V tišini noči

 

V TIŠINI NOČI

zbuja me tvoj glas:

Vsaka senca
potrebuje svoje sonce,
vsaka ptica
išče svoj glas.
Vsaka ljubezen
je simbioza dvojine
kot ti si in jaz.

In rekla boš,
daj me objami
stisni me k sebi,
ker vem,
da vsaka roža
dehti po pomladi
in čas ne prizanaša ljudem.

In rekla boš,
dragi, še vidim
iskro v tvojih očeh,
v tišini noči me objemi
v soju zvezd, ki nad nama
iščejo sebe 
po skrivnih poteh.

K.T. 14.11.2025 ( Za zbirko IZGUBLJENI V SEBI)

 

 

 

 

Drugačen odsev

 

DRUGAČEN ODSEV

Ognji v noči divje plamtijo,
iskre v zraku proti nebu hite,
vse je pred nami, a leta bežijo
in temni duhovi beli se zde.

Drugačen odsev v ogledalu,
drugačni obrazi isti ljudje,
vsak nosi nahrbtnik in sanje,
ki včasih predolgo molče.

Zajahajmo konje neosedlane,
mesec mežika na poti do nje,
ki slepi nam oči razigrane
v starost od prvega dne.

K.T. 9.11.2025  ( Za izgubljene v sebi)

 

OGLEDALO

 

Živel sem v letu črne mačke
in bilo  mi je dobro.
Potem je padla noč
in devet repov se je zdelo
kot devet križev na plečih.

Osem je blagoslovil hudič,
deveti me je silil živeti. 

V ogledalu obraz starca,
ki krmi golobe.
Na jesen porumenelo listje nad njim
in park skozi alejo spominov,
ki se koplje v svetlobi
 popoldanskega sonca. 

Čas bo upihnil svečo
in prah bo obrisan. 

Osem je blagoslovil hudič,
deveta ni zmogla živeti.

 

 

 

(Pesem je bila objavljena v reviji Separatio, Januar 1998 in se jo uvrstil v mojo novo zbirko, ki počasi nastaja, ZA IZGUBLJENE V SEBI

 

 

 

 

 

 

IRYNI

 IRYNI

Leti angel, leti v nebesa,

pozabi na zemeljsko zlo

in si v krila svoja zapiši:

zob za zob, oko za oko.

Bojte te se, bojte se,

zapriseženi zlu,

čistosti, ljubezni in božjega srda.

Bojte se njega, ki prihaja na svet,

vse duše zapeljane, neumne in grde.

Dvignimo spet svoje križarske meče,

pokažimo svetlobo in svojo moč

in zalučajmo sence zla tja v pekel,

kjer čaka ji ogenj večen in žgoč.

K.T.

Naslovna pesem moje zadnje izdane zbirke

 

RDEČA HIŠA

V hiši rdeči zarisan je krog,
v krogu začetek in konec in rob.
Kdor pade čez rob je večni čudak,
od rojstva do smrti nekomu bedak.

Če si dober vsakomur osel se zdiš,
nosiš to senco kot berač drobiž.
Si  teslo zabito, neumnež, si nič,
ves čas udriha po hrbtu te bič.

Je hiša rdeča a sonca v njej ni,
le meglena koprena večnih laži
in če s peresom to jim poveš
pravijo, pusti ga, ta je čez les.

Nekaj malega sem pa le napisal :) Rdeča hiša in Punčka s podstrešja sta dve moji novi deli...

 

 

EKSPRESIVNE MEDITACIJE

 EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Izginjajo v jantar namišljeni kipi,

roko iztegnem proti obrazu,

prasnov počiva na mizi kamniti -

rja in patina združena v času.

Rukajo solze v deblo tišine,

na stenah visijo granitni jeleni,

reže otožnost - plen bolečine,

v oble in ostre robove jeseni.

Naraščajo reke znotraj omame,

vsak svoje vesla ceni in hvali -

neusmiljena drža senc na pohodu,

v barki, ki tone proti pozabi.

I. Obrisi

Izsanjani kraji ob vznožju branikov,

gibljiva črnina zatisnjenih vek,

iztegnjena roka med pikom in sikom,

ki seže boječe v zabrisano sled.

Panično misel s pogledom ošine

magično karto , ki izginja na mizi,

šilce prilijem nebeške modrine,

za mrkimi škisi temnijo obrisi .

Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi,

razklenjena noč ob svitu zadiha.

Zavozlane besede v mračni tesnobi,

odjeknejo nemo na ustnicah krika.

* * *

Večno vprašanje, si ali nisi,

shojene blodnje po znanih poteh.

Zgodba o kamnu, travi in ptici,

s figo v žepu in blefi v očeh.

Enake posode natrpajo brezno -

kazalec , ki meri usodi v oko.

Vihteti nasajen razžarjeno žezlo,

ali pojoč žvrgoleti v uho ?

Razumeš naučen, napaka značaja.

Namigi so jasni, slika temni.

Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,

za njimi pa tečejo shirani psi.

* * *

Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,

ob oknu temačnem, pripito na šipo,

v tišini oko sesedene čute,

misel klonira zamišljeno piko.

Črta je vonj pasjih dni brez zamika,

lajež odmeva in glasba iz bara,

kdo komu okvir, kdo komu je slika,

sprašuje podoba, ki več se ne stara.

Sled smo, stopinja na točki mrazišča,

ene in iste besede rjovenja.

Kdor išče ta najde prazna dvorišča,

nešteto odtisov - morda hrepenenja.

II. Skice prekinitve

V nežnost pogubno naj krešejo iskre,

koraki, premori, prižgan žaromet -

razgaljene skice, begotne ceste,

bežanje, zalomi, upor ali beg ?

Kalni pogledi, brezmočno drvenje,

bučavost kolesja, zatiskanje vek -

večni ujetnik rjoveče samote,

spojitev v eno, nor ali slep?

Valovi tišine šuštijo zanosno.

Ledena notranjost ali odsev?

Iščem besede raztrgane v drobce,

v nežnost, v nežnost gasne refren.

***

Bežeč pred lučjo prisluhnem šansonu,

ki lomi, razdvaja uho in telo,

na stojnici sanj pa pesnik prodaja

izpraznjene mehe za suho zlato.

Nocoj ali jutri vsebina izpljune

enolično mrmljanje v napadih časti -

slovesno tolažbo izpete strune,

ki več ne poje, le še zveni.

Norim resnicam, kot zakrite vsebine,

času kalitve kot luknjast kalup,

umazani solzi kot tolažba dvojine

in goli samoti mogoče obup.

***

Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno

brez drznosti žejne ki lomi zobe

in reže po kosih spone bedenja -

zgrešenemu času kljuje v oči.

V medli svetlobi, vek uročenih,

v igle, bodice zavita je strast.

Čar poželenja ni hrepenenje,

moramo zreti naravnost v obraz.

Prebijam somrake skoz jaške vsakdana,

na golem papirju slečen še jaz,

ki ga razjeda norčavost smehljaja -

obrabljena čutnost napihnjenih fraz.

* * *

Pretrgane niti nežnosti čiste

se spletajo v kite, samota duši.

Kaj mi ostaja, le kujave misli,

ko opazujem gnezdišča ljudi.

V prizmi kristalni pa črni demoni

v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,

betonskemu srcu je struna na liri

tujka in tujek, odvečni balast.

Pridite maske norčavih obrazov,

ko reka naraste in poči ekran.

S smehom in jokom molk se mesari

reže, razjeda lupine iz sanj !

***

Druščina z vinom besede pretaka -

zategli tresljaji gromkih siren,

vendar ne čujejo vlaka ki čaka,

zazidan v prostor sprtim ljudem.

Gluhota src cimi stotera nasprotja

iz sodov pa sikajo gnile brvi,

nihče ni preplezal slike v zrcalu,

izplul v neznano in združil luči.

Grizli so tja vse do mehke sredice,

slepemu konju se gleda v srce,

če levo nastavi in desno ti lice,

noge mu spodbiješ, ima še zobe.

* * *

Vabi mamljiva te večnost trenutka,

mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,

leživa v travi - preproga občutka,

na vajetih ran in grenke sladkobe.

Nič ne ustavi molekul, atomov,

vsi čuti gorijo, korak je mehak,

v praznini drhtijo vlakna podkožja,

curek se steka, okus je grenak.

In senca izmika zrcalne blodnje

spet krešejo iskre pogubo očem,

v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,

ne sahne, ne gasne nikoli zatem.

III. Tangente

Na ničevi točki vijugajo čuti,

usmrajenih vencev nikoli odveč,

kar je utrjeno z močnimi strupi

na dvoje preseka kozmični meč.

