ODGRENJENOST IN VASE

ODGRENJENOST

Iz tvojih oči zajemam
odgrenjenost.

Mrzlo naročje spomina,
vročo sapo poljuba,
da me izdihaš
v pozabljeno jutro,
da me razkolješ
me temo in svetlobo
s svetlimi toni mrakobe.

Iz tvojih dlani zajemam
nežnost minulih trenutkov.

Neumrljivo črto življenje,
bežne vzdihljaje ljubezni,
da me umiješ
v zarji večerni,
da me razbereš
med šumljanjem tišine
v zadnjih odtenkih grenkobe.

Iz tvojih besed zajemam
prvo posušeno solzo.

Na licu slovesa,
da bi strune obmolknile
brez ihtenja.

VASE

V svet sem gledal,
nič več v srce.
Morda zamujal
na sipinah dne,
obale smeha
in dotike rok,
tujec času,
v sebi pa otrok.

V svet sem gledal,
nič več v oči.
Na slepo tipal
bližine in stvari,
sladkost poljuba
in nalet strasti,
obraz v obrazu
skritem med ljudmi.

V svet sem gledal,
nič več vame cvet.
Nekoč zalivan
s čistostjo besed,
v preprosto misel,
da vsak najde pot
nazaj in vase
tudi preko zmot.

( Blagi naleti patetike!? Mogoče sta mi pesmici celo všeč? To nič ne pomeni! Potrebno je čakati.
Tudi ko ni nikogar je potrebno po ne potrebnem čakati. Nastanek pesmi v zvezdnem dnevniku mojih odpotovanj vase maj ali junij 2007.)

OB NILU PA SO PIRAMIDE

OB NILU PA SO PIRAMIDE

1.

Mogoče je bil to rožnat papir,
zibajoča budilka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blodnik.

Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali v samoto zaklenjenih prostorov,
v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom.

Se spomniš
s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce?

Na trapezu poljubov,
v statični drži
človeka,
ki veže le vase,
v svoje sonce
brez kozmičnega sevanja
in batin,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
bi morala drhteti
že znotraj.

V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje
s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.

2.

Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.
Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam.

Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.
V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.
V čudežu oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.

Vedno sem to kar sem
in vedo sem tam,
kjer se pogrešam.
V ne- lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi
kot napuh.

3 .

Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina
in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.

4.

Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogle pisati!
Zdelo se je dvojniško delo
Nagovor mrliču.
Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam
iz zemlje,
le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati
in da je Jim Morrison mrtev.

5.

Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec.

To je konec, moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane.
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane.

Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka

sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.
Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.

Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!

6.

Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor zre vame
prihaja kakor da se išče.
Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene…doma.

Vedno sem to,
kar mislijo da sem.
Priznam, Kocbek.
In še zmeraj
se mi žvižga živo za vse,
ko igrajo Pink Floydi.

7.

Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam?

Razveseli se kretenj
in diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.

Kaj hočeš?
Sleherna stvar
išče podobo v drugem.
V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen,
v upanju znova.

Priznam, jaz.
In kdo za vraga je Kocbek?

(Kako duhomorno? Kako bedno in osladno? Me je pojedel zakrokani krokodil? Še en cikel brez
ciklostila nastal na platformi bebavosti in opojnih substanc in nosi letnico 2007)




















9-2006

GIZDALINSKA OČARLJIVOST

GIZDALINSKA OČARLJIVOST

S kriki pesem to pričnem električne kitare,
v temnici gospodar in suženj omame
in če te premami zvok verig in bolečine,
vedi, da pošiljam pesem v tri krasne konkubine.

I.

Bla, bla, bla in ha, ha, ha!
Ho, ho, ho in hi, hi, hi!
Jaz sem jaz, ti nisi ti!
Ratata, batata, mama!

II.

Tukaj sem, pod rimsko dva.
Hojlarija, vsakdo zna
smrdet po vazelinu
kot solza v črnilu.

III.

Tu si ti, pod rimsko tri.
Rompompom kladivo.
Otrok groba, prhka tvar
inkarnirana v praznino.

IV.

Ta pesem mi nikoli ne bo všeč.
Ta pesem je odvšečna.
Ta pesem je psihedelično govno.
Ta pesem je sadomazohistični trip.

V.

