V TIŠINI NOČI
zbuja me tvoj glas:
Vsaka senca
potrebuje svoje sonce,
vsaka ptica
išče svoj glas.
Vsaka ljubezen
je simbioza dvojine
kot ti si in jaz.
In rekla boš,
daj me objami
stisni me k sebi,
ker vem,
da vsaka roža
dehti po pomladi
in čas ne prizanaša ljudem.
In rekla boš,
dragi, še vidim
iskro v tvojih očeh,
v tišini noči me objemi
v soju zvezd, ki nad nama
iščejo sebe
po skrivnih poteh.
K.T. 14.11.2025 ( Za zbirko IZGUBLJENI V SEBI)
DRUGAČEN
ODSEV
Ognji
v noči divje plamtijo,
iskre v zraku proti nebu hite,
vse je pred nami, a leta bežijo
in temni duhovi beli se zde.
Drugačen
odsev v ogledalu,
drugačni obrazi isti ljudje,
vsak nosi nahrbtnik in sanje,
ki včasih predolgo molče.
Zajahajmo
konje neosedlane,
mesec mežika na poti do nje,
ki slepi nam oči razigrane
v starost od prvega dne.
K.T.
9.11.2025 ( Za izgubljene v sebi)
OGLEDALO
Živel sem v letu črne mačke
in bilo mi je dobro.
Potem je padla noč
in devet repov se je zdelo
kot devet križev na plečih.
Osem je blagoslovil hudič,
deveti me je silil živeti.
V ogledalu obraz starca,
ki krmi golobe.
Na jesen porumenelo listje nad njim
in park skozi alejo spominov,
ki se koplje v svetlobi
popoldanskega sonca.
Čas bo upihnil svečo
in prah bo obrisan.
Osem je blagoslovil hudič,
deveta ni zmogla živeti.
(Pesem je bila objavljena v
reviji Separatio, Januar 1998 in se jo uvrstil v mojo novo zbirko, ki počasi
nastaja, ZA IZGUBLJENE V SEBI
