SAMO NAJBOUKŠE STVARI ... ZA MOJO DUJŠO PA VUJO...
OMAMA
Poln zamaškov in ogorkov
se ob šanku maje
bratec veter, dni prepitih
z deklico obilno,
ki s prtičkom čas pometa
vdano in servilno.
Briše stole, mize, leta,
briše pike in vprašaje,
vse besede zamolčane
in obraze znane.
V birtiji brez spomina
tema in tišina,
le točajka izza pulta
rahločutno kima.
PSIHODELIJA
Kako
daleč si ?
tudi
jaz sem bil tam
gospod
s sedmimi grehi
glasnik
vzdržnih čudežev
tudi
jaz
na
razpokani zemlji
psihodelije
z
očmi v zelenem
usločeno
telo
in
jezdec na pipi
kako
daleč si
gospa
vseh kreposti
glasnica
odrekanja?
tudi
jaz sem bil tam
v
letečem ogledalu
v
nečisti goloti
golšavih
starcev
na
brezbrežju utrujenosti
meso brez impulza
nekje
daleč sem bil
le
še nejasna oblika
UKRADENI COHEN
Usoda kruta nepoštena,
ti Bog ne sega do kolena,
vipera je mati tvoja!
Besno vpijem sred bistroja,
vzrok, tatinska dlan kretena,
ki je sunil mi Cohena.
Adijo pesmi, vonj vinila,
gromki glas gospoda žida
odzvanja zdaj v ušesih spake,
ki je štela mi korake,
ko odšla malenkost moja
je že tretjič po Godota.
Zaman
koketa, lutka s pulta
miga
z boki prsi kaže,
-
kaže prsi slabo maže -
lepše videl že na plaži
sem,
ki čare jim ravznela
je
sama misel na Cohena.
Na
orla nos, roke kosmate,
ki
brenkajo na strune zlate
v
letu cvetja, in ljubezni
-
eni srečni drugi trezni-
znova
srd telo prežema,
ko
pomislim na kretena.
A
že pozna ura bije,
treba
iti bo z birtije,
glas
zarotnice pretkane
sredi
čela me zadane,
češ
pijan si, slabo šteješ
stokrat
šteješ ne prešteješ.
V bistroju zlata pizza
tisto
noč gospa tatica
divje,
strastno, vsa v zanosu,
kljun
zavija mojstru kosu.
Tako
konča naj se poema,
o
njej, ki vredna ni Cohena.
