KT

KT

petek, 4. januar 2008

Neizdane zbirke


TOSTRAN OKNA (2006)

1.

ANALFABET

Je kakor je
ko žvenketajo črke
ko rajajo note
ker si ključ violinski
zahtevno besedilo
samocenzura

in te jemljem
med vrsticami
ko jezdiš
lesenega konja
in namesto
obveznega branja
nudiš prepovedano čtivo

je kakor je
ko ponavljam rimo
in gulim klop
v prvem razredu
analfabet ki jeclja
že na pamet
naučeno berilo

2.

BENETKE

Vešča si
tako ali drugače
in ti prija
luč pod zadrgo
da se zaletavaš
pijana ljubezni
v svetilko
jaz pa trzam
in strižem z ušesi
ker mi godi
zibanje gondole
ob polni luni
in trpka pesem
žejnih mornarjev
tam daleč
v ozkih ulicah
na pomolu
med jadri parniki
in galebi
v samem srcu
najinih Benetk

3.

ČARODEJKA

Koliko ljubimcev
pozna tvoj trik
čarodejka
ko skozi priprte veke
sežeš v rokav
kjer se pretaka
sladkoba
in s plaho desnico
med kratkimi vzdihi
pričaraš golobico
ki odleti
v golo sotesko
skelečemu ledu
nasproti?

koliko vrat
odpre tvoj ključ
čarodejka
ko sežeš v rokav
namesto pod steznik
kjer drhti koža
v razžarjeni samoti?

4.

JALOVA LETA

Tako prazne
so lahko le besede
ki vlivajo vero
mrtvim stvarem
in jalova leta
ujeta v zanke
čutnih laži
ko z vonjem
po samem
dodam
in odvzamem
znanilcem jeseni
patino časa
oborožen do zob
ter vprašam dneve
ki so šli mimo
kje je tisto polje
kjer divja vojna
med svetovi
in spoli
na kateri postelji
kazenski vod
ki strelja
talke ljubezni
z naboji
ki dišijo po ribah

5.

SNEŽENJE

Obmolknejo orgle
v odjugi nezmotljivega
razpotje minljivosti
v raztopljeno prosojnost
ker se hranim na hladnem
pred dotiki čilih babic
ki plešejo same
v visokih petah
razgaljenih neder
čakajoč na sneženje
kot strast na pohoto
kot nožnica meč
v spovednici želja
prebičane s samoto
in hrepenenjem

ob večerih brez plesalca
v nočeh brez plezalca
po škripajoči postelji
nepotešene

6.

ODGRENJENOST

Iz tvojih oči
zajemam odgrenjenost

mrzlo naročje spomina
vročo sapo poljuba
da me izdihaš
v pozabljeno jutro
da me razkolješ
med temo in svetlobo
s svetlimi toni mrakobe

iz tvojih dlani zajemam
nežnost minulih trenutkov

neumrljivo črto življenja
bežne vzdihljaje ljubezni
da me umiješ
v zarji večerni
da me razbereš
med šumljanjem tišine
v zadnjih odtenkih grenkobe

iz tvojih besed zajemam
prvo posušeno solzo

na licu slovesa
da bi strune obmolknile
brez ihtenja

7.

MEHKOBA SPOMINA

Vse je bilo
selitev ptic
ozka elipsa
nad bleščavo
brezbrežja
v teži sopare
drobceni dež
ki je padal
na prazne terase
najinih srečanj
in tavanj

mokri veter
bo izpral
venečo samoto
s tvojih
jutranjih ur
v mrki vonj
pozne jeseni
in združil žalost
iščočih se ptic
v čebljanje spomina

kjer ulice krotko
vanj tkejo podobe
in slišiš v daljavi
že skoraj
zamrle glasove

7.

RAZOBJEMANJE

Bi jokal
se samo tako reče
iz srca v srce
za plahutanje
ki je tu
in odletava
v kovinsko robidje

zaman iščeš oči -
prebodena krila
ki jih preveva
ljubezen

poštar nese
prazno pismo

tu v ječi
so moje
ustnice
plamen

sprejemam
grenkobo
otrok
ki jih
rojevajo
starke

kot sonce
zapuščenosti
zgneteno
v lice

novo bivanje?

ljudje so norčije
v sencah
begotnih
oblakov

slišal sem
za vas
od njih
v med stihu
od tistih časov
zelenečega
vejevja v
venečem
pričakovanju
rumenine
ko sta se
ljubimca
prvič
razobjela

8.

TRPNOST

Tedaj najine oči
postanejo eno

pred razcvetelimi grmi
strme negibno
in tožijo vase
v vročo težo
zamrle strasti
hladne navzven
in kipeče navznoter

tedaj najine ustnice
postanejo eno

priprtih vek
prisluhneva upu
in čakava nase
v ugaslem uporu
zapuščenosti
premrla navzven
in žareča navznoter

tedaj najino telo
postane eno

hladen nemir
ohlaja vročino

bil je trenutek
čemu ta minljivost?

9.

OSTANI

Če nanese
kakšno noč
ostani

nakradla sva
že toliko obljub
drug drugemu iz ust
da laževa
edino po potrebi

čim daljši nos
strastnejši so objemi

ko ves lesen
gorim
med tvojimi
koleni

10.

TEČEVA

Tečeva
za smehom v ušesu
v tiho srečo
objemov čez rame
v nežnost
po jutranji kavi
skoraj togotno
razgreta do
prve zmrzali

in vse tiše
nad hiše
prezgodnja jesen
siplje veneče cvetove
ko grabiva z ustnic
kičast prezir -
drobtine zamujene zore

z žarom skesancev
brez pravih besed
beživa priklenjena vase -

sebični odsev
resnične laži
da teče vsak zase

11.

STENA

Zaplezal sem vate
sredi ravnice
si gladka stena
trda neomajna
monolit
na katerem se
sonči modras
ki ga je pičila dojka
da sika
dolgim sencam
ob koncu dneva
ko ga pokončajo
kamni preklane noči
in zmeraj isti gibi
ko se slačiš
pred ogledalom
naveličana bližine
in dotikov
ponavljajočih
v kretnjah plezalca
brez domišljije
na vrvi privezanega

12.

VSTOPAJ

Čakam te
v izgubljenem prostranstvu
med nebom in zemljo
med zvoki in tišino
v čitalnici osamljenih src
kjer se besede
tipljejo s prsti
do temne krvi
in slepe ljubezni
še preden zapreš knjigo

ko bo pod kožo vdiral mraz
pridi kot dama uvelega lica
ki diši po mladosti

v metež igrivih sanj
vstopaj že gola
brez gubic kreposti
z drobci sramu
posodo strasti
in zvedave norosti

13.

NEKOMU ODVEČ

Siti me lakota
v tvojih očeh
igla v kopici sena
in besedi:
nekomu odveč

siti in žeja bližina
pekočih ustnic
kot žamet
nežnih dotikov
ko praskam
po praskah
gubavca
vrtnica
trn
prazen prostor
sam sebi preveč

14.

PROTI SEVERU

Odidi
ko hočeš ostati
modreci z juga
snubijo psice severa
v belih nočeh
na urnih saneh
z ledeno sapo
brezkončnosti

ker sva brez krzna
plodila polarne lisice
in se je gora zarila
v krmo postelje
da toneva vase
odhajaj zmeraj
ko hočeš ostati
proti zvezdi na severu

15.

VPRAŠANJE

Boš zmogla razbrati
drobne črke in čačke
ko piše pesem v meni
neumne grafite in fraze
boš zmogla ločevati
vsebino od forme
bistvo od biti
ali pa je lesk
v tvojih očeh slepilo
ki mreži s pogledom
brez zabesedja

vabilo zvite samice
na paritev pripravljene
ker si načitana
samo s črnilom?

II.

16.

VASE

V svet sem gledal
nič več v srce
morda zamujal
na sipinah dne
obale smeha
in dotike rok
tujec času
v sebi pa otrok

v svet sem gledal
nič več v oči
na slepo tipal
bližine in stvari
sladkost poljuba
in nalet strasti
obraz v obrazu
skritem med ljudmi

v svet sem gledal
nič več vame cvet
nekoč zalivan
s čistostjo besed
v preprosto misel
da vsak najde pot
nazaj in vase
tudi preko zmot

17.

NAPLETANJE

Kje
s kom ugaša
in ujčka pletilko
z okornimi prsti
kakšno nedeljo
s samoto
v naročju
dve levo
dve desno
imeti in biti

dve levo
tri desno
s počasnimi gibi

dve levo
dve desno
v objemu tišine

dve levo
tri desno
da traja ko mine
in diha počasi
sam s spomini
v tihoti trenutka
obraz v črnini

18.

MRKE MISLI

So trpke v črnem
v jablanah bele

barvam prosojnost
barvam besede

zdaj so postale
že skoraj prezrele

preveva jih žalost
brezčutna togota

svet je razbojnik
dobrota sirota

in vendar pokorno
v suhem vodnjaku

kopljem še globlje
hlastaje po zraku

19.

OBLIKA

Poznam te
po številu črk
ki so jih
položili vame
in silijo
na jezik
kot besede

poznam
kot struno
ki izvabi zvok
iz trde teme
kot veter
ki bolest ga žene
vrtet kolesa mlinov

poznam te
po število rok
ki so se
nagnetle v meni
in tipljejo
v globini
s prsti
da lahko objemam
svet okoli tebe

poznam
mogoče bolj
kot bom spoznal
kdaj sebe

20.

MRTVICE

Vse tvoje vode
ujete v nevidnost
ki sva jih bajala
do negibnosti
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic
ko padava vase
utrujena od pogledov
do otrplosti

vse kaplje
v laseh utopljencev
na sipini postelje
ko krmariva srečo
in vse mrtvice
obdane s tančico
skrivnosti
ko greva na razen
naveličana
do onemoglosti
so popki lokvanjev
in popkovina sanj
izsanjanih

21.

MANTI

Molk te dela
nevidno spremljevalko
riše krik
na nema usta
šepeta o dotiku
ki je zakrknil besede
da hlastava za zrakom
kot manti
v peščenem morju
vsaka k sebi
od sebe
brez konca
in kraja

molk se razrašča
v ironijo obraza
vpija grenkobo
našobljenih ustnic
hlepi po dežju
in ne moreš
bliže soncu

22.

TOSTRAN OKNA

Prešlo je
v nočeh šumeče
svetlobe
Z vetrom v laseh
in pticami v trnju
med veje
v roso
dozorele samote

brez rezkega
sija bolečine
brez imena
prešlo čez
čakajoči svet
proti mrzlim zvezdam
svoji tišini nasproti

prešlo je skoz oči
ki hite mimo drugih
na trudne kretnje
v ostri belini

V prvo gubo
na dečkovem licu
prešlo kakor brazde
ki so jih dedje orali

ko slišiš
svojo molčečnost
v izgubljenem šumu

23.

RUTINA

Naplavi me
na prvo brežino
kjer samevajo
navpični stolpi
ki mečejo senco
na tvoje obzorje
za obzidje
pod baldahin
med salvo
topov poželenja
me zalučaj
v tisto sobano
kjer visoke pete
ne grbančijo čela
kjer znova in znova
nasedam tvojim besedam
in je rutina
če pošlješ srce
spet nazaj v glavo
naj se spomni
da si napaka
najlepša najslajša
napaka narave

24.

LEPOREČJE

Te kaplje
po licu tekoč
niso solze
niti potne srage
v morastih sanjah
ne dež
ki po šipah bobni
ko te lomim
kot drag porcelan
ker si skodelica strupa
le sebi namenjena
in posvečena

pregloboko sva zabredla
v močvirju leporečja
v živi pesek domačnosti
da ne najdem strune
v glasu tvojem
ki ne zveni užaljeno
ko brenkava
skozi vsa leta
melodijo puhlo
izlajnano

25.

