KT

KT

ponedeljek, 29. oktober 2007

AMOR PUŠČICA IN LOK







RUBIKON

Sva kot dvojec
brez krmarja
neutrudna v veslanju,
isti cilj
drugačne misli
naju vodijo
k spoznanju,
da je treba
prestopiti črto,
ki ločuje spola
preden čoln
preplavi voda
in potoneva
v strast gola.

Seka premec
po gladini,
cipa si
in več kot dama,
ko s hitrimi vesljaji
v ritmu s
tvojimi vzdihljaji,
kakor morja
valovanje
izmučena loviva
sanje.

KUHINJA

Kuhala mi boš brez oblek
slečena s pogledi,
ki jih sanja sladkosned
v skoraj prazni skledi.

Kuhala s kuhalnico,
ki zanosno meša,
z boki in začimbami,
da strast ne opeša.

Kuhala boš noč in dan
v kotlu sladostrastja,
z besedo, vse pojej,
končno sem odrasla.

Kuhala boš kuhala
in mogoče spekla
kakšno prav posebno jed,
da si bova rekla:

kuhinja je sveta stvar
še posebno miza,
kadar dvigne te vladar
v prvi krik ugriza.

FAKIR

Skoraj bi padla
v naročje zavisti
cunjasta pupa
in škrbast pajac,
s piskom piščali,
ki strupi trenutke,
svetu kazala
popačen obraz.

Žugajo misli,
kriči ogledalo,
s preklanim jezikom
sikajoče strasti,
ko slačiva kožo
s kretnjo zaspano,
ujeta v zanke
čutnih laži.

A roka ne seže
v pleteno košaro.
Že splezal po vrvi
je gubast fakir,
tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti ki črta
jo kačji pastir.

DVA

Častitljiva, spoštovana,
že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš
in prav nič se ne zgodi.

Daj, odmrzni te kazalce,
naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci,
ki mesenost ji diši.

Duhomorno kratkočasje,
že zatohli zrak hotenja,
ko odpiram, ko odpiraš,
prašna okna poželenja.

Daj, popusti to zavoro,
naj že spelje vlak s postaje,
proti tebi, proti meni,
z vozom ki poljube daje.

In prepleta v govorico
dveh teles na strmi poti,
s piski sreče v tunelu
kjer prihajaš mi nasproti,

nezadržno, sunkovito,
da vse poka in se maje,
s prvim krikom silovito,
ki zašel je med vzdihljaje,

da se zdim kot osmi potnik
z masko na obrazu,
ki izgublja že dobljeno
v zmagi in porazu,

v bitki ki deli na dvoje
strast in sladostrastje,
ter premika prostor,
slike, skoraj v brezčasje.

Nenasitna potešenost,
neprehoden zid kesanja,
ko odtavam, ko odtavaš,
tja kjer molk besede sanja.

Daj, zalučaj ta trenutek
v medlo bežnost in pozabo.
Mimo mene, mimo tebe,
naj gre vse v naslado.


TVOJA ROKA

Tvoja roka mojo boža,
rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

Boža s prsti in pelinom,
zdaj kot žamet,spet kot svila,
vsak dotik se polno rima,
vsako steblo s trnom stika,
vsaka želja želji dvori.

Zabodena oba ob zori
krvaviva čez obzorje.
Tvoja roka mojo vodi,
dlan čez polje
skritih misli,
ki rodijo, ko rosi
znoj dišeč po tvoji koži
iz neba strasti.

Tvoja roka mojo boža,
rožo roža, kožo koža,
tvoja roka mojo boža.

ČARODEJKA

Koliko ljubimcev
pozna tvoj trik
čarodejka
ko skozi priprte veke
sežeš v rokav
kjer se pretaka
sladkoba
in s plaho desnico
med kratkimi vzdihi
pričaraš golobico
ki odleti
v golo sotesko
skelečemu ledu
nasproti ?

koliko vrat
odpre tvoj ključ
čarodejka
ko sežeš v rokav
namesto pod steznik
kjer drhti koža
v razžarjeni samoti?

NEKAJ

Nekaj je na tem.
Kaj, sam ne vem.
A včasih luna nosi,
ščip čudno sveti
ves rumen,
ko bosa greš po rosi.

