TOSTRAN OKNA (2006)
1.
ANALFABET
Je kakor je
ko žvenketajo črke
ko rajajo note
ker si ključ violinski
zahtevno besedilo
samocenzura
in te jemljem
med vrsticami
ko jezdiš
lesenega konja
in namesto
obveznega branja
nudiš prepovedano čtivo
je kakor je
ko ponavljam rimo
in gulim klop
v prvem razredu
analfabet ki jeclja
že na pamet
naučeno berilo
2.
BENETKE
Vešča si
tako ali drugače
in ti prija
luč pod zadrgo
da se zaletavaš
pijana ljubezni
v svetilko
jaz pa trzam
in strižem z ušesi
ker mi godi
zibanje gondole
ob polni luni
in trpka pesem
žejnih mornarjev
tam daleč
v ozkih ulicah
na pomolu
med jadri parniki
in galebi
v samem srcu
najinih Benetk
3.
ČARODEJKA
Koliko ljubimcev
pozna tvoj trik
čarodejka
ko skozi priprte veke
sežeš v rokav
kjer se pretaka
sladkoba
in s plaho desnico
med kratkimi vzdihi
pričaraš golobico
ki odleti
v golo sotesko
skelečemu ledu
nasproti?
koliko vrat
odpre tvoj ključ
čarodejka
ko sežeš v rokav
namesto pod steznik
kjer drhti koža
v razžarjeni samoti?
4.
JALOVA LETA
Tako prazne
so lahko le besede
ki vlivajo vero
mrtvim stvarem
in jalova leta
ujeta v zanke
čutnih laži
ko z vonjem
po samem
dodam
in odvzamem
znanilcem jeseni
patino časa
oborožen do zob
ter vprašam dneve
ki so šli mimo
kje je tisto polje
kjer divja vojna
med svetovi
in spoli
na kateri postelji
kazenski vod
ki strelja
talke ljubezni
z naboji
ki dišijo po ribah
5.
SNEŽENJE
Obmolknejo orgle
v odjugi nezmotljivega
razpotje minljivosti
v raztopljeno prosojnost
ker se hranim na hladnem
pred dotiki čilih babic
ki plešejo same
v visokih petah
razgaljenih neder
čakajoč na sneženje
kot strast na pohoto
kot nožnica meč
v spovednici želja
prebičane s samoto
in hrepenenjem
ob večerih brez plesalca
v nočeh brez plezalca
po škripajoči postelji
nepotešene
6.
ODGRENJENOST
Iz tvojih oči
zajemam odgrenjenost
mrzlo naročje spomina
vročo sapo poljuba
da me izdihaš
v pozabljeno jutro
da me razkolješ
med temo in svetlobo
s svetlimi toni mrakobe
iz tvojih dlani zajemam
nežnost minulih trenutkov
neumrljivo črto življenja
bežne vzdihljaje ljubezni
da me umiješ
v zarji večerni
da me razbereš
med šumljanjem tišine
v zadnjih odtenkih grenkobe
iz tvojih besed zajemam
prvo posušeno solzo
na licu slovesa
da bi strune obmolknile
brez ihtenja
7.
MEHKOBA SPOMINA
Vse je bilo
selitev ptic
ozka elipsa
nad bleščavo
brezbrežja
v teži sopare
drobceni dež
ki je padal
na prazne terase
najinih srečanj
in tavanj
mokri veter
bo izpral
venečo samoto
s tvojih
jutranjih ur
v mrki vonj
pozne jeseni
in združil žalost
iščočih se ptic
v čebljanje spomina
kjer ulice krotko
vanj tkejo podobe
in slišiš v daljavi
že skoraj
zamrle glasove
7.
RAZOBJEMANJE
Bi jokal
se samo tako reče
iz srca v srce
za plahutanje
ki je tu
in odletava
v kovinsko robidje
zaman iščeš oči -
prebodena krila
ki jih preveva
ljubezen
poštar nese
prazno pismo
tu v ječi
so moje
ustnice
plamen
sprejemam
grenkobo
otrok
ki jih
rojevajo
starke
kot sonce
zapuščenosti
zgneteno
v lice
novo bivanje?
ljudje so norčije
v sencah
begotnih
oblakov
slišal sem
za vas
od njih
v med stihu
od tistih časov
zelenečega
vejevja v
venečem
pričakovanju
rumenine
ko sta se
ljubimca
prvič
razobjela
8.