ŠAMANI

Čarajte
z lončenimi basi
slamnate strehe
kot v času pravljic
šamani

začarajte vrane
v konje krilate
izgubljene sledi
v plesne korake

otroške glasove
v srebrne piščali
začarajte pušče
v polja ljubezni

ko nizajo misli
poljube v pesmi
čarajte sanje
do nezavesti

26.

NIKJER ZAPISANO

Sčasoma zbledi
nikjer zapisano
kakor ljudje
iz spomina
poljubi iz ustnic
besede iz ust
ostane le zemlja
za grobove
geni v pesku
in prazna zibelka

nekoč davno
izgubljeno v večnosti
pod soncem
ki nam je
risalo sence
drevjem ki nam
je bralo misli
in zvezdami
ki so poznale usodo
zbledi sčasoma
tudi zapisano

le prah je še
zmeraj isti

27.

ENO

Eno smo
kot zasanjane sanje
Eno
v samoti dvojine
ki se ne deli
na kruljave škrate
in gole plesalke

ne jaz in ne ti
obdani z množino
večkratne bližine

ko zapremo oči
smo eno in edino

28.


PTICA

Po tleh
drobtinim zrnje
lačne ptice
ki krade sanje
ptice večernice

za gizdavim pogledom
puhast napuh
rjuhe polne perja
na katerih
sta se ljubila
noč za nočjo
senca in luč
v očeh črne mačke
spraskana do krvi

po tleh
drobtinim zrnje
ptice večernice
ki peruti sanje
in ne sme leteti

29.

IMPRESIJA

Zgolj formalnost
pesem o jeseni
sinonim za žalost

čez oko meglice
pozobano poletje
in uvelo lice

zgolj naključje
pesem o jeseni:

vonj kostanjev
zrcalni svetovi
in tihi šepet
besed med grobovi

30.

JABLANA

Ko nikogar ne bo
bom jokala

jokala bom kot
majhen otrok
ko več nikogar
ne bo
da bi mi rekel

kako si brhka
v teh belih cvetovih
kako si lepa
v tem listju rumenem
tako gola
tako sama
na hribu

jablana

III.

31.

BREZ NAVDIHA

Gnalo me je
kot žene angele
nazaj v objem nebes
neznosno domotožje

gnalo brez navdiha
v besede pesnika
ki ne verjame stihom
v bedni recital ednine
v monolog srca
požirat ostre nože
in pilit rešetke patetike

gnalo me je
že zatrtega v kali
s črnico na krilih
in puščico v peti:

vsak lahko poje
a ne more leteti

32.


ČEZ ROB

Zdrkneš čez rob
in vozijo vozijo
mimo tvojega okna
kočije smolnate
svinčeni možiclji
za prgišče sanj
črno mano

vozijo s kamni
okoli vratu
Marijo za lon
da ne bo mogla
zbežati v nebo
ko se prikažejo
zvezde repate

vozijo vozijo
mimo mojega okna
tistim v krogu
in čez
kakor v nebesih
tako na zemlji
in vmes

33.

ZATON

Morda modra
skoraj posinjela
v olivni barvi
starega šinjela
koraka misel
strumno na paradi
v pozdrav in v slovo
pomladi
morda črna
v slutnje potemnjena
morda bela
v sanje zasnežena
koraka misel
skrita v podkapi
da v večnosti
smo le vojščaki
in dihamo
vsi v isti sapi

morda siva
davno osivela
koraka misel -
bržčas brez pomena
v brezbarvne črke
danega imena

34.

DREVORED

Posekali so
tisti ki imajo
zlepljene lase
in orjaške dlani
drevored

na panju
razbiram letnice
leta seštevam
ves štorast
a ne slišim korakov
ne vidim obraza
ne duham več
njenega vonja

posekali so
tisti ki so jim
tuje besede
in nosijo zadrgo
prek ust drevored
in pregnali iz krošenj
vse ptice spomina

35.

DNEVNIK

Našel sem
kar je bilo skrito
pod tvojim zglavjem
ne da bi vedela
in se videl drugačnega
v luči besed
ki jih pišeš v dnevnik

večni otrok
ki so mu palčki
pod palcem
ukradli igrače
jagnje ki se pretvarja
da je volk
nežnost ki lahko rani
le s poljubi
obraz ki zmore
tudi glasno ihteti


našel sem
čisto slučajno
pod krinko sebičneža
svoje strahove in želje
napake in kreposti
lepoto bivanja
ter se spomnil zibelke
v luči resnic
ki jih pišeš v dnevnik

36.

ZAMUJAM

Besede so moje obleke
mehke in vpojne
z razpetimi gumbi
in madeži studa
na zlikanem stavku

zamujam
vso tisto romantiko
ki jo vozi
majhna črna lokomotiva
po tračnicah
mladostne vznesenosti
in star pokončen
usnjen kovček
poln domišljije
zamujam
iz aleje smehljajev
v preveliki kapi
in pletenih rokavicah
zamujam
zavedno zamujeno

37.

Z RAZBITIMI ŽARKI

Ko smo odhajali
neizmerno pijani
proti poslednjemu zatočišču
s kratko sapo
in dvojnostjo portreta
ni bilo treba
iztegniti rok in vratu
proti zvezdnemu nebu
da bi pregnali temo
iz otroških oči
in se zarežali
kozarcu čez rob
med vijuganjem po brezpotju

ko smo odhajali
z razbitimi žarki klošarjev
in obležali v košu za smeti
ter se sramovali besed
ki so odpeketale v noč
ni bilo potrebno loščiti čevljev
in obviseti na vezalkah

ko smo odhajali
v temnih očalih
in trkali na gnilo meso
z maligani in lažjo
da se ne bojimo jutra

38.

ZA ČELOM

Rodil sem se jokajoč
zato so me
nekoliko postarali
mi dodali žlahtnost in plesen
ter jo zamesili s časom
da se ne bi smilil
telesu ki gre naprej
da se ne bi bal
hiranja in samote
v mojo zavest so vtihotapili
njegovo stvarstvo
me naučili ponavljanja
do zanikanja
in vcepili simbole
v stvari in podobe
svoj totem
so mi zabili v čelo
me zlepili v mozaik ednine
rekoč da sem človek
bitje božje
toda ne najdem
svojega popka in popkovine
nikogar ki bi se skrival
za čelom

39.

ZADNJA ŽELJA

Ujemi jo
njo ki beži kakor voda
po ozki strugi
med stvarnim in namišljenim
v skrivnost življenja
ujemi
v čvrsti objem nežnosti
kakor brezdomci
ki ne kradejo
in ne tarnajo
polno steklenico
da ti znova
požene kri v lica
svilnato mehka počasnost
poletnega popoldneva
v mehko spokojnost jo ujemi
oropan sanj
in od resnic umirajoč
svojo zadnjo željo -
brez hrepenenja

40.

LETNI ČASI

Verjamem
da ne verujem
pozabljam
da pozabljam
da je pesem
trenutek zapisan
v večnost
v lahkotnem
pozibavanju pomladi
v zrelih krošnjah jeseni
v mrzli sapi zime
v aprilu vse cveti
novembra vene
poletje je
čas negibnosti
ko gredo leta
navkreber
v izsušenih besedah
s korakom naprej
s korakom nazaj
med prebliski in ujmo
v izparevanju
kleče se plazeče
vsakdanjosti

kdo sem
na koledarju
večnosti
praznik
ali delovni
dan?

41.

NAROČJE ROČAJA

Ne čakaj
name sestra
greh je uzreti
svojo podobo
v drugem
in ljubiti
samega sebe
kot ljubijo
mrzli bratranci
v naročju ročaja
svete ikone
in stigmo
na čelu točajke
spačeni do
nerazpoznavnosti
na pultu
čardaš plešoč
dokler jih
ne ugrabi ciganka
in izginejo v noč
z violinami v srcu

42.


NA SREDINO

Dovolim si
potop v nostalgijo
mojo vrv
še pletejo
zato se ne obešam
na ramena bližnjih
in daljnih
in ne cmerim
za vsako figo
katarzično
orgazmično
ker me je
usoda lika
posadila
na sredino
med tiste ki igrajo
zadnjo karto

na stare
dobre čase
pozabljene
manično
falično
le ko se
spomnijo

43.

KRT

Danes sem čutil
svoj zadnji včeraj

šele danes
sem zvedel za jutri
in tisto kar prihaja
z nanašanjem
barvnih tinktur
med obrise črnega

spodaj so samo tuneli
zgoraj krtine

kopljem v sebi
kopljem v tebi

malo sonca
in žarek slepega upanja
da lahko nežnost
objame naplavine spominov
v odhajanju

danes sem videl
trk premražene lastovke
v okno prostora
in gledal palčico
kako pada
in pada
in pada
z njenega krila
v osamljenost

44.

DUŠA

Potujem
počena vzmet
z neokrašenimi verzi
iz popolne črte
v krog norosti
ker beseda smrt
ne zmore samoglasnikov
in vendarle kriči
v vrtincu časa
ko kane kaplja
tja na okno milosti

na dno razpoke
kjer trohni tvoj les
molče potujem
brez sanj in videnj
v čar praznega
kjer že sam gib
pomeni misel
in izdih

45.

PESEM

Pesem naju tepe
med vrsticami
išče strani zlepljene
liste iztrgane
besede po dežju
zlite v mavrico
in odvečni balast
pike na koncu začetka

ker sva za las
zgrešila poletje
v očeh starca
in prvi poljub
deklice s pentljo
naju pesem tepe
preko ust
s trdimi platnicami
iščoč misli zlajnane:

v usnje vezane
rime brez strasti
od srca zavržene
tam na zaprašenih
policah sramu

IV.

46.

ZAPUŠČINA

Rahla prst me polni
z nelagodjem apatije
mrzli mah
v končnem prikazu

zakoreninjen v prostoru
kjer nihče na sprašuje
in modrujejo stene
o barvi ometa
mi ude odsekaj
v oči me zabodi
in zakoplji
globoko
globoko
v spomine
da ne bom
nikomur zapuščina
zmlet v drobce
kovinskih opilkov

47.


POKONČNO

Ne glej postrani
ko stojim pokončno
ponosen na grb in ime
ker sem prehodil neznano
in videl angele brez perja
ki s krepeli razbijajo krste
in iztikajo oči pticam

vsak je naseljen s svetovi
kjer majhni bogovi
gradijo žrtvene oltarje
ter obljubljajo nebesa
v peklu svoje gorečnosti
z ognjem in mečem
pokoro in kaznijo
in odpuščajo le sebi
vzvišeni nad resnico
pravični in nezmotljivi

do naslednje grmade
zgrožena nad minljivostjo
kakor podgane po kugi
glej naravnost
ko stojim pokončno
srečen ker nosim srce

48.

NEIZGOVORJENA

Zaobrni me
neizgovorjena
v neznosno tišino
v dokončno praznino
beseda odmrla
na ustnicah
v blago nevednost
me zaobrni
v grlu
v kričečo norost
v krsti svinčeni
jezno zaškrtam
z zobmi
pesem o črvih
sivemu nebu
in kalužam na cesti

49.

PUŠČAVA

V misli drugega
me zakoliči
to cvetje
ki več ne diši
kot dvojnost
blaznost
prestrašenost

vonj jeseni
seka v kosteh
veter žare prevrača

skomignem z rameni
vdano poslušno
in drobim pesek
v ustih
mojo žejno puščavo
mojo prazno dušo
ki prepereva na soncu
nekje med
piramidami dneva

50.

PO PRAZNEM

V kraju ki ga ni
pa bi moral biti nekje
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva
brez obžalovanja v očeh
brez spomina na mrtve
brez tolažbe za žive
kot upanje ki ne sluti
kot beseda brez pomena
dorečen v zanikanju
kakor vrvohodec
v kraju ki se le zdi
med potresnimi sunki
zgrožen nad samim bivanjem
bežiš pred pogledi osamljenih
vajen hoje po praznem
v izpraznjeno

51.

