KT

KT

četrtek, 9. julij 2009

Upokojenski blues in druge





Križem rok sedim brez veze,
prav nemarno se mi zdi.
Pogled usmerjam v dno proteze,
ki iz lončka se smeji.

Več ne grizem, reč nerodna,
ampak grizel bi kot prej,
pravi misel nespodobna
in vse misli so brez mej.

Malo spodaj malo zgoraj,
leve, desne, tiste vmes,
grizel bi ljudi ošabne
kar po ravnem in počez.

Okoli nog star muc opleta
glasno prede, rep vrti,
vem čemu ta reč presneta
in kaj si mačkon želi.

Malo mleka in salame,
ker cedi se mu iz ust,
predebel da komaj vstane
sladkosned in požeruh.

In če pesnik v prispodobi
stvar prestavi na ljudi
po pravici in krivici
jih primerja z žvalmi.

Je na enkrat ogenj v strehi
in kjer je ogenj tudi dim
privali iz ust se svetih:
Kaj pa misli pasji sin!

Nič. Le to da rad bi grizel
tja kjer nas najbolj boli.
Gnil je svet, kapitalizem,
proteza v lončku govori.


BREZ HARFE

Žeti strnišče,
sejati ledino,
garjavo kljuse,
z ovseno vsebino.

Hermes pa kuje
jeklene besede,
na jezik svinčen
v razklane poglede.

Duše brez harfe
napolnijo škarpe,
v krč parafraze
na robu ekstaze.

Hermes pa kuje
ognjeno kočijo.
Le sanjajo živi
in mrtvi bedijo.

Psiha in Eros,
Pegaz in streme.
Trni so črke -
jalovo seme.

Hermes pa kuje
na tnalu okove,
muzam verige
in deviške pasove.

Ko me bereš kot pesem


Čakam zaman.
Potopljeni cvetovi
tonejo v kalno odmaknjenost.

Prazna soba
in vonj tišine
v skelenju odcvetelega časa.

Besede molčijo
ujete v pepelu
neizogibne ugaslosti.

Vzdramim spomin.
V šumenju starih lip
diši po postanem.

Bežni trenutki
božajoče otožnosti,
ko me bereš kot pesem.

Zasanjani vrtovi
na dlani spomina
in sled pikapolonice.

Nekdo odhaja.
V kapljicah rose
dehtijo širni travniki.

KO ME ČUTIŠ KOT PESEM

Tvoj smeh.
V senci divjih kostanjev
zibajoča gugalnica.

Tvoj dih.
V kriku poležanih trav
pozabljena pravljica.

Tvoj sen.
V morju peresne detelje
skrita postelja.

Tvoj dan.
Na robu večera
nizko leteča lastovka.

Tvoj duh.
Na hribu samote
od sonca ožgana cerkvica.

Tvoj glas.
Na nebu begotnih oblakov
odčarana mavrica.

Tvoj jok.
V črno prst
zakopana pojoča skrinjica.

torek, 23. junij 2009

Miniature




ZA BOBEN IN LAJNO

Z maslom na glavi,
ko pamet na paši
kleše to pesem
utopljeno v čaši.

Malo tečnarim
in muhe lovim,
a zunaj dežuje,
dežuje v spomin.

Za boben in lajno
imel sem nekoč,
a zunaj dežuje,
dežuje v noč.

KOZARCI

Kozarci so polni.
Kozarci so prazni.
V sencah čemijo
pijane prikazni.

Malo po ravnem
in malo po čez
usmerjam korake,
a silijo vmes.

Se luna nasmiha
in noč šepeta:
povsod je lepo,
a najlepše doma.

ZAVESE

Zavese se padle,
oder molči.
Malo je v meni,
ki še govori:

prinesi veselje,
podari poljub,
izpolni vse želje,
bodi kot kruh.

Daleč je tisto,
tone v mrak.
V masko na steni
zažira se prah.

DIH

Diham besede,
božam ta čas
visokega sonca,
ki grel je obraz.

Bila sva edino,
v enem doma.
Škarje in platno,
krojeno za dva.

Poljubi skelijo,
zapišem kot stih.
Z ustnic polzijo,
jemlješ jim dih.

DENAR

S culo na rami
in palico v roki
desetemu bratu
hodim nasproti.

Okušam grenkobo,
zastrupljam ljudi,
razdajam pohoto,
razbijam luči.

S kamni spotike,
s pohlepom v očeh
le umazana solza,
ki gnije v dlaneh.

LJUBEZEN

Ljubezen beseda,
ljubezen dotik,
preštevanje zvezd,
bolečina in mik.

Ljubezen kot sonce,
ljubezen kot sled,
med nama in njimi
začarana v smeh.

Ljubezen po toči,
ljubezen pred njo,
kamnu in ptici
zapoje v uho.

ponedeljek, 22. junij 2009

Po tihem in samem

PO TIHEM IN SAMEM

Moje so vse te besede.
Čisto moje.
A jih ne morem povedati,
a jih ne morem izustiti.

Nekomu,
ker je zmeraj preblizu.
Nekomu,
ker je tako obupno daleč.

In vendarle ihtijo,
ranjene od tišine,
premražene on molčanja,
že skoraj onemele
in brezčutne.

Nekje na vrhu jezika,
nekje na robu kričanja
so se zagozdile
v trudne korake,
in jih ne morem
priklicati v pesem
in jih ne morem
podariti srcu
in nekomu
ki diši kakor jaz
po tihem in samem.

ROŽA




ROŽA

Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Visoko, zeleno,
ki boža oči,
kadar misli
letijo tja v daljavo
in se nikamor
več ne mudi.
Lahko da sem ljubil
vse do bolečine.
V sladkem trpljenju
usmiljenih muk,
predajal telo
strastem, poželenju -
dvoje v enem,
pil nektar in strup.
Lahko da še zmeraj
ob drugem leživa,
kjer barve bledijo
in blodi pogled,
ujet med spomine
in tke pajčevino
med suhe poljube
in črke besed.
Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Rumeno, uvelo,
poleglo v srce,
da sem pozabil
kje breze šumijo
in kako je
tej roži ime.

22.06.2009