO DA OBSTAJA UPANJE

V OGLEDALU ČLOVEŠTVA SE ZRCALI HUDIČ

VAŠA DEMENCA MOJA EKSISTENCA

OD SRCA JI JE PRIVOŠČIL SAMO VOŠČENKO

MOJ FETIŠ JE FETIŠ

NA SVIDENJE BREZ SNIDENJA

KO MISLIM NASE GREM VATE

POLITIKA JE KURBA VISOKO CENOVNEGA RAZREDA

BREZ REVOLUCIJE NI DESTRUKCIJE
BREZ INERCIJE NI REVOLUCIJE

DUŠNI PASTIRJI IMAJO VELIKOKRAT VOLČJE OČI

(Ni bog ve kaj. A za današnji dan odvečno preveč!)

NARICANJE

2007-10-29T07:17:00.000-07:00

NARICANJE

Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo
ustavi se čas.

Deset do desetih
postane vse tuje.
Zunaj dežuje
in jočem na glas.

Deset do desetih,
desetemu bratu,
ptici, ki plašno
privzdigne perut.

Deset do desetih
črnemu svatu
na čelo pritisne
smrt hladni poljub.

Deset do desetih.
Do desetih deset.
Znova in znova,
vedno in spet:

Deset do desetih.
Do desetih deset,
v žari spomina
prgišče besed.

Deset do desetih.
Do desetih deset,
ko šel si za zmeraj
barvat drug svet.

(29.10.2007)

POŠEVNI DEŽ

Sanjal sem,
da pada name
poševni dež.

Nošen na krilih
slamnatih ptic,
opit od
trpkega vina,
da pada name
poševni dež.

Vse kaplje
so delčki spomina.
Vse kaplje
morda bolečina.

Z okusom pelina,
z okusom pelina,
drobci spomina.

(1998 Porcelanasto nebo)

PRITRKOVANJE

Je tu in tam
in mi smo vmes,
morda v obsegu kroga,
čeprav pepel,
se zmeraj les,
ki ga plamen gloda.

(1998 Porcelanasto nebo)

BREZE

Izsanjal sem vetrove
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
sveti skozi noč.

Prosojno polje smrti,
strnišče črnih brez
in tisti, ki posije,
ko potrkuje v les:

tja čez, tja čez,
prek roba daleč,
še sam ne ve do kje,
dremaje izpod sence
pozabljeno ime.

* * *

Izdihal sem svetove,
izlajnal vsak dotik,
v odsevu temne zore
preklel vsak svetli stih.

Kričavo modra cesta,
ki pelje v telo,
kot vitezu nevesta
v porcelanasto nebo:

Si tu, si tu,
do srti blizu?
Zdaj vem, da nisem tam!
Le bele breze v nizu-
ime je skrito v dlan.

* * *

Pozabil sem obljube
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
navaden je obroč.

Porcelanasto nebo 1998)

2007-10-27T05:36:00.000-07:00

TROJE VRAT

S krhljem uhlja med zobmi
ji grizlja mečico -
Kama sutra - kaj jaz vem,
slep v roženico.

V brezpotje vitkih nog,
kakor klop nad meča,
srkat tisti trpki sok,
ki ga boža sreča,

ko rezbari ostri noht
kot zlodej čez pleča
in odklepa troje vrat,
s ključem, ki se veča.

V sveto trojstvo srn, kobil,
na krilih slonice,
kakor zajec, bik in konj
v lovu na device,

ko zamre poslednji krik
in začutiš bilo
v kasu zmučenih žrebic,
zakopan v svilo.

Z rdečo ruto čez oči
in privezan z žico,
Kama sutra, kaj jaz vem,
zgneten v bradavico.

(Včasih pesem nima teže,
z goloto v travo leže.
Kar razgalja je vsem znano:
meseno slast kot dušno hrano!)

TIHOŽITJE ČRNOKLASJE

2007-10-27T03:06:00.000-07:00

TIHOŽITJE ČRNOKLASJE

Veliko možnosti je za eno samo pesem. Izbral je najslabšo.
Tisto, ki je iz srca in je za včeraj.
Drevo ni imelo misli, in lahko si drzneš verjeti,
da bo potok usahnil že za prvim bregom,
brez rib, neznansko utrujen in gluh.
Koraki so šepetali kozolcem in Srpan ni požigal streh,
kot že tolikokrat v tej zapuščeni grapi.

Le lebdenje v senci. Na levo nikamor, na desno do tja.
In tam? Vrag vedi!

Ni bil bos, samo brez popotnih čevljev.
Kamenje bode za včeraj.
Je kot knjiga, ki jo prebira veter spominov in lista laži:
Za vsakim grmom štirje hrasti poguma in koprive, sol iz Butal,
da si opečeš veke do snidenja.

Pričaka te molk. Podrtija več noče kričati.
Okna, ki se pogrezajo vase, slamnata streha, ki kaže razgaljena rebra,
hvaležen motiv za slikarja samouka ...
Vodnjak je že zdavnaj usahnil.
»Nekoč bo znova vse prekipevalo od življenja!«
Preroško zaklinjanje ukletega duha,
ki blodi po gozdu, obsojen na večna vračanja pred hišni prag
in nazaj do razpotja senc, da odsluži svoj greh.
Greh do zapuščene zemlje, greh do prelomljenih obljub,
predvsem pa greh, ker se je vrnil star in nemočen,
poln skomin, in občutkom krivde.

»Nekoč bo spet vse prekipevalo od življenja!«
Luknja v kovancu, prestreljenem s pozabo.
Dobro je le sonce.
Če odpreš dveri, boš prestrašil ptice, se bodo vzdramile in zasikale kače v špranjah časa.
In če jih res moraš, jih odpri zelo počasi, da ne zacvilijo, odpiraj jih komaj slišno.
V izbi ne bo nikogar.
Zbita zemlja na tleh, po katerih slišiš korake pozabljenih bo, najprej bodla ostro kot
trnje, ki zarašča posest, potem hrapavo kot dlan,
ki je pekla kruh in nazadnje nežno kot sen,
ki se prikrade z večerom ob polni luni.
Potem stopi do okna, strgaj pajčevino in ga odpri.
Tistega na jugu, nad katerim gnezdijo otroški spomini in se vračajo
kakor lastovke v trenutkih, ko si drzneš biti mlad.
To bo tvoje okno v svet, upanje in ponovno rojstvo.
Ko se napiješ spominov in nadihaš vonjav, ga zapri in zakleni v večnost.
To bo tvoje novo jutro.

(Ribnik )

ČI ŠTO PITA

Či što pita povej ka tan ge popevle kmica
kak popejvlejo mamce v kapejli njegovomi sijni
najdeš pune krblače
najdeš kuste krumše
najdeš zadnjoga gada

či pijta samo tak
povej ka tan ge drejmlejo bejle iže
ge odijo čarni mački
zgibijš malo cajta
zgibijš malo dneva
za hasek v visikoj travi

či nišče ne pijta ga stiraj z ganga
ga ploudi po dvouri
kak té gda so krave gonili
gda so v pevnici kunouli
od šmarnice nouri žandari
mladoga krála Petra

či što pijta
povej ka tan ge nišče ne odi
ge popejvle kmica gda šteri zabloudi
zgibijš malo cajta

zgibijš malo dneva

za hasek v visikoj travi

NIKAN INAN

Sklantani punčoki
bi šli nikan inan
ta ge še nejso bili
ali pa se nemrejo spoutiti
sklantani punčoki
do kunca znücani
do kraja zvoščeni
bi šli nikan inan

tá ge cejli cajt sotiš
ali šamarjanko plešejo
ge špila bogovska muzika
tá bi šli sklantani punčoki

pa nega človeka
ka bi spuco
ka bi zbikso
ka bi si natekno
sklantane

TRBELO BI

Trbelo bi ešče inouk mrejti
kak iže z malimi oukni
kak tučenca v sajavoj küjnji
kak gümla ge nišče ne odi
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak seme na süjon sapaši
kak slama na črbinjastoj streji
kak drva sklajena lani
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak šnops v glažojnaton glaži
kak lijšče pod žednin grbanjon
kak cigani ka so brüjsili nože
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak bataš po ilovači
kak krijžec cuj k čarnomi gvanti
kak mêša za plantavin štrkon
trbelo bi ešče inouk mrejti

