Sršenovanje in iz Pravljic večnega časa

 SRŠENOVANJE

Nosil je črn pas,

nosil je črni pas,

pod njim pa, kaj te briga!

In ponošeno zvezdo je nosil

in deset lačnih ust,

urin mačk z Urana.

In prosim te crkni

posvojeni sin,

ki trgaš si sam od ust.

Nosil je puško

nosil je nož

in včasih po tihem

zajokal kot mož.

Jutri obsorej,

mogoče zvečer

še sebe je nosil

lovcu za plen.

22.02.2021 K.T.

IZ PRAVLJIC VEČNEGA ČASA

Nekoč pred časom, časoslovci,

trije pujsi so živeli,

kdo Trnujčici ponudil je kolovrat,

da smo ostali onemeli ?

V imenu ljudstva,

te sezuje ljudstvo samo.

V imenu svobode

kaj hitro nekdo ti obrobi glavo.

In zdaj priznajmo,

kljub slepoti,

najlepši sebi smo v lepoti.

Coprnica, reč iskrena,

živ mrlič

in senca njena.

22.02.2021 K.T.

Ko postajam pesem

 

KO POSTAJAM PESEM

 

Poglej otroka.

Prehojena pot

cveti kakor češnja na vrtu.

 

Ustavi čas.

Zajemi sapo

in teci za njim do obzorja.

 

Poglej starca

ima otroške oči

in na večer se prižgejo kresnice.

 

Prisluhni vetru,

ko v krošnjah šepeta

vse pozabljene pesmi.

 

Pobožaj luno,

ko odjahaš na beli roži

v kraljestvo sanj.

 

Nasmej se soncu

in pobožaj senco,

ki te spremlja od prvih korakov.

 

Ko postajam pesem,

obujam spomine

in se smejem otroku v sebi.

 

03.02.2021. K.T.