NIKJER ZAPISANO Sčasoma zbledi nikjer zapisano. Kakor ljudje iz spomina, poljubi iz ustnic, besede iz ust. Ostane le zemlja za grobove, geni v pesku in prazna zibelka. Nekoč davno, izgubljeno v večnosti, pod soncem, ki nam je risalo sence drevjem ki nam je bralo misli in zvezdami, ki so poznale našo usodo zbledi sčasoma tudi zapisano. Le prah je še zmeraj isti.
KT
nedelja, 23. december 2007
POSLUŠAJMO
Da slišimo še to.
V bolečini brez iskanja,
z rdečim vinom kri zalivam
z vero brez spoznanja.
Da čujemo še to.
Na prižnicah povedi,
brez besed sem bil,
verujoč besedi.
Naj najdemo še to.
Kar višino išče,
pade brez strahu
stvarniku v prgišče.
Poslušajmo še to.
Čeprav morda ni znano,
vsak sebe ne spozna,
dokler ni drugim dano.
Naročite se na:
Objave (Atom)