CIMPER

(Trbelo bi)

Trbelo bi ešče inouk mrejti
z oubo na glavi v robači bejloj
kak merajo senje pri vužganon posvejti
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak rugzak na püklavon rbti
gda bloudiš po zglancanoj pouti
trbelo bi ešče inouk mrejti
pa se obračati v grobi
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak cimper v zacumpranoj sobi

ZACUMPRANI CIMPER

S touf svejčof se ne svejti
čiglij bi se lejko
z njouf kmico sköriš
tak kak süjo vejko

po toj iži se ne odi
či si vüpaš lejko
samo ka te ne bi čaren
za guler povlejko

s touf meklof se ne zmejče
čiglij bi se lejko
na njoj odiš kradnot
vnoči kravan mlejko

s touf ženskof se ne špila
što misli ka se lejko
tistoga de v žmetne blanje
glogov grm oblejko

UNA IDE

Una ide ges za njouf
tak kak či bi prvič šou
tá ge nega müj nej vrat
ge pomali škrable zrak
bejlo farbo doli s stejn
una ide kama ščen

fčera šla sva gor na brejg
gledat što je spejglo svejt
v ostre roube do neba
z vroučof pejglof prejk srca
tan ge vozi čarni cug
tan ge pijše mlačni jug

ge na enoj nougi spi
perdže vrejdno ftiče tri
ta v ladico omare stare
ge so žute slike sklane
una ide gês za njouf
tak kak či bi prvič šou

ZAJ ZNAN

Štera ma žmetno püto
štera najdukšo püjtro
štera najvišiši lugaš
zaj znan
tista s kilavof decof
tista škijlava čarna
za šterof lajajo psi
ružijo dvêri
preklinja vertinja

za tistof
ka pravi boug van daj zdravdža
pa misli ka bi se ti gezik zadrgno
ka bi ti lampaš crkno
pa zlaže
gospoud ví te dugo živeli

zaj znan
tista z najvejkšof pütof
tista bousa
ka kadij kak turek
z diteton na cêcki
pa pravi
boug van plati gospa
pa misli
ka bi se ti gezik zadrgno
ka bi ti lampaš crkno
pa zlaže
gospoud ví te dugo živeli

NEJSAN GVÜŠEN

So šle iskat divdže dede
ali plesat nage
nejsan gvüšen
cumprnice mlade

saka dá ti mlejka piti
ka boš boukše vido
s sklejce ge pigejo kače
ka boš z repon migo

so šle brüjsit toupe kose
ali klepat strejle
nejsan gvüšen
cumprnice bejle

sako mogo boš prositi
ka bi nej zabloudo
saki seme posaditi
v genjeno posoudo

KOULA

Na koula se sej
pa te odpelan
na of kunec glandala
naj špejgel povej
ka düjša ne vej
ali sva preci lagala

kunja ne nücan
nej biča nej pout
samo zacumprana koula
koula pa debeli rud
na šteron sidejla
boš goula

ČIJSLO

Ka de meni čijslo
kama bi ga djala
cejlo nouč smo plésale
z ognjon bi ga žgala

ka de meni krijžec
zakoj bi ga sploj ščela
v čarno san premalana
neščen biti bejla

ka de meni farar
fčasi bi ga zela
s svetin se oženila
z vrajžin deco mejla

ČAREN

Vidli so ga tüj na streji
pravijo ka seposedi
v grabi šumi müzgaj vreji
šče pri staroj néni

vidli so ga tak po dnevi
kak po velkoj kmici
odo je po poudi drevdži
ležo v pšenici

tüdi ges inouk san vido
čarnoga f krščaki
kak s kozêčo taco
tanca med oblaki

SE MI PAŠE

Se mi paše
z lijšča süjoga gvant
od klopoutca žednoga krščak
od sunca marela
od bajsa švic

paše mi
gda se seden na pen
pa malo mučkan
pa malo brodin
paše gda kunen
ali samo tá odin
gda pravin
ka si noura kak štük
gda bükova drva kálan
gda f tikvi prejšan čemer
fse mi paše
samo ka gè toga ne ven

SE SAN PUNČOKE PONÜCO

Se san punčoke ponüco
zdrajso do podplatof
dobro ka man stare vnüče
gda žgen do oblakof

nouč me bouža gojno kole
saki den pomalo
rad bi mejsec v voudi prijmo
či bi se tou dalo

gda boš vidla gor na nébi
kak mi düjša planta
te boš znala kak je žmetno
či srce se mantra

te boš znala več ne pitaj
kesno gé za senje
nigdar neva sküper spala
davli si pomenje

se san punčoke ponüco
tüdi tí si bousa
gda letijva prek oblakof
ge se farba rosa

GDA MO VÖTER

Gda mo vöter džanke mo zdigavo
gor na nébi z mejscon senje püu
s šamlavin o düjši se zgučavo
s križon trpo se s klopoutcon büu

či mo vöter nemo te pozabo
fse boš čüjla pa te nede straj
cejlo nouč čuk sovo de zazavo
doj z glandala brisala boš praj

gda mo vöter džanke mo zdigavo
gučala boš palik de gesen
ges skrijen se kak pavuk v süjo travo
me najšla boš čiglij ti ne poven

ČARNE ROUŽE

Je tou kouvran z žutin klüjnon
zamoto v čarno den
ali pa se je zvonar obeso
na cerkveno vouže

je tou ica v staroj düjši
škrabala léd z ouken
gda san čumo v glüji nouči
pun strajouf se moker

tou je farba tvoje kouže
potüuma čuk popejvle
v glandali glédan čarne rouže
f kouti mekla drejmle

NAZAJ ZA OČÍ

Pomenje se pašči
pomali si davli
dobro poslüjšaj
te pa zazavli

naj čüjejo lejsi
kak kmica kričí
gda bloudijo bejsi
žédni krví

gda drevdže šumače
se potkef iskrí
se pašči pomenje
nazaj za očí

F ŠUMI

Kumaj san vüjšo
gda so metale
sekere pa kamne
za menof dikline
tan notri f šumi
pri kustomi rasti
so plésale f krougi
goule mrline

prva je kríčala
naj me vrag zême
drüjga kunoula
mi rodbino seme
tréča pa gúčala
boj se me boj
s tébe napravin
za rasoje gnoj

štrto san pozno
bijla je lejpa
kak še nikoli
skouzi sa lejta

pazi se mali
koga si vido
ne boš več dugo
po ton svejti migo
hitro pozabi
s kon san gnes bijla
že mati te čaka
ščeš ka de te bijla

vode več ne nosin
s tiste grabe
ge se paséjo
trij stare krave

trij vrajže krave
una med njimi
lejpa kak sigdar
dekla pri mlijni.

ZAKOJ

Zakoj si zéla džaboko
zakoj nej rajši slive
lejko tüdi bi orej
na küjkli naše njive

zakoj si zéla džaboko
zéla bi krblačo
pa šla kusto repo sküjbst
za žmajno repnjačo

zakoj si zéla Adama
či bi lejko kačo
na se véke oča boug
plüge bi obračo

VUGAJ VUGAŠ

Štero kupico naj steren
kama otla fčesnen
vugaj vugaj vugaš
ka koga ne smeknen

gnes je oster noužec
gnes je velka briga
gnes ne vrti gezik
lejko te kaštiga

či o njoj boš gúčo
s čarnimi očami
štero mi odpelo
drügi je predlani

vugaj vugaj vugaš
špilajte cigani
steren jo po stouli
naj mi što zabrani

TE ODPELAN

Što zna kama
ges znan s ken
či de daleč
tou ne ven

samo sej se
gor na lejs
te odpelan
prejk nebes

se boš vido
se boš znao
neka najšo
neka njao

či boš isti
tou ne ven
či pa ne boš
ti poven

ges znan kama
ges znan s ken
se zacumpra
f kmico den

SVEJČA

Ta je za tebé
ka boš boukše spau
tisto več ne delaš
čista tá si njau

zemi jo v roké
pa pomali vošči
gda se gor vužgé
je ne ftoupi v mošti

v žepko sklači loj
se s sajami namaži
vgojno najšo boš
cumprnico v glaži

DŽABLAN

Gda nede nikoga
te se zdžoučen
bréčala mo kak malo dejte
gda nede nikoga
ka bi mi pravo
kak si lejpa f ton žuton lijšči
tak sama tak goula
na brejgi
džablan

