V SRCU SRCE
(Najslaši poljub, ki sem ga dobil
je tisti, ki ga nisem okusil.)
Cause · Rodriguez
V SRCU SRCE
I.
ODGRENJENOST
Iz tvojih oči
zajemam odgrenjenost.
Mrzlo naročje spomina,
vročo sapo poljuba,
da me izdihaš
v pozabljeno jutro,
da me razkolješ
med temo in svetlobo
s svetlimi toni mrakobe.
Iz tvojih dlani zajemam
nežnost minulih trenutkov.
Neumrljivo črto življenja,
bežne vzdihljaje ljubezni,
da me umiješ
v zarji večerni,
da me razbereš
med šumljanjem tišine
v zadnjih odtenkih grenkobe.
Iz tvojih besed zajemam
prvo posušeno solzo.
Na licu slovesa,
da bi strune obmolknile
brez ihtenja.
KRT
Danes sem čutil
svoj zadnji včeraj.
Šele danes
sem zvedel za jutri
in tisto kar prihaja
z nanašanjem
barvnih tinktur
med obrise črnega.
Spodaj so samo tuneli,
zgoraj krtine.
Kopljem v sebi.
Kopljem v tebi.
Malo sonca
in žarek slepega upanja,
da lahko nežnost
objame naplavine spominov
v odhajanju.
Danes sem videl
trk premražene lastovke
v okno prostora
in gledal palčico
kako pada
in pada
in pada
z njenega krila
v osamljenost.
PO
TIHEM IN SAMEM
Moje
so vse te besede.
Čisto moje.
A jih ne morem povedati,
a jih ne morem izustiti.
Nekomu,
ker je zmeraj preblizu.
Nekomu,
ker je tako obupno daleč.
In
vendarle ihtijo,
ranjene od tišine,
premražene on molčanja,
že skoraj onemele
in brezčutne.
Nekje
na vrhu jezika,
nekje na robu kričanja
so se zagozdile
v trudne korake
in jih ne morem
priklicati v pesem
in jih ne morem
podariti srcu
in nekomu,
ki diši kakor jaz
po tihem in samem.
S PRIPISOM
Tam še spim
v lebdenju dneva
ves skesan poljub strasti,
ki sameva do večera
potem pa vešče v dlan lovi.
Tam ležim v mehki travi
pokošeni za nazaj –
roka kosca ne ustavi,
v luno seka svoj vprašaj:
Mar je vredno?
Se izplača?
Tu pa tam,
nemara čez,
ko objem
nemir prinaša
bližati daljave zvezd?
Mar ni isto,
če negibno
zreš v vase
in strmiš v luči
ki jih ugaša
moč pozabe,
vetra piš?
Tam bedim vse do izbrisa.
Dober dan in lahko noč.
Vmes pa dolga, prazna pisma,
s pripisom: kot nekoč...
KAR OSTAJA
Tisto mi ostaja,
kar se ne ponavlja
in govori:
Ljubi svojega bližnjega.
Ljubi svojega daljnega.
Predvsem pa
ljubi samega sebe,
da boš lahko ljubil svetlobo,
ki nas obdaja,
da boš lahko slišal
bitje srca v sami "biti"
Da boš to,
kar nam je dano biti.
Človek.
A tisto,
kar mi resnično ostaja
in se zmeraj ponavlja so
lačne oči črnih bratov,
nasedli kiti
na sipinah sanj
in obzorja,
ki ne poznajo
novega jutra
v obupnem klicu morja:
nazaj!
Tisto kar mi
ostaja
skozi cvetje,
je ikebana pomladi
in nekdo,
ki še sliši
vzvalovane trenutke,
med plimo in oseko
čarobnih besed,
ki šumijo v školjkah,
da se sliši na ljubezen.
IZPRASKANA PESEM
Je
legla na dušo,
saj duša obstaja,
izpraskana pesem,
darilo srca.
