BREZOBLIČNOST
So
zvonovi, ki ne zvonijo
in besede, ki molčijo,
je korak, ki kar obstane,
plamen, ki se sam ne vname.
Je
dotik in včasih muza,
bežen piš,
morda ljubezni
in črn konj,
ki v sanjah jezdi
in ptica,
ki v tebi gnezdi.
Je
obraz, ki se
večno skriva
v maski vsakega človeka,
je oko, ki se slepo gleda
v upanju. da sebe vidi.
Smo
ljudje in so snežinke
drobne, majhe, bele pike,
ki tope se v brezobličnost
tam kjer čas podira
vse zgrajene hiše.
NEIZGOVORJENA
Zaobrni me
neizgovorjena.
V neznosno tišino,
v dokončno praznino,
beseda odmrla.
Na ustnicah
v blago nevednost
me zaobrni,
v grlu
v kričečo norost.
V krsti svinčeni
jezno zaškrtam
z zobmi
pesem o črvih
sivemu nebu
in kalužam na cesti.
O MINLJIVOSTI
Naša
minljivost je večna
kot je večen prah stvarsta.
Moji oblaki ne poznajo časa,
moj veter polni jadra
v neskončnem morju tišine.
Na barki, ki tone
so s ključi pozabe
zaklenjene vse kajute,
orkester življenja pa
bo nekoč morda
zaigral naše note,
gluhim ribam
in obupno iskal sirene
naše mladosti.
O
POZABI
Nekoč si bosta segla v roke
pozabe in čas
in sonce bo
star, rdeč velikan
in vse bo pozabljeno
in vse bo na novo odkrito.
Vse kar imamo je le duša sama,
ki bosa hodi po pesku
in jo zakrije veter,
ko šepeta morje
o večnem iskanju začetka
na poti v pozabo.
O
PRETEKLOSTI
Prazen
list papirja,
a nič ni pozabljeno,
kri s krvjo umiva
meč naše človečnosti.
Prazne
besede o humanosti,
ostre sulice gorja,
obraz naše vsakdanjosti,
pot proti dnu
do dna.
Oko
za oko
in zob za zob
je preteklost, ki se bo
ponavljala v večnost.
In
večnost je obstala v sedanjosti.
O PRIHODNOSTI
Ne išči česar
mogoče nikoli ne bo,
Ne vstopi v labirint,
ne bodi matrica.
NE
SANJAJ,
KO SANJAŠ
NE BODI
KO NISI!
Tristo
spartancev,
tristo herojev
le zato,
ker so ženske
rojstvo sveta.
NE
SANJAŠ,
KO BIVAŠ,
NE BODI KAR NISI
NA
RAVNI PLOŠČI SVETA.
O SEDANJOSTI
Bi
rad videl oko na jasnem nebu,
poletel z orlom
ali jokal na svojem pogrebu ?
Živiš
preteklost
in misliš, da je sedanjost.
Živiš
prihodnost
in upaš, da bo sedanjost.
Bi
rad verjel
ali pa videl?
Bi rad stal na postaji
in čakal na polnočni vlak?
Če
hočeš ujeti svojo senco
moraš spoznati svojo luč.
To je resnična sedanjost.
UBIJAM ZLO
Nauči me ljubiti s čistim srcem,
božati s toplo roko,
jokati za nekom,
ki ga mogoče sploh ne poznaš
in biti človek.
Povej mi kdaj
stopiti v bran drugemu,
da bi brez sramu lahko pogledal
v oči človeku
ki si ga nehote ranil.
Pokaži mi kje so čeri
v oceanu sovraštva
in kdaj človek postane zver človeku
in mogoče bom pričel verjeti,
da res obstajaš
in si vse dni počival v meni
in sva vedno bila eno.
O
VEČNOSTI
V
trenutku trenutka,
v dotiku dotika,
tukaj in zdaj,
v kašči spominov,
v sanjah,
v gibu,
v dežju
ali soncu,
v joku otroškem
v gubah starca
skrita je večnost
za naprej
kot vprašaj.
Večnost ni večna,
neskončna in lepa.
Večnost je ura,
ki vrti se nazaj.
.