ŽMETEN DEN

Trüjden san
rad bi se légo
f travo pod lugaš
té žmeten den
od tébe zmantrani
rad spau bi
tou ščen

pa mi sunce ne dá
skouz vejke ščigečejo
žarki po lijci
kak či bi ščeli
stirati čemér

trüjden san
rad bi légo za sigdar
v té žmeten den

GOULE KAČE

Čarna voda mejsec svejti
svetlo je kak pri posvejti
tan ge ščuka rogoz bouža
se leskeče njena kouža

prvič spau san z goulof kačof
nikak san se ojunačo
v straji küšno ladno glavo
v visiko se lejgo travo

cejli cajt sva melo mlela
vgojno vrlo deco štela
tan ge fuda vrouči vöter
goule kače duge meter

drüjgo nouč že prave dekle
boudo k mlijni pojbe vlekle
ni ena zajtra nede znala
ge je svojo koužo njala

(Nekaj Prekmurščine in preperele slike nekega časa. Kako samovšečno! Kdo je ta fant, ta fantek na sliki?)
(Gre za izčiščeno verzijo nikoli objavljene zbirke ZACUMRANI CIMPER, v kateri sta dve uglasbeni pesmi, ki ju prepeva skupina KONTRABANT

DODAJAM TUDI SKROMEN SLOVARČEK BESED ZA PRAVE SLOVENCE:

BESEDE:

RÊN-HREN
VÁRAŠ-MESTO
RUD-OJE
CUG-VLAK
PLOUT-OGRAJA
POTAČ-KOLO
STO-MIZA
ROUR-DIMNIK
CUG-VLAK
PEŠČICA-PEST
POJEB-FANT
POTAČ-KOLO
CÊCKI-PRSI
DIKLINA-DEKLE
ČOBA-USTNICA
TRAJTAR-LIJAK
CIMPER-LESENJAČA
POUD - PODSTREŠJE
KRUMŠ I-KROMPIR
VÜJA - UŠESA
LAGEF -SOD
LAMPAŠ -SVETILKA
VOGELDŽE-ŽERJAVICA
MÜJA-MUHA
GLAŽOJNA-STEKLO
DŽÜNDŽ-NAKIT
VEJKE-VEJE
DŽABLAN-JABLANA
PERDŽE- PERJE
PEJGLA-LIKALNIK
GUMLA – DEL GOSPODARSKEGA POSLOPJA
KÜJNJA- KUHINJA
DŽANKA-KRILO
LEGVAR- MARMELADA
KOUVRAN- VRAN
KOULA- KMEČKI VOZ
KUPICA-ČAŠA
GLANDALO-OGLEDALO
KRBLAČA- KOŠARA
PEVNICA- KLET
KRŠČAK- KLOBUK
TIKEF- BUČA
PUNČOKI- ČEVLJI
VNÜČE- KRPE NAMESTO NOGAVIC
ČREJVLI-ŠKORNJI
VUGAČ-LONČENI BAS
RAŠUŠKA- VILICA
BILICA-JAJCE
LUGAŠ- BRAJDA
PAVUK-PAJEK
CUMPRNICA-ČAROVNICA
GULER-OVRATNIK
BLANJA- DESKA
BATAŠ- GUMIJASTI ŠKORENJ
ŽITEK- ŽIVLJENJE
ŠINJEK-VRAT
POSFEJT-LUČ
DVOUR-DVORIŠČE
SENJE- SANJE
IŽA-SOBA
GLAŽ-STEKLENICA
GVANT- OBLEKA
LIJŠČE-LISTJE
VOUŽE-VRV
ICA-VROČINA
KLOPOUTEC-KLOPOTEC
PÜJKŠA-PUŠKA
KMICA-TEMA
BAJS-BAS
GOJNO-JUTRO
DREVDŽE-DREVJE
ŠPEJGEL-OGLEDALO
SKLEJCA-SKLEDA
TUČENCA –ZBITA ZEMLJA

VITEZ

2007-10-26T17:33:00.000-07:00

VITEZ

Vitez sem
le po potrebi
in občasno trubadur,
ki pod balkoni
pesmi gruli,
v železni srajci
brez gravur.

Vitez sem,
ko to nanese.
Vzamem robec
in v priklon.
Vem, kako se
damam streže
in svet varujem
pred zlom.

A ko sedim
ob svoji mizi,
povečini strt in sam,
bi zašli
okorni prsti
njej pod popek
in še kam.

Vitez sem
le ko se splača,
velikokrat pa barabin
in če znance
kdo povpraša,
včasih tudi
pasji sin.

FARSA

Umijte že enkrat
mrliča v sebi,
z ruto na glavi
in nosom štrlečim.
Ob sveči goreči,
v pražnji obleki,
to lisasto kožo
z vonjem pozabe.
Zatisnite veke!
V zvezdah ne piše,
ko noč jih izriše,
kdo koga mazili
in kaj bo potem,
kar je na dlani
ostane na dlani,
skrito zavesti
in tuje očem.
Umijte že enkrat
mrliča v sebi
in vrzite truplo
lačnim ljudem!

POHITITE

Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je nasmeh
in objem besede srečen,
ki dá in ti vzame dih.
Pohitite, hitro mine,
ta dotik, ki barva stih -
srca v ime dvojine
med poljubi lačnih ptic.
Pohitite v svoje sanje.
Moraš dati, da dobiš -
pozitiva v negativi,
radost, da lahko živiš.
Prehitite zamujeno,
prehitite nikdar dano.
Misel pravi ne zlagana:
lepota ne umira sama.
Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je že šteto,
brez delitve in množenja
tam na črti hrepenenja.

(Ne vem zakaj pišem v oklepajih.? Nemara se oklepam misli, da je posmehljivost nekaj dobrega.
Smeh je pol zdravja in lahko bi napisal kakšno kitico, dodal kakšno slikico, slekel nekomu kiklico, igral novo igrico: -U-U-U-U-U. ho, ho, ho:

V bodečo žico,
v siv pepel,
betonske sanje,
kovinski odmev.

Pneumatsko kladivo,
tritaktni motor,
atomska tišina,
zasuti predor.

Uveli ležaji,
jekleno drevo,
pocinkana sreča,
svinčeno nebo.

Naftna skomina
razbeljena peč,
plastične rože...
kurc treba bo leč....)

GRIZLJAVO

2007-10-26T14:10:00.000-07:00

ISKANJE

Nocoj le drezaj
v zlatotiča,
ker izganjava hudiča,
črnega,
ven iz objema,
ki z dotiki
ne pojema.

Stokrat huje
ogenj neti,
da se te bojim
objeti.

Tam kjer strast
po tleh se plazi,
z jeleni v ekstazi,
išči z vohom
zveste psice
skrito gnezdo
prepelice,
ker mogoče
tik pred zdajci
izženeva grdobo
z jajci.

OBALA SANJ

Grizljavi smeh prikriva jok,
ko skozi sen puhti,
omamni vonj čez goli lok
hlinjene breztežnosti.

Obala dojk, brezzobi greh,
naraslo plimovanje,
v teku zamujenih let
naplavlja mokre sanje:

V nedogled pod drobnogled
navihane vestalke,
da izlije sladki med
iz popotne malhe.

OBET

Peni se kot morje,
ko čez rob kipi
nenehno hrepenenje
zamujenih noči,

kjer ona bo kot struna
in on napeti lok
izvabljal melodijo
z dotiki vročih rok,

kjer ona bo kot mesto
in on pred vrati tat
čakal na nevesto
in soncu rezal vrat.

DEKOLTE

Kar oko je peklo,
je rezbaril stas,
preko lic v slapove
vranje črnih las,

kjer nesramno drzen,
čipkasti pogled,
z mislimi objemal
je skrivnostni svet

in se čudil vetru,
da na glas ni pel,
ko z dlanjo pogleda
je prek hribčkov šel.

POD BALDAHINOM

Pod odejo zlati pajek
skrivne niti plete.
Gola stiskaš vroče želo,
sen ti dojke gnete.

Znoj polzi čez rob nozdrvi
in pomalem peče,
vanj se zlivajo svetovi,
kjer evnuh rezgeče.

Sonce boža skoz tančico
in žgečka obline,
kar sinoči je plamtelo,
tiho tli v spomine.