TRPNOST
Tedaj najine oči
postanejo eno
pred razcvetelimi grmi
strme negibno
in tožijo vase
v vročo težo
zamrle strasti
hladne navzven
in kipeče navznoter
tedaj najine ustnice
postanejo eno
priprtih vek
prisluhneva upu
in čakava nase
v ugaslem uporu
zapuščenosti
premrla navzven
in žareča navznoter
tedaj najino telo
postane eno
hladen nemir
ohlaja vročino
bil je trenutek
čemu ta minljivost?
9.
OSTANI
Če nanese
kakšno noč
ostani
nakradla sva
že toliko obljub
drug drugemu iz ust
da laževa
edino po potrebi
čim daljši nos
strastnejši so objemi
ko ves lesen
gorim
med tvojimi
koleni
10.
TEČEVA
Tečeva
za smehom v ušesu
v tiho srečo
objemov čez rame
v nežnost
po jutranji kavi
skoraj togotno
razgreta do
prve zmrzali
in vse tiše
nad hiše
prezgodnja jesen
siplje veneče cvetove
ko grabiva z ustnic
kičast prezir -
drobtine zamujene zore
z žarom skesancev
brez pravih besed
beživa priklenjena vase -
sebični odsev
resnične laži
da teče vsak zase
11.
STENA
Zaplezal sem vate
sredi ravnice
si gladka stena
trda neomajna
monolit
na katerem se
sonči modras
ki ga je pičila dojka
da sika
dolgim sencam
ob koncu dneva
ko ga pokončajo
kamni preklane noči
in zmeraj isti gibi
ko se slačiš
pred ogledalom
naveličana bližine
in dotikov
ponavljajočih
v kretnjah plezalca
brez domišljije
na vrvi privezanega
12.
VSTOPAJ
Čakam te
v izgubljenem prostranstvu
med nebom in zemljo
med zvoki in tišino
v čitalnici osamljenih src
kjer se besede
tipljejo s prsti
do temne krvi
in slepe ljubezni
še preden zapreš knjigo
ko bo pod kožo vdiral mraz
pridi kot dama uvelega lica
ki diši po mladosti
v metež igrivih sanj
vstopaj že gola
brez gubic kreposti
z drobci sramu
posodo strasti
in zvedave norosti
13.
NEKOMU ODVEČ
Siti me lakota
v tvojih očeh
igla v kopici sena
in besedi:
nekomu odveč
siti in žeja bližina
pekočih ustnic
kot žamet
nežnih dotikov
ko praskam
po praskah
gubavca
vrtnica
trn
prazen prostor
sam sebi preveč
14.
PROTI SEVERU
Odidi
ko hočeš ostati
modreci z juga
snubijo psice severa
v belih nočeh
na urnih saneh
z ledeno sapo
brezkončnosti
ker sva brez krzna
plodila polarne lisice
in se je gora zarila
v krmo postelje
da toneva vase
odhajaj zmeraj
ko hočeš ostati
proti zvezdi na severu
15.
VPRAŠANJE
Boš zmogla razbrati
drobne črke in čačke
ko piše pesem v meni
neumne grafite in fraze
boš zmogla ločevati
vsebino od forme
bistvo od biti
ali pa je lesk
v tvojih očeh slepilo
ki mreži s pogledom
brez zabesedja
vabilo zvite samice
na paritev pripravljene
ker si načitana
samo s črnilom?
II.
16.
VASE
V svet sem gledal
nič več v srce
morda zamujal
na sipinah dne
obale smeha
in dotike rok
tujec času
v sebi pa otrok
v svet sem gledal
nič več v oči
na slepo tipal
bližine in stvari
sladkost poljuba
in nalet strasti
obraz v obrazu
skritem med ljudmi
v svet sem gledal
nič več vame cvet
nekoč zalivan
s čistostjo besed
v preprosto misel
da vsak najde pot
nazaj in vase
tudi preko zmot
17.