Kraspajo črvi v staranje kože,

z meglo obdani, da sonce trohni -

vljudnost lažniva na koncu hodnika,

bela svetloba, ki v črno žari.

In padamo vase, v blede privide,

v groznem prostoru rojevamo dan,

obrežje pa tuli polno spominov,

prišel si in pojdeš venomer sam.

* * *

Premika se sila skoz misli otrple,

jezdec na konju zakriva obraz,

zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,

tovori besede, da je še čas.

Brezmočna sredina, curek norosti,

nikdar ne pozidam do konca gradu,

z zidaki kesanja, z besedo oprosti,

preveč je v meni oči in sramu.

Bežim v zavetje samotnega svita

skoraj razpadel vodikov atom -

učlovečena duša mrtvega lika,

ki dvomi, da je dvomila v dvom.

* * *

Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.

Balinaj z verzi, razprši ostrino,

saj če bobni bo tudi grmelo,

iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.

Brez kalnih voda iz kipeče globine,

preproste besede z žarki miline,

na vrhu tangente iz praha vrtinca

lahkotno zapleše naj noga iz svinca,

ker sence smo niča, neumno trobilo,

brez konca in kraja boleče slepilo -

hladen cinizem navadnega norca,

ki poneumlja psoglavce sred dvorca.

K.T. Ta cikel mojih pesmi lahko najdete samo v zbirki KJER VČERAJ DANES ČAKA

VEŠ

 

VEŠ

Veš, včasih pomislim da bi lahko
resnično zapel staro pesem,
a sem pozabil refren
na poti domov,
skoraj žalostno resen.
 
Veš, včasih  pozabljam da vem,
kako zvenijo Bachove fuge,
ko življenje prinaša nemir
in vodo tja v mrtve struge.

 Veš, včasih verjamem,
da bi lahko
iz čela  izbrisal vse gube
in skozi čas
 z nekom delil
najine strastne poljube.

K.T. ( Za zbirko Izgubljeni v sebi 15.03.2025)

V TEMI

 

 V TEMI

  V temi se ljubi z dotiki

in čutiš kako ljubezen diši,

v njej odkriješ spet dušo,

ki  večno k  drugi hiti.

V  temi dojemaš svetlobo

zvezd, ki že dolgo jih ni

in roka previdno potiplje

čas, ki pred nami hiti.

 V temi  so vse  punce črne,

še tiste, ki bele se zde

in Pegaz s krili zamahne

v srcu  kjer bije srce.

 

(K.T. 15.02.2025  Za zbirko v nastajanju z delovnim naslovom ZA IZGUBLJENE V SEBI)

OD TU DO TAM OD TOD

 

OD TU DO TAM OD TOD

Na starih slikah se smejiš
 mlada in vesela,
se življenja veseliš
in kaj boš vse počela.
Tako kot  star papir
 rumenimo skozi leta
in pot, ki jo prehodimo
  v večnost je ujeta.

Kdaj si prišla, kako, zakaj,
naenkrat,  starka siva?

Jaz sem še tu, a tebe ni,
da v starost zaživiva.

Ko zmanjka nam besed
 v sebi govorimo,
ko odtava kdaj pogled
si spet nazaj želimo,
ko  vetra piš med listjem šepeta
se sliši  glas  tam zgoraj iz neba:

Ne boj se iti,
ko pride dan za pot,
nekoč vsak mora iti
od tu do tam od tod.

 

(K.T.  Za zbirko  IZGUBLJENI V SEBI, ki počasi nastaja 02.03.2025

 

NIKJER

 

NIKJER

Nekoč se bomo srečali

tam kjer je nikjer

in sence bodo plesale

nad nami vsak večer.

In sever bo poljubil jug,

tam kjer je nikjer

in v mesečini dobri duh

dobrikal se ljudem.

V svetlobi ni več žalosti,

v svetlobi ni gorja.

Večno žarki božajo

z resnicami neba.

Nekoč se bomo srečali,

tam kjer je nikjer,

med parniki in potniki,

ki plovejo v objem

pristana čiste nežnosti

ustvarjenem za dva.

Nekoč s bomo srečali

v zibelki morja ´

V svetlobi ni več žalosti

V svetlobi ni gorja.

Večno žarki božajo

z resnicami neba.

( K.T. Pesem je napisana leta 1995. Za mojo novo zbirko IZGUBLJENI V SEBI)