GREH

Na hrbtu ljubezni
zaboden v oči,
od tam kjer ugaša,
kod le še brli

ostanek večera
pod trudno lučjo -
kot pričo kipenja
men njim in med njo

se vrača in hvali
svetniško krepost,
čeprav sam ukazal
je združiti most.

( Pesmi iz časov prejšnjega stoletja, ko sem še vedel kaj pišem, ne da bi se obremenjeval z novodobnimi trendi, postmodernističnim sranjem in ostalo navlako, ki se nabira v duši z vso zadušno zadušljivostjo)

SNEŽENJE

2007-10-26T13:45:00.000-07:00

SNEŽENJE

Obmolknejo orgle
v odjugi nezmotljivega
razpotje minljivosti
v raztopljeno prosojnost
ker se hranim na hladnem
pred dotiki čilih babic
ki plešejo same
v visokih petah
razgaljenih neder
čakajoč na sneženje
kot strast na pohoto
kot nožnica meč
v spovednici želja
prebičane s samoto
in hrepenenjem
ob večerih brez plesalca
v nočeh brez plezalca
po škripajoči postelji
nepotešene.

STENA

Zaplezal sem vate
sredi ravnice
si gladka stena
trda neomajna
monolit
na katerem se
sonči modras
ki ga je pičila dojka
da sika
dolgim sencam
ob koncu dneva
ko ga pokončajo
kamni preklane noči
in zmeraj isti gibi
ko se slačiš
pred ogledalom
naveličana bližine
in dotikov
ponavljajočih
v kretnjah plezalca
brez domišljije
na vrvi privezanega

MRTVICE

Vse tvoje vode
ujete v nevidnost
ki sva jih bajala
do negibnosti
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic
ko padava vase
utrujena od pogledov
do otrplosti
vse kaplje
v laseh utopljencev
na sipini postelje
ko krmariva srečo
in vse mrtvice
obdane s tančico
skrivnosti
ko greva na razen
naveličana
do onemoglosti
so popki lokvanjev
in popkovina sanj

SALTO MORTALE

2007-10-26T13:18:00.000-07:00

SALTO MORTALE

NAJ ME IŠČEJO
V SKLADOVNICI SANJ
KOT POŽIRALCA OGNJA
KOT METALCA NOŽEV
KOT TOK NASPROTIJ
V RAZOSEBLJANJU
KAKO BODO ZVEZANE ROKE
STREL V TILNIK
ALI MEDVEDEK PU
NA TRGU NEBEŠKEGA MIRU
ZATO KER SE RIMA
RIM - MIR
IN JE AMIR BOSANSKO IME
NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI
NAJ ME IŠČEJO
ZBIRALCI PERJA
SKRUNILCI GROBOV
MARIJA
KI SO JI ODREZALI DOJKO
V METASTAZAH ROJEVANJA
MED NAKOVALCEM IN KLADIVCEM
MED PALCEM IN KAZALCEM
S PRISLUHI GLUHEGA UŠESA
NAJ ME IŠČEJO TISTI
Z ISTITISOM
SORODNI PO DUŠI
RAZLIČNI V BESEDAH
NA TRAPEZU ŽIVLJENJA
V ŽALOSTNI RADOSTI
NAJ ME IŠČEJO
V POOSEBLJANJU

1.

MINIMIRAJ

MENTOR EQUUS
POEZIJA ONANIRA
POEZIJA MASTURBIRA
NAVDIHOVALKA
MLADIH POPOTNIKOV
BOBNOV V DEŽJU
GROMKIH KAMNOV
ODVALJENIH OD SRCA
V METAFORIKI
OBUPNIH POIZKUSOV
SAMEMU SEBI
PREREZATI VRAT

MINIMIRAJ
PO IZGANJANJU MRLIČA
JEZDEC
V VAJETIH ČASA
BLAGOSLOVLJEN
Z BESEDO
KI LAHKO UBIJE
MED PLOSKANJEM
IN VOSKANJEM
ČRNIH BRČIC
NAD SOČNIMI USTNICAMI
LJUBEZNI

MINIMIRAJ
OKNO PROSTORA
VIRTUALNO BITNOST

SLEPI NE VIDIJO
AMPAK TE ČUTIJO
POL ČLOVEK
POL KONJ

PESNIK
PERESNIK
KONVERTIT
KABALIZMA

MINIMIRAJ

2.

MAKSIMIRAJ

MENTOR ANIMUS
ŽIV BOG TI NE PRIDE
DO MRTVEGA
V TEJ MAKSIMALNI
MAJHNOSTI

POEZIJA
PITIJSKA PITA
SAMOZAVEDANJA
ZLOŽENKA ČUSTEV
DOMIŠJAVA FANTAZMA
EMOCIJ
MOIRA DVOMA
V MRAČNIH VEŽAH
ISKANJA
PRILEŽNICA UMA
V SVETLIH SOBANAH
SPOZNANJA

MAKSIMIRAJ
V LUKNJAH SPOMINA
PRVO BESEDO
KI PADE NA PAMET
KI PADE NA ŽAMET

GLUHI NE SLIŠIJO
AMPAK BOŽAJO
PO ČRTI LJUBEZNI
GLASOVE VZHIČENIH
MISLI

MAKSIMIRAJ

POET
KATEHET
V KAJSTVO
AFEKTA

3.

ODSANJANOST

IN ZDAJ MNOGOVEZNO
PIŠEM ZA BREZVEZNE
V GLAVE SODE
V GLAVE LIHE
PIJANE ČRKE
V TREZNE STIHE
BREZ ŠTEVILK
IN BREZ IMENA
ČUSTVA GNOMA
IN KRETENA
KI NAPOSLED
KI KO KER DA ČE
POSTAVLJA DOGMO
MED GLUMAČE
KER JUNAK JE POEZIJE
Z VEJICO SPRAVLJIVE OLJKE
KI Z NAVOROM ANARHIJE
LUNI BOŽA JEDRE DOJKE
IN ZDAJ JOČE IN ŽALUJE
IN ZA INOM V IN POTUJE
KAKOR SLIKE V ALTAMIRI
SKRIT V TEMI IN V DAVNINI
MED ŠAMANI IN ZDRAVILCI
MED PREROKI IN PLENILCI
PAR KOSTI ZA ZGODOVINO
GREŠ NARAVNOST POJDEŠ MIMO

KER JE KER LE REK NAVADEN
SLA SPOMINA ČAS OGABEN
MED ŠESTICO IN STOLETJEM
PEKLOM INO NEBOVZETJEM

IN ŠE IN NI IN BO IN JE
V POŠTI RAHLOČUTNEGA GOLOBA
VSE OD ZIBELKE DO GROBA
ČLOVEK HITRO POKVARLJIVA ROBA

4.

NAVZVEN

KAM SI ŠLA PESEM?
SI LEGLA V MOLK
NAMESTO V BESEDE
IN SO TE OŽGALE
MLADE KOPRIVE
DA ME PEČE
TAM NOTRI
MED BREZ BESEDJEM
IN SRCEM?
TJA ČISTO PROTI DNU
V ZAMEGLJEN PROSTOR
KAMOR DOTIPAJO SANJE
S SLEPIMI KORAKI ISKANJA
BOŽAT SPOKOJNE TRENUTKE DUHA?
KAM SI ŠLA PESEM?
ENOREDNI KOMBAJN ZA KORUZO
TRIDESET KILNA VREČA KROMPIRJA
STANDARDNA MERA NOROSTI
OBLAZINJENA V NASMEH
POJOČE BARBIKE
IN TOGOTNEGA KENA
KAM SI ŠLA LISICA?
ORAT LEDINO
PRAZNIT PRAZNINO
IN NATEGOVAT RADOVEDNE
TJA SEM ŠLA PESEM

5.

POSLUŠNOST

POČASNOST SE IZRISUJE S HITRIMI KORAKI
PONUJAM DOMAČE ZAJCE
KI SE PARIJO S PODGANAMI

PREVIDNOST NI NIKOLI ODVEČ
KO TIHOTAPIMO SANJE
V SVOJE STRAHOVE
Z GRIŽLJAJI JABOLKA V GRLU
IN ŠEPAJOČO KAČO NA ZATILJU
APORIČNE RESNIČNOSTI
V HITENJU SIKAJOČE
POČASNIH KRETENJ MINEVANJA
NAŠLI SMO BIT
TODA BIT IŠČE SEBE
TRENUTEK PREHITEVA TRENUTEK V TRENUTKU
IN PRVI BODO ZADNJI
IN ZADNJI BODO PRVI

6.