Nekaj je na tem,
ko čakaš tam v krogu
na razpotju senc
in zreš v oči gospodu.

Nekaj je na tem,
ko poletiš čez polja
na svoji metli,
dobro vem -
na drugo stran obzorja.

Nekaj je na tem.
Zrcalo dam pod zglavnik
in sanjal bom,
to vem,
da spuščaš se na travnik.

Nekaj je v tem,
ko slečeš si tančico
in gola, brez sramu
poljubiš nočno ptico.

RJAVOOKA

Aroganca šanka.
Utopim te v žlici samohvale,
lepo - grda, narejena.

Le za kolena bi te rad držal,
črni mesec, rjavooka.
Za kolena
in še malo višje.

Pa ne daš.
Saj si že dala
mačkam hrano
iz konzerve,
rožam vode,
možu kruha.
Pa ne smeš,
ker prst ti žuga
božja šiba,
usta suha.

Meni pa se strašno boža,
ker sem ranjen v otroštvu
z dotiki ženskih rok
do kolen
in malo više.

TRETJA POT

Zdaj pa ples po slemenu dneva,
kosmata šala ne zveni kot vic.
Preplah, da v zenico večera
zalučaš kak betežen stih.

In ona vajena pogledov
nesramno dreza v mojo moško bit
ter dvigne krilo nežno čez kolena,
da res lahko ostrim si vid.

Bi prsti šli še višje od kolena
po črti sreče, tipat vlažni mah,
lušči misel črke iz objema,
le da jo besed je strah.

In tvezim nekaj o vremenu,
kot da iskal bi neko tretjo pot
in že spomin puhti v daljavi
za koraki njenih nog.





(Ne vem, če drži, da sem v ljubezenskih pesmih še najbolj doživet in razumljen?
A z vso gotovostjo drži to, da jih niti ni tako malo v mojem "kao"oposu.
Eros, Tantos, Logos in vse vrti se v krogus.)

KOBILICE









KOBILICE

Dogoreli smo
v plamenici bratstva
in se razšli z noži
razmejeni z bodečo žico
in minskimi polji
bil je vlak
v sopihanju sinjega kita
in galeb
s kljunom ujede
ki je krmaril
naše misli in srečo
in namerno zatiskanje oči
pred zublji
ki so tleli
v besedah izbranih
Zenica v zenici
in grdi - švaba -
v strahovladi enoumja
zdaj smo zajezili pogled
vrtičkarji časa
poneumljena jata gosi
na živalski farmi
neštetih možnosti
ki je ječa
in zobamo hibridne sanje
zlatouste svobode
ki je ujetništvo
dobrikajoč se
velikemu bratu multinacionalk
izkoriščani v izkoriščanju
razčlovečeni v razčlovečanju
kot ceneno blago
na polici stvarstva
kot globalizatorji egoizma
in tlom odnašamo prst
in besedam pomen
in zraku sapo


(Marec 2006)

PO PRAZNEM

V kraju ki ga ni
pa bi moral biti nekje
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva
brez obžalovanja v očeh
brez spomina na mrtve
brez tolažbe za žive
kot upanje ki ne sluti
kot beseda brez pomena
dorečen v zanikanju
kakor vrvohodec
v kraju ki se le zdi
med potresnimi sunki
zgrožen nad samim bivanjem
bežiš pred pogledi osamljenih
vajen hoje po praznem
v izpraznjeno

(2006)



BRCANJE V TRNJE

Vas potolažim
tudi za ceno tveganja?

ljudi žulijo resnice
skrite za lažmi
množico posameznik
in njegova svoboda
večino manjšina
delamo zelo dobro
sebi v prid
drugim v škodo
pomilujem tiste
ki za mojih hrbtom
pišejo po diktatu
glamurozne traktate
o človeški etiki
brez poetike
o smislu nesmiselno
o sebi ki ga
vidijo v drugem
do nerazpoznavnosti
na smetišču starih zamer
kot odrešeniki duha
razčetverjeni v besedičenje
na grobišču
osnovnih vrednot
kot porota
in večno
sumničenje

do pogreba ležim
v mrliški vežici

(2006)

KROTKOST

Abel dvigni Kajna.
Z napačno roko
drezava v sanje
do krotkosti.

