ZBIRKA V SRCU SRCE (V NASTAJANJU)
SKUPAJ
Bila
sva si blizu
a tako daleč narazen.
preblizu objema,
pošast in prikazen.
Ti
sanjaš čez dan
jaz gledam po noči,
sonce in luna
v svetlobi pojoči.
In
bolj ko nasprotje
me k tebi privlači,
manj se zdiš lepa
v halji domači.
NOČ
Še ena noč je za menoj, pusta in brez sanj, topim se kakor lanski sneg in me je vse manj.
Rad znova bi verjel očem,
ki v temi svetijo,
rojen v brezpotje senc,
ki z mrzlim vetrom plešejo.
Prevelik lok, predrobna sled
stopinj, ki rahlo šepajo,
da našel bi korak nazaj
kjer se usode srečajo.
20.08.2021 K.T.
KOT NEKDO
Kot
nekdo, ki hodi mimo,
kot nekdo, ki je že šel.
kot nekdo, ki misli iti,
a ne bo nikdar prišel,
ker izgublja svojo senco,
ker le gleda z očmi,
kakor bik v rdečo cunjo,
poln sovraštva ker boli,
če nekdo ti riše zvezde,
bolj rumene kot se zde,
namesto, da bi jih rdeče
s srpon lune brez kladiva,
ker vklesane so v srce.
GOREČE POŽELENJE
RAZMIŠLJAM O GOREČEM POŽELENJU
O PADLIH SVETOVIH
O GOREČIH MOSTOVIH
RAZMIŠLJAM IN NIČ NE REČEM
MOLK ZAMOKLO MOČI
URE TIK - TAKAJO GLASNO
IN KAKO DOLGO ŠE
TO ŽIVLJENJE KRATKO?
KAKO BLIZU SMO
SMRTI NA DESNEM RAMENU?
IN KDO DRZNE SE
BOJEVATI Z MLINI NA VETER
IN S STRTIM POGLEDOM RAZUMETI DRUGEGA
KER NIKOLI NI ČUTIL
LE RAZMIŠJAL JE Z GOREČIM POŽELENJEM?
06.02.2021 K.T.
Malo
je besed, zdaj vem,
ki nežno zabolijo,
mati.
Na
svetu sam,
še čutim dlan,
ki boža me,
povej mati.
Kako
je tam,
te prepoznam
med belimi cvetovi?
Bo
tvoja duša
kakor zvok
otožne violine,
ki poje v meni
ozdravila
čas in vse spomine?
Malo je besed, zdaj vem,
tako nežnih, kot je mati,
sam po belem polju grem
in vidim te, o mati.
K.T. (Za VAJTO) 23.08.2021
NOVA ODVEZA
NAJBOLJ UMEN JE NEUMEN
NAJBOLJ PAMETEN JE NOR
NAJHITREJŠI JE POČASEN
KDO JE SPODAJ GRE LE DOL
SLABA MISEL DOBRO NAJDE
GRDA STVAR V LEPOTI SPI
ČE GREŠ NARAVNOST SE UPOGNEŠ
IN LAŽ RESNICO BREMENI
VSAK SVETNIK GREHE NOSI
VSAKI ŽENSKI GLEJ V OČI
BOGATAŠ NAJ REVNE PROSI
ZA ŠIVANKO ČISTOSTI
K.T.06.09.2021
ODPRAŠENA
LIRA
Akord
za akordom,
pesem na pesem,
od včeraj za danes
stopicam nazaj.
Čutim,
ne mislim,
razdajam ne grabim,
ne slišim glasu siren,
z voskom v ušesu.
Daj,
Kirka pozabi,
ostali smo mladi,
pujsi vse bolj
so podobni ljudem.
Na odprašeno liro
spet brenkajo norci,
kar se poruši
se z muko gradi.
Mlini
na v veter,
galeje v ognju,
glava, ki trudno molči,
daleč je sonce,
ki bi ogrelo
v čas razdrobljene sledi.
K.T.
28.09.2021
Če
bi ob nepravem času,
torej času,
ki ni pravi
mene k sebi res poslali
mislim, da bi se zalotil v grehu
v incestu z lastno senco.
Gledal
bi kako se čaram,
kako nastavljam pajku mrežo,
kako spreminjam bor v brezo
in vse v bolj drvim v brezno.
V
brezno temno in globoko,
ki se mu ne vidi kraja,
točke, ki s seboj me spaja.
In če bi res prišel k sebi,
trudnih nog in s prazno glavo,
kaj misliš, kaj od mene bi ostalo?
Ostal
bi prah, tih, nepobrisan,
gor na ogledalu.
K.T.
Napisal kot šestnajst letnik in jo malce popravil dvainštirideset let pozneje.
ŠAH
Štiriinšestdeset
črno-belih polj,
kvadratov, ki so večni
in skriti logaritmi v njih...
Včeraj smo
igrali šah,
danes ga igramo
in jutri bomo igrali
to kraljevsko igro,
željni, blazni, prepotentni.
Kralji, kmetje
in kraljice,
konji, lovci in topovi -
marionete na vrvici,
matirane misli.
Hodim po
črno-belih
kvadratih življenja,
med šahom in matom
in zastavica pada.
Še ena poteza
na turnirju pozabe,
v panični stiski
časovne simultanke,
ali zmagovita kombinacija
v briljantni akciji,
v pričakovanju
slutenega poraza?
Siciljanka
ali damin gambit,
z mislijo
da je važno sodelovati
in vedenjem,
da smo vsi zmagovalci:
dva mrtva
na železniškem tiru
in troje
komaj rojenih otrok
v mehki zibelki?
Tukaj in zdaj -
pat.
K.T. (moji začetki iz časov zgornje pesmi)
ZBIRKA V SRCU SRCE (V NASTAJANJU) 11.10.2021.
PRIHAJA VEČ...
