AMOR PUŠČICA IN LOK

RUBIKON

Sva kot dvojec
brez krmarja
neutrudna v veslanju,
isti cilj
drugačne misli
naju vodijo
k spoznanju,
da je treba
prestopiti črto,
ki ločuje spola
preden čoln
preplavi voda
in potoneva
v strast gola.

Seka premec
po gladini,
cipa si
in več kot dama,
ko s hitrimi vesljaji
v ritmu s
tvojimi vzdihljaji,
kakor morja
valovanje
izmučena loviva
sanje.

KUHINJA

Kuhala mi boš brez oblek
slečena s pogledi,
ki jih sanja sladkosned
v skoraj prazni skledi.

Kuhala s kuhalnico,
ki zanosno meša,
z boki in začimbami,
da strast ne opeša.

Kuhala boš noč in dan
v kotlu sladostrastja,
z besedo, vse pojej,
končno sem odrasla.

Kuhala boš kuhala
in mogoče spekla
kakšno prav posebno jed,
da si bova rekla:

kuhinja je sveta stvar
še posebno miza,
kadar dvigne te vladar
v prvi krik ugriza.

FAKIR

Skoraj bi padla
v naročje zavisti
cunjasta pupa
in škrbast pajac,
s piskom piščali,
ki strupi trenutke,
svetu kazala
popačen obraz.

Žugajo misli,
kriči ogledalo,
s preklanim jezikom
sikajoče strasti,
ko slačiva kožo
s kretnjo zaspano,
ujeta v zanke
čutnih laži.

A roka ne seže
v pleteno košaro.
Že splezal po vrvi
je gubast fakir,
tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti ki črta
jo kačji pastir.

DVA

Častitljiva, spoštovana,
že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš
in prav nič se ne zgodi.

Daj, odmrzni te kazalce,
naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci,
ki mesenost ji diši.

Duhomorno kratkočasje,
že zatohli zrak hotenja,
ko odpiram, ko odpiraš,
prašna okna poželenja.

Daj, popusti to zavoro,
naj že spelje vlak s postaje,
proti tebi, proti meni,
z vozom ki poljube daje.

In prepleta v govorico
dveh teles na strmi poti,
s piski sreče v tunelu
kjer prihajaš mi nasproti,

nezadržno, sunkovito,
da vse poka in se maje,
s prvim krikom silovito,
ki zašel je med vzdihljaje,

da se zdim kot osmi potnik
z masko na obrazu,
ki izgublja že dobljeno
v zmagi in porazu,

v bitki ki deli na dvoje
strast in sladostrastje,
ter premika prostor,
slike, skoraj v brezčasje.

Nenasitna potešenost,
neprehoden zid kesanja,
ko odtavam, ko odtavaš,
tja kjer molk besede sanja.

Daj, zalučaj ta trenutek
v medlo bežnost in pozabo.
Mimo mene, mimo tebe,
naj gre vse v naslado.


TVOJA ROKA

Tvoja roka mojo boža,
rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

Boža s prsti in pelinom,
zdaj kot žamet,spet kot svila,
vsak dotik se polno rima,
vsako steblo s trnom stika,
vsaka želja želji dvori.

Zabodena oba ob zori
krvaviva čez obzorje.
Tvoja roka mojo vodi,
dlan čez polje
skritih misli,
ki rodijo, ko rosi
znoj dišeč po tvoji koži
iz neba strasti.

Tvoja roka mojo boža,
rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

ČARODEJKA

Koliko ljubimcev
pozna tvoj trik
čarodejka
ko skozi priprte veke
sežeš v rokav
kjer se pretaka
sladkoba
in s plaho desnico
med kratkimi vzdihi
pričaraš golobico
ki odleti
v golo sotesko
skelečemu ledu
nasproti ?

koliko vrat
odpre tvoj ključ
čarodejka
ko sežeš v rokav
namesto pod steznik
kjer drhti koža
v razžarjeni samoti?

NEKAJ

Nekaj je na tem.
Kaj, sam ne vem.
A včasih luna nosi,
ščip čudno sveti
ves rumen,
ko bosa greš po rosi.

Nekaj je na tem,
ko čakaš tam v krogu
na razpotju senc
in zreš v oči gospodu.

Nekaj je na tem,
ko poletiš čez polja
na svoji metli,
dobro vem -
na drugo stran obzorja.

Nekaj je na tem.
Zrcalo dam pod zglavnik
in sanjal bom,
to vem,
da spuščaš se na travnik.

Nekaj je v tem,
ko slečeš si tančico
in gola, brez sramu
poljubiš nočno ptico.

RJAVOOKA

Aroganca šanka.
Utopim te v žlici samohvale,
lepo - grda, narejena.

Le za kolena bi te rad držal,
črni mesec, rjavooka.
Za kolena
in še malo višje.

Pa ne daš.
Saj si že dala
mačkam hrano
iz konzerve,
rožam vode,
možu kruha.
Pa ne smeš,
ker prst ti žuga
božja šiba,
usta suha.

Meni pa se strašno boža,
ker sem ranjen v otroštvu
z dotiki ženskih rok
do kolen
in malo više.

TRETJA POT

Zdaj pa ples po slemenu dneva,
kosmata šala ne zveni kot vic.
Preplah, da v zenico večera
zalučaš kak betežen stih.

In ona vajena pogledov
nesramno dreza v mojo moško bit
ter dvigne krilo nežno čez kolena,
da res lahko ostrim si vid.

Bi prsti šli še višje od kolena
po črti sreče, tipat vlažni mah,
lušči misel črke iz objema,
le da jo besed je strah.

In tvezim nekaj o vremenu,
kot da iskal bi neko tretjo pot
in že spomin puhti v daljavi
za koraki njenih nog.





(Ne vem, če drži, da sem v ljubezenskih pesmih še najbolj doživet in razumljen?
A z vso gotovostjo drži to, da jih niti ni tako malo v mojem "kao"oposu.
Eros, Tantos, Logos in vse vrti se v krogus.)