Vse
kar bilo je
še zmeraj prihaja
v svoji dvojini,
da nisva sama.
Je
legla na veke,
da misli zaspijo.
Nekomu preblizu,
nekomu odveč.
Je legla kot leže
dekle v travo,
snubit poljube
z besedo preveč.
NEKAJ
DROBNEGA
da
se dotakne
trenutka v trenutku,
dotika v dotiku,
dlani z dlanjo.
Nekaj
majhnega,
da bo šlo
skozi šivankino uho
in
ne bo obležalo
v senu
skrito očem
in ljudem.
Nekaj
drobnega
mi podari,
kajti iz majhnega
raste veliko.
BOS
Spet
bom hodil bos.
Ne čutim zemlje.
Ne čutim trave.
Ne čutim peska.
Ne listja pod nogami.
Niti spon,
ki vežejo preteklost
v teh steklenih škornjih.
In
bodlo in peklo
in božalo podplate.
V
pepelno siva jutra,
v meglice sanj.
V sončno zarjo smeha,
tja in spet nazaj.
Spet
bom hodil bos,
da ne pozabim nate.
V soju svetlih zvezd,
da ne pozabim nase.
VASE
V svet sem gledal,
nič več v srce,
morda zamujal
na sipinah dne,
obale smeha
in dotike rok,
tujec času
v sebi pa otrok.
V svet sem gledal,
nič več v oči,
na slepo tipal
bližine in stvari,
sladkost poljuba
in nalet strasti,
obraz v obrazu
skritem med ljudmi.
V svet sem gledal,
nič več vame cvet
nekoč zalivan
s čistostjo besed,
v preprosto misel,
da vsak najde pot
nazaj in vase
tudi preko zmot.
NOČ
Še
ena noč je za menoj,
pusta in brez sanj,
topim se kakor lanski sneg
in me je vse manj.
Rad
znova bi verjel očem,
ki v temi svetijo,
rojen v brezpotje senc,
ki z mrzlim vetrom plešejo.
Prevelik lok, predrobna sled
stopinj, ki rahlo šepajo,
da našel bi korak nazaj,
kjer se usode srečajo.
LAHKO
Lahko nocoj bi
ugasnila luč
in gledala v zvezde.
Ista slika in prizor
pozabljene pesmi.
Lahko bi šla
tja daleč vstran,
kjer srečajo se ceste
in pravi jutro, dober dan,
kam na večer greste?
Lahko lahno bi
poletela v zrak,
črn škorec brez neveste
in lastovka, ki kliče dež...
a tega nikdar ne izveste.
II.
NI V MENI
Ker se ljubezen nikdar ne postara
in mlado ostane do smrti srce,
ker roka dotike za vekomaj čara
v nežnost večera in sončnega dne.
Ni v meni, če hočeš, ko raniš oblake
in se usiplje čez lica slan dež
posrkala žalost vse trudne korake,
da bi ne zmogel odhajati čez.
Tam bova stala gola in sama. V samoti negibno, tišini v poljub, in bolj ko gorijo mostovi za nama več me je v tebi kot misli obup.
Ni v meni, če hočem, ko božajo sanje,
in se razliva čez lica nasmeh
narisala sreča podobe in znake,
ki se iskrijo ljubimcem v očeh.
Tam bova stala v reki spomina,
kjer šumijo besede v vetru strasti.
In ko izgineš z obrisi v neznano
je dobro, če peče in znova skeli.
PESMI POMLADI
1
Ko se sneg stopi v sanje in ko noč premaga dan ti natrosil bom poljubov in te skril v svojo dlan.
Zunaj luna bo sijala
in po streha veter pel,
ko objet s teboj letel bom
proti zvezdam vzdihe štel.
Si kot vrtnica rdeča, ki jo varuje le trn, komaj zagorela sveča, plašna duša vitkih srn.
