OB NILU PA SO PIRAMIDE

OB NILU PA SO PIRAMIDE

1.

Mogoče je bil to rožnat papir,
zibajoča budilka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blodnik.

Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali v samoto zaklenjenih prostorov,
v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom.

Se spomniš
s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce?

Na trapezu poljubov,
v statični drži
človeka,
ki veže le vase,
v svoje sonce
brez kozmičnega sevanja
in batin,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
bi morala drhteti
že znotraj.

V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje
s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.

2.

Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.
Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam.

Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.
V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.
V čudežu oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.

Vedno sem to kar sem
in vedo sem tam,
kjer se pogrešam.
V ne- lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi
kot napuh.

3 .

Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina
in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.

4.

Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogle pisati!
Zdelo se je dvojniško delo
Nagovor mrliču.
Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam
iz zemlje,
le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati
in da je Jim Morrison mrtev.

5.

Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec.

To je konec, moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane.
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane.

Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka

sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.
Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.

Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!

6.

Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor zre vame
prihaja kakor da se išče.
Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene…doma.

Vedno sem to,
kar mislijo da sem.
Priznam, Kocbek.
In še zmeraj
se mi žvižga živo za vse,
ko igrajo Pink Floydi.

7.

Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam?

Razveseli se kretenj
in diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.

Kaj hočeš?
Sleherna stvar
išče podobo v drugem.
V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen,
v upanju znova.

Priznam, jaz.
In kdo za vraga je Kocbek?

(Kako duhomorno? Kako bedno in osladno? Me je pojedel zakrokani krokodil? Še en cikel brez
ciklostila nastal na platformi bebavosti in opojnih substanc in nosi letnico 2007)




















9-2006

GIZDALINSKA OČARLJIVOST

GIZDALINSKA OČARLJIVOST

S kriki pesem to pričnem električne kitare,
v temnici gospodar in suženj omame
in če te premami zvok verig in bolečine,
vedi, da pošiljam pesem v tri krasne konkubine.

I.

Bla, bla, bla in ha, ha, ha!
Ho, ho, ho in hi, hi, hi!
Jaz sem jaz, ti nisi ti!
Ratata, batata, mama!

II.

Tukaj sem, pod rimsko dva.
Hojlarija, vsakdo zna
smrdet po vazelinu
kot solza v črnilu.

III.

Tu si ti, pod rimsko tri.
Rompompom kladivo.
Otrok groba, prhka tvar
inkarnirana v praznino.

IV.

Ta pesem mi nikoli ne bo všeč.
Ta pesem je odvšečna.
Ta pesem je psihedelično govno.
Ta pesem je sadomazohistični trip.

V.

In ti zajec, ki padaš?
In ti zajklja, ki se plodiš z zanamci?
In ti golob na strehi
in ti vrabec v roki?

In ti in ti in ti, in ta in tisti?
In ti Platon,
ko se iščem v reki pozabe
med dolgimi rifi demonične harfe,
Orfeju v brk in sebi v brado?

VI.

Ta pesem vam nikoli ne bo všeč.
V svoji gizdalinski očarljivosti
je dovršeno mlatenje prazne slame
in iskanje niča v praslutnji nečesa.


Pesem z letošnjo letnico, ki naj bi zvenela moderno in sveže... Pa kaj še?
Gate na glavo, pa dva svinčnika v nos?

EKSPESIVNE MEDITACIJE

ekspresija -e ž (i)
knjiž. kar izraža ali vzbuja čustveno prizadetost:

Nič kaj dosti meditativni cikel štirivrstičnic iz leta 2004, ki bodo dolgo, mogoče tudi vso večnost, čakale na svojo utelešenje tudi v knjižni obliki.

EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Izginjajo v jantar namišljeni kipi,

roko iztegnem proti obrazu.

Prasnov počiva na mizi kamniti -

rja in patina združena v času.
Rukajo solze v deblo tišine,

na stenah visijo granitni jeleni,

reže otožnost - plen bolečine,

v oble in ostre robove jeseni.

Naraščajo reke znotraj omame,

vsak svoje vesla ceni in hvali -

neusmiljena drža senc na pohodu,

v barki, ki tone proti pozabi.

I. Obrisi

Izsanjani kraji ob vznožju branikov,

gibljiva črnina zatisnjenih vek,

iztegnjena roka med pikom in sikom,

ki seže boječe v zabrisano sled.

Panično misel s pogledom ošine

magično karto, ki izginja na mizi,

šilce prilijem nebeške modrine,

za mrkimi škisi temnijo obrisi.

Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi.

Razklenjena noč ob svitu zadiha.

Zavozlane besede v mračni tesnobi,

odjeknejo nemo na ustnicah krika.

* * *

Večno vprašanje, si ali nisi,

shojene blodnje po znanih poteh.

Zgodba o kamnu, travi in ptici,

s figo v žepu in blefi v očeh.
Enake posode natrpajo brezno -

kazalec, ki meri usodi v oko.

Vihteti nasajen razžarjeno žezlo,

ali pojoč žvrgoleti v uho ?

Razumeš naučen, napaka značaja.

Namigi so jasni, slika temni.

Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,

za njimi pa tečejo shirani psi.

* * *
Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,

ob oknu temačnem pripeto na šipo,

v tišini oko sesedene čute,

misel klonira zamišljeno piko.