KOBILICE

KOBILICE

Dogoreli smo
v plamenici bratstva
in se razšli z noži
razmejeni z bodečo žico
in minskimi polji
bil je vlak
v sopihanju sinjega kita
in galeb
s kljunom ujede
ki je krmaril
naše misli in srečo
in namerno zatiskanje oči
pred zublji
ki so tleli
v besedah izbranih
Zenica v zenici
in grdi - švaba -
v strahovladi enoumja
zdaj smo zajezili pogled
vrtičkarji časa
poneumljena jata gosi
na živalski farmi
neštetih možnosti
ki je ječa
in zobamo hibridne sanje
zlatouste svobode
ki je ujetništvo
dobrikajoč se
velikemu bratu multinacionalk
izkoriščani v izkoriščanju
razčlovečeni v razčlovečanju
kot ceneno blago
na polici stvarstva
kot globalizatorji egoizma
in tlom odnašamo prst
in besedam pomen
in zraku sapo


(Marec 2006)

PO PRAZNEM

V kraju ki ga ni
pa bi moral biti nekje
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva
brez obžalovanja v očeh
brez spomina na mrtve
brez tolažbe za žive
kot upanje ki ne sluti
kot beseda brez pomena
dorečen v zanikanju
kakor vrvohodec
v kraju ki se le zdi
med potresnimi sunki
zgrožen nad samim bivanjem
bežiš pred pogledi osamljenih
vajen hoje po praznem
v izpraznjeno

(2006)



BRCANJE V TRNJE

Vas potolažim
tudi za ceno tveganja?

ljudi žulijo resnice
skrite za lažmi
množico posameznik
in njegova svoboda
večino manjšina
delamo zelo dobro
sebi v prid
drugim v škodo
pomilujem tiste
ki za mojih hrbtom
pišejo po diktatu
glamurozne traktate
o človeški etiki
brez poetike
o smislu nesmiselno
o sebi ki ga
vidijo v drugem
do nerazpoznavnosti
na smetišču starih zamer
kot odrešeniki duha
razčetverjeni v besedičenje
na grobišču
osnovnih vrednot
kot porota
in večno
sumničenje

do pogreba ležim
v mrliški vežici

(2006)

KROTKOST

Abel dvigni Kajna.
Z napačno roko
drezava v sanje
do krotkosti.

Dvigni nad vero
v vsakdanjost,
nad preproste stvari,
ki jih zabriše čas,
ker nam zemlja
ne maže rok
in rojevamo
mrtve besede.

Abel dvigni Kajna
v spanec blaženi.

(2003)


2.

Zatiska ušesa, da bi slišala gluhe in hodi po prstih.
Obuja mrtve, jih vabi na sedmino,
potem molči, kot je ukazano grobu.
Sedi zmeraj ob njegovi desni.
Ne pridiga.
Kvečjemu sprašuje z metodami srednjeveške inkvizicije.
Načeloma ni žejna krvi, le smeh se ji gabi.
Jezik ima razklan po sredini. Sikajoče dobrika, ko je treba usekati.
Potem zdravi, da bi še dolgo bolelo.
Ni plaha in je ne zmrazi po telesu, ko leze v zavest,
kajti reka teče navzdol in sadovi pogube so slastni, četudi strupeni.
Ni vrč, ki ga je moč razbiti, je glina sama.
Bila je asket, preobjeden lakote,
bila dotik slepca in neobrisan prah tisočerih ogledal v labirintu kesanja.
Zdaj polzi skozi čas, razdrobljena v mozaiku betonskih sanj.
Je obenem svetilnik in bič,
je pokora in kazen, zmaličena v molitev in odpuščanje.
Svoj plen ne raztrga. Ga živega vkleše v skalo
in zaklene s sedmimi ključi in desetimi pečati.
Je brez prstov in lica.
Ne boža in ne tarna zgrožena nad lastnim hiranjem.
Človek si drzne pomisliti, da si reče vest.

7.

In ko misliš, da je že mimo znova pride.
Obišče mesta z otroškimi očmi,
razdeli darove, se slika z veljaki, svečani govor,
potem pa v lazaret.
Zvečer na ples.
Razkošne toalete, oblije, blišč, glamur . . .
In ker beseda da besedo
in potlej koti same dolge stavke
po eni struni brenka dobro znan napev.
Kako je dobro, če se reveža usmiliš,
mu daš pod zob in tudi kaj za spit
in tiste drobne nebogljene štručke
in še in še,
tej samohvali nikdar konca,
a med vrsticami je brati le pohlep.

(Iz tihožitja črnoklasja, Lebdenje v senci 2002)

AFORIZMI V MOJI PRIZMI

PONUDI JI PRST IN NATAKNILA TI BO PRSTAN

V SVOJI POKONČNI DRŽI JE BIL ZELO ZGRBANČEN ČLOVEK

VELIKE RESNICE SE SKRIVAJO V MAJHNIH LAŽEH

PRISEGAL JE NA ČEVLJE OBVISEL JE NA VEZALKAH

SLOVENEC SLOVENCU SLOVENAC

ČE JE SMEH POL ZDRAVJA POTEM SMO JOKAJOČI KLOVNI

SOCIALNE DRŽAVE SO VELIKOKRAT NA SOCIALNEM ROBU

ENI POGOSTO MNOGOVEZIJO DO BREZVEZJA

IZ URADNIH VIROV ZVEMO POVEČINI NEURADNE NOVICE

VZELI SO PRAVICO V ROKE PA JIM JE SPOLZELA MED PRSTI

KDOR DA TRIKRAT VZAME

NAŠ KOLEKTIVNI UM VSE BOLJ IZGUBLJA RAZUM

GLEDE NA CENO POGREBA JE ČLOVEK RESNIČNO NAŠE EDINO BOGASTVO

KO ZASLIŠIJO BESEDO STROJAN POSTANEJO SLOVENCI ZELO NASTROJENI

KREPOST JE SESTRA PREGREHE

UMIRAMO NA OBROKE IN SE KREPČAMO Z ŽIVLJENJEM

CINIKI NOSIJO POCINKANA SRCA

ŠALIL SE JE NA SVOJ RAČUN IN PLAČAL TUJ ZAPITEK

ČE ŠKOLJKA POJE POTEM BIDE RECITIRA

BIL JE DOBER KOT KRUH ZATO SO GA OBŽRLE STENICE

TUDI V ČISTIH MISLIH SE NAJDE NAJBOLJ UMAZANA DOMIŠLJIJA

NAJVEČJI GREH JE OBČUTEK BREZGREŠNOSTI

ČRTA NOROSTI JE V PREMO SORAZMERJU Z ČRTO UMA

COPATA V COPATIH JE COPATA NA KVADRAT

VSEGA SEM SIT KER ME ŽEJAJO OČI




LOGIKA:

VELIKO ZASLUŽIŠ VELIKO IMAŠ
VEČ IMAŠ VEČ PORABIŠ
VEČ PORABIŠ MANJ IMAŠ

MALO ZASLUŽIŠ MANJ IMAŠ
MANJ IMAŠ MANJ PORABIŠ
MANJ PORABIŠ VEČ IMAŠ

Hudomušnost hudomušna:

KONJI

Besede so meso postale
in konji iz mesa,
kar po ravnem so ubrali
tja na sredo pašnika.

Če vidiš čredo, ki se pase
v razdalji znotraj črk,
in travo, ki pod njimi rase
poženi misli v trk.

In videl boš, kako se ziblje
v vetru njihov vitki vrat,
kako drvijo na vse kriplje
misleč: glej, konjski tat!

