NIKJER ZAPISANO Sčasoma zbledi nikjer zapisano. Kakor ljudje iz spomina, poljubi iz ustnic, besede iz ust. Ostane le zemlja za grobove, geni v pesku in prazna zibelka. Nekoč davno, izgubljeno v večnosti, pod soncem, ki nam je risalo sence drevjem ki nam je bralo misli in zvezdami, ki so poznale našo usodo zbledi sčasoma tudi zapisano. Le prah je še zmeraj isti.
KT
sobota, 27. oktober 2007
TROJE VRAT
S krhljem uhlja med zobmi
ji grizlja mečico -
Kama sutra - kaj jaz vem,
slep v roženico.
V brezpotje vitkih nog,
kakor klop nad meča,
srkat tisti trpki sok,
ki ga boža sreča,
ko rezbari ostri noht
kot zlodej čez pleča
in odklepa troje vrat,
s ključem, ki se veča.
V sveto trojstvo srn, kobil,
na krilih slonice,
kakor zajec, bik in konj
v lovu na device,
ko zamre poslednji krik
in začutiš bilo
v kasu zmučenih žrebic,
zakopan v svilo.
Z rdečo ruto čez oči
in privezan z žico,
Kama sutra, kaj jaz vem,
zgneten v bradavico.
(Včasih pesem nima teže,
z goloto v travo leže.
Kar razgalja je vsem znano:
meseno slast kot dušno hrano!)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar