ODTENKI V KALEJDOSKOPU (Končana zbirka)

 ODTENKI V KALEJDOSKOPU

STALAGNIT

Ali veš kako blizu so sanje
smrti  na desnem ramenu?

 

(Se  Šeron)

V FORMALINU

STALAKTIT

Zdaj sem šepet tvojih krikov,
korak čez pol poti,
nekdo, ki hodi v obzorje
in pleza po mavrici,
 da si  lažje reče smrt.

Zdaj sem kresnica podnevi,
nekdo, ki teče za soncem,
poln zvezd iz prejšnjih noči,
da se težje pove življenje.

Zdaj sem kar sem,
kapnik, nasmeh, poljub

in dolgo čakanje,
morda na Godota.

KALEJDOSKOP BESED

 

Spominjam  se trave močno zelene
in Emily spomnim se kako se igra,
v peskovniku našega otroštva
 z blatnim možem  kjer sta sama. 

In ceste zaliva vročina poletja
in  vse po asfaltu smrdi,
lastovka leta visoko na nebu
in krilo odpeto po morju diši. 

 Potem pa nevihte, zorenje, minulost,
čas ki prinaša, da bi odvzel
nedolžnost z obraza -
upor brez razloga, četudi je drugi
to bolje počel.

 In zdaj kot ribi  v akvariju,
toneva v sebe, mogoče nazaj,
kakor tujca v ogledalu
srečujeva  rojstvo
z večnim vprašanjem
kako in zakaj.

 

SENCE V SONCU

Vse se lahko zgodi,
še rojstvo in smrt,
še tema in luč,
še beseda in molk,

Na drugi strani
paralelnih svetov,
kjer sem,
kar tu nisem,
kjer bom
kar še nisem bil,
kjer nikjer,
sprašuje za nečim
in je nekje  zalučano
v krog nedogorele sveče.

Na senčni strani sonca
poznajo sence vse naše skrivnosti.

KOT NEKDO

Kot nekdo, ki hodi mimo,
kot nekdo, ki je že šel,
kot nekdo, ki misli iti,
a ne bo nikdar odšel,
ker izgublja svojo senco,
ker le gleda z očmi,
kakor bik v rdečo  cunjo,
poln sovraštva, ker boli,
če nekdo ti riše zvezde,
bolj rumene, kot se zde,
namesto, da bi jih rdeče
s srpon lune brez kladiva,
ker  vklesane so v srce. 

 

STRAŠILO 

Slonim na vetru.
Tihi glas šepeče
znano pesem na uho,
v vejah listje
ples poslednji pleše,
klopotci polnoč bijejo. 

V pomladni čas zorijo polja,
pogreznjena v miren sen.
Pač takšna je narave volja.
A jaz, zakaj sem tu, ne vem?

 

BIBLIČNO

Onan je oral ledino,
Noe kleše svojo barko,
mladost je starka ne sedmini,
jaz pa hodim sam po parku.

Sam po parku se sprehajam,
kakor pesem, kdaj že bodi.
Sonce pa me ne dohaja,
všečno rimam v prispodobi.

Pisal bi za dva v samem,
brez te metrične plitvine.
V prostem verzu, če ne škodi,
v naše karmične globine.

O tem  kako je vse preprosto,
kadar pade list z drevesa
in zaide senca dvoma
angelom tja med peresa.

Pisal bi kako je dobro,
kadar žarek sveti v sebi,
kakor črna luknja v času
presvetljena v svoji temi.

Pisal bi pišoč pisanje,
o besedah v besedi,
in o tem kako v krsti
gene krstimo z imeni.

Sam v sebi se  sprehajam,
kot da hodil bi po poti,
kod gredo še sence Hada
svojim stvarnikom nasproti.

IMPRESIJA II.

Dnevi vse krajši,
časa vse manj.
Sanjajo polja
podobe iz sanj.

Meglice drsijo
tik nad vodo´.
V daljavi bližine,
ko jočeš v slovo.

Dolge noči
v temo zavite.
Skrivne poti
ostajajo skrite.

V daljavi bližine,
ko jočeš v slovo
in nežno zatisneš
nekomu oko.

MEJAŠI 

 

Zvonovi zvonijo,
zvonijo zvonovi,
hodim med mejaši polj.
Zvonovi zvonijo,
zvonijo zvonovi
in sneg naletava vse bolj.

V roki svetilka počasi se maje.
Sem in tja, tja in sem.
Enim gre dobro,
drugim gre slabo,
kaj pravijo karte ne vem.

Zvonijo zvonovi,
zvonovi zvonijo,
in nov se rojeva dan.
Nekdo prihaja,
ko drugi odhaja
z nami na temno stran.

In sneg naletava vse bolj
in sneg naletava vse bolj
čez belo strnišče, prek polj.

 

SLIKAR

 

Slikajo te barve,
duša je paleta,
v brezmejne črte
barvica opleta.

Nosijo te sence,
v vejah mesec zlati
in ko drugi spijo
ti ne moreš spati.

Boža te belina
z žametno tišino,
drugi svet odkrivaš
z mavrično milino.

Dihajo te polja,
sonce nad sinjino,
tvoja platna oljna
vpeta v bolečino.

Slikajo te barve,
duša je paleta.
V brezmejne črte
barvica opleta.

 Izaki od Lazarja ) K.T.

MATI

Malo je besed, zdaj vem,
ki nežno zabolijo,
mati.

Na svetu sam,
še čutim dlan,
ki boža me,
povej mati.

Kako je tam,
te prepoznam
med belimi cvetovi?

Bo tvoja duša
kakor zvok
otožne violine,
ki poje v meni
ozdravila
čas in vse spomine?

Malo je besed, zdaj vem,
tako nežnih, kot je mati,
sam po belem polju grem
in vidim te, glej mati.

 

STAROST

    Ne moreš verjeti
v to v kar še verjameš

in splesti verz v besede,
o tu in tam in daleč.

Četudi zdi se pojdem
v tebi kriči ostani

dojemajoč otroka,
ki se starca brani.

   

ŠAH

Štiriinšestdeset
črno-belih polj,
kvadratov, ki so večni
in skriti logaritmi v njih...

Včeraj smo igrali šah,
danes ga igramo
in jutri bomo igrali
to kraljevsko igro,
željni, blazni, prepotentni.

Kralji, kmetje in kraljice,
konji, lovci in topovi -
marionete na vrvici,
matirane misli.

Hodim po črno-belih
kvadratih življenja,
med šahom in matom
in zastavica pada.

Še ena poteza
na turnirju pozabe,
v panični stiski
časovne simultanke,
ali zmagovita kombinacija
v briljantni akciji,
v pričakovanju
slutenega poraza?

Siciljanka
ali damin gambit,
z mislijo
da je važno sodelovati
in vedenjem,
da smo vsi zmagovalci:

dva mrtva
na železniškem tiru
in troje
komaj rojenih otrok
v mehki zibelki?

Tukaj in zdaj - pat.

( Napisal kot šestnajst letnik)

 TUJCI

 

Tuji jočejo za mano,
pa ji ne poznam.
Tujci jočejo vsak dan.

Tujci, ki so v meni,
tujci, ki so v nas,
jočejo po tihem
ali na ves glas.

Tujci brez obrazov.
Tujci brez imen,
ki skorajda podobni
zdijo se ljudem.

Tujci v bližinah,
tujci prek daljav
jočejo od zmeraj
žalosti v pozdrav.

 V FORMALINU

 

Pustil sem sebe za seboj
in znova vstal od mrtvih,
kot Lazar čakam novo smrt
in hodim le po prstih.

 

(Nekdo me lovi z mrežo za metulje)

 

Pustil sem tebe za menoj,
da začutiš toplino sonca,
da začutiš toplino rok,
v zgodbi brez konca.

 

(Spomni se, da si bil nekoč mlad)

 

KORAKI V KROGU 

 

EGO

Če bi ob nepravem času,
torej času,
ki ni pravi
mene k sebi res poslali
mislim, da bi se zalotil v grehu
v  incestu z lastno senco.

Gledal bi kako se čaram,
kako nastavljam pajku mrežo,
kako spreminjam bor v brezo
in vse v bolj drvim v brezno.

V brezno temno in globoko,
ki se mu ne vidi kraja,
točke, ki s seboj me spaja.

In če bi res prišel k sebi,
trudnih nog in  s prazno glavo,
kaj misliš, kaj od mene bi ostalo?

Ostal bi prah, tih, nepobrisan,
gor na ogledalu.

( Napisal kot šestnajst letnik)

KOT DA TE NI

 

Dan deževen,
siv ves tih,
da se ti zasmili stih,
pogled skozi okno,
brez besed,
v misliš tavaš
v nedogled.

Včeraj zdi se
kot nikdar,
čas le sencam
je vladar,
tiplje misel
v temi,
sonca, jutra
si želi.

Včeraj zdi se
kot nikjer,
komaj vstaneš
je večer,
in lomasti od nekod
se meglica v takšne dni
kadar si,
kot da te ni.

ZAPRAŠENA LIRA

Akord za akordom,
pesem na pesem,
od včeraj za danes
stopicam nazaj.

Čutim, ne mislim,
razdajam ne grabim,
ne slišim  glasu siren,
z voskom v ušesu.

Daj, Kirka pozabi,
ostali smo mladi,
pujsi vse bolj
so podobni ljudem.

 Na zaprašeno liro
spet  brenkajo norci,
kar se poruši
se   z muko gradi.

Mlini na v veter,
galeje v ognju,
glava, ki trudno molči,
daleč je sonce,
ki bi ogrelo
v  čas razdrobljene sledi.

NEODKRITI KRAJI

V takšnih krajih sonce sije
 malo manj rdeče,
in duša se k duši stisne
skoraj neboječe.

V tistih krajih čas potuje
z hitrostjo polža
in nihče ne skriva
v svoji hiši noža.

V moji hiši
gospodar sta
in gospodarica,
čista misel, kot besedi,
ljubezen in resnica.

Verujem, da nisem veren,
 pa čeprav verujem,
da s poštenjem sebe najdem
predno odpotujem.

 

SRŠENOVANJE

Nosil je črn pas,
nosil je črni pas,
pod njim pa, kaj te briga!
In ponošeno zvezdo je nosil
in deset lačnih ust,
urin mačk z Urana.

In prosim te crkni
posvojeni sin,
ki trgaš si sam od ust.

Nosil je puško
nosil je nož
in včasih po tihem
zajokal kot mož.

Jutri obsorej,
mogoče zvečer
še sebe je nosil
lovcu za plen.  

  

     NE PESEM

 

In te ziblje v ritmu molka
pesem nema,
brez luči.