In ti zajec, ki padaš?
In ti zajklja, ki se plodiš z zanamci?
In ti golob na strehi
in ti vrabec v roki?

In ti in ti in ti, in ta in tisti?
In ti Platon,
ko se iščem v reki pozabe
med dolgimi rifi demonične harfe,
Orfeju v brk in sebi v brado?

VI.

Ta pesem vam nikoli ne bo všeč.
V svoji gizdalinski očarljivosti
je dovršeno mlatenje prazne slame
in iskanje niča v praslutnji nečesa.


Pesem z letošnjo letnico, ki naj bi zvenela moderno in sveže... Pa kaj še?
Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos?

EKSPESIVNE MEDITACIJE

ekspresija -e ž (i)
knjiž. kar izraža ali vzbuja čustveno prizadetost:

Nič kaj dosti meditativni cikel štirivrstičnic iz leta 2004, ki bodo dolgo, mogoče tudi vso večnost, čakale na svojo utelešenje tudi v knjižni obliki.

EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Izginjajo v jantar namišljeni kipi,

roko iztegnem proti obrazu.

Prasnov počiva na mizi kamniti -

rja in patina združena v času.
Rukajo solze v deblo tišine,

na stenah visijo granitni jeleni,

reže otožnost - plen bolečine,

v oble in ostre robove jeseni.

Naraščajo reke znotraj omame,

vsak svoje vesla ceni in hvali -

neusmiljena drža senc na pohodu,

v barki, ki tone proti pozabi.

I. Obrisi

Izsanjani kraji ob vznožju branikov,

gibljiva črnina zatisnjenih vek,

iztegnjena roka med pikom in sikom,

ki seže boječe v zabrisano sled.

Panično misel s pogledom ošine

magično karto, ki izginja na mizi,

šilce prilijem nebeške modrine,

za mrkimi škisi temnijo obrisi.

Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi.

Razklenjena noč ob svitu zadiha.

Zavozlane besede v mračni tesnobi,

odjeknejo nemo na ustnicah krika.

* * *

Večno vprašanje, si ali nisi,

shojene blodnje po znanih poteh.

Zgodba o kamnu, travi in ptici,

s figo v žepu in blefi v očeh.
Enake posode natrpajo brezno -

kazalec, ki meri usodi v oko.

Vihteti nasajen razžarjeno žezlo,

ali pojoč žvrgoleti v uho ?

Razumeš naučen, napaka značaja.

Namigi so jasni, slika temni.

Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,

za njimi pa tečejo shirani psi.

* * *
Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,

ob oknu temačnem pripeto na šipo,

v tišini oko sesedene čute,

misel klonira zamišljeno piko.

Črta je vonj pasjih dni brez zamika,

lajež odmeva in glasba iz bara,

kdo komu okvir, kdo komu je slika,

sprašuje podoba, ki več se ne stara.

Sled smo, stopinja na točki mrazišča,

ene in iste besede rjovenja.

Kdor išče ta najde prazna dvorišča,

nešteto odtisov - morda hrepenenja.

II. Skice prekinitve

V nežnost pogubno naj krešejo iskre,

koraki, premori, prižgan žaromet -

razgaljene skice, begotne ceste,

bežanje, zalomi, upor ali beg ?
Kalni pogledi, brezmočno drvenje,

bučavost kolesja, zatiskanje vek -

večni ujetnik rjoveče samote,

spojitev v eno, nor ali slep?
Valovi tišine šuštijo zanosno.

Ledena notranjost ali odsev?

Iščem besede raztrgane v drobce,

v nežnost, v nežnost ugaša refren.

* * *
Bežeč pred lučjo prisluhnem šansonu,

ki lomi, razdvaja uho in telo,

na stojnici sanj pa pesnik prodaja

izpraznjene mehe za suho zlato.
Nocoj ali jutri vsebina izpljune

enolično momljanje v napadih časti -

slovesno tolažbo izpete strune

ki več ne poje, edino zveni.
Norim resnicam, kot zakrite vsebine,

času ,kot luknjast kalup,

umazani solzi, tolažba dvojine

in goli samoti mogoče obup.

* * *
Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno

brez drznosti žejne, ki lomi zobe

in reže po kosih spone bedenja -

zgrešenemu času kljuje v oči.
V medli svetlobi, vek uročenih,

v igle, bodice zavita je strast.