ZNOVA

BOGATEJŠI ZA NOVO IZKUŠNJO
IN STARO PIJANOST
REVNEJŠI ZA SPOZNANJE
DA NOČ NE ŠTEJE ZVEZD
IN DA SO ZAPISKI V DNEVNIK
MED PULZARJI IN KVAZARJI
IZPISANI DO PODROBNOSTI
Z DEMENTNO NATANČNOSTJO POZABLJANJA
OSTAJAM PRI POEZIJI SVETEGA MARTINA
IN GOSJIH PERESIH
ARHEOLOG PRIHODNOSTI
UJETNIK PRETEKLOSTI
IN NAKLJUČJA NISO IZJEME
OSEM IN DESET JE URA
ČAS ZA CIGARETO
IN IZPRAŠEVANJE IZPRAŠANEGA
V ŠOLI VRTNARJENJA

V KORITO BESED SPET MEŠAM
JABOLKA IN HRUŠKE
NARAVNOST IZ SRCA
BREZ RAZMIŠLJANJA
KOT ŽE TOLIKOKRAT SAMEMU SEBI
V ČASU KI JE ODVEČ
IN V ČRKAH
KI SO OBSTALE V ZRAKU

7.

ŠAH

ŠTIRIINŠESTDESET
ČRNO - BELIH POLJ
KVADRATOV KI SO VEČNI
IN SKRITI LOGARITMI V NJIH
VČERAJ SMO IGRALI ŠAH
DANES GA IGRAMO
IN JUTRI BOMO IGRALI
TO KRALJEVSKO IGRO
ŽELJNI BLAZNI PREPOTENTNI
KRALJI KMETJE IN KRALJICE
KONJI LOVCI IN TOPOVI
MARIONETE NA VRVICI
MATIRANE MISLI
HODIM PO ČRNO-BELIH
KVADRATIH ŽIVLJENJA
MED ŠAHOM IN MATOM
IN ZASTAVICA PADA
ŠE ENA POTEZA
NA TURNIRJU POZABE
V PANIČNI STISKI
ČASOVNE SIMULTANKE
ALI ZMAGOVITA KOMBINACIJA
V BRILJANTNI AKCIJI
V PRIČAKOVANJU
SLUTENEGA PORAZA?
SICILJANKA
ALI DAMIN GAMBIT
Z MISLIJO
DA JE VAŽNO SODELOVATI
IN VEDENJEM
DA SMO VSI ZMAGOVALCI:
DVA MRTVA
NA ŽELEZNIŠKEM TIRU
IN TROJE
KOMAJ ROJENIH OTROK
V MEHKI ZIBELKI?
TUKAJ IN ZDAJ - PAT

8.

TEKMA

NOCOJ NA TEKMI ŽIVLJENJA
NEKAJ EMINENTNIH GOSTOV
V ČASTNI LOŽI PSUJE STVARNIKA
KER NI DOSODIL ENAJSTMETROVKE
KO SO V KAZENSKEM PROSTORU
OBRAMBNI IGRALCI NASPROTNE EKIPE
GROBO ZRUŠILI GLAVNEGA NAPADALCA

BOLJ SEM NIHILISTIČEN
BLIŽJE SEM BOGU
V SVOJI ODDALJENOSTI
IN NJEGOVI VSEPRISOTNOSTI

V PREPOVEDANEM POLOŽAJU
NAVIJAŠKE VZBURJENOSTI
V TEKMI S ČASOM ZMAGUJEJO STROJI
Z REZULTATOM NIČ PROTI ENA

NJIHOVA BINARNA ŽOGA
JE PRAVKAR ZATRESLA MREŽO
NA VRATIH POKONČNIH OPIC
IN NE BO IZENAČENJA
Z ZADETKOM Z GLAVO
V ZADNJI MINUTI ALI PODALJŠKU
VSE DO POSLEDNJEGA SODNIŠKEGA ŽVIŽGA

PORAZ BOMO ŠPORTNO PRENESLI
Z RAZBIJANJEM MEHANSKIH BETIC
IN ZAŽIGANJEM MIKROČIPOV

VSE IDEALNE PRILOŽNOSTI
SMO V VLOGI FAVORITA
ZAPRAVILI ŽE NA ZAČETKU

9.

VEST

KAKO LAHKO REČEŠ
DA NE STOJIM ZA SVOJO PESMIJO
IN DA PREPISUJEM OD DRUGIH
KO PA SO DRUGI PISALI VAME?
OB KRSTU S PRVO ČRKO IMENA
OB SMRTI Z ZADNJO ČRKO PRIIMKA?
KAKO LAHKO TRDIŠ
DA SEM SLIŠAL PRESLIŠANO
DA JE NEVIDNOST NAVIDEZNA
V OTRPLEM PROSTORU DUHA
V PONAVLJANJU PONAVLJANJA
IN DA SEM IZPIS BREZ TEHTANJA
LISTEK S PRAZNO VSEBINO
PRILEPLJEN NA VRATA VEČNOSTI?
KAKO LAHKO REČEŠ V NEDOREČENOSTI
V TEŽI BREZTOŽJA
PRAŠNIM DELCEM NOVICA
IZNAD VIDENJA
SRCU ŽE VIDENO?

10.

NORCI NE GLEDAJO SKOZI PRSTE
BEREJO TUDI KO NI NIČESAR RAZBRATI …

IMPRESIJA

2007-10-26T11:55:00.000-07:00

IMPRESIJA

Zgolj formalnost
pesem o jeseni
sinonim za žalost
čez oko meglice
pozobano poletje
in uvelo lice
zgolj naključje
pesem o jeseni :
vonj kostanjev
zrcalni svetovi
in tihi šepet
besed med grobovi

Impresija II.

Dnevi vse krajši,
časa vse manj.
Sanjajo polja
podobe iz sanj.

Meglice drsijo
tik nad vodo´.
V daljavi bližine,
ko jočeš v slovo.

Dolge noči
v temo zavite.
Skrivne poti
ostajajo skrite.

V daljavi bližine,
ko jočeš v slovo
in nežno zatisneš
nekomu oko.

(Je še kaj dodati? Je še kaj odvzeti?)

S PRIPISOM

2007-10-26T10:53:00.000-07:00

S PRIPISOM

Tam še spim
v lebdenju dneva
ves skesan poljub strasti,
ki sameva do večera
potem pa vešče v dlan lovi.

Tam ležim
v mehki travi
pokošeni za nazaj –
roka kosca ne ustavi,
v luno seka svoj vprašaj:

Mar je vredno?
Se izplača?
Tu pa tam,
nemara čez,
ko objem
nemir prinaša
bližati daljave zvezd?

Mar ni isto,
če negibno
zreš v vase
in strmiš
v luči,
ki jih ugaša
moč pozabe,
vetra piš.

Tam bedim vse do izbrisa.
Dober dan in lahko noč.
Vmes pa dolga prazna pisma,
s pripisom: kot nekoč.

ODGRENJENOST IN VASE

2007-07-19T03:10:00.000-07:00

ODGRENJENOST

Iz tvojih oči zajemam
odgrenjenost.

Mrzlo naročje spomina,
vročo sapo poljuba,
da me izdihaš
v pozabljeno jutro,
da me razkolješ
me temo in svetlobo
s svetlimi toni mrakobe.

Iz tvojih dlani zajemam
nežnost minulih trenutkov.

Neumrljivo črto življenje,
bežne vzdihljaje ljubezni,
da me umiješ
v zarji večerni,
da me razbereš
med šumljanjem tišine
v zadnjih odtenkih grenkobe.

Iz tvojih besed zajemam
prvo posušeno solzo.

Na licu slovesa,
da bi strune obmolknile
brez ihtenja.

VASE

V svet sem gledal,
nič več v srce.
Morda zamujal
na sipinah dne,
obale smeha
in dotike rok,
tujec času,
v sebi pa otrok.

V svet sem gledal,
nič več v oči.
Na slepo tipal
bližine in stvari,
sladkost poljuba
in nalet strasti,
obraz v obrazu
skritem med ljudmi.