V ozke špranje,
v temne veže,
tja kjer on postaja ti. 

Zlatoprst zažiga zarje
in kot tiste dneve Rim
sitiš leve s kristjani,
da prikriješ svoj zločin. 

Kriv je žamet, sončno olje,
fraze, babe, meskalin,
krivi dimniki tesnobe,
vlak vali črnikast dim.

 

NARICANJE

Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo
ustavi se čas.

Deset do desetih
postane vse tuje.
Zunaj dežuje
in jočem na glas.

Deset do desetih,
desetemu bratu,
ptici, ki plašno
privzdigne perut.

Deset do desetih
črnemu svatu
na čelo pritisne
smrt hladni poljub.

Deset do desetih.
Do desetih deset.
Znova in znova,
vedno in spet:

Deset do desetih.
Do desetih deset,
v žari spomina
prgišče besed.

Deset do desetih.
Do desetih deset,
ko šel si za zmeraj
barvat drug svet.
  

PADLI ANGEL

 

Pa imel sem črne misli
in bel klobuk, gor v sinjini,
žgoče sonce, slabe karte,
in spomin skrit v belini. 

Pa imel sem, kdo mi daje
lesk utrinka v tesnobi.
V vesolju sem le drobec
sebe v presnovi. 

In imel si krila časa
položena v zibko
in še malo nas, ki vpraša,
smo šli mogoče mimo.

  

 PRINAŠALEC LUČI

Nam,
ki lovimo ostanke dneva,
s culo na rami
in težo vseh dni
in ki preveslali noči
smo pijani
prižiga luč
prinašalec luči.

In tistim, ki še vejo
kam zrejo oči,
če zrejo v temo,
čeprav teme ni.

In tistim, ki spijo,
da nebi zašli
prižiga luč
prinašalec luči.

In tistim z mržnjo,
ker v mržnji živijo
in tistim,
 ki zvezde rdeče se zdijo
in črnim po duši
a svetlim v očeh
prižge naj razsodnost
padli angel v dlaneh.

   

ŽEBELJ V GLAVI

 

Navadno štetje besed.
Naslov neznan.
Pogled top. 

Drži kot pribito.
Kogarkoli pogledaš
ima žebelj v glavi,
nosi kladivo v srcu
in krsto v očeh. 

Kamorkoli se ozreš,
povsod okno zabito z desko,
roke zvezane z bodečo žico,
jezik svinčen. 

Drži kot pribito!

 

O METULJU 

Pozdrav iz onostranstva morda,
ko si priletel v sobo,
kakor, da bi dal slovo za vekomaj.
In nežno sem te prijel za peruti.
Komaj lahno,
da si začutil moj dotik
in te izpustil
to jutro,
da odletiš
svoboden
tja v belo,
tja daleč nekam,
ki je zmeraj
tako blizu.

KO ME ČUTIŠ KOT PESEM

 

  KOGA SE JE POTREBNO BATI

Naj vam povem pošteno, iskreno,
boj se ljudi, ki sovražijo temo.
Boj se ljudi, ki ni  strah jih  priznati,
da vzamejo več kot so pripravljeni dati.

Boj se ljudi, ki pomembi se zdijo
in še v sanjah o tem govorijo.
Njih všečne besede množica ceni,
a v bistvu so puhli in prazni kreteni.

Boj se okovov, ki ne žvenketajo
in črk položenih v usta ljudi,
ki kot klopotače za hrbtom rožljajo,
boječ ti pogledati naravnost v oči.

In sebe se boj, ki v senci se skriva,
kadar odpelje sovraštvo nas čez,
da ne bomo nekoč kot votle lobanje
ugašali v plamen prižganih sveč.

 RELATIVIZEM 

Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da si še zmeraj tu,
moj oče!
Videl si me lebdeti
tik nad gladino.
Razbrazdan
v pričakovanju nečesa.
Potrpežljiv
v prihodu nekoga.

In vse kar nosim
je tvoje ime
zapisano v vnukih.
In vse kar vem,
sem pozabil ob rojstvu.

Čas trga popkovino.
Čas trga samega sebe
in roko,
ki boža spomine.
Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da umirava tudi
v sanjah moj oče!

Od vekomaj v zmeraj.
Od tu do nikamor.

Proti soncu,
proti sencam.
Sam vase,
moj oče!

Med zlepljena krila
mladega orla,
ki se boji poleteti
nad vrhovi nižin,
v besedo živeti.
Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da imajo mačke
devet očetov
med papirnatimi tigri.

Nešteto oči
v slepoti pozabe,
do snidenja jutri.
Zdelo se je,
kako zdelo,
da se ponavljava
v mislih,
v kretnjah,
v dejanjih.
Na poti
v vesolje,
nazaj v zibelke
spoznanja,
brez zapletenih
merilnikov.
Tako se je zdelo,
moj oče!

MARTINČEK MAJHEN

Kar naenkrat pesem
 moja ne zveni,
drugače je ubrana,
 se črte ne drži.

Zdaj res sem ovca plitva,
star oven, ki boji
se zastav svobode,
tako cingljajo mi
blejoče  žabe, spaki,
ki kače se bojijo,
a sem martinček majhen,
ko vrag ima sedmino.

Ne kaži kači repa,
 ki za njo se plazi
saj res težko je zreti
sam sebe  kakšni mlaki.
Ne božaj njene kože,
kot miš  naivna tiste,
ki pravijo pridi k meni,
moj udav nežno stisne.

 

 ZDAJ VEM 

katera ima najtežjo culo,
katera najdaljše krilo,
katera najtrši pogled.

Zdaj vem.

Tista z otroki,
ki gledajo tako
 kakor mati, postrani.
Tista škilasta, črna,
za katero lajajo psi,
se zaklepajo vrata
in kolne gospodinja.

Zdaj vem.

Za tisto, ki pravi:
bog vam daj zdravja gospa,
bog vam daj sreče gospod.

Pa misli:
da bi se vam jezik zadrgnil,
da bi vam luč ugasnila.

Pa zlaže:
gospod vi boste srečo imeli,
gospa vi boste dolgo živeli.

Zdaj vem.

Tista z največjo culo.
Tista bosa,
z dojenčkom na prsih,
ki kadi kakor Turek
in meče karte
ter pravi:

bog vam plačaj gospa,
ker so ga videli že na nebu,
kako s kozjo taca pleše med oblaki,
bog vam plačaj gospod,
ker je ležal v pšenici
in smo lačni kruha bolj kot besed.

In zlaže:
gospod, saj mi ne boste verjeli,
gospa, saj mi ne boste hoteli.

In gre
nekam drugam,
tista bosa ciganka,
ki jo videvaš
samo še v sanjah,
kjer nihče ne sprašuje,
kako izgubiti nekaj časa
kako izgubiti nekaj dneva,
nekje v visoki travi
med resnicami in lažmi,
kjer se levijo mlade kače
in pojejo mrtve ptice.

Zdaj vem.

DA BO BOLELO

Morda veš tovariš
kako je ležati v breznu,
ti pa praviš, da sem zgodovina.

Ležati tam brez spomina,
ležati tam brez imena,
ležati brez življenja.

Morda več zakaj ne moreš zaspati,
zakaj se bojiš umreti,
zakaj iščeš nova in nova opravičila?

Nekoč sem bilo dekle,
ki ne bo nikoli moglo objeti,
kot starka svojih vnukov.
Nekoč sem bil fant,
ki so ga silili nositi puško.

In vse žrtve so iste,
če te požanje srp
ali zatolče kladivo,
te zavrtinči kljukasti križ
v sovraštvo, zlo in ideologijo.

In vse punce so lepe,
če so ali niso imele obhajila.
Oko za oko?
Zob za zob?
Svetopisemsko svarilo?

Na ta svet sem prišel,
da bom ljubil,
ker sovraštvo ubija.

 

ZAPUŠČINA 

Rahla prst me polni
z nelagodjem apatije,
mrzli mah
v končnem prikazu.

Zakoreninjen v prostoru
kjer nihče na sprašuje
in modrujejo stene
o barvi ometa
mi ude odsekaj,
v oči me zabodi
in zakoplji
globoko,
globoko
v spomine,
da ne bom
nikomur zapuščina
zmlet v drobce
kovinskih opilkov.

 

 DIA FRAGMA

Rekli so mi da bom šel,

v bodočnost proti morju
in kako bom hrepenel
združen u vesolju.

Kjer je Kant
le pol poti
za vse kar mora biti,
in če pojdem,
tam ne smem
grdo govoriti.

Rekli so mi Ionir,
podobnost je drugačna,
delil sem hrenovke in mir
v naša usta lačna.

   

CILJ 

Neskončno dolga črta.
Od točke do točke korak.
Korak za korakom  v krogu
in enkrat in stokrat, neštetokrat. 

Obupno kratka črta.
Od obzorja do obzorja oblak.
Oblak za oblakom v  breztežnost
s perutmi lahkotno v zrak.

Neznosno dolga črta.
Od črke do črke beseda.
Od besed do besed k dejanju,
pisati pesmi še  v spanju.

 (Pesem napisana po spominu, verjetno iz leta 1983/84)

IZ PRAVLJIC  VEČNEGA ČASA 

Nekoč pred časom, časoslovci,
trije pujsi so živeli,
kdo Trnuljčici ponudil je kolovrat,
da smo ostali onemeli ?

V imenu ljudstva,
te sezuje ljudstvo samo.
V imenu svobode,
kaj hitro nekdo ti obrobi glavo.

In zdaj priznajmo,
kljub lepoti,
najlepši sebi smo v slepoti.

Coprnica, reč iskrena,
živ mrlič
in senca njena.

 

ČRNI KOS 

Prekrasno poje črni kos
toda kljun ima rumen,
kar zamerila je sova:
krade in je nepošten. 

Rasta papige vreščijo,
kriv bo mrtev, kriv je živ,
kukavice pa trdijo,
da iz gnezda je ušel.

Poje, poje črni kos,
o resnici zdaj drugače,
vidi da ta kralj je nag,
ne, rdeče nosi hlače.

 

ZUNAJ 

Zunaj piha veter.
Se je kdo obesil
dve pedi nad zemljo
v senci kakšne breze,
pa se rahlo ziblje
z glavo proti nebu
prevetren in hladen?

Zunaj brije sever.
Z blaznim krikom vrane
zavija dan v črno,
da nič ne ostane.

Steklen pogled v daljavo
in listje, ki šepeče:
tu se ziblje tisti,
ki ni našel sreče.

SVETOBOLJE

Pa počasi
greva kdaj naprej
s koraki,
ki se spomnijo
žuljavih nog
čiste resnice
-med kamni so ptice-
in vrževa kost
za nazaj.