PRIDIGA

Bodite hvaležni srcu
za bradavice
na prstih modrecev
ker se v svojem avtizmu
spoznajo samo na
anatomijo telesa
in globino duha
našemljeni v vrače
in celijo rane
edino ponižnim
in pastirjem ovac
počlovečenih

bodite hvaležni besedam
ki zastrupljajo množice
da glasno vzklikajo
njihova velika imena
in temu
da gre ljubezen
skozi želodec
le s carskim rezom
pa čeprav materinska

52.

ZAMOLČANO

Iz slepega verovanja v dobro
ker je šlo skozi ogenj
lepih reči
ljudje pa jokajo
od lepote in dobrote
nakupovalnega vozička
jahajoč jeklene kobile
plastično elastično
skrajno posesivno
brezobzirno
oziraje se nase
in vase
na vekomaj veke
na veke
na jezik
na oči
na pol trebuh
sitosti bedne
za pesem
za pes sem
brez krivde
s krivdnim razlogom
veletrgovca
človek in ovca
človek in ovca
jagnje in volk
krotki pa v molk

53.

PSIHODELIJA

Kako daleč si?

tudi jaz sem bil tam
gospod s sedmimi grehi
glasnik vzdržnih čudežev
tudi jaz

na razpokani zemlji
psihodelije
z očmi v zelenem
usločeno telo
in jezdec na pipi

kako daleč si
gospa vseh kreposti
glasnica odrekanja?

tudi jaz sem bil tam
v letečem ogledalu

v nečisti goloti
golšavih starcev
na brezbrežju utrujenosti
meso brez impulza

nekje daleč sem bil
le še nejasna oblika

54.

SIMBOLIKA

Me ne presune
lovljenje vetra
nečimrnost
menjam podobe
za simbole
oko za zemljo
nebo za pentagram
ker sem črno
nad soncem
dim nad ognjem
arabeska
in ovnov ponos
ko strižem jagnje
v kačjem svetu
polnem malikov
in lažnih prerokov
s škarjami časa
tja v sluzasto
pozabo sikajoč

55.

BRCANJE V TRNJE

Vas potolažim
tudi za ceno tveganja?

ljudi žulijo resnice
skrite za lažmi
množico posameznik
in njegova svoboda
večino manjšina
delamo zelo dobro
sebi v prid
drugim v škodo
pomilujem tiste
ki za mojih hrbtom
pišejo po diktatu
glamurozne traktate
o človeški etiki
brez poetike
o smislu nesmiselno
o sebi ki ga
vidijo v drugem
do nerazpoznavnosti
na smetišču starih zamer
kot odrešeniki duha
razčetverjeni v besedičenje
na grobišču
osnovnih vrednot
kot porota
in večno
sumničenje
do pogreba ležim
v mrliški vežici

56.

KOBILICE

Dogoreli smo
v plamenici bratstva
in se razšli z noži
razmejeni z bodečo žico
in minskimi polji
bil je vlak
v sopihanju sinjega kita
in galeb
s kljunom ujede
ki je krmaril
naše misli in srečo
in namerno zatiskanje oči
pred zublji
ki so tleli
v besedah izbranih
Zenica v zenici
in grdi - švaba -
v strahovladi enoumja
zdaj smo zajezili pogled
vrtičkarji časa
poneumljena jata gosi
na živalski farmi
neštetih možnosti
ki je ječa
in zobamo hibridne sanje
zlatouste svobode
ki je ujetništvo
dobrikajoč se
velikemu bratu multinacionalk
izkoriščani v izkoriščanju
razčlovečeni v razčlovečanju
kot ceneno blago
na polici stvarstva
kot globalizatorji egoizma
in tlom odnašamo prst
in besedam pomen
in zraku sapo

57.

TEŽKO

Težko je premakniti noč
samo s kozarcem sanj
Težko oditi
čakajoč zaman
ležati v mehkem
v sebi razmetan

težko je biti srečen
v žalosti in sam

težko je najti
vase potujoč
postaje dneva
z iskrico v očeh
in greti srca
z žeblji v dlaneh

težko je biti sonce
v oblačnih dneh

težko je dihati
in se smejati
težko živeti
in objokovati
težko je iti
s prsti čez samoto
premnogokrat
sam sebi v napoto

težko je premakniti noč
še težje je zaspati
oddaljen od bližin
brez upanja: dajati

58.

FRAZE

Tistemu ki z gofljo
trpinči fraze
na robu jezika
v zaporedje besed
že slišanih
pritiče okvir pozlačen
oslova senca
in neuslišane
želje uslišanih

tistemu s topim rezilom
ostrina britve
zarezana v podobe
že videne
in platno
črno črno
v galeriji noči
z rafali prestreljeno
ker po aplavzu
krade drugim
in daje sebi

Neizdane zbirke


ČRNO POD PALCEM (2006)

1.

SALTO MORTALE

NAJ ME IŠČEJO
V SKLADOVNICI SANJ
KOT POŽIRALCA OGNJA
KOT METALCA NOŽEV
KOT TOK NASPROTIJ
V RAZOSEBLJANJU
KAKO BODO ZVEZANE ROKE
STREL V TILNIK
ALI MEDVEDEK PU
NA TRGU NEBEŠKEGA MIRU
ZATO KER SE RIMA
RIM - MIR
IN JE AMIR BOSANSKO IME
NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI
NAJ ME IŠČEJO
ZBIRALCI PERJA
SKRUNILCI GROBOV
MARIJA
KI SO JI ODREZALI DOJKO
V METASTAZAH ROJEVANJA
MED NAKOVALCEM IN KLADIVCEM
MED PALCEM IN KAZALCEM
S PRISLUHI GLUHEGA UŠESA
NAJ ME IŠČEJO TISTI
Z ISTITISOM
SORODNI PO DUŠI
RAZLIČNI V BESEDAH
NA TRAPEZU ŽIVLJENJA
V ŽALOSTNI RADOSTI
NAJ ME IŠČEJO
V POOSEBLJANJU

2.


MINIMIRAJ

MENTOR EQUUS
POEZIJA ONANIRA
POEZIJA MASTURBIRA
NAVDIHOVALKA
MLADIH POPOTNIKOV
BOBNOV V DEŽJU
GROMKIH KAMNOV
ODVALJENIH OD SRCA
V METAFORIKI
OBUPNIH POIZKUSOV
SAMEMU SEBI
PREREZATI VRAT

MINIMIRAJ
PO IZGANJANJU MRLIČA
JEZDEC
V VAJETIH ČASA
BLAGOSLOVLJEN
Z BESEDO
KI LAHKO UBIJE
MED PLOSKANJEM
IN VOSKANJEM
ČRNIH BRČIC
NAD SOČNIMI USTNICAMI
LJUBEZNI

MINIMIRAJ
OKNO PROSTORA
VIRTUALNO BITNOST

SLEPI NE VIDIJO
AMPAK TE ČUTIJO
POL ČLOVEK
POL KONJ

PESNIK
PERESNIK
KONVERTIT
KABALIZMA

MINIMIRAJ

3.

MAKSIMIRAJ

MENTOR ANIMUS
ŽIV BOG TI NE PRIDE
DO MRTVEGA
V TEJ MAKSIMALNI
MAJHNOSTI

POEZIJA
PITIJSKA PITA
SAMOZAVEDANJA
ZLOŽENKA ČUSTEV
DOMIŠJAVA FANTAZMA
EMOCIJ
MOIRA DVOMA
V MRAČNIH VEŽAH
ISKANJA
PRILEŽNICA UMA
V SVETLIH SOBANAH
SPOZNANJA

MAKSIMIRAJ
V LUKNJAH SPOMINA
PRVO BESEDO
KI PADE NA PAMET
KI PADE NA ŽAMET

GLUHI NE SLIŠIJO
AMPAK BOŽAJO
PO ČRTI LJUBEZNI
GLASOVE VZHIČENIH
MISLI

MAKSIMIRAJ

POET
KATEHET
V KAJSTVO
AFEKTA

4.

ODSANJANOST

IN ZDAJ MNOGOVEZNO
PIŠEM ZA BREZVEZNE
V GLAVE SODE
V GLAVE LIHE
PIJANE ČRKE
V TREZNE STIHE
BREZ ŠTEVILK
IN BREZ IMENA
ČUSTVA GNOMA
IN KRETENA
KI NAPOSLED
KI KO KER DA ČE
POSTAVLJA DOGMO
MED GLUMAČE
KER JUNAK JE POEZIJE
Z VEJICO SPRAVLJIVE OLJKE
KI Z NAVOROM ANARHIJE
LUNI BOŽA JEDRE DOJKE
IN ZDAJ JOČE IN ŽALUJE
IN ZA INOM V IN POTUJE
KAKOR SLIKE V ALTAMIRI
SKRIT V TEMI IN V DAVNINI
MED ŠAMANI IN ZDRAVILCI
MED PREROKI IN PLENILCI
PAR KOSTI ZA ZGODOVINO
GREŠ NARAVNOST POJDEŠ MIMO

KER JE KER LE REK NAVADEN
SLA SPOMINA ČAS OGABEN
MED ŠESTICO IN STOLETJEM
PEKLOM INO NEBOVZETJEM

IN ŠE IN NI IN BO IN JE
V POŠTI RAHLOČUTNEGA GOLOBA
VSE OD ZIBELKE DO GROBA
ČLOVEK HITRO POKVARLJIVA ROBA

5.

NAVZVEN

KAM SI ŠLA PESEM?
SI LEGLA V MOLK
NAMESTO V BESEDE
IN SO TE OŽGALE
MLADE KOPRIVE
DA ME PEČE
TAM NOTRI
MED BREZ BESEDJEM
IN SRCEM?
TJA ČISTO PROTI DNU
V ZAMEGLJEN PROSTOR
KAMOR DOTIPAJO SANJE
S SLEPIMI KORAKI ISKANJA
BOŽAT SPOKOJNE TRENUTKE DUHA?
KAM SI ŠLA PESEM?
ENOREDNI KOMBAJN ZA KORUZO
TRIDESET KILNA VREČA KROMPIRJA
STANDARDNA MERA NOROSTI
OBLAZINJENA V NASMEH
POJOČE BARBIKE
IN TOGOTNEGA KENA
KAM SI ŠLA LISICA?
ORAT LEDINO
PRAZNIT PRAZNINO
IN NATEGOVAT RADOVEDNE
TJA SEM ŠLA PESEM

6.

POSLUŠNOST

POČASNOST SE IZRISUJE
S HITRIMI KORAKI
PONUJAM DOMAČE ZAJCE
KI SE PARIJO S PODGANAMI

PREVIDNOST NI NIKOLI ODVEČ
KO TIHOTAPIMO SANJE
V SVOJE STRAHOVE
Z GRIŽLJAJI JABOLKA V GRLU
IN ŠEPAJOČO KAČO NA ZATILJU
APORIČNE RESNIČNOSTI
V HITENJU SIKAJOČE
POČASNIH KRETENJ MINEVANJA
NAŠLI SMO BIT
TODA BIT IŠČE SEBE
TRENUTEK PREHITEVA TRENUTEK V TRENUTKU
IN PRVI BODO ZADNJI
IN ZADNJI BODO PRVI

7.