POIZKUS

Če kotališ glavo
od vzhoda proti zahodu
in od zahoda proti vzhodu,
pride dan, ko se ti zazdi,
da si zablodil.

Kakšna potrata časa!
Z ušesi si slabo krmaril.

ŽE NA OKO SE VIDI DA SMO OSLEPELI

UPAJMO DA OBSTAJA UPANJE

V OGLEDALU ČLOVEŠTVA SE ZRCALI HUDIČ

VAŠA DEMENCA MOJA EKSISTENCA

OD SRCA JI JE PRIVOŠČIL SAMO VOŠČENKO

MOJ FETIŠ JE FETIŠ

NA SVIDENJE BREZ SNIDENJA

KO MISLIM NASE GREM VATE

POLITIKA JE KURBA VISOKO CENOVNEGA RAZREDA

BREZ REVOLUCIJE NI DESTRUKCIJE
BREZ INERCIJE NI REVOLUCIJE

DUŠNI PASTIRJI IMAJO VELIKOKRAT VOLČJE OČI












(Ni bog ve kaj. A za današnji dan odvečno preveč!)

NARICANJE

NARICANJE

Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo
ustavi se čas.

Deset do desetih
postane vse tuje.
Zunaj dežuje
in jočem na glas.

Deset do desetih,
desetemu bratu,
ptici, ki plašno
privzdigne perut.

Deset do desetih
črnemu svatu
na čelo pritisne
smrt hladni poljub.

Deset do desetih.
Do desetih deset.
Znova in znova,
vedno in spet:

Deset do desetih.
Do desetih deset,
v žari spomina
prgišče besed.

Deset do desetih.
Do desetih deset,
ko šel si za zmeraj
barvat drug svet.

(29.10.2007)

POŠEVNI DEŽ

Sanjal sem,
da pada name
poševni dež.

Nošen na krilih
slamnatih ptic,
opit od
trpkega vina,
da pada name
poševni dež.

Vse kaplje
so delčki spomina.
Vse kaplje
morda bolečina.

Z okusom pelina,
z okusom pelina,
drobci spomina.

(1998 Porcelanasto nebo)



PRITRKOVANJE

Je tu in tam
in mi smo vmes,
morda v obsegu kroga,
čeprav pepel,
se zmeraj les,
ki ga plamen gloda.

(1998 Porcelanasto nebo)

BREZE

Izsanjal sem vetrove
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
sveti skozi noč.

Prosojno polje smrti,
strnišče črnih brez
in tisti, ki posije,
ko potrkuje v les:

tja čez, tja čez,
prek roba daleč,
še sam ne ve do kje,
dremaje izpod sence
pozabljeno ime.

* * *

Izdihal sem svetove,
izlajnal vsak dotik,
v odsevu temne zore
preklel vsak svetli stih.

Kričavo modra cesta,
ki pelje v telo,
kot vitezu nevesta
v porcelanasto nebo:

Si tu, si tu,
do srti blizu?
Zdaj vem, da nisem tam!
Le bele breze v nizu-
ime je skrito v dlan.

* * *

Pozabil sem obljube
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
navaden je obroč.

Porcelanasto nebo 1998)

TROJE VRAT

S krhljem uhlja med zobmi
ji grizlja mečico -
Kama sutra - kaj jaz vem,
slep v roženico.

V brezpotje vitkih nog,
kakor klop nad meča,
srkat tisti trpki sok,
ki ga boža sreča,

ko rezbari ostri noht
kot zlodej čez pleča
in odklepa troje vrat,
s ključem, ki se veča.

V sveto trojstvo srn, kobil,
na krilih slonice,
kakor zajec, bik in konj
v lovu na device,

ko zamre poslednji krik
in začutiš bilo
v kasu zmučenih žrebic,
zakopan v svilo.

Z rdečo ruto čez oči
in privezan z žico,
Kama sutra, kaj jaz vem,
zgneten v bradavico.

(Včasih pesem nima teže,
z goloto v travo leže.
Kar razgalja je vsem znano:
meseno slast kot dušno hrano!)

TIHOŽITJE ČRNOKLASJE

TIHOŽITJE ČRNOKLASJE

Veliko možnosti je za eno samo pesem. Izbral je najslabšo.
Tisto, ki je iz srca in je za včeraj.
Drevo ni imelo misli, in lahko si drzneš verjeti,
da bo potok usahnil že za prvim bregom,
brez rib, neznansko utrujen in gluh.
Koraki so šepetali kozolcem in Srpan ni požigal streh,
kot že tolikokrat v tej zapuščeni grapi.

Le lebdenje v senci. Na levo nikamor, na desno do tja.
In tam? Vrag vedi!

Ni bil bos, samo brez popotnih čevljev.
Kamenje bode za včeraj.
Je kot knjiga, ki jo prebira veter spominov in lista laži:
Za vsakim grmom štirje hrasti poguma in koprive, sol iz Butal,
da si opečeš veke do snidenja.

Pričaka te molk. Podrtija več noče kričati.
Okna, ki se pogrezajo vase, slamnata streha, ki kaže razgaljena rebra,
hvaležen motiv za slikarja samouka ...
Vodnjak je že zdavnaj usahnil.
»Nekoč bo znova vse prekipevalo od življenja!«
Preroško zaklinjanje ukletega duha,
ki blodi po gozdu, obsojen na večna vračanja pred hišni prag
in nazaj do razpotja senc, da odsluži svoj greh.
Greh do zapuščene zemlje, greh do prelomljenih obljub,
predvsem pa greh, ker se je vrnil star in nemočen,
poln skomin, in občutkom krivde.

»Nekoč bo spet vse prekipevalo od življenja!«
Luknja v kovancu, prestreljenem s pozabo.
Dobro je le sonce.
Če odpreš dveri, boš prestrašil ptice, se bodo vzdramile in zasikale kače v špranjah časa.
In če jih res moraš, jih odpri zelo počasi, da ne zacvilijo, odpiraj jih komaj slišno.
V izbi ne bo nikogar.
Zbita zemlja na tleh, po katerih slišiš korake pozabljenih bo, najprej bodla ostro kot
trnje, ki zarašča posest, potem hrapavo kot dlan,
ki je pekla kruh in nazadnje nežno kot sen,
ki se prikrade z večerom ob polni luni.
Potem stopi do okna, strgaj pajčevino in ga odpri.
Tistega na jugu, nad katerim gnezdijo otroški spomini in se vračajo
kakor lastovke v trenutkih, ko si drzneš biti mlad.
To bo tvoje okno v svet, upanje in ponovno rojstvo.
Ko se napiješ spominov in nadihaš vonjav, ga zapri in zakleni v večnost.
To bo tvoje novo jutro.