In zaboli kdaj
človeka
podoba iz peska,
krivičnost pravična
in greh,
da učloveči podoba
človeka in pravi,
da šli bomo čez.

Potem pa,
daj misli,
na koncu kričanja,
četudi si zvezda,
si križ,
ko v svoji
školjki
med plimovanjem
pojde
naravnost v nič.

 

ŽEBELJ V GLAVI

 

Navadno štetje besed.
Naslov neznan.
Pogled top. 

Drži kot pribito! 

Kogarkoli pogledaš
ima žebelj v glavi,
nosi kladivo v srcu
in krsto v očeh. 

Kamorkoli se ozreš,
povsod okno zabito z desko,
roke zvezane z bodečo žico,
jezik svinčen.

 Drži kot pribito!

 

 

 

 

            OSTANKI ČRNEGA  (CIKLI PESMI)

IKRE

Je rumeno peščeno.
Tik pred oseko iščejo tujci prijazne oči.
 Se ura ustavlja v času minulem,
 nikogar ne iščem - opazujem ljudi.

Prinesi mi veter - v tej prispodobi,
nekaj kar pade in zmeraj stoji,
a ne doseže brez nujne plitvine preprostost enako različnih stvari.

 Prinesi mi vse kar s trudom odnašaš
in bodi malenkost in bodi pohlep,
 ko znova umivaš mrliče ob rojstvu,
ki pozabijo mater, ko pojdejo v svet. 

 Tam na obali.
Tu v ogledalu, pod sončnikom pisano sivih nians
 se hoja po brvi zdi kakor slutnja, ki popelje šamana v čudežni trans. 

 

PO PRAZNEM

V kraju, ki ga ni pa bi moral biti nekje,
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva,
brez obžalovanja v očeh,
brez spomina na mrtve,
brez tolažbe za žive, kot upanje, ki ne sluti
kot beseda brez pomena
dorečen v zanikanju,
kakor vrvohodec
v kraju, ki se le zdi med potresnimi sunki
zgrožen nad samim bivanjem,
bežiš pred pogledi osamljenih,
vajen hoje po praznem
v izpraznjeno.

DOMOTOŽJE

Polni smo večne zaspanosti, utrujeni od pričakovanj, nesrečni v sreči.
Polni smo sivine, oblačni s padavinami in ne vidimo mavrice,
ki se leskeče v očeh.

Po dežju hlapi vroča zemlja, po dežju vse brsti tudi na vročem asfaltu
in greje v podplate pot, ki jo izrišejo oblaki
med nami in večnostjo.

Dolgo, predolgo bom hodil kakor otrok butat češnje na sosedov vrt
ne da bi se prepoznal v starcu, ki piše pesmi,
sebi in drugim,
 ki so zaspali v snegu,
sebi in tistim,
ki ostajajo večno na begu
iščoč spomine v domotožju.

 MOJE TEMAČNE URE

Vpijam temoto, na prsih gojim kačo, vrana sem, ki sama sebi kluje oči,
toda na nebu orel razširja svoj mogočna krila.
Nekoč ti bo žal, da si kukavica, da si papiga, ki ponavlja besede,
in takrat poletim više, še više kot zmore zloba in človeški pogled.

In vse bo tiho in vse bo negibno in vse bo znano,
ker daljave hlepijo po bližini, ker bližina ne more brez daljav,
zato vsi mrtvi pesniki pišejo vame resnice, ki ji trosi veter
življenju v predpasnik.

Najlepša pesem, ki sem jo napisal je pesem krvi in nosi imena vnukinj in vnukov,
četudi morda se nikoli ne srečamo.

 

 BOG

Ker je ljubezen, ker je svetloba, ker v njem ni teme,
ker oprošča in sveti kot luč srca,
ker hočem verjeti v dobro,  
ker je bil vedno v meni a ga žal nisem odkril
se vračam nazaj v roke
nekoga, ki me je prvič umil.
Rekel mu bom  čista ljubezen,
je lažje, kot mu reči Bog ali stvarnik.
Heretik.

  

Pesmi iz cerkve

1.

Bližje sem Bogu,
vse manj je sovraštva v meni.
Bližje sem Bogu,
vse manj je pohlepa v meni.
Bližje sem Bogu,
močneje svetim v temi.
Bližje sem Bogu,
več je ljubezni v meni.
 Bližje sem Bogu,
ko odkrivam njega v sebi.

2.

Greh je ne ljubiti.
Greh je, če ne čutiš empatije.
Greh je vreči kamen
 in se tuje  nesreče veseliti.

Greh je verjeti, da je dobrota sirota,
četudi se na prvi pogled zdi,
da je bogastvo v stvareh
namesto v  ljudeh.

Greh je imeti prepričanje,
da si brez grešen
in delati zlo živalim in ljudem.

Greh je zavidati drugim.
Greh je napuh, lenoba, svetohlinsto,
in ne videti solze v očesu otroka.

Greh je, ko lažeš
in ne pomagaš starcu,
da vstane ali sede na klop.
Greh je priznati in iti
 spet isto pot.

3.

Jaz sem alfa in omega
Ena in edina
začetek in konec,
jaz sem ljubezen.

 

 OB NILU PA SO PIRAMIDE

 

1.

 

Mogoče  je bil to rožnat papir,
zibajoča budilka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja v  misli blodnik. 

Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali  v samoto zaklenjenih prostorov,
 v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom. 

Se spomniš s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce? 

Na  trapezu poljubov,
v statični drži  človeka,
ki veže le  vase,
v svoje sonce
 brez kozmičnega sevanja
in  batin,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
 bi morala drhteti
že znotraj.

 

V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in  ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.

 

2.

 

Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.

Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam. 

Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.

V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.

V čudežu  oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.

 

Vedno sem to kar sem
in vedo sem tam,
kjer se pogrešam.

V  ne - lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi kot napuh.

 

3.

 

Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.

 

 4.

 

Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogle pisati!
Zdelo se je dvojniško delo
Nagovor mrliču.

Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam iz zemlje.

    Le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati

in da je Jim Morrison mrtev. 

 

5.

 

Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec. 

To je konec, moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane.
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane. 

Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka
sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.

Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.

 

Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!

 

6.

 

Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor zre vame
prihaja kakor da se išče.

Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene…doma.

 

Vedno sem to,
kar mislijo da sem.

Priznam, Kocbek.

In še zmeraj
se mi žvižga živo za vse,

ko igrajo Pink Floydi.

 

7.

 

Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam? 

Razveseli se kretenj
in diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.

 

Kaj hočeš?
Sleherna stvar
išče podobo v drugem.

V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen
v upanju znova.

In kdo za vraga je ta Turner?
Priznam, jaz.

 

ASFALTNE PESMI II.

 

Sem se zatolkel, zbil v asfalt,

na dolgi ravni cesti,

in z valjarjem šel spat.

In kaj imam, nič nimam,

obrabljene delavske čevlje

in spomin na pomlad.

Potem pa trak zacvili

in skala govori:

razkolje te življenje

in vrže v smeti.

Mar starci smo odpad

in breme hitrih let,

mar smo le tihe priče

pozabljenih besed?

 

2.

 

Hvala za uro, ki ne -čas sešteva

in gredo leta z nami naprej,

stara lopata mladi omenja,

kako je zdaj in bilo je že prej.

Res nerad se spomnim na Hlapca Jerneja,

v ognju ugaša in še gori

lučka v bobnu srečne nesreče,

da lahko pesem ta govori:

Naj z greblico čoha nas zarja večerna,

naj vrvico vleče pijani grobar,

ker vse viadukte, ceste, tunele

v črno odeva en finišer star.

 

3.

 

Sam sebi sodnik.

Bit umno neumen,

z besedo odveč

morda prepogumen.

Ja kdo smo pa mi,

le zrna v boben,

skoz sito v pekel

ali Bogu na križ.

In naša usoda,

kot fini prah

leči tja v zemljo,

postati mah.

 

4.

 

Ko boš pometal za menoj

in me dajal v krsto,

nikar prijatelj se ne boj

postaviti v vrsto.

Umrl je cestar, sploh ni živel,

in most še zmeraj pleska

rja, ki zlati jo prah

z besedama: glej cesta!

 

  

 GIZDALINSKA OČARLJIVOST

 

 

S kriki pesem to pričnem električne kitare,

v temnici gospodar in suženj omame

in če te premami zvok verig in bolečine,

vedi, da pošiljam pesem v tri krasne konkubine.

 

I.

Bla, bla, bla in ha, ha, ha!

Ho, ho, ho in hi, hi, hi!

Jaz sem jaz, ti nisi ti!

Ratata, batata, mama!

 

II.

Tukaj sem, pod rimsko dva.

Hojlarija, vsakdo zna

smrdet po vazelinu,

kot solza v črnilu.

 

III.

Tu si ti, pod rimsko tri.

Rompompom kladivo.

Otrok groba, prhka tvar

inkarnirana v praznino.

 

IV.

 

Ta pesem mi nikoli ne bo všeč.

Ta pesem je odvšečna.

Ta pesem je psihedelično govno.

Ta pesem je sadomazohistični trip.

 

V.

In ti zajec, ki padaš?

In ti zajklja, ki se plodiš z zanamci?

In ti golob na strehi

in ti vrabec v roki?

In ti in ti in ti, in ta in tisti?

In ti Platon,

ko se iščem v reki pozabe

med dolgimi rifi demonične harfe,

Orfeju v brk in sebi v brado?

VI.

 

Ta pesem vam nikoli ne bo všeč.

V svoji gizdalinski očarljivosti

je dovršeno mlatenje prazne slame

in iskanje niča v praslutnji nečesa.

 

 

NOVA ODVEZA

 

NAJBOLJ UMEN JE NEUMEN
NAJBOLJ PAMETEN JE NOR
NAJHITREJŠI JE POČASEN
KDO JE SPODAJ GRE LE DOL 

SLABA MISEL DOBRO NAJDE
GRDA STVAR V LEPOTI SPI
ČE GREŠ NARAVNOST SE UPOGNEŠ
IN LAŽ RESNICO BREMENI. 