ZNOVA

BOGATEJŠI ZA NOVO IZKUŠNJO
IN STARO PIJANOST
REVNEJŠI ZA SPOZNANJE
DA NOČ NE ŠTEJE ZVEZD
IN DA SO ZAPISKI V DNEVNIK
MED PULZARJI IN KVAZARJI
IZPISANI DO PODROBNOSTI
Z DEMENTNO NATANČNOSTJO POZABLJANJA
OSTAJAM PRI POEZIJI SVETEGA MARTINA
IN GOSJIH PERESIH
ARHEOLOG PRIHODNOSTI
UJETNIK PRETEKLOSTI
IN NAKLJUČJA NISO IZJEME
OSEM IN DESET JE URA
ČAS ZA CIGARETO
IN IZPRAŠEVANJE IZPRAŠANEGA
V ŠOLI VRTNARJENJA

V KORITO BESED SPET MEŠAM
JABOLKA IN HRUŠKE
NARAVNOST IZ SRCA
BREZ RAZMIŠLJANJA
KOT ŽE TOLIKOKRAT SAMEMU SEBI
V ČASU KI JE ODVEČ
IN V ČRKAH
KI SO OBSTALE V ZRAKU

8.

ŠAH

ŠTIRIINŠESTDESET
ČRNO - BELIH POLJ
KVADRATOV KI SO VEČNI
IN SKRITI LOGARITMI V NJIH
VČERAJ SMO IGRALI ŠAH
DANES GA IGRAMO
IN JUTRI BOMO IGRALI
TO KRALJEVSKO IGRO
ŽELJNI BLAZNI PREPOTENTNI
KRALJI KMETJE IN KRALJICE
KONJI LOVCI IN TOPOVI
MARIONETE NA VRVICI
MATIRANE MISLI
HODIM PO ČRNO-BELIH
KVADRATIH ŽIVLJENJA
MED ŠAHOM IN MATOM
IN ZASTAVICA PADA
ŠE ENA POTEZA
NA TURNIRJU POZABE
V PANIČNI STISKI
ČASOVNE SIMULTANKE
ALI ZMAGOVITA KOMBINACIJA
V BRILJANTNI AKCIJI
V PRIČAKOVANJU
SLUTENEGA PORAZA?
SICILJANKA
ALI DAMIN GAMBIT
Z MISLIJO
DA JE VAŽNO SODELOVATI
IN VEDENJEM
DA SMO VSI ZMAGOVALCI:
DVA MRTVA
NA ŽELEZNIŠKEM TIRU
IN TROJE
KOMAJ ROJENIH OTROK
V MEHKI ZIBELKI?
TUKAJ IN ZDAJ - PAT

9.

TEKMA

NOCOJ NA TEKMI ŽIVLJENJA
NEKAJ EMINENTNIH GOSTOV
V ČASTNI LOŽI PSUJE STVARNIKA
KER NI DOSODIL ENAJSTMETROVKE
KO SO V KAZENSKEM PROSTORU
OBRAMBNI IGRALCI NASPROTNE EKIPE
GROBO ZRUŠILI GLAVNEGA NAPADALCA

BOLJ SEM NIHILISTIČEN
BLIŽJE SEM BOGU
V SVOJI ODDALJENOSTI
IN NJEGOVI VSEPRISOTNOSTI

V PREPOVEDANEM POLOŽAJU
NAVIJAŠKE VZBURJENOSTI
V TEKMI S ČASOM ZMAGUJEJO STROJI
Z REZULTATOM NIČ PROTI ENA

NJIHOVA BINARNA ŽOGA
JE PRAVKAR ZATRESLA MREŽO
NA VRATIH POKONČNIH OPIC
IN NE BO IZENAČENJA
Z ZADETKOM Z GLAVO
V ZADNJI MINUTI ALI PODALJŠKU
VSE DO POSLEDNJEGA SODNIŠKEGA ŽVIŽGA

PORAZ BOMO ŠPORTNO PRENESLI
Z RAZBIJANJEM MEHANSKIH BETIC
IN ZAŽIGANJEM MIKROČIPOV

VSE IDEALNE PRILOŽNOSTI
SMO V VLOGI FAVORITA
ZAPRAVILI ŽE NA ZAČETKU

10.

VEST

KAKO LAHKO REČEŠ
DA NE STOJIM ZA SVOJO PESMIJO
IN DA PREPISUJEM OD DRUGIH
KO PA SO DRUGI PISALI VAME?
OB KRSTU S PRVO ČRKO IMENA
OB SMRTI Z ZADNJO ČRKO PRIIMKA?
KAKO LAHKO TRDIŠ
DA SEM SLIŠAL PRESLIŠANO
DA JE NEVIDNOST NAVIDEZNA
V OTRPLEM PROSTORU DUHA
V PONAVLJANJU PONAVLJANJA
IN DA SEM IZPIS BREZ TEHTANJA
LISTEK S PRAZNO VSEBINO
PRILEPLJEN NA VRATA VEČNOSTI?
KAKO LAHKO REČEŠ V NEDOREČENOSTI
V TEŽI BREZTOŽJA
PRAŠNIM DELCEM NOVICA
IZNAD VIDENJA
SRCU ŽE VIDENO?

11.

OB NILU PA SO PIRAMIDE

1.

Mogoče je bil tu rožnat papir,
zibajoča budilka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blodnik.

Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali v samoto zaklenjenih prostorov,
v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom.

Se spomniš
s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce?

Na trapezu poljubov,
v statični drži
človeka,
ki veže le vase,
v svoje sonce
brez kozmičnega sevanja
in palice,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
bi morala drhteti
že znotraj.

V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje
s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.

2.

Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.
Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam.

Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.
V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.
V čudežu oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.

Vedno sem to kar sem
in vedo sem tam,
kjer se pogrešam.
V ne- lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi
kot napuh.

3.

Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina
in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.

4.

Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogle pisati!
Zdelo se je dvojiško delo
Nagovor mrliču.
Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam
iz zemlje,
le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati
in da je Jim Morrison mrtev.

5.

Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec.

To je konec, moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane.
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane.

Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka

sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.
Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.

Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!

6.

Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor zre vame
prihaja kakor da se išče.
Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene…doma.

Vedno sem to,
kar mislijo da sem.
Priznam, Kocbek.
In še zmeraj
se mi žvižga
živo za vse,
ko igrajo Pink Floydi.

7.

Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam?

Razveseli se kretenj
in diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.

Kaj hočeš?
Sleherna stvar
išče podobo v drugem.
V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen,
v upanju znova.

Priznam, jaz.
In kdo za vraga je Kocbek!

12.

SANJE O KORUZI

1.

Nikoli nisem rekel,
da sem nekoč cvikal karte.
Bilo bi preosebno.
Niti tega, da sem bil lačen
in kradel jabolka z vagonov.
Bilo bi žaljivo
in pesem bi dobila socialno noto.
Velikokrat pa sem zinil :
mater vam človeško,
kako vas imam rad !
In so me nagnali iz gostilne,
me pretepli v cerkvi,
ker ne verjamem
tistim, ki padajo na kolena,
s sovo na glavi
in v časovnih presledkih,
z udarci norega malikovanja
pretakajo skozme zaničevanje.
Nikoli nisem rekel,
da sem nekoč sanjal
z odprtimi očmi
in verjel v razsodnost
s ščepcem prilagodljivosti,
ko sem stal v jarku
prislonjen na lopato
in gledal pod krila dekletom.

Pogostokrat pa sem siknil :
Majakovski, sonce je prerezan vrat,
ker se spotikamo ob življenje
in nikjer ne odvržemo sidra!
Nikoli nisem rekel, da se imam rad,
ko kolovratim po solzavi nevzdržnosti
notranje govorice
in da sem nekoč
luknjal karte brezpotniku.

2.

Mati žalost, sleci lajdra cunje!
Ker sem spoznal pomen avtosugestije
in pišem malo blažje
se leteči pujsi kremžijo v oblakih:
halo, plešasti kužek!
Bi zatulil v luno ?
Malo blažje, če je sploh mogoče,
ko sanjaš o koruzi z zadahom poželenja!
Mati žalost, dam ti fotokopijo
zadnjega vzdiha mladosti,
ko je sklonila glavo
poslednjič v vrečko z lepilom.
Original sem shranil,
da ji bom pisal dolga pisma
z pohujšljivo vsebino.

3.

Dober dan svet in jaz.
Podobnost je zgolj naključje.
Nasprotje v duhu in črki.
Ženska za mojih hrbtom
zbegano caplja v materinstvo,
cepi imena
in bo na koncu ostala sama,
ker rane telesa ranijo rane srca.

Moški za mojim hrbtom
stopa na tujo zemljo,
skozi trojanske bojne vrste
preskakuje ograje zlagane igre
zabit v krsti junaštva.

Otrok za mojih hrbtom
brije norce,
strelja kozle
in prevrača kozolce.
Topovska hrana
za generale prihodnosti.
Dober dan svet in jaz
in Sizif, ko vlagaš
napor proti strmini.

4.

Moja moralna obveza
je biti nemoralen.
Moja intelektualna friteza
pokvarjen.
V duhu časa nadrealističen,
v človeškem odnosu

ekstremno fašističen.
Lice krasijo Dalijevi brki,
klišejski stavki,
besede na pamet,
smeh na biciklu, bla, bla...
Še kdo, še kje, še kaj ?
Božji udarjenci!

5.

Zapoznela reformacija
samozavestnega subjekta
oži misli v izlive.
Črkožer maha z lepljivimi štrclji.
Obraz vsakdana drvi po svinčenih ceveh.
Izvenevam v norost, udarjam ob zid.
Moja moralna obveza
je biti amoralen.

6.

Blazni ukazi
v mrtvi maternici
vlečejo zadrgo
in ščijo na svet.
Krvave dlesni
smrdijo iz ust
in iz njih
zapoznela menstruacija
med kosmatimi nogami besed
s podganjo spermo
plodi svet.
Razparan trebuh
matere zemlje
so na povelje zašili
s črno nitjo
na operacijski mizi obljub.
Ne hodim po njej
iz lastne krivde.
Vse se tako le dozdeva
in njena kri se mi gabi.

13.

ASFALTNE PESMI

1.

Z recepturo dneva ponošeni čevlji,
luknja v glavi postaja vse večja.
Pikometer znoja za vsakim ovinkom,
levi ali desni izbiraj po želji.

Povleči vrvico v neskončnost,
sanjati o dimu, ki se vali
iz izpušne cevi stare kripe,
z grebljico čohati večerno zarjo
in iti domov.

Vedno ponavljajoča se sekvenca,
iz kadra v kader,
nikoli do kraja zakrpanih jamic in jam,
kot če bi pleskal most v San Franciscu.

2.

Eruptivno zamaknjen
v osmino povlečen,
pod kotomerom nabit,
žejen kot dozator,
v izpraznjeni deponiji želja,
se v bobnu vrteč
mimogrede vprašam
kakšna so moja zrna.

Transportni trak
se je ovil z molkom.
Škripanje koles,
tehtnica ki se ziblje,
sita ki me delijo
vrženega v predsilos
kot odvečni odpad.

Tehtani listek je
ostal neizpisan.
F2-Briši

3.

Čas povalja kar štrli
in premaže z emulzijo,
cesto dolgo tisoč milj
zveriženih v pločevino.

Ko bom pometal za teboj
in te dajal v krsto,
se bom zdel kot kakšen znak
slepim za obvezno čtivo,
ti pa plesal boš takrat
z deklico Matildo.


5.

Ritoznojni krivonogi
na čelo počesani
žuljavih rok asfalterji
po smoli dišeči
zlepljeni
z nebom
in s trto
valjalo cesto.

Lopate so križi pokore
obseg lobanje mezda
smrdljive dlesni
pokojnina
majhna
za liter
razredčenega
zamaška.

Na sončni strani barake
latrina življenja
zvaljane sanje
in otroci
podobni očetom.

Kje sta srp in kladivo,
njegova slika na zidu
šola v Kumrovcu
in tovariši
ki so postali
gospodje?


14.

ZGODOVINA

Sedmi

zblazni zmeraj na koncu pravljice
in pade pod streli strupenih puščic.
Pred smrtjo glasno prdne, dvigne levo obrv,
ter pogleda oprodo.
Vranca in nevesto prodajo na dražbi,
grad spremenijo v zapor.
Čez tristo let postavijo
spomenik neznanemu pesniku.
Kronisti in kurbe pišejo enake spomine,
mladino uče, da je pesnik sedemkrat prdnil.
Takrat so zastave na pol droga.