2
V rosni cvet zaliva svet ob svitu prve žarke, še mnogo bo poteklo dni od deklice do starke.
A ti hitiš, hitiš, hitiš. Še pesnik pretirava! Ljubezen je ljubezni ni, ker pride in odtava.
Potem skeli in zdravi čas vse ranice in rane, v jezeru solz in mrkih lic zacelijo kar same.
3
Zdaj si ženska že na pol. Manj kot, laž več kot resnica. Poti ne najdejo domov, sledi jim zoblje ptica.
In plašč strasti ogreva noč,
z njo, ki v srcu sanja,
da morda kje kakšen princ
še zmeraj se priklanja.
Osladen kič! Kaj njemu mar! Nobena stvar ni sveta! To kar daje bistvu čar je kaveljc, ki opleta.
4
Nič se ne dogaja moja rima spi, v belih krizantemah z zaprtimi očmi.
Mesto je le mesto,
in klop je samo klop
in prekratke ceste
predolge za v nekoč.
Kje je tisto okno, ki zrcali čas, ko s pogledom vase, vidim tvoj obraz?
EVA ALI LILIT
Priznam, več ne gorijo kresovi najine ljubezni, priznam, a vseeno ljubim, ko s konjem jezdim.
Med Ikarjem in Pegazom me Afrodita vabi, da kakor Eros v tvoj objem padam v nasladi.
Ne polni vrč, ne prazni ga, ne lomi, ker se zlomi na Lezbosu ali drugje Antigona v dvomih.
Je kdo povprašal Prometeja, čemu ta luč v temi,
ko zdaj in vekomaj gorim med tvojimi koleni?
PESMI POLETJA
1
Vse kar bi ti rekel
bi teže ne nosilo,
kot pomladni veter,
ki privzdigne krilo
in poboža strastno
snežno bela bedra,
da se sneg odtaja
tam kjer spijo nedra.
Vse kar bi ti rekel v molk bo zakopano, kot zaklad skrivnosten, ki najti ga ni dano.
In če kdaj zastaneš med urnimi koraki, primem te za dlan za ples tam med oblaki.
2
Vsakokrat, ko pojdeš z večerom spat in zbudiš se z jutrom mlajša kot pomlad, ti zime čar zariše belo sled v lase, da v tvojem ogledalu lepota ne umre.
Mnogokrat, ko misliš da je tu jesen, se v poletju stisneš drugemu v objem, kakor da je zadnji, ki te bo objel in po tvoji poti družno s tabo šel.
Velikokrat, ko praviš to je zadnjikrat, se ljubezen vrne pticam v pozdrav in četudi tega si močno želiš, nikoli prav do konca z njo ne poletiš.
3
Povabim nocoj te v svetlo temo, tam kjer robovi se pnejo v nebo zaplešeš z mano valček v slovo, ko tiho šepetal ti bom na uho.
Ne štej več korakov, v krog se vrtijo, ne hodi po polju, ko lučke gorijo, ne tuli na luno, ker blizu se zdi niti do reke, če ne najdeš poti.
Le stisni se k meni, zatisni oči, ko v krošnjah veter tiho šumi, sva že predaleč, nazaj ni poti, čas je zabrisal poljubov sledi.
4
Bila sva si blizu, a tako daleč narazen, preblizu objema, pošast in prikazen.
Ti sanjaš čez dan,
jaz gledam po noči,
sonce in luna
v svetlobi pojoči
in bolj, ko nasprotje
me k tebi privlači,
manj se zdiš lepa
v halji domači.
PESMI
JESENI
1
Ne
da ne bi želel si poletja,
a včasih jesen po pomladi diši,
ko k meni se stisneš
odkleneš besede,
ko v srcu srce govori.
Star
panj se vname
ob vitki smreki,
ti pa po ženski dišiš
rdeča, rumena,
brezbarvno dišeča
v meni ujeta
do večnosti.
