Križem rok sedim brez veze,
prav nemarno se mi zdi.
Pogled usmerjam v dno proteze,
ki iz lončka se smeji.
Več ne grizem, reč nerodna,
ampak grizel bi kot prej,
pravi misel nespodobna
in vse misli so brez mej.
Malo spodaj malo zgoraj,
leve, desne, tiste vmes,
grizel bi ljudi ošabne
kar po ravnem in počez.
Okoli nog star muc opleta
glasno prede, rep vrti,
vem čemu ta reč presneta
in kaj si mačkon želi.
Malo mleka in salame,
ker cedi se mu iz ust,
predebel da komaj vstane
sladkosned in požeruh.
In če pesnik v prispodobi
stvar prestavi na ljudi
po pravici in krivici
jih primerja z žvalmi.
Je na enkrat ogenj v strehi
in kjer je ogenj tudi dim
privali iz ust se svetih:
Kaj pa misli pasji sin!
Nič. Le to da rad bi grizel
tja kjer nas najbolj boli.
Gnil je svet, kapitalizem,
proteza v lončku govori.
BREZ HARFE
Žeti strnišče,
sejati ledino,
garjavo kljuse,
z ovseno vsebino.
Hermes pa kuje
jeklene besede,
na jezik svinčen
v razklane poglede.
Duše brez harfe
napolnijo škarpe,
v krč parafraze
na robu ekstaze.
Hermes pa kuje
ognjeno kočijo.
Le sanjajo živi
in mrtvi bedijo.
Psiha in Eros,
Pegaz in streme.
Trni so črke -
jalovo seme.
Hermes pa kuje
na tnalu okove,
muzam verige
in deviške pasove.