Zgodovina gre naprej!


Šesti

hudiča spozna še pred rojstvom.
Kača je pičila srce,
da se je preklalo na dvoje
in odvalilo od kamna.
Po prvi piramidi naredi bordel
in nabije na kol vse svoje
prijatelje in sovražnike.
Mater in očeta da živa zakopati,
nato pa spi z obema sestrama.
Potomci sprejmejo judovski
nauk in zažgejo Rim.
Zgodovina trdi
da je imel Hitler brata trojčka.
O tem priča poezija
rimača Nerona in Kaligulin konj.

Zgodovina ne laže!

Peti

izumi kolo in se opeče na ognju.
V temnem srednjem veku
ga privežejo na sramotilni steber
in mu odrežejo nos,
ker trdi da obstaja sedma dimenzija.
Prisega na zvezde, malikuje teleskop
in vohuni v spalnici kraljice Elizabete.
Njegova sedemsto dvanajsta inkarnacija
v podobi milijon gigaherčnega procesorja
pomeni zasuk v človeški zavesti.
Svet postane zgolj navidezna resničnost,
ki posnema dvajseto stoletje.

Zgodovina se ponovi!

Četrti

nima imena,
zato zgodovina molči.
Omenja ga le Nostradamus.

Tretji

odkrije pomen besed in prične molčati.
Sodobniki ga častijo kot vodno božanstvo.
Njegov nauk: molk je zlato,
postane na sto prvem koncilu
združene katoliškoislamskobudistične cerkve
edini aksiom absolutne resnice.
Podivjane horde ekstremnih menihov
in molčeča množica uniči vso pisano besedo.
Prepovedano je uporabljati
vse samoglasnike in soglasnike.
Med ljudmi je dovoljena komunikacija,
le s palcem na desni nogi.

Zgodovina je brez besed!

Drugi


Klonira opico potem ko je opica že klonirala človeka.
Svete krave ustanovijo društvo za zaščito
svobode govora ,ki preraste v vsesplošno gibanje.
Pod pritiski javnosti in revolucionarnega vretja
je znova dovoljeno uporabljati črki M in U,
vendar v strogo zapovedanem vrstnem redu.
(Še pred tem nosilci verske in prosvetne oblasti,
krvavo obračunajo s snovalci bogokletne ideje).
Drugi pobegne v preostanek deževnega gozda,
kjer živi in umrje kot zagrenjen oporečnik.
Po smrti ga rehabilitirajo in proglasijo za svetnika.

Zgodovina je polna velikih besed!

Prvi

ve da je sedmi nekoč prdnil.
kolikokrat,o tem ne dvomi nihče,
ker si ne drzne zamenjati črki.

Zgodovina potvarja.

15.

GIZDALINSKA OČARLJIVOST

S kriki pesem to pričnem električne kitare,
v temnici gospodar in suženj omame
in če te premami zvok verig in bolečine,
vedi,da pošiljam pesem v tri krasne konkubine.

I.

Bla, bla, bla in ha, ha, ha!
Ho, ho, ho in hi, hi, hi!
Jaz sem jaz, ti nisi ti!
Ratata, batata, mama!

II.

Tukaj sem, pod rimsko dva.
Hojlarija, vsakdo zna
smrdet po vazelinu
kot solza v črnilu.

III.

Tu si ti, pod rimsko tri.
Rompompom kladivo.
Otrok groba, prhka tvar
inkarnirana v praznino.

IV.

Ta pesem mi nikoli ne bo všeč.
Ta pesem je odvšečna.
Ta pesem je psihedelično govno.
Ta pesem je sadomazohistični trip.

V.

In ti zajec, ki padaš?
In ti zajklja, ki se plodiš z zanamci?
In ti golob na strehi
in ti vrabec v roki?

In ti in ti in ti, in ta in tisti?
In ti Platon,
ko se iščem v reki pozabe
med dolgimi rifi demonične harfe,
Orfeju v brk in sebi v brado?

VI.

Ta pesem vam nikoli ne bo všeč.
V svoji gizdalinski očarljivosti
je dovršeno mlatenje prazne slame
in iskanje niča v praslutnji nečesa.

16.

OGLAS

PO UGODNI CENI
PRODAM
SVOJO CENENOST
NAJBOLJŠEMU
PONUDNIKU
IN SVETO KRAVO
MOLZNICO
GREŠNEMU KOZLU
PODARIM
V ZNAK
DOBRE VOLJE
IZ ČISTE
ZLONAMERNOSTI
V SVOJI
DOBROHOTNOSTI
CENA PO DOGOVORU
LAHKO TUDI JETRA
ALI LEDVICA
PRIPIS
ČLOVEKOLJUB

17.

ČRNO POD PALCEM

Da prideš škrbast
na koncert spominov
znova pisat
v šolski zvezek poezijo,
da ploskaš virtuozu,
ki zlomi lok
in tresne violino
ob nemi zid
načičkan z grafiti,
da prideš in ne zmoreš
več oditi -
z vsakim bisom
globlje v lastni biti,
da prideš le zato,
da vprašaš,
če je vredno govoriti
o suhi roki
kot o praštevilu
zalučan v jezik
križanemu sinu,
da prideš in zajočeš
v čudežno spočetje,
ti, celična struktura,
krepitev smisla,
dvom v vnebovzetje?

In prideš zmeraj,
ker si verižna čipka -
mrhovinar črk,
ki se z besedo prička!

18.

POŽIRALKE OTROK

Prihajajo
v rumenih minutah
na sončno stran
senčnih misli
razkuštrano počesane
požiralke otrok,
cirkusantke dneva,
lačne pravljic
in polne zavisti.
Brez videnja,
brez občutka za veter,
jadrajo v monotoniji
belega platna.
V enoličnost motnih slik,
kot zbledeli spomini.
Že tisočletja v naše zmote,
kakor sključene starke,
bajat v peskovnik.

19.

TISTA Z VIŠAVJA

Naj kar vzame,
slike ne odreže.
Dobro vem,
kako minevajo dnevi
v objemu noči,
na navidezni polovici,
v odsevu šipe
v smeri urinega kazalca
in pasjega laježa,
ko zakličem labodu
tam v ribniku:
tvoja vesla so stara
in kljun ti čeljusti pločnik!
Naj kar vzame,
hišam njihove vegaste strehe,
soncu rumeno oko,
zapuščenemu parku klopi,
ki božajo lica ljubimcem.
Naj kar vzame,
tista z višavja,
naju ne odreže.

20.

SKICA

Skrajšujem korak.
Na tišino src
lega zavesa ustnic.
Blodnje med odmevi
v mestu labirintov.
Biti daleč
in hkrati blizu.
V drobcih
izgubljenega dneva,
prši v snopih
usahli vodnjak.
V izsekan trenutek
strupenih puščic,
bele klopi in beseda
pričakovanje,
kakor kletev.
Skrajšujem korak,
dan za dnem.
Je tebe in mene
v prepadu
popačenih slik?

21.

MIDAS

Sadim ušesa
pod orlovo senco.
Naj slišijo,
kaj toči Ganimed.

Ni vse zlato
kar se sveti,
niti ambrozija med.

22.

CIRKUS

Pod dolgimi nosovi,
brkate laži
in kosmate šale
o ženski s trajno,
ki je zažgala cirkus.

Gole mažoretke
prežagane na dvoje,
zajec v klobuku
in tisti s korenčkom.

Palica tepe
nesramnega klovna.
Na trapezu že videno.
Opica ploska
psihedelično.

23.

REKA

Misli sem si,
zdaj je čas,
ko moram iti
z jutrom v novi dan.
V to mrtvo reko,
ki odteka kdo ve kam.

In videl sem se na obali
in pred obalo star pomol,
pred pomolom smrt človeštva
in na pol privezan čoln.

Še dobro,
da ne znam veslati.

24.

ZRCALI PO SVOJE

Razbijem ogledalo
in skočim v preteklost.
Dolg skok,
skok večnosti.

Če narediš
iz teh črepinj mozaik
sem nekaj zamolčal.

25.

SHRANI KOT

steklenice za menjavo v diskontu,
lopato za opiranje na vrtu,
žicanje pred pošto,
nakup na bolšjem trgu,
nošenje uhana,
gomazenje po levici,
seks z lutko,
črno mašo,
brskanje po košu
in ponavljanje besed.

Shrani kot
odpiranje zamaška,
plavanje v konzervi,
nošenje kravate,
ploskanje z ušesi,
retuširanje sence
in hojo po obrazu.

Shrani kot
sočutje pred zlorabo,
obleka karitasa,
pograd poln stenic,
zidak v arestu,
bela jetra
in včerajšnji časopis.

26.

GRLO

Globoko, široko, pojoče grlo.
Mu!
Čredi
s črednim nagonom.
Skoraj haiku.
V vrsti pred vrsto.
V krsti pred krsto.
Na kavlju,
v izložbi,
brez čika v žepu,
brez ficka,
brez duše.
Z dolgimi prsti
in vrečko,
za liter,
na klopi v parku.
Globoko, široko, pojoče grlo.

27.

OGLEDALO

Živel sem v letu črne mačke
in bilo mi je dobro.
Potem je padla noč
in devet repov se je zdelo
kot devet križev na plečih.

Osem je blagoslovil hudič,
deveti me je silil živeti.

V ogledalu obraz starca,
ki krmi golobe.
Na jesen porumenelo listje nad njim
in park skozi alejo spominov,
ki se koplje v svetlobi
popoldanskega sonca.

Čas bo upihnil svečo
in prah bo obrisan.

Osem je blagoslovil hudič,
deveta ni zmogla živeti.

28.

ZRCALNA SLIKA

Takšen kot ti
z moko v sebi
kruh mesi.

Iz testa besed,
slastne hlebce
in žveči pesmi -
pekoči tobak,
da bo jesen
rumeno cvetela.

V krušni peči
ožgana skorja,
pekov sin zeha.

Oblaki so bele ovčice,
ovčice plahe ptice,
ptice zale device…

Podobe nekoga,
podobe podob,
zavita v dim.

29.

KAR OSTAJA

Tisto mi ostaja,
kar se ne ponavlja
in govori:
Ljubi svojega bližnjega.
Ljubi svojega daljnega.
Predvsem pa ljubi samega sebe,
da boš lahko ljubil svetlobo,
ki nas obdaja,
da boš lahko slišal
bitje srca v sami "biti"
Da boš to,
kar nam je dano biti.
Človek.
A tisto,
kar mi resnično ostaja
in se zmeraj ponavlja so
lačne oči črnih bratov,
nasedli kiti
na sipinah sanj
in obzorja,
ki ne poznajo
novega jutra
v obupnem klicu morja:
Nazaj!
Tisto kar mi ostaja
skozi cvetje,
je ikebana pomladi
in nekdo,
ki še sliši
vzvalovane trenutke,
med plimo in oseko
čarobnih besed,
ki šumijo v školjkah,
da se sliši na ljubezen.

30.

ZGODBA MOJEGA DREVESA

Tiste veje so vedele,
kako božati lica in zalučati sence
v skrite kotičke.
Tista pomlad je znala ljubiti,
kakor vse druge
in oproščati brez velikih besed,
brez zlobnega nasmeha
in zloveščih pogledov.
Tista nežnost, zavita modri žamet,
kot darilu času, ki gre naprej.
Tistega debla niso stesali spomini
v osmojen drevak,
niti v vesla na črni galeji.
V tistih krošnjah ne veje korak
igrivega škorca s topotom uvele jeseni.
Tisto listje ni padlo zaman,
ko gnijejo korenine
in reže s skalpelom v dlan
krepostna gospa z imenom
vse mine.

31.