Ob
ribniku potka,
spomini na pesmi
in nekaj kar skoraj molči,
kavbojska jakna,
poljubi v temi
in tvoje rjave oči.
2
Ne
hiti, življenje je kratko,
pogosto za hipec postoj.
S pogledom poljubi ptico v letu
in svojih gub se ne boj.
Počasi
zbujaj se v jutra,
ko rosa po travi polzi,
kot roka, ki zjutraj te boža
z dotiki nežnosti.
Veter
v laseh ti gumbe odpenja,
koža po koži diši,
in vse ženske so lepe,
čeprav na pogled se ne zdi.
3
Ko
pade noč se k meni stisne,
kot takrat daleč že nazaj,
vsak poljub spomin utrne,
ki zvezdni prah je zdaj.
Včasih
začutiš praznino,
tesnoba sten se drži,
a roka roko poboža
in tečeva skozi dni.
Jesen
prinaša darove,
jesen vrne pomlad,
jesen v barve zapiše,
vedno imel te bom rad.
4
Predolgo sva verjela,
da zmoreva drug drugega objeti,
objem, dotik, poljub, slovo,
in morda nekoč po tihem zaihteti.
Pozabljava
kakšno je sonce,
v dežju so pesmi otožne,
ne krmi ptice spomina,
ker hrani jih le bolečina.
Ne
čakaj nekoga da pride,
če ni zmogel prestopiti praga,
kjer maska ljubezni stopi se
in obraz prikaže se vraga.
USPAVANKA
ZA BOŽIČ
Da
ti vzame dih,
za trenutek pesem,
nežen kot dotik,
ki ga deli ljubezen.
In
ti gre v uho,
da toneš v sen počasi
v komaj slišen zvon
zvončkov v tihi noči.
Da
ti da oči,
da boš videla s srcem,
veselje v žalosti,
z dotikom dlani
neznanca.
PESMI ZIME
1
Bela v belem
ješ sneg iz dlani,
lačna dotikov
v ogledalu sneži.
Na strehe poljubov,
na okno noči
trkajo
snubci
s ključi strasti.
Postelja škriplje
kot v snegu sani,
golota v nedra
snežinke lovi.
Po koži spolzijo,
ko več ne brli
svetilka naslade -
v ogledalu sneži.
2
Na obraz nariše rože,
mrtve ptice preko kože
in do golega jo sleče
v soju
zadnje sončne
sveče
Med rjuhe varno skrije
bukve žgoče poezije,
beli šal za vzdihovanje,
kot obet za mokre sanje.
Pa jo prime za ramena,
z jutrom pade na kolena,
jo popelje golo, boso,
plesat na ledeno roso.
Z mrzlo sapo jo ovije,
preden vanjo se izlije
jalov potok brez semena
ne spusti je iz objema.
3
Dete skriva pod tančico,
ptico in uvele prsi.
Led obdaja bradavici,
kot koščeni prsti.
Včasih mrzli sever brije
redke bele dlake,
žarek sreče kdaj posije
med njene korake.
In nastavi vlažno runo
krepkemu snežaku.
Svoje bele hladne kepe
vrlemu junaku.
Glasno stoka, hladna dama,
v noči poželenja.
Tam kjer v krčih sta zaspala
je še vroča zemlja.
4
Prsti gnetejo obline,
veter poje pesem zime,
odzvanja tiho v ušesu,
se razliva po telesu.
Vzameš bele rokavice,
božaš prsi, bedra, lice,
z dotiki neme govorice
krmiš svoje lačne ptice.
Gola blodiš med zameti,
kjer vzdihljaji so ujeti
v večni led in mrzlo svilo
obsijano z mesečino.
Dlan polzi čez suhe veje,
vse, kar krošnja jih
prešteje,
nežno, malone boječe,
lomiš z njih ledene sveče.
(Pesem objavljena v Primorskih srečanjih
št. 244-245 / 2001 in v zbirki
Lebdenje v senci 2002)
Slišal
konjev sem rezget,
vso noč iskrijo podkve.