Dvigni nad vero
v vsakdanjost,
nad preproste stvari,
ki jih zabriše čas,
ker nam zemlja
ne maže rok
in rojevamo
mrtve besede.

Abel dvigni Kajna
v spanec blaženi.

(2003)


2.

Zatiska ušesa, da bi slišala gluhe in hodi po prstih.
Obuja mrtve, jih vabi na sedmino,
potem molči, kot je ukazano grobu.
Sedi zmeraj ob njegovi desni.
Ne pridiga.
Kvečjemu sprašuje z metodami srednjeveške inkvizicije.
Načeloma ni žejna krvi, le smeh se ji gabi.
Jezik ima razklan po sredini. Sikajoče dobrika, ko je treba usekati.
Potem zdravi, da bi še dolgo bolelo.
Ni plaha in je ne zmrazi po telesu, ko leze v zavest,
kajti reka teče navzdol in sadovi pogube so slastni, četudi strupeni.
Ni vrč, ki ga je moč razbiti, je glina sama.
Bila je asket, preobjeden lakote,
bila dotik slepca in neobrisan prah tisočerih ogledal v labirintu kesanja.
Zdaj polzi skozi čas, razdrobljena v mozaiku betonskih sanj.
Je obenem svetilnik in bič,
je pokora in kazen, zmaličena v molitev in odpuščanje.
Svoj plen ne raztrga. Ga živega vkleše v skalo
in zaklene s sedmimi ključi in desetimi pečati.
Je brez prstov in lica.
Ne boža in ne tarna zgrožena nad lastnim hiranjem.
Človek si drzne pomisliti, da si reče vest.

7.

In ko misliš, da je že mimo znova pride.
Obišče mesta z otroškimi očmi,
razdeli darove, se slika z veljaki, svečani govor,
potem pa v lazaret.
Zvečer na ples.
Razkošne toalete, oblije, blišč, glamur . . .
In ker beseda da besedo
in potlej koti same dolge stavke
po eni struni brenka dobro znan napev.
Kako je dobro, če se reveža usmiliš,
mu daš pod zob in tudi kaj za spit
in tiste drobne nebogljene štručke
in še in še,
tej samohvali nikdar konca,
a med vrsticami je brati le pohlep.

(Iz tihožitja črnoklasja, Lebdenje v senci 2002)

AFORIZMI V MOJI PRIZMI



PONUDI JI PRST IN NATAKNILA TI BO PRSTAN

V SVOJI POKONČNI DRŽI JE BIL ZELO ZGRBANČEN ČLOVEK

VELIKE RESNICE SE SKRIVAJO V MAJHNIH LAŽEH

PRISEGAL JE NA ČEVLJE OBVISEL JE NA VEZALKAH

SLOVENEC SLOVENCU SLOVENAC

ČE JE SMEH POL ZDRAVJA POTEM SMO JOKAJOČI KLOVNI

SOCIALNE DRŽAVE SO VELIKOKRAT NA SOCIALNEM ROBU

ENI POGOSTO MNOGOVEZIJO DO BREZVEZJA

IZ URADNIH VIROV ZVEMO POVEČINI NEURADNE NOVICE

VZELI SO PRAVICO V ROKE PA JIM JE SPOLZELA MED PRSTI

KDOR DA TRIKRAT VZAME

NAŠ KOLEKTIVNI UM VSE BOLJ IZGUBLJA RAZUM

GLEDE NA CENO POGREBA JE ČLOVEK RESNIČNO NAŠE EDINO BOGASTVO

KO ZASLIŠIJO BESEDO STROJAN POSTANEJO SLOVENCI ZELO NASTROJENI

KREPOST JE SESTRA PREGREHE

UMIRAMO NA OBROKE IN SE KREPČAMO Z ŽIVLJENJEM

CINIKI NOSIJO POCINKANA SRCA

ŠALIL SE JE NA SVOJ RAČUN IN PLAČAL TUJ ZAPITEK

ČE ŠKOLJKA POJE POTEM BIDE RECITIRA

BIL JE DOBER KOT KRUH ZATO SO GA OBŽRLE STENICE

TUDI V ČISTIH MISLIH SE NAJDE NAJBOLJ UMAZANA DOMIŠLJIJA

NAJVEČJI GREH JE OBČUTEK BREZGREŠNOSTI

ČRTA NOROSTI JE V PREMO SORAZMERJU Z ČRTO UMA

COPATA V COPATIH JE COPATA NA KVADRAT

VSEGA SEM SIT KER ME ŽEJAJO OČI




LOGIKA:

VELIKO ZASLUŽIŠ VELIKO IMAŠ
VEČ IMAŠ VEČ PORABIŠ
VEČ PORABIŠ MANJ IMAŠ

MALO ZASLUŽIŠ MANJ IMAŠ
MANJ IMAŠ MANJ PORABIŠ
MANJ PORABIŠ VEČ IMAŠ

Hudomušnost hudomušna:

KONJI

Besede so meso postale
in konji iz mesa,
kar po ravnem so ubrali
tja na sredo pašnika.

Če vidiš čredo, ki se pase
v razdalji znotraj črk,
in travo, ki pod njimi rase
poženi misli v trk.

In videl boš, kako se ziblje
v vetru njihov vitki vrat,
kako drvijo na vse kriplje
misleč: glej, konjski tat!

POIZKUS

Če kotališ glavo
od vzhoda proti zahodu
in od zahoda proti vzhodu,
pride dan, ko se ti zazdi,
da si zablodil.

Kakšna potrata časa!
Z ušesi si slabo krmaril.

ŽE NA OKO SE VIDI DA SMO OSLEPELI

UPAJMO DA OBSTAJA UPANJE

V OGLEDALU ČLOVEŠTVA SE ZRCALI HUDIČ

VAŠA DEMENCA MOJA EKSISTENCA

OD SRCA JI JE PRIVOŠČIL SAMO VOŠČENKO

MOJ FETIŠ JE FETIŠ

NA SVIDENJE BREZ SNIDENJA

KO MISLIM NASE GREM VATE

POLITIKA JE KURBA VISOKO CENOVNEGA RAZREDA

BREZ REVOLUCIJE NI DESTRUKCIJE
BREZ INERCIJE NI REVOLUCIJE

DUŠNI PASTIRJI IMAJO VELIKOKRAT VOLČJE OČI












(Ni bog ve kaj. A za današnji dan odvečno preveč!)

NARICANJE



NARICANJE

Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo
ustavi se čas.

Deset do desetih
postane vse tuje.
Zunaj dežuje
in jočem na glas.

Deset do desetih,
desetemu bratu,
ptici, ki plašno
privzdigne perut.

Deset do desetih
črnemu svatu
na čelo pritisne
smrt hladni poljub.

Deset do desetih.
Do desetih deset.
Znova in znova,
vedno in spet:

Deset do desetih.
Do desetih deset,
v žari spomina
prgišče besed.

Deset do desetih.
Do desetih deset,
ko šel si za zmeraj
barvat drug svet.

(29.10.2007)

POŠEVNI DEŽ

Sanjal sem,
da pada name
poševni dež.

Nošen na krilih
slamnatih ptic,
opit od
trpkega vina,
da pada name
poševni dež.

Vse kaplje
so delčki spomina.
Vse kaplje
morda bolečina.

Z okusom pelina,
z okusom pelina,
drobci spomina.

(1998 Porcelanasto nebo)



PRITRKOVANJE

Je tu in tam
in mi smo vmes,
morda v obsegu kroga,
čeprav pepel,
se zmeraj les,
ki ga plamen gloda.

(1998 Porcelanasto nebo)


BREZE

Izsanjal sem vetrove
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
sveti skozi noč.

Prosojno polje smrti,
strnišče črnih brez
in tisti, ki posije,
ko potrkuje v les:

tja čez, tja čez,
prek roba daleč,
še sam ne ve do kje,
dremaje izpod sence
pozabljeno ime.

* * *

Izdihal sem svetove,
izlajnal vsak dotik,
v odsevu temne zore
preklel vsak svetli stih.

Kričavo modra cesta,
ki pelje v telo,
kot vitezu nevesta
v porcelanasto nebo:

Si tu, si tu,
do srti blizu?
Zdaj vem, da nisem tam!
Le bele breze v nizu-
ime je skrito v dlan.

* * *

Pozabil sem obljube
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
navaden je obroč.

Porcelanasto nebo 1998)