ki se rad po gozdu klati.
Vse noči na luno laja,
hov, hov, hov in hov, hov, hov,
da se ježek ga je zbal.
Tudi srne so zbežale,
palčki pa se v štore skrili,
sedem dni že mladi pujski
niso svojih tac umili.
ki nikogar ne uboga,
pazi da te volk ne zgrabi
tam nekje gor na livadi.
Jokalo bo zlato sonce,
tožil zvezdam mesec stric,
o kužku, ki ni več ubogal
in poslušal pesmi ptic.
šklepečejo zobje
in želodček glasno tuli,
ker mu jesti ne puste.
in polni krožniki dobrot,
le da v zaprta usta
hrana težko najde pot.
Mama juho brez mesa!«
Venomer za čas kosila
tak fakinček godrnja.
ne ogromen ocean,
kakor gora list solate
in krompir ves svet neznan
Le slaščico, če se da,
tak fakinček tudi očku
kdaj pa kdaj zagodrnja.
mi pravijo škrat Direndaj.
Otrok vsak se me naleze
kot naleze se prehlada,
pa čeprav ga skrbna mama
nežno boža in pestuje
se prikradem v majhne glave
še predno čevelj se obuje.
»Kdo je stikal po omari,
zakaj odprti so predali,
kdo je v koš odvrgel šminko
si nadel rdečo krinko?«
Ta in mnoga še vprašanja,
ki otroku jih postavlja,
jezen oče ali mati
zrastejo na moji trati.
niti tuta, niti aja,
vse razmečem, ne pospravim,
vse razbijem ne popravim.
Toda ko je noč se uležem,
v klobuk zvedavo sežem.
da boš z nami grad gradil,
če umažeš si kožušček
ti ga dežek bo umil.
in dobro voljo, smeh v očeh,
in če zobke si umiješ
z nami spančkal boš objet.
Krtek pridi po lopato,
zemlja ti ne maže rok,
in ne rabiš rokavice,
da pobožaš smeh otrok.
da se otrok zunaj cmeri,
glas močan kot tri sirene
solze spremljajo iskrene.
samo koža razcefrana,
a junak naš glasno tuli
kakor volk kdaj proti luni.
in ta trava na planjavi,
krivi ptički gor na veji,
jezno tuhta v svoji glavi.
nežno dete k sebi stisne,
saj ve, da čas zdravi rane,
nobena krasta ne ostane.
vesela kar sem živ,
solze sreče toči,
rad v njej sem bil.
ki šla bo tja prek mej,
naj druge štorklja nosi,
moj popek biva v njej.
in tudi oče z njo,
v ta čas rojeni
spomine sanjamo.
pa ne vedo,
zakaj črički pojo
in zvezde sijo.
Kdo roso je zlil,
kdo stkal je nebo.
da to je zato,
ker včasih lepo
se mi v srcu stori
in sanje natrosim
med speče ljudi!
da to je zato,
ker včasih razjoče
se mi oko
v brezmejni lepoti
poletne noči.
Iz čiste radosti,
ker zemlja stoji.
pa ne vedo!
Kot v kamen brez duše
vsi vame zro.
da ravno zato!
tam kjer spijo pravljice.
Zajaham konja vrlega,
z malho dobre volje
in z njim divje poletim
nad koruzno polje.
Oblaki me pozdravljajo
in sonce toplo smeje,
jaz grem tja prek mavrice
kjer ljubezen šteje.
in zajček skače bel
na zeleni travi
bi metulja rad ujel.
Jaz grem tja prek mavrice
kjer potok žubori
in odnaša daleč vstran
težave in skrbi.
- ENAJSTA ŠOLA
- Dva in dva je štiri
- pamet govori,
- a v enajsti šoli
- važnejše so stvari.
- Kje sladke češnje
- prve zrastejo
- in kdaj z drevesa
- mlade vrane padejo.
- Komu pesek Runo
- še ni zmeril hlač
- in kam morda odšel je
- nekoč deseti brat.
- A zdaj v enajsto šolo
- zahaja redko kdo
- in vse dni pritiska
- prst na tablico.