NAPLETANJE
Kje
s kom ugaša
in ujčka pletilko
z okornimi prsti
kakšno nedeljo
s samoto
v naročju
dve levo
dve desno
imeti in biti
dve levo
tri desno
s počasnimi gibi
dve levo
dve desno
v objemu tišine
dve levo
tri desno
da traja ko mine
in diha počasi
sam s spomini
v tihoti trenutka
obraz v črnini
18.
MRKE MISLI
So trpke v črnem
v jablanah bele
barvam prosojnost
barvam besede
zdaj so postale
že skoraj prezrele
preveva jih žalost
brezčutna togota
svet je razbojnik
dobrota sirota
in vendar pokorno
v suhem vodnjaku
kopljem še globlje
hlastaje po zraku
19.
OBLIKA
Poznam te
po številu črk
ki so jih
položili vame
in silijo
na jezik
kot besede
poznam
kot struno
ki izvabi zvok
iz trde teme
kot veter
ki bolest ga žene
vrtet kolesa mlinov
poznam te
po število rok
ki so se
nagnetle v meni
in tipljejo
v globini
s prsti
da lahko objemam
svet okoli tebe
poznam
mogoče bolj
kot bom spoznal
kdaj sebe
20.
MRTVICE
Vse tvoje vode
ujete v nevidnost
ki sva jih bajala
do negibnosti
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic
ko padava vase
utrujena od pogledov
do otrplosti
vse kaplje
v laseh utopljencev
na sipini postelje
ko krmariva srečo
in vse mrtvice
obdane s tančico
skrivnosti
ko greva na razen
naveličana
do onemoglosti
so popki lokvanjev
in popkovina sanj
izsanjanih
21.
MANTI
Molk te dela
nevidno spremljevalko
riše krik
na nema usta
šepeta o dotiku
ki je zakrknil besede
da hlastava za zrakom
kot manti
v peščenem morju
vsaka k sebi
od sebe
brez konca
in kraja
molk se razrašča
v ironijo obraza
vpija grenkobo
našobljenih ustnic
hlepi po dežju
in ne moreš
bliže soncu
22.
TOSTRAN OKNA
Prešlo je
v nočeh šumeče
svetlobe
Z vetrom v laseh
in pticami v trnju
med veje
v roso
dozorele samote
brez rezkega
sija bolečine
brez imena
prešlo čez
čakajoči svet
proti mrzlim zvezdam
svoji tišini nasproti
prešlo je skoz oči
ki hite mimo drugih
na trudne kretnje
v ostri belini
V prvo gubo
na dečkovem licu
prešlo kakor brazde
ki so jih dedje orali
ko slišiš
svojo molčečnost
v izgubljenem šumu
23.
RUTINA
Naplavi me
na prvo brežino
kjer samevajo
navpični stolpi
ki mečejo senco
na tvoje obzorje
za obzidje
pod baldahin
med salvo
topov poželenja
me zalučaj
v tisto sobano
kjer visoke pete
ne grbančijo čela
kjer znova in znova
nasedam tvojim besedam
in je rutina
če pošlješ srce
spet nazaj v glavo
naj se spomni
da si napaka
najlepša najslajša
napaka narave
24.
LEPOREČJE
Te kaplje
po licu tekoč
niso solze
niti potne srage
v morastih sanjah
ne dež
ki po šipah bobni
ko te lomim
kot drag porcelan
ker si skodelica strupa
le sebi namenjena
in posvečena
pregloboko sva zabredla
v močvirju leporečja
v živi pesek domačnosti
da ne najdem strune
v glasu tvojem
ki ne zveni užaljeno
ko brenkava
skozi vsa leta
melodijo puhlo
izlajnano
25.
ŠAMANI
Čarajte
z lončenimi basi
slamnate strehe
kot v času pravljic
šamani
začarajte vrane
v konje krilate
izgubljene sledi
v plesne korake
otroške glasove
v srebrne piščali
začarajte pušče
v polja ljubezni
ko nizajo misli
poljube v pesmi
čarajte sanje
do nezavesti
26.
