BOS

BOS

Spet bom hodil bos.
Ne čutim zemlje.
Ne čutim trave.
Ne čutim peska.
Ne listja pod nogami.
Niti spon,
ki vežejo preteklost
v teh steklenih škornjih.

In bodlo bo in peklo
in božalo podplate.

V pepelno siva jutra,
v meglice sanj.
V sončno zarjo smeha,
tja in spet nazaj.

Spet bom hodil bos,
da ne pozabim nate.
V soju svetlih zvezd,
da ne pozabim nase.

(31.12.2007)


(Zadnja pesem v tem letu, ki bi mu
lahko rekel v stilu Balaševiča:
(A ma jebite se devedesete!)


(Petarde in silvestrski poljub. Atomic
harmonic, bebavost, splošno veselje
in nikoli uslišane želje. Moj mačkon se
je skril za televizor. Hčerka je s tipom
v mestu. Pijem šampanjec z ženo.
A je že novo leto?
2008, 2008.
Kaj si in kdo sem?)

OSLADNOST

1.

V rosni cvet razliva svet
ob svitu prve žarke.
Še mnogo bo poteklo dni
od deklice do starke.

A ti hitiš, hitiš, hitiš.
Še pesnik pretirava!
Ljubezen je, ljubezni ni,
ker pride in odtava.

Potem skeli in zdravi čas
vse ranice in rane,
v jezeru solz in mrkih lic
zacelijo kar same.

2.

Zdaj si ženska že na pol.
Manj kot laž, več kot resnica.
Poti ne najdejo domov,
sledi jim zoblje ptica.

In plašč strasti ogreva noč,
z njo ki v srcu sanja,
da morda kje kakšen princ
še zmeraj se priklanja.

Osladen kič! Kaj meni mar!
Nobena stvar ni sveta!
To kar daje bistvu čar
je kaveljc ki opleta.

POSLUŠAJMO

Da slišimo še to.
V bolečini brez iskanja,
z rdečim vinom kri zalivam
z vero brez spoznanja.

Da čujemo še to.
Na prižnicah povedi,
brez besed sem bil,
verujoč besedi.

Naj najdemo še to.
Kar višino išče,
pade brez strahu
stvarniku v prgišče.

Poslušajmo še to.
Čeprav morda ni znano,
vsak sebe ne spozna,
dokler ni drugim dano.