DOMOTOŽJE
POLNI SMO VEČNE ZASPANOSTI
UTRUJENI OD PRIČAKOVANJ
NESREČNI V SREČI
POLNI SMO SIVINE
OBLAČNI S PADAVINAMI
IN NE VIDIMO MAVRICE
KI SE ZRCALI V OČEH
PO DEŽJU HLAPI VROČA ZEMLJA
PO DEŽJU VSE BRSTI
TUDI NA VROČEM ASFALTU
IN GREJE V PODPLATE POT
KI JO IZRIŠEJO OBLAKI
MED NAMI IN VEČNOSTJO
DOLGO PRE DOLGO BOM HODIL
KAKOR OTROK RABUTAT
ČEŠNJE NA SOSEDOVEM VRTU
NE DA BI SE PREPOZNAL V STARCU
KI ŠE ZMERAJ PIŠE PESMI
SEBI IN DRUGIM
KI SO ZASPALI V SNEGU
SEBI IN TISTIM
KI OSTAJAJO VEČNO NA BEGU
IŠČOČ SPOMINE
V DOMOTOŽJU
HOMESICKNESS
We are full of enternal sleepines,
tired from anticipations
unhappy in happines.
We are full of greyness,
cloud with percipitations,
and we don't see rainbow
that she is mirrored in eyes.
After rain evaporates hot earth.
After rain all is budding
also in hot tamack,
and he warms up way on soles
wich her draw clouds
between us and eternity.
Long, to long i will be walking
like childe who stealing cherries
on neighbours's garden
without recognizing
my self in old man
who still writing poems
for my self and for others
that they feel asleep in snow
for my self and for others
who are always in run
searching memories
in homesickness.
Je rumeno peščeno.
Tik pred oseko,
iščejo tujci prijazne oči.
Se ura ustavlja
v času minulem,
nikogar ne iščem -
opazujem ljudi.
Prinesi mi veter -
v tej prispodobi,
nekaj kar pade
in zmeraj stoji,
a ne doseže
brez nujne plitvine
preprostost enako
različnih stvari.
Prinesi mi vse
kar s trudom odnašaš
in bodi malenkost
in bodi pohlep,
ko znova umivaš
mrliče ob rojstvu,
ki pozabijo mater,
ko pojdejo v svet.
Tam na obali.
Tu v ogledalu,
pod sončnikom
pisano sivih nians
se hoja po brvi
zdi kakor slutnja,
ki popelje šamana
v čudežni trans.