NIKJER ZAPISANO
Sčasoma zbledi
nikjer zapisano
kakor ljudje
iz spomina
poljubi iz ustnic
besede iz ust
ostane le zemlja
za grobove
geni v pesku
in prazna zibelka
nekoč davno
izgubljeno v večnosti
pod soncem
ki nam je
risalo sence
drevjem ki nam
je bralo misli
in zvezdami
ki so poznale usodo
zbledi sčasoma
tudi zapisano
le prah je še
zmeraj isti
27.
ENO
Eno smo
kot zasanjane sanje
Eno
v samoti dvojine
ki se ne deli
na kruljave škrate
in gole plesalke
ne jaz in ne ti
obdani z množino
večkratne bližine
ko zapremo oči
smo eno in edino
28.
PTICA
Po tleh
drobtinim zrnje
lačne ptice
ki krade sanje
ptice večernice
za gizdavim pogledom
puhast napuh
rjuhe polne perja
na katerih
sta se ljubila
noč za nočjo
senca in luč
v očeh črne mačke
spraskana do krvi
po tleh
drobtinim zrnje
ptice večernice
ki peruti sanje
in ne sme leteti
29.
IMPRESIJA
Zgolj formalnost
pesem o jeseni
sinonim za žalost
čez oko meglice
pozobano poletje
in uvelo lice
zgolj naključje
pesem o jeseni:
vonj kostanjev
zrcalni svetovi
in tihi šepet
besed med grobovi
30.
JABLANA
Ko nikogar ne bo
bom jokala
jokala bom kot
majhen otrok
ko več nikogar
ne bo
da bi mi rekel
kako si brhka
v teh belih cvetovih
kako si lepa
v tem listju rumenem
tako gola
tako sama
na hribu
jablana
III.
31.
BREZ NAVDIHA
Gnalo me je
kot žene angele
nazaj v objem nebes
neznosno domotožje
gnalo brez navdiha
v besede pesnika
ki ne verjame stihom
v bedni recital ednine
v monolog srca
požirat ostre nože
in pilit rešetke patetike
gnalo me je
že zatrtega v kali
s črnico na krilih
in puščico v peti:
vsak lahko poje
a ne more leteti
32.
ČEZ ROB
Zdrkneš čez rob
in vozijo vozijo
mimo tvojega okna
kočije smolnate
svinčeni možiclji
za prgišče sanj
črno mano
vozijo s kamni
okoli vratu
Marijo za lon
da ne bo mogla
zbežati v nebo
ko se prikažejo
zvezde repate
vozijo vozijo
mimo mojega okna
tistim v krogu
in čez
kakor v nebesih
tako na zemlji
in vmes
33.
ZATON
Morda modra
skoraj posinjela
v olivni barvi
starega šinjela
koraka misel
strumno na paradi
v pozdrav in v slovo
pomladi
morda črna
v slutnje potemnjena
morda bela
v sanje zasnežena
koraka misel
skrita v podkapi
da v večnosti
smo le vojščaki
in dihamo
vsi v isti sapi
morda siva
davno osivela
koraka misel -
bržčas brez pomena
v brezbarvne črke
danega imena
34.
DREVORED
Posekali so
tisti ki imajo
zlepljene lase
in orjaške dlani
drevored
na panju
razbiram letnice
leta seštevam
ves štorast
a ne slišim korakov
ne vidim obraza
ne duham več
njenega vonja
posekali so
tisti ki so jim
tuje besede
in nosijo zadrgo
prek ust drevored
in pregnali iz krošenj
vse ptice spomina
35.
DNEVNIK
Našel sem
kar je bilo skrito
pod tvojim zglavjem
ne da bi vedela
in se videl drugačnega
v luči besed
ki jih pišeš v dnevnik
večni otrok
ki so mu palčki
pod palcem
ukradli igrače
jagnje ki se pretvarja
da je volk
nežnost ki lahko rani
le s poljubi
obraz ki zmore
tudi glasno ihteti
našel sem
čisto slučajno
pod krinko sebičneža
svoje strahove in želje
napake in kreposti
lepoto bivanja
ter se spomnil zibelke
v luči resnic
ki jih pišeš v dnevnik
36.