VSAK SVETNIK GREHE NOSI
VSAKI ŽENSKI GLEJ V OČI
BOGATAŠ NAJ REVNE PROSI
ZA ŠIVANKO ČISTOSTI

   

NAVZVEN

KAM SI ŠLA PESEM?
SI LEGLA V MOLK
NAMESTO V BESEDE
IN SO TE OŽGALE
MLADE KOPRIVE
DA ME PEČE
TAM NOTRI
MED BREZ BESEDJEM
IN SRCEM?
TJA ČISTO PROTI DNU
V ZAMEGLJEN PROSTOR
KAMOR DOTIPAJO SANJE
S SLEPIMI KORAKI ISKANJA
BOŽAT SPOKOJNE TRENUTKE DUHA?
KAM SI ŠLA PESEM?
ENOREDNI KOMBAJN ZA KORUZO
TRIDESET KILOGRAMSKA VREČA KROMPIRJA
STANDARDNA MERA NOROSTI
OBLAZINJENA V NASMEH
POJOČE BARBIKE
IN TOGOTNEGA KENA
KAM SI ŠLA LISICA?
ORAT LEDINO
PRAZNIT PRAZNINO
IN NATEGOVAT RADOVEDNE
TJA SEM ŠLA PESEM

TEKMA

NOCOJ NA TEKMI ŽIVLJENJA
NEKAJ EMINENTNIH GOSTOV
V ČASTNI LOŽI PSUJE STVARNIKA
KER NI DOSODIL ENAJSTMETROVKE
KO SO V KAZENSKEM PROSTORU
OBRAMBNI IGRALCI NASPROTNE EKIPE
GROBO ZRUŠILI GLAVNEGA NAPADALCA

BOLJ SEM NIHILISTIČEN
BLIŽJE SEM BOGU
V SVOJI ODDALJENOSTI
IN NJEGOVI VSEPRISOTNOSTI

V PREPOVEDANEM POLOŽAJU
NAVIJAŠKE VZBURJENOSTI
V TEKMI S ČASOM ZMAGUJEJO STROJI
Z REZULTATOM NIČ PROTI ENA

NJIHOVA BINARNA ŽOGA
JE PRAVKAR ZATRESLA MREŽO
NA VRATIH POKONČNIH OPIC
IN NE BO IZENAČENJA
Z ZADETKOM Z GLAVO
V ZADNJI MINUTI ALI PODALJŠKU
VSE DO POSLEDNJEGA SODNIŠKEGA ŽVIŽGA

PORAZ BOMO ŠPORTNO PRENESLI
Z RAZBIJANJEM MEHANSKIH BETIC
IN ZAŽIGANJEM MIKROČIPOV

VSE IDEALNE PRILOŽNOSTI
SMO V VLOGI FAVORITA
ZAPRAVILI ŽE NA ZAČETKU
 

POSLUŠNOST

POČASNOST SE IZRISUJE
S HITRIMI KORAKI
PONUJAM DOMAČE ZAJCE
KI SE PARIJO S PODGANAMI

PREVIDNOST NI NIKOLI ODVEČ
KO TIHOTAPIMO SANJE
V SVOJE STRAHOVE
Z GRIŽLJAJI JABOLKA V GRLU
IN ŠEPAJOČO KAČO NA ZATILJU
APORIČNE RESNIČNOSTI
V HITENJU SIKAJOČE
POČASNIH KRETENJ MINEVANJA
NAŠLI SMO BIT
TODA BIT IŠČE SEBE
TRENUTEK PREHITEVA
TRENUTEK V TRENUTKU
IN PRVI BODO ZADNJI
IN ZADNJI BODO PRVI
V ČASU KI JE ODVEČ
IN V ČRKAH
KI SO OBSTALE V ZRAKU

 

ODSANJANOST

 

IN ZDAJ MNOGOVEZNO
PIŠEM ZA BREZVEZNE
V GLAVE SODE
V GLAVE LIHE
PIJANE ČRKE
V TREZNE STIHE

BREZ ŠTEVILK
IN BREZ IMENA
ČUSTVA GNOMA
IN KRETENA,
KI NAPOSLED
KI KO KER DA ČE
POSTAVLJA DOGMO
MED GLUMAČE

KER JUNAK JE POEZIJE
Z VEJICO SPRAVLJIVE OLJKE
KI Z NAVOROM ANARHIJE
LUNI BOŽA JEDRE DOJKE

IN ZDAJ JOČE IN ŽALUJE
IN ZA INOM V IN POTUJE
KAKOR SLIKE V ALTAMIRI
SKRIT V TEMI IN V DAVNINI

MED ŠAMANI IN ZDRAVILCI
MED PREROKI IN PLENILCI
PAR KOSTI ZA ZGODOVINO
GREŠ NARAVNOST POJDEŠ MIMO

KER JE KER LE REK NAVADEN
SLA SPOMINA ČAS OGABEN
MED ŠESTICO IN STOLETJEM
PEKLOM INO NEBOVZETJEM

IN ŠE IN NI IN BO IN JE
V POŠTI RAHLOČUTNEGA GOLOBA
VSE OD ZIBELKE DO GROBA
ČLOVEK HITRO POKVARLJIVA ROBA

 

 PRED ROJSTVOM

 

IGRAM IZBRANI SVET
NI MEJ
NI ČASA
NI PROSTORA

NEVIDNA ROKA PIŠE
BINARNE KODE
V SRCE SONCA

ZATO HODIM PO SENCAH
ČUTIM NJIHOVO SAPO
KO VETER KOMAJDA OŠVRKNE
BLAZINO PLAVAJOČE POSTELJE
IN ČRNINA OBJEMA POPKOVINO

 

GOREČE POŽELENJE

 

RAZMIŠLJAM O GOREČEM POŽELENJU
O PADLIH SVETOVIH
O GOREČIH MOSTOVIH
RAZMIŠLJAM IN NIČ NE REČEM
MOLK ZAMOKLO MOČI
URE TIK - TAKAJO GLASNO
IN KAKO DOLGO ŠE
TO ŽIVLJENJE KRATKO?
KAKO BLIZU SMO
SMRTI NA DESNEM RAMENU?
IN KDO DRZNE SE
BOJEVATI Z MLINI NA VETER
IN S STRTIM POGLEDOM RAZUMETI DRUGEGA
KER NIKOLI  NI ČUTIL
LE RAZMIŠJAL JE Z GOREČIM POŽELENJEM?

