KT
nedelja, 1. julij 2007
SVETOBOLJE
svetobolje -a s (o) nazor, ki izraža bolečino, žalost zaradi neskladja med idealom in resničnostjo, hotenjem in dosegljivostjo tega.
Moje svetohlinstvo se skoraj vedno dotakne licemerstva. V ironični drži cinika, v posmehljivem tonu satira in večnega nihilista, se mi te nekoč "davno" napisane pesmi zdijo le nostalgičen drobec preperele vezenine, ki ga je odštrikal vsemogočni čas.
Zdaj pišem veliko bolje. Tako dobro, da tega niti ne napišem, ampak takoj pozabim. No včasih se
odpozabim in potem nastane kakšna PES SEM...
TOSTRAN OKNA
Prešlo je v nočeh
šumeče svetlobe.
Z vetrom v laseh
in pticami v trnju.
Med veje,
v roso dozorele samote.
Brez rezkega sija bolečine.
Brez imena prešlo
čez čakajoči svet,
proti mrzlim zvezdam
svoji tišini nasproti.
Prešlo je skoz oči,
ki hite mimo drugih
na trudne kretnje
v ostri belini.
V prvo gubo na dečkovem licu
prešlo kakor brazde,
ki so jih dedje orali,
ko slišiš svojo molčečnost
v izgubljenem šumu.
(Februar 2006. Pesem je bila uvrščena v finalno izbor sedmega pesniške turnira; Vitez vitezinja v Mariboru).
Dovolj je bilo samohvale....( he, he saj me itak nihče ne bo bral).
RDEČE LUČI
RDEČE LUČI
1
Včasih v meni bedijo Ahajci -
črni svatje, tatovi teles,
darove prinesejo v zguljeni malhi,
s kremplji zariti v stene besed.
Gole lolite zakrijejo prsi
s tančico posmeha v igri laži
in vabijo snubce v hišo veselja
na kupo užitka in mlade krvi.
Včasih v meni bedijo Ahajci -
koščeni prsti zamrlih strasti.
Fige pokažejo lunini krajci,
ko se proti jutru mi glava zbistri.
2
Skrij me pod odejo pesem,
tja kjer že en starec spi,
s trdoto le še v kolenih
in z žulji zgarane noči.
Še pod krilo skrij me, pesem,
med korake vitkih nog,
da na dojko bom obešen
čutil spet otroški jok.
Še pod prag me moraš skriti,
kot nikoli najden ključ,
ki ni mogel odkleniti
vrat, kjer ždi rdeča luč.
3
Napadle nas bodo mladenke s tatuji,
v kraju, kjer gnezdi pohotni pogled,
prebodeni popki in roka, ki nudi
varno zavetje hudiču v očeh.
Pojile nas bodo povešene dojke
in tiho sopenje namišljenih brez
in črte ljubezni in sreče na dlani
tujcev pred vrati zamujenih let.
Ubile nas bodo žrebice v kasu
v lahkotnem topotu zašiljenih pet,
ko si med gube na svojem obrazu
nalijemo vina, ki gnije v kleteh.
4
Pred njeno obličje, z jezikom v dvopičje,
z belim pisalom na črni papir,
med rumaste stihe gizdave spletične
poženem slepega konja v dir.
Votlo zvenijo škrbaste črke
po kruljavi cesti tam za menoj,
ko misel v mislih besedo obišče
na golem strnišču obleganih polj.
Ostroge iskrijo v vajetih časa,
s peno na ustih osedlam spomin:
nobene razlike med deklo in hlapcem
ni, ko smo sužnji ljubezni in rim.
(Pesem je objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002)
1
Včasih v meni bedijo Ahajci -
črni svatje, tatovi teles,
darove prinesejo v zguljeni malhi,
s kremplji zariti v stene besed.
Gole lolite zakrijejo prsi
s tančico posmeha v igri laži
in vabijo snubce v hišo veselja
na kupo užitka in mlade krvi.
Včasih v meni bedijo Ahajci -
koščeni prsti zamrlih strasti.
Fige pokažejo lunini krajci,
ko se proti jutru mi glava zbistri.
2
Skrij me pod odejo pesem,
tja kjer že en starec spi,
s trdoto le še v kolenih
in z žulji zgarane noči.
Še pod krilo skrij me, pesem,
med korake vitkih nog,
da na dojko bom obešen
čutil spet otroški jok.
Še pod prag me moraš skriti,
kot nikoli najden ključ,
ki ni mogel odkleniti
vrat, kjer ždi rdeča luč.
3
Napadle nas bodo mladenke s tatuji,
v kraju, kjer gnezdi pohotni pogled,
prebodeni popki in roka, ki nudi
varno zavetje hudiču v očeh.
Pojile nas bodo povešene dojke
in tiho sopenje namišljenih brez
in črte ljubezni in sreče na dlani
tujcev pred vrati zamujenih let.