ZAMUJAM
Besede so moje obleke
mehke in vpojne
z razpetimi gumbi
in madeži studa
na zlikanem stavku
zamujam
vso tisto romantiko
ki jo vozi
majhna črna lokomotiva
po tračnicah
mladostne vznesenosti
in star pokončen
usnjen kovček
poln domišljije
zamujam
iz aleje smehljajev
v preveliki kapi
in pletenih rokavicah
zamujam
zavedno zamujeno
37.
Z RAZBITIMI ŽARKI
Ko smo odhajali
neizmerno pijani
proti poslednjemu zatočišču
s kratko sapo
in dvojnostjo portreta
ni bilo treba
iztegniti rok in vratu
proti zvezdnemu nebu
da bi pregnali temo
iz otroških oči
in se zarežali
kozarcu čez rob
med vijuganjem po brezpotju
ko smo odhajali
z razbitimi žarki klošarjev
in obležali v košu za smeti
ter se sramovali besed
ki so odpeketale v noč
ni bilo potrebno loščiti čevljev
in obviseti na vezalkah
ko smo odhajali
v temnih očalih
in trkali na gnilo meso
z maligani in lažjo
da se ne bojimo jutra
38.
ZA ČELOM
Rodil sem se jokajoč
zato so me
nekoliko postarali
mi dodali žlahtnost in plesen
ter jo zamesili s časom
da se ne bi smilil
telesu ki gre naprej
da se ne bi bal
hiranja in samote
v mojo zavest so vtihotapili
njegovo stvarstvo
me naučili ponavljanja
do zanikanja
in vcepili simbole
v stvari in podobe
svoj totem
so mi zabili v čelo
me zlepili v mozaik ednine
rekoč da sem človek
bitje božje
toda ne najdem
svojega popka in popkovine
nikogar ki bi se skrival
za čelom
39.
ZADNJA ŽELJA
Ujemi jo
njo ki beži kakor voda
po ozki strugi
med stvarnim in namišljenim
v skrivnost življenja
ujemi
v čvrsti objem nežnosti
kakor brezdomci
ki ne kradejo
in ne tarnajo
polno steklenico
da ti znova
požene kri v lica
svilnato mehka počasnost
poletnega popoldneva
v mehko spokojnost jo ujemi
oropan sanj
in od resnic umirajoč
svojo zadnjo željo -
brez hrepenenja
40.
LETNI ČASI
Verjamem
da ne verujem
pozabljam
da pozabljam
da je pesem
trenutek zapisan
v večnost
v lahkotnem
pozibavanju pomladi
v zrelih krošnjah jeseni
v mrzli sapi zime
v aprilu vse cveti
novembra vene
poletje je
čas negibnosti
ko gredo leta
navkreber
v izsušenih besedah
s korakom naprej
s korakom nazaj
med prebliski in ujmo
v izparevanju
kleče se plazeče
vsakdanjosti
kdo sem
na koledarju
večnosti
praznik
ali delovni
dan?
41.
NAROČJE ROČAJA
Ne čakaj
name sestra
greh je uzreti
svojo podobo
v drugem
in ljubiti
samega sebe
kot ljubijo
mrzli bratranci
v naročju ročaja
svete ikone
in stigmo
na čelu točajke
spačeni do
nerazpoznavnosti
na pultu
čardaš plešoč
dokler jih
ne ugrabi ciganka
in izginejo v noč
z violinami v srcu
42.
NA SREDINO
Dovolim si
potop v nostalgijo
mojo vrv
še pletejo
zato se ne obešam
na ramena bližnjih
in daljnih
in ne cmerim
za vsako figo
katarzično
orgazmično
ker me je
usoda lika
posadila
na sredino
med tiste ki igrajo
zadnjo karto
na stare
dobre čase
pozabljene
manično
falično
le ko se
spomnijo
43.
KRT
Danes sem čutil
svoj zadnji včeraj
šele danes
sem zvedel za jutri
in tisto kar prihaja
z nanašanjem
barvnih tinktur
med obrise črnega
spodaj so samo tuneli
zgoraj krtine
kopljem v sebi
kopljem v tebi
malo sonca
in žarek slepega upanja
da lahko nežnost
objame naplavine spominov
v odhajanju
danes sem videl
trk premražene lastovke
v okno prostora
in gledal palčico
kako pada
in pada
in pada
z njenega krila
v osamljenost
44.