V svet sem gledal,
nič več vame cvet.
Nekoč zalivan
s čistostjo besed,
v preprosto misel,
da vsak najde pot
nazaj in vase
tudi preko zmot.

( Blagi naleti patetike!? Mogoče sta mi pesmici celo všeč? To nič ne pomeni! Potrebno je čakati.
Tudi ko ni nikogar je potrebno po ne potrebnem čakati. Nastanek pesmi v zvezdnem dnevniku mojih odpotovanj vase maj ali junij 2007.)

OB NILU PA SO PIRAMIDE

2007-07-09T08:48:00.000-07:00

OB NILU PA SO PIRAMIDE

1.

Mogoče je bil to rožnat papir,
zibajoča budilka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blodnik.

Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali v samoto zaklenjenih prostorov,
v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom.

Se spomniš
s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce?

Na trapezu poljubov,
v statični drži
človeka,
ki veže le vase,
v svoje sonce
brez kozmičnega sevanja
in batin,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
bi morala drhteti
že znotraj.

V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje
s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.

2.

Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.
Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam.

Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.
V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.
V čudežu oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.

Vedno sem to kar sem
in vedo sem tam,
kjer se pogrešam.
V ne- lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi
kot napuh.

3 .

Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina
in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.

4.

Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogle pisati!
Zdelo se je dvojniško delo
Nagovor mrliču.
Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam
iz zemlje,
le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati
in da je Jim Morrison mrtev.

5.

Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec.

To je konec, moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane.
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane.

Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka

sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.
Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.

Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!

6.

Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor zre vame
prihaja kakor da se išče.
Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene…doma.

Vedno sem to,
kar mislijo da sem.
Priznam, Kocbek.
In še zmeraj
se mi žvižga živo za vse,
ko igrajo Pink Floydi.

7.

Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam?

Razveseli se kretenj
in diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.

Kaj hočeš?
Sleherna stvar
išče podobo v drugem.
V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen,
v upanju znova.

Priznam, jaz.
In kdo za vraga je Kocbek?

(Kako duhomorno? Kako bedno in osladno? Me je pojedel zakrokani krokodil? Še en cikel brez
ciklostila nastal na platformi bebavosti in opojnih substanc in nosi letnico 2007)

9-2006

GIZDALINSKA OČARLJIVOST

2007-07-09T08:39:00.000-07:00

GIZDALINSKA OČARLJIVOST

S kriki pesem to pričnem električne kitare,
v temnici gospodar in suženj omame
in če te premami zvok verig in bolečine,
vedi, da pošiljam pesem v tri krasne konkubine.

I.

Bla, bla, bla in ha, ha, ha!
Ho, ho, ho in hi, hi, hi!
Jaz sem jaz, ti nisi ti!
Ratata, batata, mama!

II.

Tukaj sem, pod rimsko dva.
Hojlarija, vsakdo zna
smrdet po vazelinu
kot solza v črnilu.

III.

Tu si ti, pod rimsko tri.
Rompompom kladivo.
Otrok groba, prhka tvar
inkarnirana v praznino.

IV.

Ta pesem mi nikoli ne bo všeč.
Ta pesem je odvšečna.
Ta pesem je psihedelično govno.
Ta pesem je sadomazohistični trip.

V.

In ti zajec, ki padaš?
In ti zajklja, ki se plodiš z zanamci?
In ti golob na strehi
in ti vrabec v roki?

In ti in ti in ti, in ta in tisti?
In ti Platon,
ko se iščem v reki pozabe
med dolgimi rifi demonične harfe,
Orfeju v brk in sebi v brado?

VI.

Ta pesem vam nikoli ne bo všeč.
V svoji gizdalinski očarljivosti
je dovršeno mlatenje prazne slame
in iskanje niča v praslutnji nečesa.

Pesem z letošnjo letnico, ki naj bi zvenela moderno in sveže... Pa kaj še?
Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos?

EKSPESIVNE MEDITACIJE

2007-07-09T08:00:00.000-07:00

ekspresija -e ž (i)
knjiž. kar izraža ali vzbuja čustveno prizadetost:

Nič kaj dosti meditativni cikel štirivrstičnic iz leta 2004, ki bodo dolgo, mogoče tudi vso večnost, čakale na svojo utelešenje tudi v knjižni obliki.

EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Izginjajo v jantar namišljeni kipi,

roko iztegnem proti obrazu.

Prasnov počiva na mizi kamniti -

rja in patina združena v času.
Rukajo solze v deblo tišine,

na stenah visijo granitni jeleni,

reže otožnost - plen bolečine,

v oble in ostre robove jeseni.

Naraščajo reke znotraj omame,

vsak svoje vesla ceni in hvali -

neusmiljena drža senc na pohodu,

v barki, ki tone proti pozabi.

I. Obrisi

Izsanjani kraji ob vznožju branikov,

gibljiva črnina zatisnjenih vek,

iztegnjena roka med pikom in sikom,

ki seže boječe v zabrisano sled.

Panično misel s pogledom ošine

magično karto, ki izginja na mizi,

šilce prilijem nebeške modrine,

za mrkimi škisi temnijo obrisi.

Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi.

Razklenjena noč ob svitu zadiha.

Zavozlane besede v mračni tesnobi,

odjeknejo nemo na ustnicah krika.

* * *

Večno vprašanje, si ali nisi,

shojene blodnje po znanih poteh.

Zgodba o kamnu, travi in ptici,

s figo v žepu in blefi v očeh.
Enake posode natrpajo brezno -

kazalec, ki meri usodi v oko.

Vihteti nasajen razžarjeno žezlo,

ali pojoč žvrgoleti v uho ?

Razumeš naučen, napaka značaja.

Namigi so jasni, slika temni.

Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,

za njimi pa tečejo shirani psi.

* * *
Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,

ob oknu temačnem pripeto na šipo,

v tišini oko sesedene čute,

misel klonira zamišljeno piko.

Črta je vonj pasjih dni brez zamika,

lajež odmeva in glasba iz bara,

kdo komu okvir, kdo komu je slika,

sprašuje podoba, ki več se ne stara.

Sled smo, stopinja na točki mrazišča,

ene in iste besede rjovenja.

Kdor išče ta najde prazna dvorišča,

nešteto odtisov - morda hrepenenja.

II. Skice prekinitve

V nežnost pogubno naj krešejo iskre,

koraki, premori, prižgan žaromet -

razgaljene skice, begotne ceste,

bežanje, zalomi, upor ali beg ?
Kalni pogledi, brezmočno drvenje,

bučavost kolesja, zatiskanje vek -

večni ujetnik rjoveče samote,

spojitev v eno, nor ali slep?
Valovi tišine šuštijo zanosno.

Ledena notranjost ali odsev?

Iščem besede raztrgane v drobce,

v nežnost, v nežnost ugaša refren.

* * *
Bežeč pred lučjo prisluhnem šansonu,

ki lomi, razdvaja uho in telo,

na stojnici sanj pa pesnik prodaja

izpraznjene mehe za suho zlato.
Nocoj ali jutri vsebina izpljune

enolično momljanje v napadih časti -

slovesno tolažbo izpete strune

ki več ne poje, edino zveni.
Norim resnicam, kot zakrite vsebine,

času ,kot luknjast kalup,

umazani solzi, tolažba dvojine

in goli samoti mogoče obup.

* * *
Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno

brez drznosti žejne, ki lomi zobe

in reže po kosih spone bedenja -

zgrešenemu času kljuje v oči.
V medli svetlobi, vek uročenih,

v igle, bodice zavita je strast.

Čar poželenja ni hrepenenje,

moramo zreti naravnost v obraz.
Prebijam somrake skoz jaške vsakdana,

na golem papirju slečen še jaz,

ki ga razjeda norčavost smehljaja -

obrabljena čutnost napihnjenih fraz.

* * *
Pretrgane niti nežnosti čiste

se spletajo v kite, samota duši.

Kaj mi ostaja, le kujave misli,

ko opazujem gnezdišča ljudi.
V prizmi kristalni pa črni demoni

v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,

betonskemu srcu je struna na liri

tujka in tujek, odvečni balast.
Pridite maske norčavih obrazov,

ko reka naraste in poči ekran.

S smehom in jokom molk se mesari,

reže, razjeda lupine iz sanj !

