ODGRENJENOST
Iz tvojih oči zajemam
odgrenjenost.
Mrzlo naročje spomina,
vročo sapo poljuba,
da me izdihaš
v pozabljeno jutro,
da me razkolješ
me temo in svetlobo
s svetlimi toni mrakobe.
Iz tvojih dlani zajemam
nežnost minulih trenutkov.
Neumrljivo črto življenje,
bežne vzdihljaje ljubezni,
da me umiješ
v zarji večerni,
da me razbereš
med šumljanjem tišine
v zadnjih odtenkih grenkobe.
Iz tvojih besed zajemam
prvo posušeno solzo.
Na licu slovesa,
da bi strune obmolknile
brez ihtenja.
VASE
V svet sem gledal,
nič več v srce.
Morda zamujal
na sipinah dne,
obale smeha
in dotike rok,
tujec času,
v sebi pa otrok.
V svet sem gledal,
nič več v oči.
Na slepo tipal
bližine in stvari,
sladkost poljuba
in nalet strasti,
obraz v obrazu
skritem med ljudmi.
V svet sem gledal,
nič več vame cvet.
Nekoč zalivan
s čistostjo besed,
v preprosto misel,
da vsak najde pot
nazaj in vase
tudi preko zmot.
( Blagi naleti patetike!? Mogoče sta mi pesmici celo všeč? To nič ne pomeni! Potrebno je čakati.
Tudi ko ni nikogar je potrebno po ne potrebnem čakati. Nastanek pesmi v zvezdnem dnevniku mojih odpotovanj vase maj ali junij 2007.)