- PRVA LJUBEZEN
- Ljubezen sploh ni zame,
- saj sem še premlad,
- toda rad bi rekel
- da imam jo rad.
- Pa jo pod mizo ščipljem
- in vlečem za lase
- in če jo kdo omeni
- res groza in gorje.
- Ona pa se smeje,
- kdaj gleda me grdo
- a včasih tiho pravi,
- da z mano je lepo.
nam spati ne pusti,
Saj vem da je še mlajši
in komaj govori.
se včasih mi zazdi
zato poljub je slajši,
ki liček ga dobi.
in pazim če se da,
da te neroda majna
v miru se igra.
ŠKRATEK ROMPOMPOM
Kje je hiša, kje gori?
V peči ogenj tiho tli,
jaz in škratek Direndaj
čakava da pride maj.
Zunaj veter čuden brije,
sonce malokdaj posije,
zdaj je čas za igrarije
plača tisti, ki se skrije.
Po hiši divje se loviva
pa naj žuga starka zima
čakava na sneg pred vrati
z njim lepo se je igrati.
Da bo mir in red pri hiši,
govorijo zdaj še miši,
in tudi ura, ki tiktaka
ven pošilja dva junaka.
mojih drobnih rok,
kot da v tej veliki hiši
ne slišim smeh otrok.
vsi rekli so mi Klara,
lepa, mlada, kot se šika,
zdaj prašnata in stara.
nihče jih ne ustavi,
a včasih pride babica
me poboža in pozdravi.
ki se je izgubila,
majhna, rdeča,
sva posteljo delila.
medvedek in kos črn,
pa še babica ki pravi,
da je padla v grm.
dobi poljubček, dva,
četudi padla je v koprive
po njo bom sama šla.
to mi ne diši,
zakaj pa ne drugače,
kdo pospravljaj bi?
in zmakne rokavico,
morda še tvojo dudo
ali nogavico.
tja v svojo luknjo
palčku škornje, kapico,
majico in suknjo.
ta dobi darilo,
za posladek sedem pravljic
in še dobro vilo.
POMLAD
Trije vrabci in sinička
to pa je zabava,
še na veji striček kos
v ritmu poplesava.
Dva metulja prhutata
in pastirček kačji
ziblje z boki
sem ter tja
na zabavi račji.
Štorklja žalostno stopica,
tam ob črni mlaki
žabe glasno kvakajo
za njenimi koraki.
Vaših ko v krošnjah veter
čisto nežno veje
slišiš govoriti listje
in palčka ki se smeje.
17.03.2020 K.T.
DIRKAČ NA SANEH
Zunaj plešejo
snežinke
sneg počasi naletava,
sneženi mož bi rad se kepal,
a močno boli ga glava.
Piham v premrzle roke,
da topla sapa jih ogreje
in primem brž za urne sanke,
nihče stopinj mi več ne šteje.
Hiter si kot so jeleni,
iz gozda slišim govoriti,
najhitrejši na tem svetu,
začebljajo v zboru ptiči.
K.T. 16.01.2021
SLADOLED
Vnukinja in vnukec
in dedek in babica
in pes črn kot oglje,
to ni pravljica
in nedeljski sprehod
po parku tiste dni,
ko na svet se gleda
z otroškimi očmi.
Je kepica premalo,
a dve sta že preveč
in če bo kaj ostalo
snedel pač bo pes.
JEŽEK IN DRUŽICA
V noči, ko je mesec mlad
in se v krošnjah greje,
se z vetrom, ki je dan umil
srebrni mrak prismeje.
Pod staro hruško,
poln strahu,
ježek se prikrade,
za njim stopica družica
in čakata da pade
sladki sadež, hruškica,
debela in rumena,
da jo v brlog odneseta
dokler ne sega sneg
že krepko čez kolena.
»Zares
so sladke, boljših ni!«
Škorec ju pozdravi
in nekaj mravelj pohiti
domov v mehki travi.
»Zares
so sladke, boljših ni!«
ponovi še ježek
in izbranki podari
svoj navihani nasmešek.
Potem
v gozd se vrneta,
plaha in previdna,
v daljavi samo sveča tli
in zdaj sta spet nevidna.