Ubile nas bodo žrebice v kasu
v lahkotnem topotu zašiljenih pet,
ko si med gube na svojem obrazu
nalijemo vina, ki gnije v kleteh.
4
Pred njeno obličje, z jezikom v dvopičje,
z belim pisalom na črni papir,
med rumaste stihe gizdave spletične
poženem slepega konja v dir.
Votlo zvenijo škrbaste črke
po kruljavi cesti tam za menoj,
ko misel v mislih besedo obišče
na golem strnišču obleganih polj.
Ostroge iskrijo v vajetih časa,
s peno na ustih osedlam spomin:
nobene razlike med deklo in hlapcem
ni, ko smo sužnji ljubezni in rim.
(Pesem je objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002)
PESMI ZIME
PESMI ZIME
1
Bela v belem
ješ sneg iz dlani,
lačna dotikov
v ogledalu sneži.
Na strehe poljubov,
na okno noči,
trkajo snubci
s ključi strasti.
Postelja škriplje
kot v snegu sani,
golota v nedra
snežinke lovi.
Po koži spolzijo,
ko več ne brli
svetilka naslade -
v ogledalu sneži.
2
Na obraz nariše rože,
mrtve ptice preko kože
in do golega jo sleče
v soju zadnje sončne sveče
Med rjuhe varno skrije
bukve žgoče poezije,
beli šal za vzdihovanje,
kot obet za mokre sanje.
Pa jo prime za ramena,
z jutrom pade na kolena,
jo popelje golo, boso,
plesat na ledeno roso.
Z mrzlo sapo jo ovije,
preden vanjo se izlije
jalov potok brez semena
ne spusti je iz objema.
3
Dete skriva pod tančico,
ptico in uvele prsi.
Led obdaja bradavici
kot koščeni prsti।
Včasih mrzli sever brije
redke bele dlake,
žarek sreče kdaj posije
med njene korake.
In nastavi vlažno runo
krepkemu snežaku.
Svoje bele hladne kepe
vrlemu junaku.
Glasno stoka, hladna dama,
v noči poželenja.
Tam kjer v krčih sta zaspala
je še vroča zemlja.
4
Prsti gnetejo obline,
veter poje pesem zime,
odzvanja tiho v ušesu,
se razliva po telesu.
Vzameš bele rokavice,
božaš prsi, bedra, lice,
z dotiki neme govorice,
krmiš svoje lačne ptice.
Gola blodiš med zameti,
kjer vzdihljaji so ujeti
v večni led in mrzlo svilo,
obsijano z mesečino.
Dlan polzi čez suhe veje,
vse, kar krošnja jih prešteje,
nežno, malone boječe,
lomiš z njih ledene sveče.
(Pesem objavljena v Primorskih srečanjih št. 244-245 / 2001 in v zbirki Lebdenje v senci 2002)
1
Bela v belem
ješ sneg iz dlani,
lačna dotikov
v ogledalu sneži.
Na strehe poljubov,
na okno noči,
trkajo snubci
s ključi strasti.
Postelja škriplje
kot v snegu sani,
golota v nedra
snežinke lovi.
Po koži spolzijo,
ko več ne brli
svetilka naslade -
v ogledalu sneži.
2
Na obraz nariše rože,
mrtve ptice preko kože
in do golega jo sleče
v soju zadnje sončne sveče
Med rjuhe varno skrije
bukve žgoče poezije,
beli šal za vzdihovanje,
kot obet za mokre sanje.
Pa jo prime za ramena,
z jutrom pade na kolena,
jo popelje golo, boso,
plesat na ledeno roso.
Z mrzlo sapo jo ovije,
preden vanjo se izlije
jalov potok brez semena
ne spusti je iz objema.
3
Dete skriva pod tančico,
ptico in uvele prsi.
Led obdaja bradavici
kot koščeni prsti।
Včasih mrzli sever brije
redke bele dlake,
žarek sreče kdaj posije
med njene korake.
In nastavi vlažno runo
krepkemu snežaku.
Svoje bele hladne kepe
vrlemu junaku.
Glasno stoka, hladna dama,
v noči poželenja.
Tam kjer v krčih sta zaspala
je še vroča zemlja.
4
Prsti gnetejo obline,
veter poje pesem zime,
odzvanja tiho v ušesu,
se razliva po telesu.
Vzameš bele rokavice,
božaš prsi, bedra, lice,
z dotiki neme govorice,
krmiš svoje lačne ptice.
Gola blodiš med zameti,
kjer vzdihljaji so ujeti
v večni led in mrzlo svilo,
obsijano z mesečino.
Dlan polzi čez suhe veje,
vse, kar krošnja jih prešteje,
nežno, malone boječe,
lomiš z njih ledene sveče.