Čar poželenja ni hrepenenje,

moramo zreti naravnost v obraz.
Prebijam somrake skoz jaške vsakdana,

na golem papirju slečen še jaz,

ki ga razjeda norčavost smehljaja -

obrabljena čutnost napihnjenih fraz.

* * *
Pretrgane niti nežnosti čiste

se spletajo v kite, samota duši.

Kaj mi ostaja, le kujave misli,

ko opazujem gnezdišča ljudi.
V prizmi kristalni pa črni demoni

v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,

betonskemu srcu je struna na liri

tujka in tujek, odvečni balast.
Pridite maske norčavih obrazov,

ko reka naraste in poči ekran.

S smehom in jokom molk se mesari,

reže, razjeda lupine iz sanj !

* * *
Druščina z vinom besede pretaka -

zategli tresljaji gromkih siren,

vendar ne čujejo vlaka ki čaka,

zazidan v prostor sprtim ljudem.
Gluhota src cimi stotera nasprotja

iz sodov pa sikajo gnile brvi,

nihče ni preplezal slike v zrcalu,

izplul v neznano in združil luči.

Grizli so tja vse do mehke sredice,

slepemu konju se gleda v srce,

če levo nastavi in desno ti lice,

noge mu spodviješ, ima še zobe.

* * *
Vabi mamljiva te večnost trenutka,

mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,

leživa v travi - preproga občutka,

na vajetih ran in grenke sladkobe.
Nič ne ustavi molekul, atomov,

vsi čuti gorijo, korak je mehak,

v praznini drhtijo vlakna podkožja,

curek se steka, okus je grenak.
In senca izmika zrcalne blodnje

spet krešejo iskre pogubo očem,

v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,

ne sahne, ne gasne nikoli zatem.

III. Tangente

Na ničevi točki vijugajo čuti,

usmrajenih vencev nikoli odveč,

kar je utrjeno z močnimi strupi

na dvoje preseka kozmični meč.
Kraspajo črvi v staranje kože,

z meglo obdani, da sonce trohni -

vljudnost lažniva na koncu hodnika,

bela svetloba, ki v črno žari.
In padamo vase, v blede privide,

v groznem prostoru rojevamo dan,

obrežje pa tuli polno spominov,

prišel si in pojdeš venomer sam.

* * *
Premika se sila skoz misli otrple,

jezdec na konju zakriva obraz,

zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,

tovori besede, da je še čas.
Brezmočna sredina, curek norosti,

nikdar ne pozidam do konca gradu,

z zidaki kesanja, z besedo oprosti,

preveč je v meni oči in sramu.
Bežim v zavetje samotnega svita

skoraj razpadel vodikov atom -

učlovečena duša mrtvega lika,

ki dvomi, da je dvomila v dvom.

* * *
Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.

Balinaj z verzi, razprši ostrino,

saj če bobni bo tudi grmelo,

iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.
Brez kalnih voda iz kipeče globine,

preproste besede z žarki miline,

na vrhu tangente iz praha vrtinca

lahkotno zapleše naj noga iz svinca,
ker sence smo niča, neumno trobilo,

brez konca in kraja boleče slepilo -

hladen cinizem navadnega norca,

ki poneumlja psoglavce sred dvorca.


(Leto 2004)

PESEM

PESEM

Pesem naju tepe med vrsticami.

Išče strani zlepljene, liste iztrgane.

Besede po dežju zlite v mavrico

in odvečni balast pike na koncu začetka.
Ker sva za las zgrešila poletje v očeh starca

in prvi poljub deklice s pentljo,

naju pesem tepe preko ust s trdimi platnicami

iščoč misli zlajnane:
v usnje vezane rime brez strasti,

od srca zavržene,

tam na zaprašenih policah sramu.

SVETOBOLJE

svetobolje -a s (o) nazor, ki izraža bolečino, žalost zaradi neskladja med idealom in resničnostjo, hotenjem in dosegljivostjo tega.

Moje svetohlinstvo se skoraj vedno dotakne licemerstva. V ironični drži cinika, v posmehljivem tonu satira in večnega nihilista, se mi te nekoč "davno" napisane pesmi zdijo le nostalgičen drobec preperele vezenine, ki ga je odštrikal vsemogočni čas.
Zdaj pišem veliko bolje. Tako dobro, da tega niti ne napišem, ampak takoj pozabim. No včasih se
odpozabim in potem nastane kakšna PES SEM...