Iz daljave strašen krik
nas žene na brezpotje.
A
nisem star, obupno star,
da moral bi verjeti,
da verzi, ki jih nosi čas
nekoč bodo izpeti.
Še
vidim te kot deklico
z rožo v laseh,
kadar kdaj začutiš me
v hrapavih dlaneh.
In
lesket v tvojih očeh
v globino vabi me,
kot tisočkrat zapeti verz
z željo po še.
ČRNA
DUŠA
Potujem
v čas raztrganih pesmi,
nekaj jih v meni še zmeraj zori,
vabijo bralca s posušeno roko
in palca se črna duša drži.
Včasih
zapelje človeka v skušnjavo,
da ne veruje srcu, zatiska oči,
in vedno presliši kaj mislijo drugi
in česa resnično srce si želi.
Življenje
je kratko, da bi sovražil,
včasih je dobro če malo boli
in črno dušo združiti z belo
nekje tam na koncu naše poti.
MINIATURE
ZA
BOBEN IN LAJNO
Z maslom na glavi,
ko pamet na paši
kleše to pesem
utopljeno v čaši.
Malo tečnarim
in muhe lovim,
a zunaj dežuje,
dežuje v spomin.
Za boben in lajno
imel sem nekoč,
a zunaj dežuje,
dežuje v noč.
KOZARCI
Kozarci so polni.
Kozarci so prazni.
V sencah čemijo
pijane prikazni.
Malo po ravnem
in malo po čez
usmerjam korake,
a silijo vmes.
Se luna nasmiha
in noč šepeta:
povsod je lepo,
a najlepše doma.
ZAVESE
Zavese
se padle,
oder molči.
Malo je v meni,
kar še govori:
prinesi
veselje,
podari poljub,
izpolni vse želje,
bodi kot kruh.
Daleč
je tisto,
tone v mrak.
V masko na steni
zažira se prah.
DIH
Diham
besede,
božam ta čas
visokega sonca,
ki grel je obraz.
Bila
sva edino,
v enem doma.
Škarje in platno,
krojeno za dva.
Poljubi
skelijo,
zapišem kot stih.
Z ustnic polzijo,
jemlješ jim dih.
DENAR
S
culo na rami
in palico v roki
desetemu bratu
hodim nasproti.
Okušam
grenkobo,
zastrupljam ljudi,
razdajam pohoto,
razbijam luči.
S
kamni spotike,
s pohlepom v očeh,
le umazana solza,
ki gnije v dlaneh.
LJUBEZEN
Ljubezen
beseda,
ljubezen dotik,
preštevanje zvezd,
bolečina in mik.
Ljubezen
kot sonce,
ljubezen kot sled,
med nama in njimi
začarana v smeh.
Ljubezen
po toči,
ljubezen pred njo,
kamnu in ptici
zapoje v uho.
KO
ME ČUTIŠ KOT PESEM
Tvoj
smeh.
V senci divjih kostanjev
zibajoča gugalnica.
Tvoj
dih.
V kriku poležanih trav
pozabljena pravljica.
Tvoj
sen.
V morju peresne detelje
skrita postelja.
Tvoj
dan.
Na robu večera
nizko leteča lastovka.
Tvoj
duh.
Na hribu samote
od sonca ožgana cerkvica.
Tvoj
glas.
Na nebu begotnih oblakov
odčarana mavrica.
Tvoj
jok.
V črno prst
zakopana pojoča skrinjica.
KO POSTAJAM PESEM
Poglej otroka.
Prehojena pot
cveti kakor češnja na vrtu.
Ustavi čas.
Zajemi sapo
in teci za njim do obzorja.
Poglej starca
ima otroške oči
in na večer se prižgejo kresnice.
Prisluhni vetru,
ko v krošnjah šepeta
vse pozabljene pesmi.