GRDI STAVKI

Obvisel sem
med slabo besedo
in dobrimi nameni,
med širino obzorja
in tesnobo srca.
Izvisel, obvisel.

Kot misel brezmadežna
v očeh pohotnih,
kot meč pravični
v rokah ošabnih,
kot molitev
na ustnicah krotkih,

Obvisel na prsih
žejen poljubov,
ker prihaja ljubezen
za grdimi stavki
z jokom otroškim.

32.

S PRIPISOM

Tam še spim
v lebdenju dneva
ves skesan poljub strasti,
ki sameva do večera
potem pa vešče v dlan lovi.

Tam ležim
v mehki travi
pokošeni za nazaj –
roka kosca ne ustavi,
v luno seka svoj vprašaj:

Mar je vredno?
Se izplača?
Tu pa tam,
nemara čez,
ko objem
nemir prinaša
bližati daljave zvezd?

Mar ni isto,
če negibno
zreš v vase
in strmiš
v luči,
ki jih ugaša
moč pozabe,
vetra piš.

Tam bedim vse do izbrisa.
Dober dan in lahko noč.
Vmes pa dolga prazna pisma,
s pripisom: kot nekoč…

34.

ČAROVNICA

Tam čaka prislonjena na monolit,
ter pripoveduje zgodbe iz sveta senc.
Vsakomur razkaže kadeče se kotle,
metlo - darilo hudiča
in kletko polno urokov.

V deželi ugank brije severni veter,
grom trga besede,
in nekaj divjega lomasti v črnih očeh.
V toku časa, pod zvezdnim svodom
zakoračim v ognjen obroč
in zavpijem :
Kdo je tu gospodar?
Ne igraj se z bičem!

35.

DRUGAČNOST

Pokliči me v drugačnost
kjer ni sesedanja
in tektonskih premikov
na strateški točki
moje glave.

Ne obsedenosti
in joka izžvižganih,
ko slečem kožo,
ker je postala
pretesna za sanje,
niti vrvi
spletene v spanec.

Le režanje
in oči samopašne
brez vek,
v piki na stropu
zabrisani.

36.

IGRAČKA

Mostovi gorijo,
poker srca,
razgalim,
pikovo damo.
Kaže črne prsi.
Je karta,
je kača,
je vrana,
ki kljuva
iz oči poželenje.

Ne bedra,
ne lice,
ne ženska.

Nekaj vmes,
med ne in še.

Igračka
za ljubimce
v samici.

37.

JUTRO

Močneje, da bo bolelo.
Z žlico po prstih,
s smehom po glavi.
Navaden dan.
Enoličen.
Gostilne odpirajo vrata,
iz pekarne diši kruh.

To noč sem ukradel mladcem.
Na postaji, kadim.
Kava in konjak
in trezna misel,
da sem resnično pijan.

38.

SRCE

Ukradeno srce
je ležalo na tleh
kot prazna listnica,
izropano čustev
in ljudje
so hodili po njem
kot hodijo bogovi
po ljudeh.

Četudi izropano
ni bilo prazno,
ker se je
v njem počasi
nabiral prah.

Prah neznanca
zaklenjenega vase.

39.

NIANSE

Velike besede se zapišejo z malimi črkami.
Med šumnike in sičnike
z zvijačo jezika.

Veliki zvonovi bijejo v malih cerkvah,
da preslišijo mašo
in molitev faranov.

Veliki ljudje odhajajo s pompom
zlatoustih fanfar
in zagrobnim molkom.

40.

ZVERIŽENO

Za hip si
drobec misli
objokane.

Hlinjena
patetična
poetika
ki šteje korake
pijanega valčka.

Na trampolinu skakajoč.
Zveriženo, zveriženo…

Z glavo odgriznjeno,
ženin nas torti poročni.

Za hip črni svat.
Zamišljeno, odmišljeno.

In v hipu bedak.

41.

PLESEN

Za kamen več
nagrobni.
V resnici si sam.
Vklesano ime,
stara trta.
Leta se množijo
kot psice
na krilih ptic.
Plesen,
plesen,
plesen,
mrcvari vse stihe.
Iščeš srečo,
dremava medvedka?
O tebi bi pisal,
ker se več ne poznam.
O tebi
in kako sva se nekoč
strastno ljubila,
v mestu - nikjer -
kakor kdorkoli
z dotiki za
enkratno uporabo.

42.

SPOMINI NA M

Bilo je nekoč…
Sto svečk - ugasnjenih
sto številk - spremenjenih.

Nesrečno srečen,
žalostno vesel
in divji v srcu.

Bilo je nekoč…
Tisoč laži – oproščeno,
tisoč besed - pozabljeno.

Glasno molčeč
neprevidno previden,
kakor otrok v pesku.

Bilo je nekoč…
Ustaviti svet
ustaviti čas
neoproščeno!

43.

VABILO

Jej iz rok pohote.
Sem angel grdih besed.
Mojster ki uči Margerito.
Napičen mačkon v februarski noči.

Pij iz vodnjaka naslade.
Sem vitez okrogle postelje,
japonska kroglica v nasmehu gejše,
lajdra, ki ne napiše spominov.

Pleši na parterju strasti.
Sem struna, ki poči kot bič,
če še kdaj srečam gospo,
ki ni zmogla ljubiti.

44.


KOMU?

Tebi, ki ne bereš pesmi.
Njemu ki bere,
pa ne razume.
Njej ki razume,
pa ni kaj razumeti.

Tistim,
ki spijo na snegu.
Onim,
ki so pozabili lastno ime.
Njim,
ki čakajo na preroka.
Zelenim,
če živijo na Marsu.
Lačnim,
da bodo žejni,
žejnim,
da bodo lačni.

Vsem,
tudi meni,
zataknem za uho
velik vprašaj.

Le piko
mi dajte nazaj!

45.


BLAZNE BESEDE

Vame leze jedka snov.
Sluzasta rima pričakovanja.
Odklenjena, zaklenjena,
za lase privlečena
resnica o oblaku,
s trobento na pol droga,
vrli angel poezija,
in siplje črni dež
v razburkano dobrikanje
zveste psice pesmi,
da vene cvet
rože neimenovane.
Na polju vseh polj,
odstreljeni udi ljubezni.
V jarkih strasti
jedka snov smrtnih
leze kot blazne besede.

Neizdane zbirke


NEŽNOSTI NEŽNE (2004)

1.

Stokrat že naslov napišem,
rad dal pesmi bi ime.
Kar odhaja zdi se bliže,
bolj ko daleč je srce.

Pridi čez dotik samote,
ne da bi prižgala luč,
v moji temi sled svetlobe
izgublja izgubljeni ključ.

Vsako noč kraljice dvoma
le za hip odprejo dver,
v verzu, ki mu pravim mora
in se rimal bo na zver.

Pridi mojster črnokljuni,
zobajoč uveli sad -
iz zdaj jasno: proti luni,
zobat češnje in pomlad.

Hlinijo ljubezen nežno
razcvetele za nazaj,
v lepoti, ki le bežno
je poznala njih sijaj.


TRUBADUR

2.

Med pozabo in pozavno,
plahi liki iz davnin,
mimo hodijo zravnano
na svoj žalosten način.

Da si drznem gospodična,
kot oproda urnih nog,
kadar želja ni sebična
z lutnjo krajšati jim pot,

krivo je srce ponižno,
Kupid, puščica in lok,
dnevi, ki teko brezbrižno
in ostajam praznih rok.

Mogoče noč jih tihotapi
v sanje da izginja svet,
ko sanjarim med oblaki
belimi, kot je vaš cvet.

3.

VITEZ

Vitez sem
le po potrebi
in občasno trubadur,
ki pod balkoni
pesmi gruli,
v železni srajci
brez gravur.

Vitez sem,
ko to nanese.
Vzamem robec
in v priklon.
Vem, kako se
damam streže
in svet varujem
pred zlom.

A ko sedim
ob svoji mizi,
povečini strt in sam,
bi zašli
okorni prsti
njej pod popek
in še kam.

Vitez sem
le ko se splača,
velikokrat pa barabin
in če znance
kdo povpraša,
včasih tudi
pasji sin.

4.

LIRIKUM

Tihe so brajde,
ne čebljajo več škorci,
pozabane misli,
zobljejo norci.

Koga naj iščem,
pred kom se da skriti,
tečeš, ne moreš,
sam sebi uiti?

In vest te sprašuje
in pamet se lepi -
med belim in črnim,
so radarji slepi.

Bo dan za zanamce,
je jutro za včeraj,
enkrat za vedno
in vedno za zmeraj?

Kaj naj še išče
v dotiku bližine,
glas, ki presliši
trenutke tišine?

Popravlja krivico
desetemu bratu,
v utrujeni roki
ponujeni času,

na dlani spomina,
v črtah spoznanja,
in mladega vina,
ki sode le sanja.

Zajočejo trsi
pred prvimi rezi,
v črkah življenja
smo le črkorezi.

5.

POHITITE

Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je nasmeh
in objem besede srečen,
ki dá in ti vzame dih.
Pohitite, hitro mine,
ta dotik, ki barva stih -
srca v ime dvojine
med poljubi lačnih ptic.
Pohitite v svoje sanje.
Moraš dati, da dobiš -
pozitiva v negativi,
radost, da lahko živiš.
Prehitite zamujeno,
prehitite nikdar dano.
Misel pravi ne zlagana:
lepota ne umira sama.
Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je že šteto,
brez delitve in množenja
tam na črti hrepenenja.

6.

V PESMI

Koga bomo v pesmi nesli,
kot mrliča v krsti
tja v rušo leč,
rime so uveli venci,
poet ostanek
belih sveč ?

Komu brali epitafe,
posvetili kak sonet,
ko zamakajo
že vase
solze
in nas
briše svet ?

Koga bomo,koga nesli,
kakor krila poneso
glas trobente
nad oblake,
padlim angelom
v slovo ?

Koga bomo mrki nesli,
ne da segli bi v roko
bledim sencam,
ki jih sluti
in zapiše
kdaj pero ?

7.

BAROK

Kamenček te slike
je pridih baroka,
drobne pajkove nožice
pod okorno krinolino,
čembalo, ki z nežnim zvokom
s plesom zdravi bolečino
in je sobana z lestenci
in razbitim ogledalom,
z oboki proti nebu
in temnico skrito v gradu,
kjer ječarji čednih misli
vklepajo kraljične zale,
da jih ne bi zapeljale
grde žabe med poljubi.
A če princ osedla konja
in opaše ostro sabljo,
ter gre zmaju sekat glavo,
pa je kamenček te slike
prva kri na nabodalu.

8.

FAKIR

Skoraj bi padla
v naročje zavisti,
cunjasta pupa
in škrbast pajac,
s piskom piščali,
ki strupi trenutke,
svetu kazala
popačen obraz.

Žugajo misli,
kriči ogledalo,
s preklanim jezikom
sikajoče strasti,
ko slačiva kožo
s kretnjo zaspano,
ujeta v zanke
čutnih laži.

A roka ne seže
v pleteno košaro.
Že splezal po vrvi
je gubast fakir,
tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti ki črta
jo kačji pastir.

9.

FARSA

Umijte že enkrat
mrliča v sebi,
z ruto na glavi
in nosom štrlečim.
Ob sveči goreči,
v pražnji obleki,
to lisasto kožo
z vonjem pozabe.
Zatisnite veke!

V zvezdah ne piše,
ko noč jih izriše,
kdo koga mazili
in kaj bo potem,
kar je na dlani
ostane na dlani,
skrito zavesti
in tuje očem.

Umijte že enkrat
mrliča v sebi
in vrzite truplo
lačnim ljudem!

10.

ISKANJE

Nocoj le drezaj
v zlatotiča,
ker izganjava hudiča,
črnega ,
ven iz objema,
ki z dotiki
ne pojema,
stokrat huje
ogenj neti,
da se te bojim
objeti.

