VEŠ
Veš, včasih pomislim
da bi lahko
resnično zapel staro pesem,
a sem pozabil refren
na poti domov,
skoraj žalostno resen.
Veš, včasih pozabljam da vem,
kako zvenijo Bachove fuge,
ko življenje prinaša nemir
in vodo tja v mrtve struge.
Veš, včasih verjamem,
da bi lahko
iz čela izbrisal vse gube
in skozi čas
z nekom delil
najine strastne poljube.
K.T. ( Za zbirko Izgubljeni v sebi 15.03.2025)
Ni komentarjev:
Objavite komentar