NAPRIMER STAROST
NE MOREŠ VEČ VERJETI
V TO KAR ŠE VERJAMEŠ
IN SPLESTI V STAVEK BESEDE
OD TU IN TAM IN DALEČ
ČETUDI ZDI SE POJDEM
V SEBI KRIČI OSTANI
DOJEMAJOČ OTROKA
KI SE STARCA BRANI
(K.T. 19.05.2021)
(Verjetno moto zbirke Kalejdoskop besed)
NIKJER ZAPISANO Sčasoma zbledi nikjer zapisano. Kakor ljudje iz spomina, poljubi iz ustnic, besede iz ust. Ostane le zemlja za grobove, geni v pesku in prazna zibelka. Nekoč davno, izgubljeno v večnosti, pod soncem, ki nam je risalo sence drevjem ki nam je bralo misli in zvezdami, ki so poznale našo usodo zbledi sčasoma tudi zapisano. Le prah je še zmeraj isti.
EVA ALI LILIT
Priznam, več ne
gorijo kresovi najine ljubezni,
priznam, a vseeno ljubim, ko s konjem jezdim.
Med Ikarjem in
Pegazom me Afrodita vabi,
da kakor Eros v tvoj objem padam v
nasladi.
Ne polni vrč, ne
prazni ga, ne lomi, ker se zlomi
na Lezbosu ali drugje Antigona v dvomih.
Je kdo povprašal Prometeja, čemu ta luč v temi,
ko zdaj in vekomaj gorim med tvojimi koleni?
20.05.2021 K.T. ( V SRCU SRCE)
KO POZABLJAM, DA SEM PESEM
Bodeč kaktus,
megleno jutro spominov
in v daljavi sliši se vran.
Ledene solze mrazijo,
v krošnjah ptice molčijo,
ko kažem stvarniku dlan.
Po črti srca le besede,
padel sem med sršene
in čutim strupeni pik.
Ko pozabljam, da sem pesem
tuli v meni volk,
pesmi postanejo molk.
Ko pozabljam, da sem pesem
v meni ni svetlih noči
in počasi zapiram oči.
Kot sončnica na polju,
ki se boji bliže k soncu
a vse eno od njega živi.
K.T. 05.05.2021