Tam kjer strast
po tleh se plazi,
z jeleni v ekstazi,
išči z vohom
zveste psice
skrito gnezdo
prepelice,
ker mogoče
tik pred zdajci
izženeva grdobo
z jajci.

11.

KUHINJA

Kuhala mi boš brez oblek
slečena s pogledi,
ki jih sanja sladkosned
v skoraj prazni skledi.

Kuhala s kuhalnico,
ki zanosno meša,
z boki in začimbami,
da strast ne opeša.

Kuhala boš noč in dan
v kotlu sladostrastja,
z besedo, vse pojej,
končno sem odrasla.

Kuhala boš kuhala
in mogoče spekla
kakšno prav posebno jed,
da si bova rekla:

Kuhinja je sveta stvar
še posebno miza,
kadar dvigne te vladar
v prvi krik ugriza.

12.


BARON

Po principu hladno vroče,
nemogoče je mogoče,
s trdo roko star baron,
obeša vest na velik zvon:
vsem ki vas gostija mami,
ob pijači in jedači,
oznanjam hčerino ženitev
glasbo, smeh in utopitev
coprnice zlobne Reze,
grde spake, ki še leze.
Navsezgodaj usmrtitev,
zvečer poroka in molitev.
Vabljeni možje in dame,
gospodične njih spletične,
hlapci, dekle, bedna raja,
prav vse duše tega kraja.
Vam pa, ki ste v temnici
sto udarcev le biriči
preko pleč, ker sem prijazen,
naložijo za milo kazen.
Sto udarcev v čast neveste,
brezmadežne, ponižne zveste,
in še sto vsem za svarilo -
vsega ne zakrije krilo.

II.

EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Izginjajo v jantar namišljeni kipi,
roko iztegnem proti obrazu,
prasnov počiva na mizi kamniti -
rja in patina združena v času.

Rukajo solze v deblo tišine,
na stenah visijo granitni jeleni,
reže otožnost - plen bolečine,
v oble in ostre robove jeseni.

Naraščajo reke znotraj omame,
vsak svoje vesla ceni in hvali -
neusmiljena drža senc na pohodu,
v barki, ki tone proti pozabi.

A. Obrisi

1.

Izsanjani kraji ob vznožju branikov,
gibljiva črnina zatisnjenih vek,
iztegnjena roka med pikom in sikom,
ki seže boječe v zabrisano sled.

Panično misel s pogledom ošine
magično karto , ki izginja na mizi,
šilce prilijem nebeške modrine,
za mrkimi škisi temnijo obrisi .

Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi,
razklenjena noč ob svitu zadiha.
Zavozlane besede v mračni tesnobi,
odjeknejo nemo na ustnicah krika.

2.

Večno vprašanje, si ali nisi,
shojene blodnje po znanih poteh.
Zgodba o kamnu, travi in ptici,
s figo v žepu in blefi v očeh.

Enake posode natrpajo brezno -
kazalec , ki meri usodi v oko.
Vihteti nasajen razžarjeno žezlo,
ali pojoč žvrgoleti v uho ?

Razumeš naučen, napaka značaja.
Namigi so jasni, slika temni.
Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,
za njimi pa tečejo shirani psi.

3.

Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,
ob oknu temačnem pripeto na šipo,
v tišini oko sesedene čute,
misel klonira zamišljeno piko.

Črta je vonj pasjih dni brez zamika,
lajež odmeva in glasba iz bara,
kdo komu okvir, kdo komu je slika,
sprašuje podoba, ki več se ne stara.

Sled smo, stopinja na točki mrazišča,
ene in iste besede rjovenja.
Kdor išče ta najde prazna dvorišča,
nešteto odtisov - morda hrepenenja.

B. Skice prekinitve

4.

V nežnost pogubno naj krešejo iskre,
koraki, premori, prižgan žaromet -
razgaljene skice, begotne ceste,
bežanje, zalomi, upor ali beg ?

Kalni pogledi, brezmočno drvenje,
bučavost kolesja, zatiskanje vek -
večni ujetnik rjoveče samote,
spojitev v eno, nor ali slep?

Valovi tišine šuštijo zanosno.
Ledena notranjost ali odsev?
Iščem besede raztrgane v drobce,
v nežnost, v nežnost ugaša refren.

5.

Bežeč pred lučjo prisluhnem šansonu,
ki lomi, razdvaja uho in telo,
na stojnici sanj pa pesnik prodaja
izpraznjene mehe za suho zlato.

Nocoj ali jutri vsebina izpljune
enolično momljanje v napadih časti -
slovesno tolažbo izpete strune,
ki več ne poje,le še zveni.

Norim resnicam, kot zakrite vsebine,
času kalitve kot luknjast kalup,
umazani solzi kot tolažba dvojine
in goli samoti mogoče obup.

6.

Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno
brez drznosti žejne ki lomi zobe
in reže po kosih spone bedenja -
zgrešenemu času kljuje v oči.

V medli svetlobi, vek uročenih,
v igle, bodice zavita je strast.
Čar poželenja ni hrepenenje,
moramo zreti naravnost v obraz.

Prebijam Somrake skoz jaške vsakdana,
na golem papirju slečen še jaz,
ki ga razjeda norčavost smehljaja -
obrabljena čutnost napihnjenih fraz.

7.

Pretrgane niti nežnosti čiste
se spletajo v kite, samota duši.
Kaj mi ostaja, le kujave misli,
ko opazujem gnezdišča ljudi.

V prizmi kristalni pa črni demoni
v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,
betonskemu srcu je struna na liri
tujka in tujek, odvečni balast.

Pridite maske norčavih obrazov,
ko reka naraste in poči ekran.
S smehom in jokom molk se mesari
reže, razjeda lupine iz sanj !

8.

Druščina z vinom besede pretaka -
zategli tresljaji gromkih siren,
vendar ne čujejo vlaka ki čaka,
zazidan v prostor sprtim ljudem.

Gluhota src cimi stotera nasprotja
iz sodov pa sikajo gnile brvi,
nihče ni preplezal slike v zrcalu,
izplul v neznano in združil luči.

Grizli so tja vse do mehke sredice,
slepemu konju se gleda v srce,
če levo nastavi in desno ti lice,
noge mu spodviješ, ima še zobe.

9.
Vabi mamljiva te večnost trenutka,
mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,
leživa v travi - preproga občutka,
na vajetih ran in grenke sladkobe.

Nič ne ustavi molekul, atomov,
vsi čuti gorijo, korak je mehak,
v praznini drhtijo vlakna podkožja,
curek se steka, okus je grenak.

In senca izmika zrcalne blodnje
spet krešejo iskre pogubo očem,
v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,
ne sahne, ne gasne nikoli zatem.

C. Tangente

10.

Na ničevi točki vijugajo čuti,
usmrajenih vencev nikoli odveč,
kar je utrjeno z močnimi strupi
na dvoje preseka kozmični meč.

Kraspajo črvi v staranje kože,
z meglo obdani, da sonce trohni -
vljudnost lažniva na koncu hodnika,
bela svetloba, ki v črno žari.

In padamo vase, v blede privide,
v groznem prostoru rojevamo dan,
obrežje pa tuli polno spominov,
prišel si in pojdeš venomer sam.

11.

Premika se sila skoz misli otrple,
jezdec na konju zakriva obraz,
zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,
tovori besede, da je še čas.

Brezmočna sredina, curek norosti,
nikdar ne pozidam do konca gradu,
z zidaki kesanja, z besedo oprosti,
preveč je v meni oči in sramu.

Bežim v zavetje samotnega svita
skoraj razpadel vodikov atom -
učlovečena duša mrtvega lika,
ki dvomi, da je dvomila v dvom.

12.

Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.
Balinaj z verzi, razprši ostrino,
saj če bobni bo tudi grmelo,
iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.

Brez kalnih voda iz kipeče globine,
preproste besede z žarki miline,
na vrhu tangente iz praha vrtinca
lahkotno zapleše naj noga iz svinca,

ker sence smo niča, neumno trobilo,
brez konca in kraja boleče slepilo -
hladen cinizem navadnega norca,
ki poneumlja psoglavce sred dvorca.


14.

IZGOREVANJE

Točka zvestobe na črti sramu,
tvoja pretkanost v dobrem in zlu.
Vzameš dobroto ponujaš prezir -
Večna razdalja, ne vojna ne mir.

Kocka je padla v reko očitka,
ugasni besede izgubljena je bitka.
Naj izgorevajo v slapu molčanja,
najine zmote na poti iskanja

Svetega grala in kupe ljubezni,
z mečem v roki in srajci železni,
v križarski sreči romarske žrtve
seštejva trenutke živeče in mrtve,

brez bolečine in brez kesanja,
v otopelost na koncu spoznanja,
da lažje je biti v dvoje v samem,
četudi nikogar več ne objamem.

15.

RUBIKON

Sva kot dvojec brez krmarja
neutrudna v veslanju,
isti cilj drugačne misli
naju vodijo k spoznanju,
da je treba prestopiti črto,
ki ločuje spola preden
čoln preplavi voda
in potoneva v strast gola.
Seka premec po gladini,
cipa si in več kot dama,
ko s hitrimi veslaji
v ritmu s tvojimi vzdihljaji,
kakor morja valovanje
izmučena loviva sanje.

16.

MU-SLI MISLI

Vsak dan znova preseneti te življenje in še kdo.
Poželenje, hrepenenje, radost, žalost in slovo.
Včasih hudomušnost všečna, ki posije iz oči
nekoga, ki še zmeraj sanja tudi kadar se dani.
Včasih to so le besede, kakor nežnost ali strast,
da umiješ mrko lice in zasiješ spet v obraz.

A mnogokrat zavist zelena se prikrade srečo krast,
ko ujet u lastne v zanke za vse kriviš ljudi in čas.
In spet si v odboru norcev glavni tajnik in oproda,
ki prevaža hitro pošto v mesto kjer te misel gloda,
o pomenu in nastanku bistva, biti in esence,

vse od zibelke do groba potencirane in potence.
Usmiljeni davitelj gnosa, razprodaja bolečine,
iz nič ustvarjene podobe, skoraj skrite v spomine!
Samo eno misel pravi, pa četudi mu-sli misel :
še smo tu, nekje v glavi, čakajoče na nesmisel.

Pogodbeni pripadnik dvoma, razuzdana kurtizana,
iz muhe narejeni sloni sredi nas in porcelana!
Samo ena zvezda sveti, sredi dneva, v gluhi noči.
Tista, ki utrne solzo kadar iskrica preskoči.

17.


DVA

Častitljiva, spoštovana, že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš in prav nič se ne zgodi.
Daj, odmrzni te kazalce, naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci, ki mesenost ji diši.
Duhomorno kratkočasje, že zatohli zrak hotenja,
ko odpiram, ko odpiraš, prašna okna poželenja.

Daj, popusti to zavoro, naj že spelje vlak s postaje,
proti tebi, proti meni, z vozom ki poljube daje.
In prepleta v govorico dveh teles na strmi poti,
s piski sreče v tunelu kjer prihajaš mi nasproti,

nezadržno, sunkovito, da vse poka in se maje,
s prvim krikom silovito, ki zašel je med vzdihljaje,
da se zdim kot osmi potnik z masko na obrazu,
ki izgublja že dobljeno v zmagi in porazu,
v bitki ki deli na dvoje strast in sladostrastje,

ter premika prostor, slike, skoraj v brezčasje.
Nenasitna potešenost, neprehoden zid kesanja,
ko odtavam, ko odtavaš, tja kjer molk besede sanja.
Daj, zalučaj ta trenutek v medlo bežnost in pozabo.
Mimo mene, mimo tebe, naj gre vse v naslado.

18.

UTRINKI DNEVA

Čas je da zavije svizec čokolado
in zamenja raja parlament in vlado
z lajdrami in tipi enake pietete,
ki žicajo v parku drobiž in cigarete.