DUŠA
Potujem
počena vzmet
z neokrašenimi verzi
iz popolne črte
v krog norosti
ker beseda smrt
ne zmore samoglasnikov
in vendarle kriči
v vrtincu časa
ko kane kaplja
tja na okno milosti
na dno razpoke
kjer trohni tvoj les
molče potujem
brez sanj in videnj
v čar praznega
kjer že sam gib
pomeni misel
in izdih
45.
PESEM
Pesem naju tepe
med vrsticami
išče strani zlepljene
liste iztrgane
besede po dežju
zlite v mavrico
in odvečni balast
pike na koncu začetka
ker sva za las
zgrešila poletje
v očeh starca
in prvi poljub
deklice s pentljo
naju pesem tepe
preko ust
s trdimi platnicami
iščoč misli zlajnane:
v usnje vezane
rime brez strasti
od srca zavržene
tam na zaprašenih
policah sramu
IV.
46.
ZAPUŠČINA
Rahla prst me polni
z nelagodjem apatije
mrzli mah
v končnem prikazu
zakoreninjen v prostoru
kjer nihče na sprašuje
in modrujejo stene
o barvi ometa
mi ude odsekaj
v oči me zabodi
in zakoplji
globoko
globoko
v spomine
da ne bom
nikomur zapuščina
zmlet v drobce
kovinskih opilkov
47.
POKONČNO
Ne glej postrani
ko stojim pokončno
ponosen na grb in ime
ker sem prehodil neznano
in videl angele brez perja
ki s krepeli razbijajo krste
in iztikajo oči pticam
vsak je naseljen s svetovi
kjer majhni bogovi
gradijo žrtvene oltarje
ter obljubljajo nebesa
v peklu svoje gorečnosti
z ognjem in mečem
pokoro in kaznijo
in odpuščajo le sebi
vzvišeni nad resnico
pravični in nezmotljivi
do naslednje grmade
zgrožena nad minljivostjo
kakor podgane po kugi
glej naravnost
ko stojim pokončno
srečen ker nosim srce
48.
NEIZGOVORJENA
Zaobrni me
neizgovorjena
v neznosno tišino
v dokončno praznino
beseda odmrla
na ustnicah
v blago nevednost
me zaobrni
v grlu
v kričečo norost
v krsti svinčeni
jezno zaškrtam
z zobmi
pesem o črvih
sivemu nebu
in kalužam na cesti
49.
PUŠČAVA
V misli drugega
me zakoliči
to cvetje
ki več ne diši
kot dvojnost
blaznost
prestrašenost
vonj jeseni
seka v kosteh
veter žare prevrača
skomignem z rameni
vdano poslušno
in drobim pesek
v ustih
mojo žejno puščavo
mojo prazno dušo
ki prepereva na soncu
nekje med
piramidami dneva
50.
PO PRAZNEM
V kraju ki ga ni
pa bi moral biti nekje
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva
brez obžalovanja v očeh
brez spomina na mrtve
brez tolažbe za žive
kot upanje ki ne sluti
kot beseda brez pomena
dorečen v zanikanju
kakor vrvohodec
v kraju ki se le zdi
med potresnimi sunki
zgrožen nad samim bivanjem
bežiš pred pogledi osamljenih
vajen hoje po praznem
v izpraznjeno
51.
PRIDIGA
Bodite hvaležni srcu
za bradavice
na prstih modrecev
ker se v svojem avtizmu
spoznajo samo na
anatomijo telesa
in globino duha
našemljeni v vrače
in celijo rane
edino ponižnim
in pastirjem ovac
počlovečenih
bodite hvaležni besedam
ki zastrupljajo množice
da glasno vzklikajo
njihova velika imena
in temu
da gre ljubezen
skozi želodec
le s carskim rezom
pa čeprav materinska
52.