TOSTRAN OKNA

Prešlo je v nočeh
šumeče svetlobe.
Z vetrom v laseh
in pticami v trnju.
Med veje,
v roso dozorele samote.

Brez rezkega sija bolečine.
Brez imena prešlo
čez čakajoči svet,
proti mrzlim zvezdam
svoji tišini nasproti.

Prešlo je skoz oči,
ki hite mimo drugih
na trudne kretnje
v ostri belini.

V prvo gubo na dečkovem licu
prešlo kakor brazde,
ki so jih dedje orali,
ko slišiš svojo molčečnost
v izgubljenem šumu.


(Februar 2006. Pesem je bila uvrščena v finalno izbor sedmega pesniške turnira; Vitez vitezinja v Mariboru).

Dovolj je bilo samohvale....( he, he saj me itak nihče ne bo bral).

RDEČE LUČI

RDEČE LUČI

1

Včasih v meni bedijo Ahajci -
črni svatje, tatovi teles,
darove prinesejo v zguljeni malhi,
s kremplji zariti v stene besed.

Gole lolite zakrijejo prsi
s tančico posmeha v igri laži
in vabijo snubce v hišo veselja
na kupo užitka in mlade krvi.

Včasih v meni bedijo Ahajci -
koščeni prsti zamrlih strasti.
Fige pokažejo lunini krajci,
ko se proti jutru mi glava zbistri.

2

Skrij me pod odejo pesem,
tja kjer že en starec spi,
s trdoto le še v kolenih
in z žulji zgarane noči.

Še pod krilo skrij me, pesem,
med korake vitkih nog,
da na dojko bom obešen
čutil spet otroški jok.

Še pod prag me moraš skriti,
kot nikoli najden ključ,
ki ni mogel odkleniti
vrat, kjer ždi rdeča luč.

3

Napadle nas bodo mladenke s tatuji,
v kraju, kjer gnezdi pohotni pogled,
prebodeni popki in roka, ki nudi
varno zavetje hudiču v očeh.

Pojile nas bodo povešene dojke
in tiho sopenje namišljenih brez
in črte ljubezni in sreče na dlani
tujcev pred vrati zamujenih let.

Ubile nas bodo žrebice v kasu
v lahkotnem topotu zašiljenih pet,
ko si med gube na svojem obrazu
nalijemo vina, ki gnije v kleteh.

4

Pred njeno obličje, z jezikom v dvopičje,
z belim pisalom na črni papir,
med rumaste stihe gizdave spletične
poženem slepega konja v dir.

Votlo zvenijo škrbaste črke
po kruljavi cesti tam za menoj,
ko misel v mislih besedo obišče
na golem strnišču obleganih polj.

Ostroge iskrijo v vajetih časa,
s peno na ustih osedlam spomin:
nobene razlike med deklo in hlapcem
ni, ko smo sužnji ljubezni in rim.

(Pesem je objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002)

PESMI ZIME

PESMI ZIME

1

Bela v belem
ješ sneg iz dlani,
lačna dotikov
v ogledalu sneži.

Na strehe poljubov,
na okno noči,
trkajo snubci
s ključi strasti.

Postelja škriplje
kot v snegu sani,
golota v nedra
snežinke lovi.

Po koži spolzijo,
ko več ne brli
svetilka naslade -
v ogledalu sneži.

2

Na obraz nariše rože,
mrtve ptice preko kože
in do golega jo sleče
v soju zadnje sončne sveče

Med rjuhe varno skrije
bukve žgoče poezije,
beli šal za vzdihovanje,
kot obet za mokre sanje.

Pa jo prime za ramena,
z jutrom pade na kolena,
jo popelje golo, boso,
plesat na ledeno roso.

Z mrzlo sapo jo ovije,
preden vanjo se izlije
jalov potok brez semena
ne spusti je iz objema.

3

Dete skriva pod tančico,
ptico in uvele prsi.
Led obdaja bradavici
kot koščeni prsti।

Včasih mrzli sever brije
redke bele dlake,
žarek sreče kdaj posije
med njene korake.