(Ribnik )

ČI ŠTO PITA


Či što pita povej ka tan ge popevle kmica
kak popejvlejo mamce v kapejli njegovomi sijni
najdeš pune krblače
najdeš kuste krumše
najdeš zadnjoga gada

či pijta samo tak
povej ka tan ge drejmlejo bejle iže
ge odijo čarni mački
zgibijš malo cajta
zgibijš malo dneva
za hasek v visikoj travi

či nišče ne pijta ga stiraj z ganga
ga ploudi po dvouri
kak té gda so krave gonili
gda so v pevnici kunouli
od šmarnice nouri žandari
mladoga krála Petra

či što pijta
povej ka tan ge nišče ne odi
ge popejvle kmica gda šteri zabloudi
zgibijš malo cajta

zgibijš malo dneva

za hasek v visikoj travi


NIKAN INAN

Sklantani punčoki
bi šli nikan inan
ta ge še nejso bili
ali pa se nemrejo spoutiti
sklantani punčoki
do kunca znücani
do kraja zvoščeni
bi šli nikan inan

tá ge cejli cajt sotiš
ali šamarjanko plešejo
ge špila bogovska muzika
tá bi šli sklantani punčoki

pa nega človeka
ka bi spuco
ka bi zbikso
ka bi si natekno
sklantane

TRBELO BI

Trbelo bi ešče inouk mrejti
kak iže z malimi oukni
kak tučenca v sajavoj küjnji
kak gümla ge nišče ne odi
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak seme na süjon sapaši
kak slama na črbinjastoj streji
kak drva sklajena lani
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak šnops v glažojnaton glaži
kak lijšče pod žednin grbanjon
kak cigani ka so brüjsili nože
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak bataš po ilovači
kak krijžec cuj k čarnomi gvanti
kak mêša za plantavin štrkon
trbelo bi ešče inouk mrejti

CIMPER

(Trbelo bi)

Trbelo bi ešče inouk mrejti
z oubo na glavi v robači bejloj
kak merajo senje pri vužganon posvejti
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak rugzak na püklavon rbti
gda bloudiš po zglancanoj pouti
trbelo bi ešče inouk mrejti
pa se obračati v grobi
trbelo bi ešče inouk mrejti
kak cimper v zacumpranoj sobi

ZACUMPRANI CIMPER

S touf svejčof se ne svejti
čiglij bi se lejko
z njouf kmico sköriš
tak kak süjo vejko

po toj iži se ne odi
či si vüpaš lejko
samo ka te ne bi čaren
za guler povlejko

s touf meklof se ne zmejče
čiglij bi se lejko
na njoj odiš kradnot
vnoči kravan mlejko

s touf ženskof se ne špila
što misli ka se lejko
tistoga de v žmetne blanje
glogov grm oblejko

UNA IDE

Una ide ges za njouf
tak kak či bi prvič šou
tá ge nega müj nej vrat
ge pomali škrable zrak
bejlo farbo doli s stejn
una ide kama ščen

fčera šla sva gor na brejg
gledat što je spejglo svejt
v ostre roube do neba
z vroučof pejglof prejk srca
tan ge vozi čarni cug
tan ge pijše mlačni jug

ge na enoj nougi spi
perdže vrejdno ftiče tri
ta v ladico omare stare
ge so žute slike sklane
una ide gês za njouf
tak kak či bi prvič šou

ZAJ ZNAN

Štera ma žmetno püto
štera najdukšo püjtro
štera najvišiši lugaš
zaj znan
tista s kilavof decof
tista škijlava čarna
za šterof lajajo psi
ružijo dvêri
preklinja vertinja

za tistof
ka pravi boug van daj zdravdža
pa misli ka bi se ti gezik zadrgno
ka bi ti lampaš crkno
pa zlaže
gospoud ví te dugo živeli

zaj znan
tista z najvejkšof pütof
tista bousa
ka kadij kak turek
z diteton na cêcki
pa pravi
boug van plati gospa
pa misli
ka bi se ti gezik zadrgno
ka bi ti lampaš crkno
pa zlaže
gospoud ví te dugo živeli

NEJSAN GVÜŠEN


So šle iskat divdže dede
ali plesat nage
nejsan gvüšen
cumprnice mlade

saka dá ti mlejka piti
ka boš boukše vido
s sklejce ge pigejo kače
ka boš z repon migo

so šle brüjsit toupe kose
ali klepat strejle
nejsan gvüšen
cumprnice bejle

sako mogo boš prositi
ka bi nej zabloudo
saki seme posaditi
v genjeno posoudo

KOULA

Na koula se sej
pa te odpelan
na of kunec glandala
naj špejgel povej
ka düjša ne vej
ali sva preci lagala

kunja ne nücan
nej biča nej pout
samo zacumprana koula
koula pa debeli rud
na šteron sidejla
boš goula

ČIJSLO

Ka de meni čijslo
kama bi ga djala
cejlo nouč smo plésale
z ognjon bi ga žgala

ka de meni krijžec
zakoj bi ga sploj ščela
v čarno san premalana
neščen biti bejla

ka de meni farar
fčasi bi ga zela
s svetin se oženila
z vrajžin deco mejla

ČAREN

Vidli so ga tüj na streji
pravijo ka seposedi
v grabi šumi müzgaj vreji
šče pri staroj néni

vidli so ga tak po dnevi
kak po velkoj kmici
odo je po poudi drevdži
ležo v pšenici

tüdi ges inouk san vido
čarnoga f krščaki
kak s kozêčo taco
tanca med oblaki


SE MI PAŠE

Se mi paše
z lijšča süjoga gvant
od klopoutca žednoga krščak
od sunca marela
od bajsa švic

paše mi
gda se seden na pen
pa malo mučkan
pa malo brodin
paše gda kunen
ali samo tá odin
gda pravin
ka si noura kak štük
gda bükova drva kálan
gda f tikvi prejšan čemer
fse mi paše
samo ka gè toga ne ven


SE SAN PUNČOKE PONÜCO

Se san punčoke ponüco
zdrajso do podplatof
dobro ka man stare vnüče
gda žgen do oblakof

nouč me bouža gojno kole
saki den pomalo
rad bi mejsec v voudi prijmo
či bi se tou dalo

gda boš vidla gor na nébi
kak mi düjša planta
te boš znala kak je žmetno
či srce se mantra

te boš znala več ne pitaj
kesno gé za senje
nigdar neva sküper spala
davli si pomenje

se san punčoke ponüco
tüdi tí si bousa
gda letijva prek oblakof
ge se farba rosa

GDA MO VÖTER

Gda mo vöter džanke mo zdigavo
gor na nébi z mejscon senje püu
s šamlavin o düjši se zgučavo
s križon trpo se s klopoutcon büu