ZAMOLČANO
Iz slepega verovanja v dobro
ker je šlo skozi ogenj
lepih reči
ljudje pa jokajo
od lepote in dobrote
nakupovalnega vozička
jahajoč jeklene kobile
plastično elastično
skrajno posesivno
brezobzirno
oziraje se nase
in vase
na vekomaj veke
na veke
na jezik
na oči
na pol trebuh
sitosti bedne
za pesem
za pes sem
brez krivde
s krivdnim razlogom
veletrgovca
človek in ovca
človek in ovca
jagnje in volk
krotki pa v molk
53.
PSIHODELIJA
Kako daleč si?
tudi jaz sem bil tam
gospod s sedmimi grehi
glasnik vzdržnih čudežev
tudi jaz
na razpokani zemlji
psihodelije
z očmi v zelenem
usločeno telo
in jezdec na pipi
kako daleč si
gospa vseh kreposti
glasnica odrekanja?
tudi jaz sem bil tam
v letečem ogledalu
v nečisti goloti
golšavih starcev
na brezbrežju utrujenosti
meso brez impulza
nekje daleč sem bil
le še nejasna oblika
54.
SIMBOLIKA
Me ne presune
lovljenje vetra
nečimrnost
menjam podobe
za simbole
oko za zemljo
nebo za pentagram
ker sem črno
nad soncem
dim nad ognjem
arabeska
in ovnov ponos
ko strižem jagnje
v kačjem svetu
polnem malikov
in lažnih prerokov
s škarjami časa
tja v sluzasto
pozabo sikajoč
55.
BRCANJE V TRNJE
Vas potolažim
tudi za ceno tveganja?
ljudi žulijo resnice
skrite za lažmi
množico posameznik
in njegova svoboda
večino manjšina
delamo zelo dobro
sebi v prid
drugim v škodo
pomilujem tiste
ki za mojih hrbtom
pišejo po diktatu
glamurozne traktate
o človeški etiki
brez poetike
o smislu nesmiselno
o sebi ki ga
vidijo v drugem
do nerazpoznavnosti
na smetišču starih zamer
kot odrešeniki duha
razčetverjeni v besedičenje
na grobišču
osnovnih vrednot
kot porota
in večno
sumničenje
do pogreba ležim
v mrliški vežici
56.
KOBILICE
Dogoreli smo
v plamenici bratstva
in se razšli z noži
razmejeni z bodečo žico
in minskimi polji
bil je vlak
v sopihanju sinjega kita
in galeb
s kljunom ujede
ki je krmaril
naše misli in srečo
in namerno zatiskanje oči
pred zublji
ki so tleli
v besedah izbranih
Zenica v zenici
in grdi - švaba -
v strahovladi enoumja
zdaj smo zajezili pogled
vrtičkarji časa
poneumljena jata gosi
na živalski farmi
neštetih možnosti
ki je ječa
in zobamo hibridne sanje
zlatouste svobode
ki je ujetništvo
dobrikajoč se
velikemu bratu multinacionalk
izkoriščani v izkoriščanju
razčlovečeni v razčlovečanju
kot ceneno blago
na polici stvarstva
kot globalizatorji egoizma
in tlom odnašamo prst
in besedam pomen
in zraku sapo
57.
TEŽKO
Težko je premakniti noč
samo s kozarcem sanj
Težko oditi
čakajoč zaman
ležati v mehkem
v sebi razmetan
težko je biti srečen
v žalosti in sam
težko je najti
vase potujoč
postaje dneva
z iskrico v očeh
in greti srca
z žeblji v dlaneh
težko je biti sonce
v oblačnih dneh
težko je dihati
in se smejati
težko živeti
in objokovati
težko je iti
s prsti čez samoto
premnogokrat
sam sebi v napoto
težko je premakniti noč
še težje je zaspati
oddaljen od bližin
brez upanja: dajati
58.
FRAZE
Tistemu ki z gofljo
trpinči fraze
na robu jezika
v zaporedje besed
že slišanih
pritiče okvir pozlačen
oslova senca
in neuslišane
želje uslišanih
tistemu s topim rezilom
ostrina britve
zarezana v podobe
že videne
in platno
črno črno
v galeriji noči
z rafali prestreljeno
ker po aplavzu
krade drugim
in daje sebi
Ni komentarjev:
Objavite komentar