KO POZABLJAM, DA SEM PESEM
Bodeč kaktus,
megleno jutro spominov
in v daljavi sliši se vran.
Ledene solze mrazijo,
v krošnjah ptice molčijo,
ko kažem stvarniku dlan.
Po črti srca le besede,
padel sem med sršene
in čutim strupeni pik.
Ko pozabljam, da sem pesem
tuli v meni volk,
pesmi postanejo molk.
Ko pozabljam, da sem pesem
v meni ni svetlih noči
in počasi zapiram oči.
Kot sončnica na polju,
ki se boji bliže k soncu
a vse eno od njega živi.
K.T. 05.05.2021
