KAREL TURNER - Poezija (tudi ko to ni)

sreda, 19. marec 2025

VEŠ

Veš, včasih pomislim da bi lahko
resnično zapel staro pesem,
a sem pozabil refren
na poti domov,
skoraj žalostno resen.

Veš, včasih pozabljam da vem,
kako zvenijo Bachove fuge,
ko življenje prinaša nemir
in vodo tja v mrtve struge.

Veš, včasih verjamem,
da bi lahko
iz čela izbrisal vse gube
in skozi čas
z nekom delil
najine strastne poljube.

K.T. ( Za zbirko Izgubljeni v sebi 15.03.2025)

V TEMI

V temi se ljubi z dotiki

in čutiš kako ljubezen diši,

v njej odkriješ spet dušo,

ki večno k drugi hiti.

V temi dojemaš svetlobo

zvezd, ki že dolgo jih ni

in roka previdno potiplje

čas, ki pred nami hiti.

V temi so vse punce črne,

še tiste, ki bele se zde

in Pegaz s krili zamahne

v srcu kjer bije srce.

(K.T. 15.02.2025 Za zbirko v nastajanju z delovnim naslovom ZA IZGUBLJENE V SEBI)

OD TU DO TAM OD TOD

Na starih slikah se smejiš
mlada in vesela,
se življenja veseliš
in kaj boš vse počela.
Tako kot star papir
rumenimo skozi leta
in pot, ki jo prehodimo
v večnost je ujeta.

Kdaj si prišla, kako, zakaj,
naenkrat, starka siva?

Jaz sem še tu, a tebe ni,
da v starost zaživiva.

Ko zmanjka nam besed
v sebi govorimo,
ko odtava kdaj pogled
si spet nazaj želimo,
ko vetra piš med listjem šepeta
se sliši glas tam zgoraj iz neba:

Ne boj se iti,
ko pride dan za pot,
nekoč vsak mora iti
od tu do tam od tod.

(K.T. Za zbirko IZGUBLJENI V SEBI, ki počasi nastaja 02.03.2025

NIKJER

Nekoč se bomo srečali

tam kjer je nikjer

in sence bodo plesale

nad nami vsak večer.

In sever bo poljubil jug,

tam kjer je nikjer

in v mesečini dobri duh

dobrikal se ljudem.

V svetlobi ni več žalosti,

v svetlobi ni gorja.

Večno žarki božajo

z resnicami neba.

Nekoč se bomo srečali,

tam kjer je nikjer,

med parniki in potniki,

ki plovejo v objem

pristana čiste nežnosti

ustvarjenem za dva.

Nekoč s bomo srečali

v zibelki morja ´

V svetlobi ni več žalosti

V svetlobi ni gorja.