či mo vöter nemo te pozabo
fse boš čüjla pa te nede straj
cejlo nouč čuk sovo de zazavo
doj z glandala brisala boš praj


gda mo vöter džanke mo zdigavo
gučala boš palik de gesen
ges skrijen se kak pavuk v süjo travo
me najšla boš čiglij ti ne poven


ČARNE ROUŽE

Je tou kouvran z žutin klüjnon
zamoto v čarno den
ali pa se je zvonar obeso
na cerkveno vouže

je tou ica v staroj düjši
škrabala léd z ouken
gda san čumo v glüji nouči
pun strajouf se moker

tou je farba tvoje kouže
potüuma čuk popejvle
v glandali glédan čarne rouže
f kouti mekla drejmle

NAZAJ ZA OČÍ

Pomenje se pašči
pomali si davli
dobro poslüjšaj
te pa zazavli

naj čüjejo lejsi
kak kmica kričí
gda bloudijo bejsi
žédni krví

gda drevdže šumače
se potkef iskrí
se pašči pomenje
nazaj za očí

F ŠUMI

Kumaj san vüjšo
gda so metale
sekere pa kamne
za menof dikline
tan notri f šumi
pri kustomi rasti
so plésale f krougi
goule mrline

prva je kríčala
naj me vrag zême
drüjga kunoula
mi rodbino seme
tréča pa gúčala
boj se me boj
s tébe napravin
za rasoje gnoj

štrto san pozno
bijla je lejpa
kak še nikoli
skouzi sa lejta

pazi se mali
koga si vido
ne boš več dugo
po ton svejti migo
hitro pozabi
s kon san gnes bijla
že mati te čaka
ščeš ka de te bijla

vode več ne nosin
s tiste grabe
ge se paséjo
trij stare krave

trij vrajže krave
una med njimi
lejpa kak sigdar
dekla pri mlijni.

ZAKOJ

Zakoj si zéla džaboko
zakoj nej rajši slive
lejko tüdi bi orej
na küjkli naše njive

zakoj si zéla džaboko
zéla bi krblačo
pa šla kusto repo sküjbst
za žmajno repnjačo

zakoj si zéla Adama
či bi lejko kačo
na se véke oča boug
plüge bi obračo

VUGAJ VUGAŠ

Štero kupico naj steren
kama otla fčesnen
vugaj vugaj vugaš
ka koga ne smeknen

gnes je oster noužec
gnes je velka briga
gnes ne vrti gezik
lejko te kaštiga

či o njoj boš gúčo
s čarnimi očami
štero mi odpelo
drügi je predlani

vugaj vugaj vugaš
špilajte cigani
steren jo po stouli
naj mi što zabrani

TE ODPELAN

Što zna kama
ges znan s ken
či de daleč
tou ne ven

samo sej se
gor na lejs
te odpelan
prejk nebes

se boš vido
se boš znao
neka najšo
neka njao

či boš isti
tou ne ven
či pa ne boš
ti poven

ges znan kama
ges znan s ken
se zacumpra
f kmico den

SVEJČA

Ta je za tebé
ka boš boukše spau
tisto več ne delaš
čista tá si njau

zemi jo v roké
pa pomali vošči
gda se gor vužgé
je ne ftoupi v mošti

v žepko sklači loj
se s sajami namaži
vgojno najšo boš
cumprnico v glaži

DŽABLAN

Gda nede nikoga
te se zdžoučen
bréčala mo kak malo dejte
gda nede nikoga
ka bi mi pravo
kak si lejpa f ton žuton lijšči
tak sama tak goula
na brejgi
džablan


ŽMETEN DEN

Trüjden san
rad bi se légo
f travo pod lugaš
té žmeten den
od tébe zmantrani
rad spau bi
tou ščen

pa mi sunce ne dá
skouz vejke ščigečejo
žarki po lijci
kak či bi ščeli
stirati čemér

trüjden san
rad bi légo za sigdar
v té žmeten den

GOULE KAČE

Čarna voda mejsec svejti
svetlo je kak pri posvejti
tan ge ščuka rogoz bouža
se leskeče njena kouža

prvič spau san z goulof kačof
nikak san se ojunačo
v straji küšno ladno glavo
v visiko se lejgo travo

cejli cajt sva melo mlela
vgojno vrlo deco štela
tan ge fuda vrouči vöter
goule kače duge meter

drüjgo nouč že prave dekle
boudo k mlijni pojbe vlekle
ni ena zajtra nede znala
ge je svojo koužo njala








(Nekaj Prekmurščine in preperele slike nekega časa. Kako samovšečno! Kdo je ta fant, ta fantek na sliki?)
(Gre za izčiščeno verzijo nikoli objavljene zbirke ZACUMRANI CIMPER, v kateri sta dve uglasbeni pesmi, ki ju prepeva skupina KONTRABANT

DODAJAM TUDI SKROMEN SLOVARČEK BESED ZA PRAVE SLOVENCE:

BESEDE:

RÊN-HREN
VÁRAŠ-MESTO
RUD-OJE
CUG-VLAK
PLOUT-OGRAJA
POTAČ-KOLO
STO-MIZA
ROUR-DIMNIK
CUG-VLAK
PEŠČICA-PEST
POJEB-FANT
POTAČ-KOLO
CÊCKI-PRSI
DIKLINA-DEKLE
ČOBA-USTNICA
TRAJTAR-LIJAK
CIMPER-LESENJAČA
POUD - PODSTREŠJE
KRUMŠ I-KROMPIR
VÜJA - UŠESA
LAGEF -SOD
LAMPAŠ -SVETILKA
VOGELDŽE-ŽERJAVICA
MÜJA-MUHA
GLAŽOJNA-STEKLO
DŽÜNDŽ-NAKIT
VEJKE-VEJE
DŽABLAN-JABLANA
PERDŽE- PERJE
PEJGLA-LIKALNIK
GUMLA – DEL GOSPODARSKEGA POSLOPJA
KÜJNJA- KUHINJA
DŽANKA-KRILO
LEGVAR- MARMELADA
KOUVRAN- VRAN
KOULA- KMEČKI VOZ
KUPICA-ČAŠA
GLANDALO-OGLEDALO
KRBLAČA- KOŠARA
PEVNICA- KLET
KRŠČAK- KLOBUK
TIKEF- BUČA
PUNČOKI- ČEVLJI
VNÜČE- KRPE NAMESTO NOGAVIC
ČREJVLI-ŠKORNJI
VUGAČ-LONČENI BAS
RAŠUŠKA- VILICA
BILICA-JAJCE
LUGAŠ- BRAJDA
PAVUK-PAJEK
CUMPRNICA-ČAROVNICA
GULER-OVRATNIK
BLANJA- DESKA
BATAŠ- GUMIJASTI ŠKORENJ
ŽITEK- ŽIVLJENJE
ŠINJEK-VRAT
POSFEJT-LUČ
DVOUR-DVORIŠČE
SENJE- SANJE
IŽA-SOBA
GLAŽ-STEKLENICA
GVANT- OBLEKA
LIJŠČE-LISTJE
VOUŽE-VRV
ICA-VROČINA
KLOPOUTEC-KLOPOTEC
PÜJKŠA-PUŠKA
KMICA-TEMA
BAJS-BAS
GOJNO-JUTRO
DREVDŽE-DREVJE
ŠPEJGEL-OGLEDALO
SKLEJCA-SKLEDA
TUČENCA –ZBITA ZEMLJA

VITEZ

VITEZ

Vitez sem
le po potrebi
in občasno trubadur,
ki pod balkoni
pesmi gruli,
v železni srajci
brez gravur.