(Pesem objavljena v Primorskih srečanjih št. 244-245 / 2001 in v zbirki Lebdenje v senci 2002)
TJA
TJA
Črne ptice, črno perje,
zima belo moko melje.
Sivo jutro kljuva sanje,
glasno sliši se vreščanje.
V srcu krilijo peruti,
slutno slutnja slutnjo sluti.
Druga drugo spreletava,
sneg počasi naletava.
Črne ptice, črno perje!
Kam vse vodi, kam vse pelje?
Tja v brezčasno, večno polje,
kod tišina brazde orje!
Tja med zvezde, v vesolje!
Tja, kjer bo gotovo bolje!
Tja v pozabo mimo lune,
pticam štet rumene kljune!
(Pesem je bila objavljena v reviji Mentor št. 4-6-1995, kot priloga 23. srečanja mladih pesnikov in pisateljev Slovenije – finalisti in v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je ).
Črne ptice, črno perje,
zima belo moko melje.
Sivo jutro kljuva sanje,
glasno sliši se vreščanje.
V srcu krilijo peruti,
slutno slutnja slutnjo sluti.
Druga drugo spreletava,
sneg počasi naletava.
Črne ptice, črno perje!
Kam vse vodi, kam vse pelje?
Tja v brezčasno, večno polje,
kod tišina brazde orje!
Tja med zvezde, v vesolje!
Tja, kjer bo gotovo bolje!
Tja v pozabo mimo lune,
pticam štet rumene kljune!
(Pesem je bila objavljena v reviji Mentor št. 4-6-1995, kot priloga 23. srečanja mladih pesnikov in pisateljev Slovenije – finalisti in v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je ).
POTOVANJE
POTOVANJE
In pride dan za potovanje
v deželo Bog ve kje,
prek gora v večno spanje,
kjer pozabil boš ime.
In pride dan in pade noč
in vse vrti se v krogu,
si le telo, ki dušo da
hudiču ali bogu.
Si kri in križ
in žolč in pot
in romar, ki zablodi,
željan v puščavi sna,
a mučijo ga dvomi.
Zakaj ni bolj opral si rok
v milnici spozabe?
Zakaj je zrasel še en bog,
ki jemlje več kot daje?
(Pesem je bila objavljena v reviji Mentor št. 4-6-1995, kot priloga 23. srečanja mladih pesnikov in pisateljev Slovenije – finalisti in v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je).
In pride dan za potovanje
v deželo Bog ve kje,
prek gora v večno spanje,
kjer pozabil boš ime.
In pride dan in pade noč
in vse vrti se v krogu,
si le telo, ki dušo da
hudiču ali bogu.
Si kri in križ
in žolč in pot
in romar, ki zablodi,
željan v puščavi sna,
a mučijo ga dvomi.
Zakaj ni bolj opral si rok
v milnici spozabe?
Zakaj je zrasel še en bog,
ki jemlje več kot daje?
(Pesem je bila objavljena v reviji Mentor št. 4-6-1995, kot priloga 23. srečanja mladih pesnikov in pisateljev Slovenije – finalisti in v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je).
DAL TI BOM PESEM
DAL TI BOM PESEM
Dal ti bom pesem, da bo bolelo,
takšno z nogami v zrak.
Včeraj med nama je divje gorelo,
danes si briševa prah.
Dal ti bom jutro, ne hodi po rosi,ne gneti poljubov v nasmeh,
vonj ulic brez sonca se plazi čez strehe
in sence se barvajo v greh.
Dam ti še vina,
da zbrišeš z ustnic
njegovo in moje ime,
za črnega vranca in dušo otroka
še ognju izrežem srce.
Dal ti bom pesem, da bo skelelo,
takšno, ki nežno polzi
in diha, kot včasih zadihajo rože,
kadar se sanjat mudi.
(Pesem objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002 in je uglasbena na zgoščenki, Z nogami v zrak, skupine Kontrabant)
Dal ti bom pesem, da bo bolelo,
takšno z nogami v zrak.
Včeraj med nama je divje gorelo,
danes si briševa prah.
Dal ti bom jutro, ne hodi po rosi,ne gneti poljubov v nasmeh,
vonj ulic brez sonca se plazi čez strehe
in sence se barvajo v greh.
Dam ti še vina,
da zbrišeš z ustnic
njegovo in moje ime,
za črnega vranca in dušo otroka
še ognju izrežem srce.
Dal ti bom pesem, da bo skelelo,
takšno, ki nežno polzi
in diha, kot včasih zadihajo rože,
kadar se sanjat mudi.
(Pesem objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002 in je uglasbena na zgoščenki, Z nogami v zrak, skupine Kontrabant)
STRANSKI LIK
STRANSKI LIK
V glavni vlogi Kvazimodo,
dober, kot je lačnim kruh,
z grbo ki kazi podobo
v ogledalu sredi rjuh,
stiska dojko, gnete s prsti,
da zastaja zmernim dih,
s kancem hlinjene kreposti
na razpelu stranski lik.