Črta je vonj pasjih dni brez zamika,

lajež odmeva in glasba iz bara,

kdo komu okvir, kdo komu je slika,

sprašuje podoba, ki več se ne stara.

Sled smo, stopinja na točki mrazišča,

ene in iste besede rjovenja.

Kdor išče ta najde prazna dvorišča,

nešteto odtisov - morda hrepenenja.

II. Skice prekinitve

V nežnost pogubno naj krešejo iskre,

koraki, premori, prižgan žaromet -

razgaljene skice, begotne ceste,

bežanje, zalomi, upor ali beg ?
Kalni pogledi, brezmočno drvenje,

bučavost kolesja, zatiskanje vek -

večni ujetnik rjoveče samote,

spojitev v eno, nor ali slep?
Valovi tišine šuštijo zanosno.

Ledena notranjost ali odsev?

Iščem besede raztrgane v drobce,

v nežnost, v nežnost ugaša refren.

* * *
Bežeč pred lučjo prisluhnem šansonu,

ki lomi, razdvaja uho in telo,

na stojnici sanj pa pesnik prodaja

izpraznjene mehe za suho zlato.
Nocoj ali jutri vsebina izpljune

enolično momljanje v napadih časti -

slovesno tolažbo izpete strune

ki več ne poje, edino zveni.
Norim resnicam, kot zakrite vsebine,

času ,kot luknjast kalup,

umazani solzi, tolažba dvojine

in goli samoti mogoče obup.

* * *
Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno

brez drznosti žejne, ki lomi zobe

in reže po kosih spone bedenja -

zgrešenemu času kljuje v oči.
V medli svetlobi, vek uročenih,

v igle, bodice zavita je strast.

Čar poželenja ni hrepenenje,

moramo zreti naravnost v obraz.
Prebijam somrake skoz jaške vsakdana,

na golem papirju slečen še jaz,

ki ga razjeda norčavost smehljaja -

obrabljena čutnost napihnjenih fraz.

* * *
Pretrgane niti nežnosti čiste

se spletajo v kite, samota duši.

Kaj mi ostaja, le kujave misli,

ko opazujem gnezdišča ljudi.
V prizmi kristalni pa črni demoni

v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,

betonskemu srcu je struna na liri

tujka in tujek, odvečni balast.
Pridite maske norčavih obrazov,

ko reka naraste in poči ekran.

S smehom in jokom molk se mesari,

reže, razjeda lupine iz sanj !

* * *
Druščina z vinom besede pretaka -

zategli tresljaji gromkih siren,

vendar ne čujejo vlaka ki čaka,

zazidan v prostor sprtim ljudem.
Gluhota src cimi stotera nasprotja

iz sodov pa sikajo gnile brvi,

nihče ni preplezal slike v zrcalu,

izplul v neznano in združil luči.

Grizli so tja vse do mehke sredice,

slepemu konju se gleda v srce,

če levo nastavi in desno ti lice,

noge mu spodviješ, ima še zobe.

* * *
Vabi mamljiva te večnost trenutka,

mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,

leživa v travi - preproga občutka,

na vajetih ran in grenke sladkobe.
Nič ne ustavi molekul, atomov,

vsi čuti gorijo, korak je mehak,

v praznini drhtijo vlakna podkožja,

curek se steka, okus je grenak.
In senca izmika zrcalne blodnje

spet krešejo iskre pogubo očem,

v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,

ne sahne, ne gasne nikoli zatem.

III. Tangente

Na ničevi točki vijugajo čuti,

usmrajenih vencev nikoli odveč,

kar je utrjeno z močnimi strupi

na dvoje preseka kozmični meč.
Kraspajo črvi v staranje kože,

z meglo obdani, da sonce trohni -

vljudnost lažniva na koncu hodnika,

bela svetloba, ki v črno žari.
In padamo vase, v blede privide,

v groznem prostoru rojevamo dan,

obrežje pa tuli polno spominov,

prišel si in pojdeš venomer sam.

* * *
Premika se sila skoz misli otrple,

jezdec na konju zakriva obraz,

zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,

tovori besede, da je še čas.
Brezmočna sredina, curek norosti,

nikdar ne pozidam do konca gradu,

z zidaki kesanja, z besedo oprosti,

preveč je v meni oči in sramu.
Bežim v zavetje samotnega svita

skoraj razpadel vodikov atom -

učlovečena duša mrtvega lika,

ki dvomi, da je dvomila v dvom.

* * *
Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.

Balinaj z verzi, razprši ostrino,

saj če bobni bo tudi grmelo,

iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.
Brez kalnih voda iz kipeče globine,

preproste besede z žarki miline,

na vrhu tangente iz praha vrtinca

lahkotno zapleše naj noga iz svinca,
ker sence smo niča, neumno trobilo,

brez konca in kraja boleče slepilo -

hladen cinizem navadnega norca,

ki poneumlja psoglavce sred dvorca.


(Leto 2004)

PESEM

PESEM

Pesem naju tepe med vrsticami.

Išče strani zlepljene, liste iztrgane.

Besede po dežju zlite v mavrico

in odvečni balast pike na koncu začetka.
Ker sva za las zgrešila poletje v očeh starca

in prvi poljub deklice s pentljo,

naju pesem tepe preko ust s trdimi platnicami

iščoč misli zlajnane:
v usnje vezane rime brez strasti,

od srca zavržene,

tam na zaprašenih policah sramu.