RUBIKON
Sva kot dvojec
brez krmarja
neutrudna v veslanju,
isti cilj
drugačne misli
naju vodijo
k spoznanju,
da je treba
prestopiti črto,
ki ločuje spola
preden čoln
preplavi voda
in potoneva
v strast gola.
Seka premec
po gladini,
cipa si
in več kot dama,
ko s hitrimi vesljaji
v ritmu s
tvojimi vzdihljaji,
kakor morja
valovanje
izmučena loviva
sanje.
KUHINJA
Kuhala mi boš brez oblek
slečena s pogledi,
ki jih sanja sladkosned
v skoraj prazni skledi.
Kuhala s kuhalnico,
ki zanosno meša,
z boki in začimbami,
da strast ne opeša.
Kuhala boš noč in dan
v kotlu sladostrastja,
z besedo, vse pojej,
končno sem odrasla.
Kuhala boš kuhala
in mogoče spekla
kakšno prav posebno jed,
da si bova rekla:
kuhinja je sveta stvar
še posebno miza,
kadar dvigne te vladar
v prvi krik ugriza.
FAKIR
Skoraj bi padla
v naročje zavisti
cunjasta pupa
in škrbast pajac,
s piskom piščali,
ki strupi trenutke,
svetu kazala
popačen obraz.
Žugajo misli,
kriči ogledalo,
s preklanim jezikom
sikajoče strasti,
ko slačiva kožo
s kretnjo zaspano,
ujeta v zanke
čutnih laži.
A roka ne seže
v pleteno košaro.
Že splezal po vrvi
je gubast fakir,
tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti ki črta
jo kačji pastir.
DVA
Častitljiva, spoštovana,
že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš
in prav nič se ne zgodi.
Daj, odmrzni te kazalce,
naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci,
ki mesenost ji diši.
Duhomorno kratkočasje,
že zatohli zrak hotenja,
ko odpiram, ko odpiraš,
prašna okna poželenja.
Daj, popusti to zavoro,
naj že spelje vlak s postaje,
proti tebi, proti meni,
z vozom ki poljube daje.
In prepleta v govorico
dveh teles na strmi poti,
s piski sreče v tunelu
kjer prihajaš mi nasproti,
nezadržno, sunkovito,
da vse poka in se maje,
s prvim krikom silovito,
ki zašel je med vzdihljaje,
da se zdim kot osmi potnik
z masko na obrazu,
ki izgublja že dobljeno
v zmagi in porazu,
v bitki ki deli na dvoje
strast in sladostrastje,
ter premika prostor,
slike, skoraj v brezčasje.
Nenasitna potešenost,
neprehoden zid kesanja,
ko odtavam, ko odtavaš,
tja kjer molk besede sanja.
Daj, zalučaj ta trenutek
v medlo bežnost in pozabo.
Mimo mene, mimo tebe,
naj gre vse v naslado.
TVOJA ROKA
Tvoja roka mojo boža,
rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.
Boža s prsti in pelinom,
zdaj kot žamet,spet kot svila,
vsak dotik se polno rima,
vsako steblo s trnom stika,
vsaka želja želji dvori.
Zabodena oba ob zori
krvaviva čez obzorje.
Tvoja roka mojo vodi,
dlan čez polje
skritih misli,
ki rodijo, ko rosi
znoj dišeč po tvoji koži
iz neba strasti.
Tvoja roka mojo boža,
rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.
ČARODEJKA
Koliko ljubimcev
pozna tvoj trik
čarodejka
ko skozi priprte veke
sežeš v rokav
kjer se pretaka
sladkoba
in s plaho desnico
med kratkimi vzdihi
pričaraš golobico
ki odleti
v golo sotesko
skelečemu ledu
nasproti ?
koliko vrat
odpre tvoj ključ
čarodejka
ko sežeš v rokav
namesto pod steznik
kjer drhti koža
v razžarjeni samoti?
NEKAJ
Nekaj je na tem.
Kaj, sam ne vem.
A včasih luna nosi,
ščip čudno sveti
ves rumen,
ko bosa greš po rosi.
Nekaj je na tem,
ko čakaš tam v krogu
na razpotju senc
in zreš v oči gospodu.
Nekaj je na tem,
ko poletiš čez polja
na svoji metli,
dobro vem -
na drugo stran obzorja.
Nekaj je na tem.
Zrcalo dam pod zglavnik
in sanjal bom,
to vem,
da spuščaš se na travnik.
Nekaj je v tem,
ko slečeš si tančico
in gola, brez sramu
poljubiš nočno ptico.
RJAVOOKA
Aroganca šanka.
Utopim te v žlici samohvale,
lepo - grda, narejena.
Le za kolena bi te rad držal,
črni mesec, rjavooka.
Za kolena
in še malo višje.
Pa ne daš.
Saj si že dala
mačkam hrano
iz konzerve,
rožam vode,
možu kruha.
Pa ne smeš,
ker prst ti žuga
božja šiba,
usta suha.
Meni pa se strašno boža,
ker sem ranjen v otroštvu
z dotiki ženskih rok
do kolen
in malo više.
TRETJA POT
Zdaj pa ples po slemenu dneva,
kosmata šala ne zveni kot vic.
Preplah, da v zenico večera
zalučaš kak betežen stih.
In ona vajena pogledov
nesramno dreza v mojo moško bit
ter dvigne krilo nežno čez kolena,
da res lahko ostrim si vid.
Bi prsti šli še višje od kolena
po črti sreče, tipat vlažni mah,
lušči misel črke iz objema,
le da jo besed je strah.
In tvezim nekaj o vremenu,
kot da iskal bi neko tretjo pot
in že spomin puhti v daljavi
za koraki njenih nog.
(Ne vem, če drži, da sem v ljubezenskih pesmih še najbolj doživet in razumljen?
A z vso gotovostjo drži to, da jih niti ni tako malo v mojem "kao"oposu.
Eros, Tantos, Logos in vse vrti se v krogus.)