* * *
Druščina z vinom besede pretaka -

zategli tresljaji gromkih siren,

vendar ne čujejo vlaka ki čaka,

zazidan v prostor sprtim ljudem.
Gluhota src cimi stotera nasprotja

iz sodov pa sikajo gnile brvi,

nihče ni preplezal slike v zrcalu,

izplul v neznano in združil luči.

Grizli so tja vse do mehke sredice,

slepemu konju se gleda v srce,

če levo nastavi in desno ti lice,

noge mu spodviješ, ima še zobe.

* * *
Vabi mamljiva te večnost trenutka,

mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,

leživa v travi - preproga občutka,

na vajetih ran in grenke sladkobe.
Nič ne ustavi molekul, atomov,

vsi čuti gorijo, korak je mehak,

v praznini drhtijo vlakna podkožja,

curek se steka, okus je grenak.
In senca izmika zrcalne blodnje

spet krešejo iskre pogubo očem,

v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,

ne sahne, ne gasne nikoli zatem.

III. Tangente

Na ničevi točki vijugajo čuti,

usmrajenih vencev nikoli odveč,

kar je utrjeno z močnimi strupi

na dvoje preseka kozmični meč.
Kraspajo črvi v staranje kože,

z meglo obdani, da sonce trohni -

vljudnost lažniva na koncu hodnika,

bela svetloba, ki v črno žari.
In padamo vase, v blede privide,

v groznem prostoru rojevamo dan,

obrežje pa tuli polno spominov,

prišel si in pojdeš venomer sam.

* * *
Premika se sila skoz misli otrple,

jezdec na konju zakriva obraz,

zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,

tovori besede, da je še čas.
Brezmočna sredina, curek norosti,

nikdar ne pozidam do konca gradu,

z zidaki kesanja, z besedo oprosti,

preveč je v meni oči in sramu.
Bežim v zavetje samotnega svita

skoraj razpadel vodikov atom -

učlovečena duša mrtvega lika,

ki dvomi, da je dvomila v dvom.

* * *
Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.

Balinaj z verzi, razprši ostrino,

saj če bobni bo tudi grmelo,

iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.
Brez kalnih voda iz kipeče globine,

preproste besede z žarki miline,

na vrhu tangente iz praha vrtinca

lahkotno zapleše naj noga iz svinca,
ker sence smo niča, neumno trobilo,

brez konca in kraja boleče slepilo -

hladen cinizem navadnega norca,

ki poneumlja psoglavce sred dvorca.

(Leto 2004)

PESEM

2007-07-08T21:55:00.000-07:00

PESEM

Pesem naju tepe med vrsticami.

Išče strani zlepljene, liste iztrgane.

Besede po dežju zlite v mavrico

in odvečni balast pike na koncu začetka.
Ker sva za las zgrešila poletje v očeh starca

in prvi poljub deklice s pentljo,

naju pesem tepe preko ust s trdimi platnicami

iščoč misli zlajnane:
v usnje vezane rime brez strasti,

od srca zavržene,

tam na zaprašenih policah sramu.

SVETOBOLJE

2007-07-01T02:21:00.000-07:00

svetobolje -a s (o) nazor, ki izraža bolečino, žalost zaradi neskladja med idealom in resničnostjo, hotenjem in dosegljivostjo tega.

Moje svetohlinstvo se skoraj vedno dotakne licemerstva. V ironični drži cinika, v posmehljivem tonu satira in večnega nihilista, se mi te nekoč "davno" napisane pesmi zdijo le nostalgičen drobec preperele vezenine, ki ga je odštrikal vsemogočni čas.
Zdaj pišem veliko bolje. Tako dobro, da tega niti ne napišem, ampak takoj pozabim. No včasih se
odpozabim in potem nastane kakšna PES SEM...

TOSTRAN OKNA

Prešlo je v nočeh
šumeče svetlobe.
Z vetrom v laseh
in pticami v trnju.
Med veje,
v roso dozorele samote.

Brez rezkega sija bolečine.
Brez imena prešlo
čez čakajoči svet,
proti mrzlim zvezdam
svoji tišini nasproti.

Prešlo je skoz oči,
ki hite mimo drugih
na trudne kretnje
v ostri belini.

V prvo gubo na dečkovem licu
prešlo kakor brazde,
ki so jih dedje orali,
ko slišiš svojo molčečnost
v izgubljenem šumu.

(Februar 2006. Pesem je bila uvrščena v finalno izbor sedmega pesniške turnira; Vitez vitezinja v Mariboru).

Dovolj je bilo samohvale....( he, he saj me itak nihče ne bo bral).

RDEČE LUČI

2007-07-01T02:18:00.000-07:00

RDEČE LUČI

1

Včasih v meni bedijo Ahajci -
črni svatje, tatovi teles,
darove prinesejo v zguljeni malhi,
s kremplji zariti v stene besed.

Gole lolite zakrijejo prsi
s tančico posmeha v igri laži
in vabijo snubce v hišo veselja
na kupo užitka in mlade krvi.

Včasih v meni bedijo Ahajci -
koščeni prsti zamrlih strasti.
Fige pokažejo lunini krajci,
ko se proti jutru mi glava zbistri.

2

Skrij me pod odejo pesem,
tja kjer že en starec spi,
s trdoto le še v kolenih
in z žulji zgarane noči.

Še pod krilo skrij me, pesem,
med korake vitkih nog,
da na dojko bom obešen
čutil spet otroški jok.

Še pod prag me moraš skriti,
kot nikoli najden ključ,
ki ni mogel odkleniti
vrat, kjer ždi rdeča luč.

3

Napadle nas bodo mladenke s tatuji,
v kraju, kjer gnezdi pohotni pogled,
prebodeni popki in roka, ki nudi
varno zavetje hudiču v očeh.

Pojile nas bodo povešene dojke
in tiho sopenje namišljenih brez
in črte ljubezni in sreče na dlani
tujcev pred vrati zamujenih let.

Ubile nas bodo žrebice v kasu
v lahkotnem topotu zašiljenih pet,
ko si med gube na svojem obrazu
nalijemo vina, ki gnije v kleteh.

4

Pred njeno obličje, z jezikom v dvopičje,
z belim pisalom na črni papir,
med rumaste stihe gizdave spletične
poženem slepega konja v dir.

Votlo zvenijo škrbaste črke
po kruljavi cesti tam za menoj,
ko misel v mislih besedo obišče
na golem strnišču obleganih polj.

Ostroge iskrijo v vajetih časa,
s peno na ustih osedlam spomin:
nobene razlike med deklo in hlapcem
ni, ko smo sužnji ljubezni in rim.

(Pesem je objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002)

PESMI ZIME

2007-07-01T02:15:00.000-07:00

PESMI ZIME

1

Bela v belem
ješ sneg iz dlani,
lačna dotikov
v ogledalu sneži.

Na strehe poljubov,
na okno noči,
trkajo snubci
s ključi strasti.

Postelja škriplje
kot v snegu sani,
golota v nedra
snežinke lovi.

Po koži spolzijo,
ko več ne brli
svetilka naslade -
v ogledalu sneži.

2

Na obraz nariše rože,
mrtve ptice preko kože
in do golega jo sleče
v soju zadnje sončne sveče

Med rjuhe varno skrije
bukve žgoče poezije,
beli šal za vzdihovanje,
kot obet za mokre sanje.

Pa jo prime za ramena,
z jutrom pade na kolena,
jo popelje golo, boso,
plesat na ledeno roso.

Z mrzlo sapo jo ovije,
preden vanjo se izlije
jalov potok brez semena
ne spusti je iz objema.

3

Dete skriva pod tančico,
ptico in uvele prsi.
Led obdaja bradavici
kot koščeni prsti।

Včasih mrzli sever brije
redke bele dlake,
žarek sreče kdaj posije
med njene korake.

In nastavi vlažno runo
krepkemu snežaku.
Svoje bele hladne kepe
vrlemu junaku.

Glasno stoka, hladna dama,
v noči poželenja.
Tam kjer v krčih sta zaspala
je še vroča zemlja.

4

Prsti gnetejo obline,
veter poje pesem zime,
odzvanja tiho v ušesu,
se razliva po telesu.

Vzameš bele rokavice,
božaš prsi, bedra, lice,
z dotiki neme govorice,
krmiš svoje lačne ptice.