Vitez sem,
ko to nanese.
Vzamem robec
in v priklon.
Vem, kako se
damam streže
in svet varujem
pred zlom.

A ko sedim
ob svoji mizi,
povečini strt in sam,
bi zašli
okorni prsti
njej pod popek
in še kam.

Vitez sem
le ko se splača,
velikokrat pa barabin
in če znance
kdo povpraša,
včasih tudi
pasji sin.

FARSA

Umijte že enkrat
mrliča v sebi,
z ruto na glavi
in nosom štrlečim.
Ob sveči goreči,
v pražnji obleki,
to lisasto kožo
z vonjem pozabe.
Zatisnite veke!
V zvezdah ne piše,
ko noč jih izriše,
kdo koga mazili
in kaj bo potem,
kar je na dlani
ostane na dlani,
skrito zavesti
in tuje očem.
Umijte že enkrat
mrliča v sebi
in vrzite truplo
lačnim ljudem!

POHITITE

Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je nasmeh
in objem besede srečen,
ki dá in ti vzame dih.
Pohitite, hitro mine,
ta dotik, ki barva stih -
srca v ime dvojine
med poljubi lačnih ptic.
Pohitite v svoje sanje.
Moraš dati, da dobiš -
pozitiva v negativi,
radost, da lahko živiš.
Prehitite zamujeno,
prehitite nikdar dano.
Misel pravi ne zlagana:
lepota ne umira sama.
Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je že šteto,
brez delitve in množenja
tam na črti hrepenenja.

(Ne vem zakaj pišem v oklepajih.? Nemara se oklepam misli, da je posmehljivost nekaj dobrega.
Smeh je pol zdravja in lahko bi napisal kakšno kitico, dodal kakšno slikico, slekel nekomu kiklico, igral novo igrico: -U-U-U-U-U. ho, ho, ho:

V bodečo žico,
v siv pepel,
betonske sanje,
kovinski odmev.

Pneumatsko kladivo,
tritaktni motor,
atomska tišina,
zasuti predor.

Uveli ležaji,
jekleno drevo,
pocinkana sreča,
svinčeno nebo.

Naftna skomina
razbeljena peč,
plastične rože...
kurc treba bo leč....)

GRIZLJAVO

ISKANJE

Nocoj le drezaj
v zlatotiča,
ker izganjava hudiča,
črnega,
ven iz objema,
ki z dotiki
ne pojema.

Stokrat huje
ogenj neti,
da se te bojim
objeti.

Tam kjer strast
po tleh se plazi,
z jeleni v ekstazi,
išči z vohom
zveste psice
skrito gnezdo
prepelice,
ker mogoče
tik pred zdajci
izženeva grdobo
z jajci.

OBALA SANJ

Grizljavi smeh prikriva jok,
ko skozi sen puhti,
omamni vonj čez goli lok
hlinjene breztežnosti.

Obala dojk, brezzobi greh,
naraslo plimovanje,
v teku zamujenih let
naplavlja mokre sanje:

V nedogled pod drobnogled
navihane vestalke,
da izlije sladki med
iz popotne malhe.

OBET

Peni se kot morje,
ko čez rob kipi
nenehno hrepenenje
zamujenih noči,

kjer ona bo kot struna
in on napeti lok
izvabljal melodijo
z dotiki vročih rok,

kjer ona bo kot mesto
in on pred vrati tat
čakal na nevesto
in soncu rezal vrat.

DEKOLTE

Kar oko je peklo,
je rezbaril stas,
preko lic v slapove
vranje črnih las,

kjer nesramno drzen,
čipkasti pogled,
z mislimi objemal
je skrivnostni svet

in se čudil vetru,
da na glas ni pel,
ko z dlanjo pogleda
je prek hribčkov šel.

POD BALDAHINOM

Pod odejo zlati pajek
skrivne niti plete.
Gola stiskaš vroče želo,
sen ti dojke gnete.

Znoj polzi čez rob nozdrvi
in pomalem peče,
vanj se zlivajo svetovi,
kjer evnuh rezgeče.

Sonce boža skoz tančico
in žgečka obline,
kar sinoči je plamtelo,
tiho tli v spomine.

GREH

Na hrbtu ljubezni
zaboden v oči,
od tam kjer ugaša,
kod le še brli

ostanek večera
pod trudno lučjo -
kot pričo kipenja
men njim in med njo

se vrača in hvali
svetniško krepost,
čeprav sam ukazal
je združiti most.

( Pesmi iz časov prejšnjega stoletja, ko sem še vedel kaj pišem, ne da bi se obremenjeval z novodobnimi trendi, postmodernističnim sranjem in ostalo navlako, ki se nabira v duši z vso zadušno zadušljivostjo)

SNEŽENJE

SNEŽENJE

Obmolknejo orgle
v odjugi nezmotljivega
razpotje minljivosti
v raztopljeno prosojnost
ker se hranim na hladnem
pred dotiki čilih babic
ki plešejo same
v visokih petah
razgaljenih neder
čakajoč na sneženje
kot strast na pohoto
kot nožnica meč
v spovednici želja
prebičane s samoto
in hrepenenjem
ob večerih brez plesalca
v nočeh brez plezalca
po škripajoči postelji
nepotešene.