In nastavi vlažno runo
krepkemu snežaku.
Svoje bele hladne kepe
vrlemu junaku.

Glasno stoka, hladna dama,
v noči poželenja.
Tam kjer v krčih sta zaspala
je še vroča zemlja.

4

Prsti gnetejo obline,
veter poje pesem zime,
odzvanja tiho v ušesu,
se razliva po telesu.

Vzameš bele rokavice,
božaš prsi, bedra, lice,
z dotiki neme govorice,
krmiš svoje lačne ptice.

Gola blodiš med zameti,
kjer vzdihljaji so ujeti
v večni led in mrzlo svilo,
obsijano z mesečino.

Dlan polzi čez suhe veje,
vse, kar krošnja jih prešteje,
nežno, malone boječe,
lomiš z njih ledene sveče.



(Pesem objavljena v Primorskih srečanjih št. 244-245 / 2001 in v zbirki Lebdenje v senci 2002)

TJA

TJA

Črne ptice, črno perje,
zima belo moko melje.
Sivo jutro kljuva sanje,
glasno sliši se vreščanje.

V srcu krilijo peruti,
slutno slutnja slutnjo sluti.
Druga drugo spreletava,
sneg počasi naletava.

Črne ptice, črno perje!
Kam vse vodi, kam vse pelje?
Tja v brezčasno, večno polje,
kod tišina brazde orje!

Tja med zvezde, v vesolje!
Tja, kjer bo gotovo bolje!
Tja v pozabo mimo lune,
pticam štet rumene kljune!

(Pesem je bila objavljena v reviji Mentor št. 4-6-1995, kot priloga 23. srečanja mladih pesnikov in pisateljev Slovenije – finalisti in v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je ).

POTOVANJE

POTOVANJE

In pride dan za potovanje
v deželo Bog ve kje,
prek gora v večno spanje,
kjer pozabil boš ime.

In pride dan in pade noč
in vse vrti se v krogu,
si le telo, ki dušo da
hudiču ali bogu.

Si kri in križ
in žolč in pot
in romar, ki zablodi,
željan v puščavi sna,
a mučijo ga dvomi.

Zakaj ni bolj opral si rok
v milnici spozabe?
Zakaj je zrasel še en bog,
ki jemlje več kot daje?

(Pesem je bila objavljena v reviji Mentor št. 4-6-1995, kot priloga 23. srečanja mladih pesnikov in pisateljev Slovenije – finalisti in v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je).

DAL TI BOM PESEM

DAL TI BOM PESEM

Dal ti bom pesem, da bo bolelo,
takšno z nogami v zrak.
Včeraj med nama je divje gorelo,
danes si briševa prah.

Dal ti bom jutro, ne hodi po rosi,ne gneti poljubov v nasmeh,
vonj ulic brez sonca se plazi čez strehe
in sence se barvajo v greh.

Dam ti še vina,
da zbrišeš z ustnic
njegovo in moje ime,
za črnega vranca in dušo otroka
še ognju izrežem srce.

Dal ti bom pesem, da bo skelelo,
takšno, ki nežno polzi
in diha, kot včasih zadihajo rože,
kadar se sanjat mudi.

(Pesem objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002 in je uglasbena na zgoščenki, Z nogami v zrak, skupine Kontrabant)

STRANSKI LIK

STRANSKI LIK

V glavni vlogi Kvazimodo,
dober, kot je lačnim kruh,
z grbo ki kazi podobo
v ogledalu sredi rjuh,
stiska dojko, gnete s prsti,
da zastaja zmernim dih,
s kancem hlinjene kreposti
na razpelu stranski lik.
Onan orje po ledini,
kot nasmeh brezzobih lutk,
zloženih tam na vitrini
vročih src in suhih ust,
seme trosi in ugiba,
kakšen neki naj bo stih,
ki zveni kot litanije
in odmeva kakor krik.
Zdaj vestalka se nabode -
vrh zvonika teče kri,
kot v sanjah prispodobe
briše čelo in ječi,
z vetrom ki dviguje krila
in prepleta dobro z zlim,
ker ni strast le čarovnija,
ker močnejša je od rim.
Pa primakne skledo pesnik,
vrli, stari, šepast, stric,
se nasloni na peresnik
gnan od misli, čustev, ptic
in doda na lice piko
smehu vinjenih koket,
kot je sojeno poetu,
že ko prvič zre v svet.
Kdo je barval zlata jajca,
in začrtal zemljo v krog?
Kdo iztrgal komu rebro
in zavil vzdihljaje v molk,
da suši se enim roka,
drugim prsti, tretjim pest,
ko pobožajo preroka
in pozabijo na vest?
Enooki se predrami,
Esmeralda šla je spat.
Onan boža seme v dlani
svoj mogočni trdi hrast,
vestalka pa v prvih krčih
briše znoj kokete z lic.
V ritmu zblojene norosti
pade luč na stranski lik.

