Nejsa vidla

NEJSVA VIDLA

Gledala sva kak fejst daleč

kamen v Müjro odletí

kak gé najni žitek kratek

kak fse hitro odbiži

gledala sva nej sva smela

gda so nama zéli mouč

fčêra dejte gnes diklina

gratala si skouzi nouč

človik v sebi štrka buje

gda se spoumni mladih lejt

te pa dale trüjden gléda

kak se je spremejno svejt

gledala sva  nejsva  vidla

či je kmica ali den
skuza sunca ne zabüjra
niti žalostnin  očen

ODVRZIMO SKRBI

ODVRZIMO SKRBI

Naj ne zmanjka nam veselja,
dobre volje, srečnih dni,
to življenje je prekratko,
vstran odvrzimo skrbi.

Naj v srcu sonce sije.
Tudi v deževnih dneh
preženimo črne misli,
solze žalosti v očeh.

Ref:

In če kaj ljubezen šteje
primi dekle pod roko
in odpelji v tiste kraje
kjer ljubimcem je toplo.

Naj ne zmanjka nam veselja
noč je mlada, čas beži,
to življenje je  res kratko
vstran odvrzimo skrbi.

In če kaj…

O NJEJ

 O NJEJ

Vso noč sem izganjal duhove.

Tiste s smehom v papirnati vrečki,
tiste s protezo v modrem lončku,
tiste z nočno posodo pod posteljo
in tiste, ki ti prižigajo svečo.

Režijo se z zbledelih slik,
posmehujejo iz prašnih knjig,
ter strašijo po podstrešju hiše
z odpadlo hišno številko
in predpražnikom,
 ki ga ne povoha niti pes
ali izgubljeno pismo.

Vso noč sem izganjal strahove.

V tesnobi pričakovanja
postajajo koraki vse krajši
in plamen zavekomaj ugaša.

V podobah iz preteklosti,
 v krikih sedanjosti,
v  izdihljajih prihodnosti,

 mineva vsa neminljivost.

 BOS

 

Spet bom hodil bos.
Ne čutim zemlje.
Ne čutim trave.
Ne čutim peska.
Ne listja pod nogami.
Niti spon,
ki vežejo preteklost
v teh steklenih škornjih.

In bodlo in peklo
in božalo podplate.
V pepelno siva jutra,
v meglice sanj.
V sončno zarjo smeha,
tja in spet nazaj.

Spet bom hodil bos,
da ne pozabim nate.
V soju svetlih zvezd,
da ne pozabim nase.