K.T. 10.04.2021.
PRAVLJICA
Sonce šlo je za goro
in gora za soncem,
ko sedeli smo pod njo
s čisto praznim loncem.
Pa smo vlekli slamico,
jaz in trije besi,
koga za večerjico
treba bo pojesti.
Prvi bil je Kazimir,
kujon s pasjo glavo,
in hudičev zvesti sin
je izbral ta pravo.
Drug je vlekel Kajtimir,
možak s kačjo brado,
spet mu dolgo palico
vrag da za nagrado.
Zdaj še tretji, Hotimir,
slamico izvleče.
Zareži se kup kosti
ves nadut od sreče.
Le poslednja slamica
meni je ostala,
še sreča, da se pravljica
je ta hip končala.
ČEŠNJE
Zunaj tuli spet sirena,
vode fant se brani,
umazana ima ušesa
in vse gleda po strani.
Pa noge, oh bog pomagaj,
kakor, da bi blato klačil,
okoli ust rdeč od češenj,
ki si jih v žep je tlačil.
Potrebna cela bo cisterna,
še morda brizgalna,
da se znova fant očedi,
voda pa bo kalna.
Tako godi se vsakokrat
in vsakomur, ki pojde,
na drevo kdaj češnje krast
domov ves grd se vrne.
Išče,
brska, poskakuje,
vrli krokar Mirko,
tam na polju izgubil je
svinčnik in radirko.
Kako
naj dolga pisma piše
zimi, ki ne pride,
vroče je v tem črnem perju,
a sonce ne zaide,
da
bi skril pred brati, tati,
svoj zaklad, ki sveti
kakor roj kresnic v mraku,
ki ne dajo se ujeti.
Slabe volje krokar Mirko
rahlo poskakuje,
kakor da zares je srečen,
a samo žaluje.
K.T.
(28.06.02021)
ZAJČEK ZASPANČEK
Počasi, previdno,
zajček zaspanček
po malem odpira oči,
žarek predramil je lička rdeča,
ga po nosu popraskal,
češ nas se zbudi.
Če stopiš do njega
in nežno pobožaš mu
kožuh bel kakor sneg,
mogoče pobegneš
na širne livade
sladko deteljo jest,
če stopiš do njega
lahno kot veter
morda poletiš
tja daleč v kraje
kjer čaka te sreča
kadar se zjutraj zbudiš.
DOMIŠLJIJA
V gradu po
vzglavnikom
živi čarobni svet,
ko dolgčas tvoje misli muči
in nimaš kaj početi,
daj se kakor konj krilati
v njegove sanje vpeti.
In glej letiš, letiš, letiš,
in je prava čarovnija,
mar sanjaš mar bediš
ne vpraša domišljija.
Z malho dobre volje
in ključem noči
jadraš, ko ni vetra
z zaprtimi očmi.
K.T. 04.09.2021
BAVBAV
Bavbav ni hov hov,
ki z repom miga;
revež plah
se v trdi temi skriva.
Včasih iz kleti
glasno prilomasti,
sam sebe se boji,
Bavbav je konjska figa.
A včasih, ko veter
skozi špranje piha
slišiš da je živ
in kako globoko diha.
K.T. 12.09.2021
KAZALČEK
Nisem
palček sem kazalček,
ki ti pot pokaže
in kdaj pa kdaj
morda zažuga,
če fantič se zlaže.
Naj
si pacek ali raček,
mama zmeraj gaga,
če odideš sam od doma
ti pokaže vraga.
A
kaj je palec brez kazalca,
le štopa nič ne žvižga,
kot vlak tja v temno noč,
ko srce se k srcu stiska.
MEDVEDEK
BENO
Nežno
ziblje se z boki,
prav počasi pleše
vrli naš medvedek Beno,
ko v roko ti seže.
Dobro
jutro, kdaj zabrunda,
a ste dobro spali,
pozno ura je odbila
vi pa bi ležali?
Zunaj
sonce sije zlato,
še travo slišiš rasti,
brž v copatke in na plano
namesto mulo pasti.