Gola blodiš med zameti,
kjer vzdihljaji so ujeti
v večni led in mrzlo svilo,
obsijano z mesečino.

Dlan polzi čez suhe veje,
vse, kar krošnja jih prešteje,
nežno, malone boječe,
lomiš z njih ledene sveče.

(Pesem objavljena v Primorskih srečanjih št. 244-245 / 2001 in v zbirki Lebdenje v senci 2002)

TJA

2007-07-01T02:14:00.000-07:00

TJA

Črne ptice, črno perje,
zima belo moko melje.
Sivo jutro kljuva sanje,
glasno sliši se vreščanje.

V srcu krilijo peruti,
slutno slutnja slutnjo sluti.
Druga drugo spreletava,
sneg počasi naletava.

Črne ptice, črno perje!
Kam vse vodi, kam vse pelje?
Tja v brezčasno, večno polje,
kod tišina brazde orje!

Tja med zvezde, v vesolje!
Tja, kjer bo gotovo bolje!
Tja v pozabo mimo lune,
pticam štet rumene kljune!

(Pesem je bila objavljena v reviji Mentor št. 4-6-1995, kot priloga 23. srečanja mladih pesnikov in pisateljev Slovenije – finalisti in v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je ).

POTOVANJE

2007-07-01T02:08:00.000-07:00

POTOVANJE

In pride dan za potovanje
v deželo Bog ve kje,
prek gora v večno spanje,
kjer pozabil boš ime.

In pride dan in pade noč
in vse vrti se v krogu,
si le telo, ki dušo da
hudiču ali bogu.

Si kri in križ
in žolč in pot
in romar, ki zablodi,
željan v puščavi sna,
a mučijo ga dvomi.

Zakaj ni bolj opral si rok
v milnici spozabe?
Zakaj je zrasel še en bog,
ki jemlje več kot daje?

(Pesem je bila objavljena v reviji Mentor št. 4-6-1995, kot priloga 23. srečanja mladih pesnikov in pisateljev Slovenije – finalisti in v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je).

DAL TI BOM PESEM

2007-07-01T02:04:00.000-07:00

DAL TI BOM PESEM

Dal ti bom pesem, da bo bolelo,
takšno z nogami v zrak.
Včeraj med nama je divje gorelo,
danes si briševa prah.

Dal ti bom jutro, ne hodi po rosi,ne gneti poljubov v nasmeh,
vonj ulic brez sonca se plazi čez strehe
in sence se barvajo v greh.

Dam ti še vina,
da zbrišeš z ustnic
njegovo in moje ime,
za črnega vranca in dušo otroka
še ognju izrežem srce.

Dal ti bom pesem, da bo skelelo,
takšno, ki nežno polzi
in diha, kot včasih zadihajo rože,
kadar se sanjat mudi.

(Pesem objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002 in je uglasbena na zgoščenki, Z nogami v zrak, skupine Kontrabant)

STRANSKI LIK

2007-07-01T02:02:00.000-07:00

STRANSKI LIK

V glavni vlogi Kvazimodo,
dober, kot je lačnim kruh,
z grbo ki kazi podobo
v ogledalu sredi rjuh,
stiska dojko, gnete s prsti,
da zastaja zmernim dih,
s kancem hlinjene kreposti
na razpelu stranski lik.
Onan orje po ledini,
kot nasmeh brezzobih lutk,
zloženih tam na vitrini
vročih src in suhih ust,
seme trosi in ugiba,
kakšen neki naj bo stih,
ki zveni kot litanije
in odmeva kakor krik.
Zdaj vestalka se nabode -
vrh zvonika teče kri,
kot v sanjah prispodobe
briše čelo in ječi,
z vetrom ki dviguje krila
in prepleta dobro z zlim,
ker ni strast le čarovnija,
ker močnejša je od rim.
Pa primakne skledo pesnik,
vrli, stari, šepast, stric,
se nasloni na peresnik
gnan od misli, čustev, ptic
in doda na lice piko
smehu vinjenih koket,
kot je sojeno poetu,
že ko prvič zre v svet.
Kdo je barval zlata jajca,
in začrtal zemljo v krog?
Kdo iztrgal komu rebro
in zavil vzdihljaje v molk,
da suši se enim roka,
drugim prsti, tretjim pest,
ko pobožajo preroka
in pozabijo na vest?
Enooki se predrami,
Esmeralda šla je spat.
Onan boža seme v dlani
svoj mogočni trdi hrast,
vestalka pa v prvih krčih
briše znoj kokete z lic.
V ritmu zblojene norosti
pade luč na stranski lik.

(Pesem objavljena v Primorskih srečanjih št. 244-245 / 2001 in v zbirki Lebdenje v senci 2002. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)

OPIUM

2007-07-01T01:57:00.000-07:00

OPIUM

V lahkotnem ritmu kdo ve koga nog
dviguje strast okorne krinoline
in pleše svoj poslednji ples
ob nežnih zvokih violine.

Iz pipe pa modrikast dim
Zažira se v spomine
bičat hrbte starih dam,
starejših od davnine.

Betežen, gnil je budoar,
vse grše so kokete
in tisto, kar bi za denar,
dobiš zastonj od tete.

In še točaj, ovratnik bel,
te brez sramu nadira
in ti ga psuješ, komaj živ,
ko jutro v dan umira.

(Pesem objavljena v zbirki Glasovi province – Porcelanasto nebo II 1999. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)

PAN

2007-07-01T01:50:00.000-07:00

PAN

Od sreče utrujen
od sonca zaspan,
kot žarek na dlani
na dvoje razklan.

Rišem po licih
solze in smeh,
med gube grenkobo
in gubice smeh.

Trosim po vekah
na tisoče sanj,
dnevne in nočne
nobenih ni manj.

Le naj se jutro
znova rodi,
v rosi umito,
spočitih oči.

(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je in na zgoščenki skupine Posodi mi jurja)

MOJ KLOBUK

2007-07-01T01:46:00.000-07:00

MOJ KLOBUK

Moj klobuk ni le klobuk,
čeprav se zdi navaden.
Naj piha sever ali jug,
še zmeraj je ukraden.

Mogoče zdim se komu tat,
četudi tat prijazen,
naj zanko dajo mi za vrat,
prenesel pač bom kazen.

Čemel je tam, ves star in siv,
na glavi ptičjega strašila
in vsega kriv je svet lažniv,
da sva se zaljubila.

On skoraj grd, jaz nič manj lep,
drug drugemu prikazen,
kot palica in človek slep
ne greva več narazen.

(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998 in je uglasbena na zgoščenki, Z nogami v zrak, skupine Kontrabant, ter na zgoščenki Daleč je)

ALLAN POE

2007-07-01T01:34:00.000-07:00

ALLAN POE

Včasih noč je dobra vila,
ki zaziblje nas v sen.
Mnogokrat temačna sila
z grozo kaže se očem.

Tisto noč sem poležaval,
gledal v strop, kadil, bedel . . .
V kotu pajek je prepredal
muho, ki jo je ujel.

Ravno, ko na veke vranec
se prikradal je kot tat,
da odjezdiva v spanec,
krepka pest se loti vrat.

Divje v besni jezi sveti
glasno vprašam: Kdo je to?-
in že dveri čem odpreti,
ko zaslišim: Allan Poe!

Striček, a te luna nosi?
Mar hudiča trosiš zlo?
Davno že na bridki kosi
svetu dal slovo je Poe.

A doma res nimaš zvonca?
Pa kako lepo cinglja!-
na ves glas prekolnem norca,
ki po durih ropota.

Torej fant, na dan z besedo!
Me zanima kdo je to,
ki povzroča v mislih zmedo.
Spet odgovor: Jaz sem, Poe!

Čakaj malo bratec zviti.
Bodi človek, bodi duh,
če že osel moram biti,
kaj razbijaš, nisem gluh!

Vrata mu odprem škripaje,
da zacvilijo v noč.
Zunaj le tema se maje
nežno v vetru zibajoč.

Pa je šel ta tič šaljivi!
Gledam nemo v gosti mrak.
Ta hudiček nagajivi
izpuhtel je nekam v zrak.

Včasih noč je dobra vila,
včasih noč je marsikdo.
Res, lahko bi se zapila,
kakšna škoda, dragi Poe.

(Pesem objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)