STENA

Zaplezal sem vate
sredi ravnice
si gladka stena
trda neomajna
monolit
na katerem se
sonči modras
ki ga je pičila dojka
da sika
dolgim sencam
ob koncu dneva
ko ga pokončajo
kamni preklane noči
in zmeraj isti gibi
ko se slačiš
pred ogledalom
naveličana bližine
in dotikov
ponavljajočih
v kretnjah plezalca
brez domišljije
na vrvi privezanega

MRTVICE

Vse tvoje vode
ujete v nevidnost
ki sva jih bajala
do negibnosti
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic
ko padava vase
utrujena od pogledov
do otrplosti
vse kaplje
v laseh utopljencev
na sipini postelje
ko krmariva srečo
in vse mrtvice
obdane s tančico
skrivnosti
ko greva na razen
naveličana
do onemoglosti
so popki lokvanjev
in popkovina sanj

SALTO MORTALE

SALTO MORTALE

NAJ ME IŠČEJO
V SKLADOVNICI SANJ
KOT POŽIRALCA OGNJA
KOT METALCA NOŽEV
KOT TOK NASPROTIJ
V RAZOSEBLJANJU
KAKO BODO ZVEZANE ROKE
STREL V TILNIK
ALI MEDVEDEK PU
NA TRGU NEBEŠKEGA MIRU
ZATO KER SE RIMA
RIM - MIR
IN JE AMIR BOSANSKO IME
NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI
NAJ ME IŠČEJO
ZBIRALCI PERJA
SKRUNILCI GROBOV
MARIJA
KI SO JI ODREZALI DOJKO
V METASTAZAH ROJEVANJA
MED NAKOVALCEM IN KLADIVCEM
MED PALCEM IN KAZALCEM
S PRISLUHI GLUHEGA UŠESA
NAJ ME IŠČEJO TISTI
Z ISTITISOM
SORODNI PO DUŠI
RAZLIČNI V BESEDAH
NA TRAPEZU ŽIVLJENJA
V ŽALOSTNI RADOSTI
NAJ ME IŠČEJO
V POOSEBLJANJU

1.

MINIMIRAJ

MENTOR EQUUS
POEZIJA ONANIRA
POEZIJA MASTURBIRA
NAVDIHOVALKA
MLADIH POPOTNIKOV
BOBNOV V DEŽJU
GROMKIH KAMNOV
ODVALJENIH OD SRCA
V METAFORIKI
OBUPNIH POIZKUSOV
SAMEMU SEBI
PREREZATI VRAT

MINIMIRAJ
PO IZGANJANJU MRLIČA
JEZDEC
V VAJETIH ČASA
BLAGOSLOVLJEN
Z BESEDO
KI LAHKO UBIJE
MED PLOSKANJEM
IN VOSKANJEM
ČRNIH BRČIC
NAD SOČNIMI USTNICAMI
LJUBEZNI

MINIMIRAJ
OKNO PROSTORA
VIRTUALNO BITNOST

SLEPI NE VIDIJO
AMPAK TE ČUTIJO
POL ČLOVEK
POL KONJ

PESNIK
PERESNIK
KONVERTIT
KABALIZMA

MINIMIRAJ

2.

MAKSIMIRAJ

MENTOR ANIMUS
ŽIV BOG TI NE PRIDE
DO MRTVEGA
V TEJ MAKSIMALNI
MAJHNOSTI

POEZIJA
PITIJSKA PITA
SAMOZAVEDANJA
ZLOŽENKA ČUSTEV
DOMIŠJAVA FANTAZMA
EMOCIJ
MOIRA DVOMA
V MRAČNIH VEŽAH
ISKANJA
PRILEŽNICA UMA
V SVETLIH SOBANAH
SPOZNANJA

MAKSIMIRAJ
V LUKNJAH SPOMINA
PRVO BESEDO
KI PADE NA PAMET
KI PADE NA ŽAMET

GLUHI NE SLIŠIJO
AMPAK BOŽAJO
PO ČRTI LJUBEZNI
GLASOVE VZHIČENIH
MISLI

MAKSIMIRAJ

POET
KATEHET
V KAJSTVO
AFEKTA

3.

ODSANJANOST

IN ZDAJ MNOGOVEZNO
PIŠEM ZA BREZVEZNE
V GLAVE SODE
V GLAVE LIHE
PIJANE ČRKE
V TREZNE STIHE
BREZ ŠTEVILK
IN BREZ IMENA
ČUSTVA GNOMA
IN KRETENA
KI NAPOSLED
KI KO KER DA ČE
POSTAVLJA DOGMO
MED GLUMAČE
KER JUNAK JE POEZIJE
Z VEJICO SPRAVLJIVE OLJKE
KI Z NAVOROM ANARHIJE
LUNI BOŽA JEDRE DOJKE
IN ZDAJ JOČE IN ŽALUJE
IN ZA INOM V IN POTUJE
KAKOR SLIKE V ALTAMIRI
SKRIT V TEMI IN V DAVNINI
MED ŠAMANI IN ZDRAVILCI
MED PREROKI IN PLENILCI
PAR KOSTI ZA ZGODOVINO
GREŠ NARAVNOST POJDEŠ MIMO

KER JE KER LE REK NAVADEN
SLA SPOMINA ČAS OGABEN
MED ŠESTICO IN STOLETJEM
PEKLOM INO NEBOVZETJEM

IN ŠE IN NI IN BO IN JE
V POŠTI RAHLOČUTNEGA GOLOBA
VSE OD ZIBELKE DO GROBA
ČLOVEK HITRO POKVARLJIVA ROBA

4.

NAVZVEN

KAM SI ŠLA PESEM?
SI LEGLA V MOLK
NAMESTO V BESEDE
IN SO TE OŽGALE
MLADE KOPRIVE
DA ME PEČE
TAM NOTRI
MED BREZ BESEDJEM
IN SRCEM?
TJA ČISTO PROTI DNU
V ZAMEGLJEN PROSTOR
KAMOR DOTIPAJO SANJE
S SLEPIMI KORAKI ISKANJA
BOŽAT SPOKOJNE TRENUTKE DUHA?
KAM SI ŠLA PESEM?
ENOREDNI KOMBAJN ZA KORUZO
TRIDESET KILNA VREČA KROMPIRJA
STANDARDNA MERA NOROSTI
OBLAZINJENA V NASMEH
POJOČE BARBIKE
IN TOGOTNEGA KENA
KAM SI ŠLA LISICA?
ORAT LEDINO
PRAZNIT PRAZNINO
IN NATEGOVAT RADOVEDNE
TJA SEM ŠLA PESEM

5.


POSLUŠNOST

POČASNOST SE IZRISUJE S HITRIMI KORAKI
PONUJAM DOMAČE ZAJCE
KI SE PARIJO S PODGANAMI

PREVIDNOST NI NIKOLI ODVEČ
KO TIHOTAPIMO SANJE
V SVOJE STRAHOVE
Z GRIŽLJAJI JABOLKA V GRLU
IN ŠEPAJOČO KAČO NA ZATILJU
APORIČNE RESNIČNOSTI
V HITENJU SIKAJOČE
POČASNIH KRETENJ MINEVANJA
NAŠLI SMO BIT
TODA BIT IŠČE SEBE
TRENUTEK PREHITEVA TRENUTEK V TRENUTKU
IN PRVI BODO ZADNJI
IN ZADNJI BODO PRVI

6.