A
brž, ko dete se predrami
obmolkne falot rjavi
in se hitro kakor blisk
smrčat v brlog odpravi.
Tako
ne gre, zažuga roka,
enostavno ni pošteno,
potožit grem medvedki mami,
naj da ga čez koleno.
K.T.
10.11.2021 (PESMI VRTNEGA PALČKA)
RACMAN
EGON
Racman
Egon fant od fare,
kot vse račke so izbrale,
glasno gaga, se šopiri,
v vsakogar nadležno sili.
Malokdo
ga res obvlada,
v njega skače in napada,
na vasi prvi je, edini,
ki repenči se in slini.
A
ko pride mimo kuža,
brž na tleh nastane luža,
junak pred njim se varno skrije
tja sploh sonce ne posije.
Gleda vitez z mišje
luknje,
od strahu pa polne gate.
Res ni dobro se bahati
samo v krogu svoje jate.
DRSALIŠČE
Rdeči noski, rokavice,
včasih tudi šal
in premnogo let od tega
ko padal sem in stal.
Res pretrda je ta voda
v led pomrznjena,
če imaš dve levi nogi
vsaka bi po svoje šla.
Vaja dela mojstra
pravijo ljudje,
a kaj ko se ograje,
kot klop roke drže.
MUCA ZASPANKA
Dobro jutro pravi sonce,
lahko noč mesec na vrvi
dež umiva črne lonce
kdo pa vstal nocoj bo prvi?
Majhna muca nagajiva,
ki v košari mirno dremlje,
lepa kot najlepša slika
zvita v klopčič se dobrika ?
Kaj bi muca, ta zaspanka,
je potrebno brez prestanka
božati njen kožuh pisan,
kakor z barvico narisan.
POREDNEŽ
Kdo po gozdu se
potepa,
kakor miš neumna, slepa,
vse noči nam glasno tuli,
to ni volk je pes naš Uri?
Spet je našel skrito
luknjo,
si nadel popotno suknjo,
svet odkrivat šel neznani
zdaj nihče mu to ne brani.
Včasih koga čevelj
žuli,
preveč zatiskajo mu pas,
zato vsak vzame svobodo
tu in tam, za kratek čas.
PIKA
Ti, da ti, mar ne veš zakaj,
postavi piko, ne vprašaj?
Drobna pika pod vprašajem
kakor tista pod klicajem
glasno stoka, se spotika,
hoče biti samo pika.
Ne veleva, ne sprašuje
in nasploh ne pametuje.
Kdaj poglej na konec stavka,
konec zgodbe zamijavka.
Drobna, majhna, črna pika,
vse pove nam in naslika.
RAČKA
To ni šala mala,
daleč je obala,
voda čez kolena
toži mati njena.
Majhna račka plava
kot da gre za stavo,
sem ter tja potunka
v vodo svojo glavo.
Če bojiš se vode
in plavati ne veš,
vprašaj hrabro račko.
kako naj to počneš.
TRINAJST
Magično število,
srečna trinajstica,
kakor kdo verjame,
laž ali resnica?
Kdor še s prsti šteje
mu je res vseeno,
na petek trinajsti
prst ga opetnajsti.
Trinajst res ne moreš
deliti na dvoje.
Mar res se boljše ni
če se igra v troje?
GOSPA VESELJE
Dober dan gospa veselje
in pošlji žalostnim pozdrav,
tam kjer sreča k sreči pelje
naj se nihče ne pelje sam.
Dobro jutro sonce zlato,
danes je res en srečen dan,
tudi če bilo bi blato,
ponudi drugim svojo dlan.
Zgodaj brunda stari medo,
čebele v panju pravijo:
vsak pograbi naj za delo
kot mravlje ga zagrabijo.
KONEC
Konec ni konec.
Je zgolj začetek
nekega časa,
otroštva,
luči.
Je pesem brez konca,
je nedokončana zgodba
vselej, ko zvečer zapremo oči...
K.T. 12.01.2022 (Zaključna pesem
otroške zbirke, Pesmi vrtnega palčka)
Od 30.09.2021 do 12.01.2022 (PESMI VRTNEGA PALČKA - končano)
K.T.