Pobožaj luno,
ko odjahaš na beli roži
v kraljestvo sanj.
Nasmej se soncu
in pobožaj senco,
ki te spremlja od prvih korakov.
Ko postajam pesem,
obujam spomine
in se smejem otroku v sebi.
KO POZABLJAM DA SEM PESEM
Bodeč kaktus,
megleno jutro spominov
in v daljavi sliši se vran.
Ledene solze mrazijo,
v krošnjah ptice molčijo,
ko kažem stvarniku dlan.
Po črti srca le besede,
padel sem med sršene
in čutim strupeni pik.
Ko pozabljam, da sem pesem
tuli v meni volk,
pesmi postanejo molk.
Ko pozabljam, da sem pesem
v meni ni svetlih noči
in počasi zapiram oči.
Kot sončnica na polju,
ki se boji bliže k soncu
a vseeno od njega živi.
KO
ME BEREŠ KOT PESEM
Čakam
zaman.
Potopljeni cvetovi
tonejo v kalno odmaknjenost.
Prazna
soba
in vonj tišine
v skelenju odcvetelega časa.
Besede
molčijo
ujete v pepelu
neizogibne ugaslosti.
Vzdramim
spomin.
V šumenju starih lip
diši po postanem.
Bežni
trenutki
božajoče otožnosti,
ko me bereš kot pesem.
Zasanjani
vrtovi
na dlani spomina
in sled pikapolonice.
Nekdo
odhaja.
V kapljicah rose
dehtijo širni travniki.
SPITAVLEN SE
či kda po travi odiš goula,
či ge v senci sama tan ležiš,
što te grabla ka tak fajn zdijavleš,
pa kak senou po večeri dišiš?
Spitavlen se što v tvojo gumlo odi
na slamo gor ponoči spat,
gda mejsec žuti proti zemli gleda
pod oknom včasik stavi se korak?
Spitavlen se, či glij me nej je briga,
kak pogledneš kda se čemeriš,
pa smejiš se, kda srce ti špila
in lažeš, kak se te držiš?
SPRAŠUJEM SE
a kdaj po travi hodiš gola,
mar kje v senci sama tam ležiš,
kdo praska te, da tako lepo vzdihuješ
in kot seno na večer mi dišiš?
Sprašujem
se
kdo v tvojo kaščo hodi
na slamo gor ponoči spat,
ko mesec proti zemlji gleda
pod oknom včasih ustavi se korak?
Sprašujem
se,
čeprav me to ne briga,
kako pogledaš, kadar se jeziš
in smeješ se, ko srce igra ti
in lažeš, kako se tedaj držiš?
SPOTREJTI ŠPEJGEL
Spotrejto glandalo,
seden lejt nesreče,
iža na brejgi
dugo senco meče.
Preravna je ravnica,
preduge so potij,
je pojba zela kmica,
pa jo srcej boli.
Rad me ma, me nema rad,
odtrgani cvejtni listi,
dekla kak mamca vijdi v
cajt pa skous je isti.
RAZBITO OGLEDALO
Razbito ogledalo,
sedem let nesreče,
hiša ne hribu
dolge sence meče.
Preravna je ravnica
predolge so poti,
je fanta tema vzela
pa jo srce boli.
Rad me ima, me nima rad,
odtrgani cvetni listi,
dekle se kakor starka zdi
a čas je zmeraj isti.
VRANI
Joči vrana, joči, za zimo, ki je skoraj ni, za mano, da lahko sneži, za mladostjo z urnimi sanmi.
Joči vrana, joči, ko ogenj ne gori, in vse krakanje se zdi, joči vrana, joči z zaprtimi očmi.
Sledi v mehkem snegu, ki v sanje se tope, joči vrana, joči. Kako ti je ime?
Joči vrana, joči,
čeprav krakanje se zdi.
( Zadnja stran, platnica V SRCU SRCE)