Čuden ptič podela torzo spomeniku,
malo je v besedah,nekaj več v kriku.
S krščansko vzgojo in dvojno moralo
prepričujem škofa,lažem generalu,

da so moje puške hvalospev človeku,
v salvah poželenja ogledalo grehu.
Vsi ti pikri stihi stalnica mednožja -
kazen naj bo vzgojna in veliko strožja.

Podatki o vremenu. Morda pretežno jasno
in če ne bo vedrina je lahko oblačno.
Ob nedeljah k maši potem v trgovino.
Komaj dobro ležeš,že je teden mimo.

Pravica pa zmaguje tam nekje na Dobu,
v zgodbah o uspehu,z eno nogo v grobu.
Pravica pa zmaguje s ključarji in jetniki,
v zrcalu dneva med besedami in v sliki.

19.


USTA ČASA

Bile so misli varno skrite
v usta časa in napev,
ki po šepastih stopnicah
je nekoč glasno zvenel
in si blodil med odmevi
vpet v pajčevino sanj.

Bile sobane v večnost stkane,
nevidni prostor, ples teles,
kjer so stene šepetale,
tistim, ki odšli so čez
in si snubil mlade breze
med potrkavanjem v les.

Bilo oko je sredi čela
vklesano v granitni kip,
zazrto nekam v temo,
tja, kod segal je privid
in si padal v ogledalo
z mesečino ves oblit.

Bila je ura brez kazalcev,
kraj, kjer se ustavi čas,
kadar vetru poči struna,
ter odide kdo od nas.

In ti gneteš v dlani glino,
ki bila je njen obraz
in ti gneteš pesem silno,
ki jo bo pozabil čas.

20.


UKRADENI COHEN

Usoda kruta nepoštena,
ti Bog ne sega do kolena,
vipera je mati tvoja!
Besno vpijem sred bistroja,
vzrok,tatinska dlan kretena,
ki je sunil mi Cohena.

Adijo pesmi, vonj vinila,
gromki glas gospoda žida
odzvanja zdaj v ušesih spake,
ki je štela mi korake,
ko odšla malenkost moja
je že tretjič po Godota.

Zaman koketa, lutka s pulta
miga z boki prsi kaže,
- kaže prsi slabo maže -
lepše videl že na plaži
sem, ki čare jim ravznela
je sama misel na Cohena.

Na orla nos, roke kosmate,
ki brenkajo na strune zlate
v letu cvetja, in ljubezni
- eni srečni drugi trezni-
znova srd telo prežema,
ko pomislim na kretena.

A že pozna ura bije,
treba iti bo z birtije,
glas zarotnice pretkane
sredi čela me zadane,
češ pijan si, slabo šteješ
stokrat šteješ ne prešteješ.

V bistroju zlata pizza
tisto noč gospa tatica
divje, strastno, vsa v zanosu,
kljun zavija mojstru kosu.

Tako konča naj se poema,
o njej, ki vredna ni Cohena.

21.

NA VERANDI

Sem ter tja ob polni luni,
ko kot nalašč nočem spati
in mi po želodcu kruli,
v temi škripljejo copati,
grem sedet ven na verando.
Dobro založen z jedačo
v levi roki stiskam žemljo
v desni mastno svinjsko kračo.

In kot oče moj pred leti,
odet v toplo hišno haljo
vem vso noč sede bedeti,
zreti v nebeško daljo.
-Ah,ti dobri stari časi,
ko na mesec so hodili!-
kot v črnobeli skrinji
mi spomin v preteklost sili.

Vidim fantka na proslavi,
čepico ima na glavi.
V vetru rutica opleta,
za njim koraka strumno četa.
-To so mladi partizani!
To je Titova mladina!-
sredi množice vzneseno
ata poučuje sina.

Potem pripelje limuzina.
Vidim roko, ki odzdravlja.
No, le belo rokavico
in je kmalu konec slavja.
- E, moj oče, prvoborec!
Nisi bil edini norec!
Naj ti večno zvezda sveti,
križa nisi maral vzeti.

Dobra je ta svinjska krača!
Prav soljena in vojena.
Kost odvržem kar ta travo,
naj se z njo ubada tema.

22.


KLUČI SVETEGA PETRA

Ne spustijo me naprej.
Kdo ve, če bodo me nazaj,
kadar se nebo razpre
in povabijo me v raj.

- Zate sem izgubil ključ!
Kaj, če padel je v pekel? -
s težo piskajočih pljuč
mi bo sveti Peter del.

- Ah, kaj bi tam? Sem večkrat bil!
Prav dobro ga poznam:
- Med živimi hudič si bil!
Jaz ključa ti ne dam! -

Tako je rekel črn gospod,
ko skupaj sva kramljala.
Daj, poišči Peter ključ!
Naj kupim ti očala?

- Jaz ključa nimam! Ni prišel!
V stilu birokrata
zaprl je vrata in odšel :
- Naj tvoja duša čaka! -

In sredi vic, kot dober vic,
ta duša, klati, blodi.
- Ej, čuden si ti Peter stric!
Res čuden. Sram te bodi.

23.

SODNI DAN

Zemlja joče.
Veter tuli.
Vse smo bliže
sodni uri.
Zadnje jutro
se rojeva,
med oblaki
luknja zeva.
Tam, kjer sonce
mora biti,
smrt nevidne
plete niti.
Črne krste
v strogem redu
plavajo po
sivem nebu.
Vmes pa križi
kot kometi
ven iz luknje
jejo dreti.
Padajo na
ceste, mesta,
v dolgem loku
brez števila,
kakor ,da jih
vodi sila,
gromozanska,
nepojmljiva.
Zemlja cvre se
v groznem kotlu,
vsa obdana
z vročo paro.

Nič od nje
ne bo ostalo!

Tam na robu
mlečne ceste
Mars ostal je
brez neveste.

24.

KAR DA NOČ

Kar da nam noč, nam dan ne more vzeti.
Nesmiselno se z jutrom je daniti,
za bledo luč sveta nebo rotiti,
saj tudi tema često bolje sveti.

Nič lepšega kot v mraku sam sedeti,
iz mehkih trav srebrno roso piti
in z mesečino si obraz umiti
in dolgo, dolgo v svetlo noč bedeti.

Lepo se zvezdam prepustiš voditi
in že je moč z višine zemljo zreti.
Nihče ne more več te preslepiti,

da v temi luč od dneva slabše sveti.
In brez strahu spet upaš ponoviti:
kar da nam noč nam dan ne more vzeti.

25.


SONJET (Evropa globalna vas domača)

Evropa, kje je moja borna plača?
Kdo žulje naše sebi v prid obrača?
V tej igri sebi zdim se kot igrača,
ki sredi čela jo zadeva frača.

Ne vem kako diši več svinjska krača.
Okusil dolgo nisem slast kolača.
Očitke sit gospod gladko zavrača:
dobil boš mezdo, kaj ti bode plača!-

Mar stric pozabil res je na bradača
in misel več se mu ne zdi domača,
da dobro z dobrim se poplača,

da varuj konja in spoštuj orača,
ne primi nikdar za ročaj korbača!
O družba, kje je naša borna plača?

26.


SIZIF

Glej, spet dviguje proti hribu glavo!
Izmučen, star obraz, dremave veke.
Le da mu priti je to pot do reke,
da vsega rešen v njo skotali skalo.

Še Haronu zapel bi večno hvalo,
četudi grše videl ni pokveke.
Le da svoj čoln popelje do oseke
čim dlje od senc, na ljubljeno obalo.

In znoj lepljiv curlja na tla z obleke,
ko spet upre oči v ožgano travo.
Brezupno v srcu brani se pripeke,

roke prisloni, dlan ob vročo skalo.
in rine gmoto v hrib vse dolge veke,
tam vsaj za hip je zreti moč obalo.

IV.

27.

SAMOPODOBA

Ti ki si jaz
nepreklicno,
tečnež,
baraba,
skopuh.

Včasih pajac
srboriti,
modrec
ob šanku,
lenuh.

Misliš
v glavi
zapiti,
dober sem,
boljši,
kot kruh.

28.


PA

Pa sem mislil da bo šlo,
če stopim do birtije,
da se tale mračni mol
v nežni dur prelije.

Pa sem mislil, ko bi ne,
kako me k sebi vabi
točajka že uvelih lic
izlizanih v nasladi.

V neskončnost šank je vodenel,
ko drajsal sem s komolcem
in čas kazalce je odštel
v gostilni polni norcev.

29.


NARICALKA

Kaj ostalo bo za nami?
Kup kosti, morda otrok,
da prinese kakšno svečo
nam kot mi smo jim na grob.

Kaj na svetu smo iskali?
Kakšno seme, kakšen sad?
Če smo ga smo ga steptali.
Naj se prah povrne v prah.

30.


LAZAR

Devica spet rojeva sina,
s vzhoda blazni jezdec gre.
Star je križ, starejše vino
in vsak, ki zgodbo to prične.

Je bil rojen, ni bil rojen?
Mrtev je in ni živel?
Nekdo vpije v goščavi:
iz Gerase je ušel!

Zdaj klasje smukam v Soboto,
mož s suho sem roko.
Strmim, gledam in si mislim:
enkrat vstal je, več ne bo!

31.

KANJA

Velik prostor med pomeni,
ki se polnijo z objemi
in trenutki govorice
ožijo obraz resnice,
ker si stvar,
ki z blagim smehom
varuje oči pred grehom,
tik na robu razodetja,
le beseda brez zavetja.
Grenki sad in dar jesenski,
skrit globoko v duši ženski,
ki le draži, a ne neti,
zubljev, da bi smel goreti.
S hladnim licem vroče dame,
ko ošabnost jo prevzame,
kakor Kanja nad planoto,
v loku krožiš nad pohoto.

32.

DRUGA

Si ti tista ista
iz pene narejena
s soljo maziljena
boginja in žena
prodajalka megle
in vrtnic bodečih
ali zgolj druga
sladka poguba
sel maščevanja
na vrhu ustnic?

33.

LICE

Mrko lice
sreča naj obsije
in če žalost
spotoma zaide
v oči sanjave,
naj srce pošilja
jim signale
kot svetilnik
poln kresnic
ob pozni uri,
ki ljubimcem
kaže pot
do duri,
kjer počiva
dobra volja
pravljice
in striček
Kolja

V kraju
kjer je
vse mogoče
pa naj lice
bridko joče.

34.

ZUNAJ

Zunaj piha veter.
Se je kdo obesil
dve pedi nad zemljo
v senci kakšne breze,
pa se rahlo ziblje
z glavo proti nebu
prevetren in hladen?

Zunaj brije sever.
Z blaznim krikom vrane
zavija dan v črno,
da nič ne ostane.

Steklen pogled v daljavo
in listje, ki šepeče:
tu se ziblje tisti,
ki ni našel sreče.

35.

JEZUS

Jezus gre po cesti,
vsem je oproščeno.
Pesku v puščavi,
ljubimcem pod odejo.
Kačam, ker so lene,
ženskam, ker so hladne.
Krastam, ker srbijo -
obliž na stare rane.

Jezus gre po cesti.
Pravi, da le štopa
nazaj domov v nebesa,
da ne bo pomota,
ker ne najde dela,
ker povsod je kriza,
revežu poteče
ravno danes viza.

Jezus gre po cesti,
vsem je oproščeno.
Pesku v puščavi,
ljubimcem pod odejo.

36.

ČUTIM

Vse, se brati s polnim ničem
v zmotnosti iskanja.
Bajalica za preroke,
ki jih svet izsanja.

Vem, izpraska kri z razpela
z magijo vprašanja
in povrne senco sencam
v zibelko spoznanja.

Čutim, ko se v večnem dvomu
para dan na dvoje
in nekje tam v vesolju
čas v svetlobo orje.