ZNOVA

BOGATEJŠI ZA NOVO IZKUŠNJO
IN STARO PIJANOST
REVNEJŠI ZA SPOZNANJE
DA NOČ NE ŠTEJE ZVEZD
IN DA SO ZAPISKI V DNEVNIK
MED PULZARJI IN KVAZARJI
IZPISANI DO PODROBNOSTI
Z DEMENTNO NATANČNOSTJO POZABLJANJA
OSTAJAM PRI POEZIJI SVETEGA MARTINA
IN GOSJIH PERESIH
ARHEOLOG PRIHODNOSTI
UJETNIK PRETEKLOSTI
IN NAKLJUČJA NISO IZJEME
OSEM IN DESET JE URA
ČAS ZA CIGARETO
IN IZPRAŠEVANJE IZPRAŠANEGA
V ŠOLI VRTNARJENJA

V KORITO BESED SPET MEŠAM
JABOLKA IN HRUŠKE
NARAVNOST IZ SRCA
BREZ RAZMIŠLJANJA
KOT ŽE TOLIKOKRAT SAMEMU SEBI
V ČASU KI JE ODVEČ
IN V ČRKAH
KI SO OBSTALE V ZRAKU

7.

ŠAH

ŠTIRIINŠESTDESET
ČRNO - BELIH POLJ
KVADRATOV KI SO VEČNI
IN SKRITI LOGARITMI V NJIH
VČERAJ SMO IGRALI ŠAH
DANES GA IGRAMO
IN JUTRI BOMO IGRALI
TO KRALJEVSKO IGRO
ŽELJNI BLAZNI PREPOTENTNI
KRALJI KMETJE IN KRALJICE
KONJI LOVCI IN TOPOVI
MARIONETE NA VRVICI
MATIRANE MISLI
HODIM PO ČRNO-BELIH
KVADRATIH ŽIVLJENJA
MED ŠAHOM IN MATOM
IN ZASTAVICA PADA
ŠE ENA POTEZA
NA TURNIRJU POZABE
V PANIČNI STISKI
ČASOVNE SIMULTANKE
ALI ZMAGOVITA KOMBINACIJA
V BRILJANTNI AKCIJI
V PRIČAKOVANJU
SLUTENEGA PORAZA?
SICILJANKA
ALI DAMIN GAMBIT
Z MISLIJO
DA JE VAŽNO SODELOVATI
IN VEDENJEM
DA SMO VSI ZMAGOVALCI:
DVA MRTVA
NA ŽELEZNIŠKEM TIRU
IN TROJE
KOMAJ ROJENIH OTROK
V MEHKI ZIBELKI?
TUKAJ IN ZDAJ - PAT

8.

TEKMA

NOCOJ NA TEKMI ŽIVLJENJA
NEKAJ EMINENTNIH GOSTOV
V ČASTNI LOŽI PSUJE STVARNIKA
KER NI DOSODIL ENAJSTMETROVKE
KO SO V KAZENSKEM PROSTORU
OBRAMBNI IGRALCI NASPROTNE EKIPE
GROBO ZRUŠILI GLAVNEGA NAPADALCA

BOLJ SEM NIHILISTIČEN
BLIŽJE SEM BOGU
V SVOJI ODDALJENOSTI
IN NJEGOVI VSEPRISOTNOSTI

V PREPOVEDANEM POLOŽAJU
NAVIJAŠKE VZBURJENOSTI
V TEKMI S ČASOM ZMAGUJEJO STROJI
Z REZULTATOM NIČ PROTI ENA

NJIHOVA BINARNA ŽOGA
JE PRAVKAR ZATRESLA MREŽO
NA VRATIH POKONČNIH OPIC
IN NE BO IZENAČENJA
Z ZADETKOM Z GLAVO
V ZADNJI MINUTI ALI PODALJŠKU
VSE DO POSLEDNJEGA SODNIŠKEGA ŽVIŽGA

PORAZ BOMO ŠPORTNO PRENESLI
Z RAZBIJANJEM MEHANSKIH BETIC
IN ZAŽIGANJEM MIKROČIPOV

VSE IDEALNE PRILOŽNOSTI
SMO V VLOGI FAVORITA
ZAPRAVILI ŽE NA ZAČETKU


9.

VEST

KAKO LAHKO REČEŠ
DA NE STOJIM ZA SVOJO PESMIJO
IN DA PREPISUJEM OD DRUGIH
KO PA SO DRUGI PISALI VAME?
OB KRSTU S PRVO ČRKO IMENA
OB SMRTI Z ZADNJO ČRKO PRIIMKA?
KAKO LAHKO TRDIŠ
DA SEM SLIŠAL PRESLIŠANO
DA JE NEVIDNOST NAVIDEZNA
V OTRPLEM PROSTORU DUHA
V PONAVLJANJU PONAVLJANJA
IN DA SEM IZPIS BREZ TEHTANJA
LISTEK S PRAZNO VSEBINO
PRILEPLJEN NA VRATA VEČNOSTI?
KAKO LAHKO REČEŠ V NEDOREČENOSTI
V TEŽI BREZTOŽJA
PRAŠNIM DELCEM NOVICA
IZNAD VIDENJA
SRCU ŽE VIDENO?

10.

NORCI NE GLEDAJO SKOZI PRSTE
BEREJO TUDI KO NI NIČESAR RAZBRATI …

IMPRESIJA

IMPRESIJA

Zgolj formalnost
pesem o jeseni
sinonim za žalost
čez oko meglice
pozobano poletje
in uvelo lice
zgolj naključje
pesem o jeseni :
vonj kostanjev
zrcalni svetovi
in tihi šepet
besed med grobovi

Impresija II.

Dnevi vse krajši,
časa vse manj.
Sanjajo polja
podobe iz sanj.

Meglice drsijo
tik nad vodo´.
V daljavi bližine,
ko jočeš v slovo.

Dolge noči
v temo zavite.
Skrivne poti
ostajajo skrite.

V daljavi bližine,
ko jočeš v slovo
in nežno zatisneš
nekomu oko.

(Je še kaj dodati? Je še kaj odvzeti?)

S PRIPISOM

S PRIPISOM

Tam še spim
v lebdenju dneva
ves skesan poljub strasti,
ki sameva do večera
potem pa vešče v dlan lovi.

Tam ležim
v mehki travi
pokošeni za nazaj –
roka kosca ne ustavi,
v luno seka svoj vprašaj:

Mar je vredno?
Se izplača?
Tu pa tam,
nemara čez,
ko objem
nemir prinaša
bližati daljave zvezd?

Mar ni isto,
če negibno
zreš v vase
in strmiš
v luči,
ki jih ugaša
moč pozabe,
vetra piš.

Tam bedim vse do izbrisa.
Dober dan in lahko noč.
Vmes pa dolga prazna pisma,
s pripisom: kot nekoč.