(Pesem objavljena v Primorskih srečanjih št. 244-245 / 2001 in v zbirki Lebdenje v senci 2002. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)

OPIUM

OPIUM

V lahkotnem ritmu kdo ve koga nog
dviguje strast okorne krinoline
in pleše svoj poslednji ples
ob nežnih zvokih violine.

Iz pipe pa modrikast dim
Zažira se v spomine
bičat hrbte starih dam,
starejših od davnine.

Betežen, gnil je budoar,
vse grše so kokete
in tisto, kar bi za denar,
dobiš zastonj od tete.

In še točaj, ovratnik bel,
te brez sramu nadira
in ti ga psuješ, komaj živ,
ko jutro v dan umira.

(Pesem objavljena v zbirki Glasovi province – Porcelanasto nebo II 1999. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)

PAN

PAN

Od sreče utrujen
od sonca zaspan,
kot žarek na dlani
na dvoje razklan.

Rišem po licih
solze in smeh,
med gube grenkobo
in gubice smeh.

Trosim po vekah
na tisoče sanj,
dnevne in nočne
nobenih ni manj.

Le naj se jutro
znova rodi,
v rosi umito,
spočitih oči.


(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je in na zgoščenki skupine Posodi mi jurja)

MOJ KLOBUK

MOJ KLOBUK

Moj klobuk ni le klobuk,
čeprav se zdi navaden.
Naj piha sever ali jug,
še zmeraj je ukraden.

Mogoče zdim se komu tat,
četudi tat prijazen,
naj zanko dajo mi za vrat,
prenesel pač bom kazen.

Čemel je tam, ves star in siv,
na glavi ptičjega strašila
in vsega kriv je svet lažniv,
da sva se zaljubila.

On skoraj grd, jaz nič manj lep,
drug drugemu prikazen,
kot palica in človek slep
ne greva več narazen.


(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998 in je uglasbena na zgoščenki, Z nogami v zrak, skupine Kontrabant, ter na zgoščenki Daleč je)

ALLAN POE

ALLAN POE

Včasih noč je dobra vila,
ki zaziblje nas v sen.
Mnogokrat temačna sila
z grozo kaže se očem.

Tisto noč sem poležaval,
gledal v strop, kadil, bedel . . .
V kotu pajek je prepredal
muho, ki jo je ujel.

Ravno, ko na veke vranec
se prikradal je kot tat,
da odjezdiva v spanec,
krepka pest se loti vrat.

Divje v besni jezi sveti
glasno vprašam: Kdo je to?-
in že dveri čem odpreti,
ko zaslišim: Allan Poe!

Striček, a te luna nosi?
Mar hudiča trosiš zlo?
Davno že na bridki kosi
svetu dal slovo je Poe.

A doma res nimaš zvonca?
Pa kako lepo cinglja!-
na ves glas prekolnem norca,
ki po durih ropota.

Torej fant, na dan z besedo!
Me zanima kdo je to,
ki povzroča v mislih zmedo.
Spet odgovor: Jaz sem, Poe!

Čakaj malo bratec zviti.
Bodi človek, bodi duh,
če že osel moram biti,
kaj razbijaš, nisem gluh!

Vrata mu odprem škripaje,
da zacvilijo v noč.
Zunaj le tema se maje
nežno v vetru zibajoč.

Pa je šel ta tič šaljivi!
Gledam nemo v gosti mrak.
Ta hudiček nagajivi
izpuhtel je nekam v zrak.

Včasih noč je dobra vila,
včasih noč je marsikdo.
Res, lahko bi se zapila,
kakšna škoda, dragi Poe.



(Pesem objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)