 

 

  

MAKSIMIRAJ

 

MENTOR ANIMUS
ŽIV BOG TI NE PRIDE
DO MRTVEGA
V TEJ MAKSIMALNI
MAJHNOSTI 

POEZIJA
PITIJSKA PITA
SAMOZAVEDANJA

ZLOŽENKA ČUSTEV
DOMIŠJAVA FANTAZMA
EMOCIJ

MOIRA DVOMA
V MRAČNIH VEŽAH ISKANJA.

PRILEŽNICA UMA
V SVETLIH SOBANAH SPOZNANJA 

MAKSIMIRAJ
V LUKNJAH SPOMINA
PRVO BESEDO
KI PADE NA PAMET
KI PADE NA ŽAMET 

GLUHI NE SLIŠIJO
AMPAK BOŽAJO
PO ČRTI  LJUBEZNI
GLASOVE  VZHIČENIH MISLI

MAKSIMIRAJ!

POET
KATEHET
V KAJSTVO
AFEKTA

 

  

MINIMIRAJ

 

MENTOR EQUUS
POEZIJA ONANIRA
POEZIJA MASTURBIRA
NAVDIHOVALKA
MLADIH POPOTNIKOV
BOBNOV V DEŽJU
GROMKIH  KAMNOV
ODVALJENIH OD SRCA
V METAFORIKI
OBUPNIH POIZKUSOV
SAMEMU SEBI
PREREZATI VRAT

 

MINIMIRAJ
PO IZGANJANJU MRLIČA
JEZDEC V VAJETIH ČASA
BLAGOSLOVLJEN
Z BESEDO
KI LAHKO UBIJE
MED PLOSKANJEM
IN VOSKANJEM
ČRNIH BRČIC
 NAD SOČNIMI USTNICAMI
LJUBEZNI

 

MINIMIRAJ
OKNO PROSTORA
VIRTUALNO BITNOST 

SLEPI NE VIDIJO
AMPAK TE ČUTIJO
POL ČLOVEK
POL KONJ

 

PESNIK
PERESNIK
KONVERTIT
KABALIZMA

MINIMIRAJ!

 

IN POTEM JE VSE ENAKO

I.

RAZPEL BOM KRILA 
MRŠ SAJ NISEM DOBRA VILA
NATOČIL ŽGANJA 
ANGEL O HUDIČU SANJA

NEKJE PO POTI 
 STAROST MI GRE NASPROTI
REZBARIL ČAS
 KAKO PA KAJ PRI VAS?

II.

IN ZASTOR PADE MED ŽIVIMI MRTVAKI
PREPIH ZAVES ZA MRTVIMI JUNAKI
IN DAN JE MLAD
Z VEZAJEM MNOGOVEZJA
KAKO SI  KDO SI
V TEM VEZJU BREZVEZJA?

III.

SPET ODKRIVAM STOKRAT SKRITO
PELIN MAH  RDEČE V MAKU
IN SLEDIM ZEMLJEMERCU
KOT URA V NASPROTJU S ČASOM

IV.

KDO SI DA ME ZAUSTAVIŠ?
ČRNA ČIPKA PREKO KOŽE
ALI STRT POGLED IZ LOŽE
KJER BLEDE STARKE V OGLEDALU
TOŽIJO PO NABODALU?

V.

IN POTEM JE VSE ENAKO
ENA SENCA ZA GROBARJA
DVE BESEDI ZA MRTVAKA
PAR KORAKOV DO POZABE
SKOZI  PEPEL ALI LOPATE 

 

  

SALTO MORTALE

 

NAJ ME IŠČEJO
V SKLADOVNICI SANJ
KOT POŽIRALCA OGNJA
KOT METALCA NOŽEV
KOT TOK NASPROTIJ
V RAZOSEBLJANJU

KAKO BODO ZVEZANE ROKE?
STREL V TILNIK
ALI MEDVEDEK PU
NA TRGU NEBEŠKEGA MIRU?

ZATO KER SE RIMA
RIM – MIR
IN JE AMIR BOSANSKO IME
NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI

NAJ ME IŠČEJO
ZBIRALCI PERJA
SKRUNILCI GROBOV
MARIJA
KI SO JI ODREZALI DOJKO
V METASTAZAH ROJEVANJA
MED NAKOVALCEM IN KLADIVCEM
MED PALCEM IN KAZALCEM

S PRISLUHI GLUHEGA UŠESA
NAJ ME IŠČEJO TISTI
Z ISTITISOM
SORODNI PO DUŠI,
RAZLIČNI V BESEDAH

NA TRAPEZU ŽIVLJENJA
V ŽALOSTNI RADOSTI
NAJ ME IŠČEJO
V POOSEBLJANJU

 

 (Na zadnji strani ovojnice pesem (O metulju) 

 

 

26.11.2021 K.T.