Onan orje po ledini,
kot nasmeh brezzobih lutk,
zloženih tam na vitrini
vročih src in suhih ust,
seme trosi in ugiba,
kakšen neki naj bo stih,
ki zveni kot litanije
in odmeva kakor krik.
Zdaj vestalka se nabode -
vrh zvonika teče kri,
kot v sanjah prispodobe
briše čelo in ječi,
z vetrom ki dviguje krila
in prepleta dobro z zlim,
ker ni strast le čarovnija,
ker močnejša je od rim.
Pa primakne skledo pesnik,
vrli, stari, šepast, stric,
se nasloni na peresnik
gnan od misli, čustev, ptic
in doda na lice piko
smehu vinjenih koket,
kot je sojeno poetu,
že ko prvič zre v svet.
Kdo je barval zlata jajca,
in začrtal zemljo v krog?
Kdo iztrgal komu rebro
in zavil vzdihljaje v molk,
da suši se enim roka,
drugim prsti, tretjim pest,
ko pobožajo preroka
in pozabijo na vest?
Enooki se predrami,
Esmeralda šla je spat.
Onan boža seme v dlani
svoj mogočni trdi hrast,
vestalka pa v prvih krčih
briše znoj kokete z lic.
V ritmu zblojene norosti
pade luč na stranski lik.
(Pesem objavljena v Primorskih srečanjih št. 244-245 / 2001 in v zbirki Lebdenje v senci 2002. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)
V glavni vlogi Kvazimodo,
dober, kot je lačnim kruh,
z grbo ki kazi podobo
v ogledalu sredi rjuh,
stiska dojko, gnete s prsti,
da zastaja zmernim dih,
s kancem hlinjene kreposti
na razpelu stranski lik.
Onan orje po ledini,
kot nasmeh brezzobih lutk,
zloženih tam na vitrini
vročih src in suhih ust,
seme trosi in ugiba,
kakšen neki naj bo stih,
ki zveni kot litanije
in odmeva kakor krik.
Zdaj vestalka se nabode -
vrh zvonika teče kri,
kot v sanjah prispodobe
briše čelo in ječi,
z vetrom ki dviguje krila
in prepleta dobro z zlim,
ker ni strast le čarovnija,
ker močnejša je od rim.
Pa primakne skledo pesnik,
vrli, stari, šepast, stric,
se nasloni na peresnik
gnan od misli, čustev, ptic
in doda na lice piko
smehu vinjenih koket,
kot je sojeno poetu,
že ko prvič zre v svet.
Kdo je barval zlata jajca,
in začrtal zemljo v krog?
Kdo iztrgal komu rebro
in zavil vzdihljaje v molk,
da suši se enim roka,
drugim prsti, tretjim pest,
ko pobožajo preroka
in pozabijo na vest?
Enooki se predrami,
Esmeralda šla je spat.
Onan boža seme v dlani
svoj mogočni trdi hrast,
vestalka pa v prvih krčih
briše znoj kokete z lic.
V ritmu zblojene norosti
pade luč na stranski lik.
(Pesem objavljena v Primorskih srečanjih št. 244-245 / 2001 in v zbirki Lebdenje v senci 2002. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)
OPIUM
OPIUM
V lahkotnem ritmu kdo ve koga nog
dviguje strast okorne krinoline
in pleše svoj poslednji ples
ob nežnih zvokih violine.
Iz pipe pa modrikast dim
Zažira se v spomine
bičat hrbte starih dam,
starejših od davnine.
Betežen, gnil je budoar,
vse grše so kokete
in tisto, kar bi za denar,
dobiš zastonj od tete.
In še točaj, ovratnik bel,
te brez sramu nadira
in ti ga psuješ, komaj živ,
ko jutro v dan umira.
(Pesem objavljena v zbirki Glasovi province – Porcelanasto nebo II 1999. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)
V lahkotnem ritmu kdo ve koga nog
dviguje strast okorne krinoline
in pleše svoj poslednji ples
ob nežnih zvokih violine.
Iz pipe pa modrikast dim
Zažira se v spomine
bičat hrbte starih dam,
starejših od davnine.
Betežen, gnil je budoar,
vse grše so kokete
in tisto, kar bi za denar,
dobiš zastonj od tete.
In še točaj, ovratnik bel,
te brez sramu nadira
in ti ga psuješ, komaj živ,
ko jutro v dan umira.
(Pesem objavljena v zbirki Glasovi province – Porcelanasto nebo II 1999. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)
PAN
PAN
Od sreče utrujen
od sonca zaspan,
kot žarek na dlani
na dvoje razklan.
Rišem po licih
solze in smeh,
med gube grenkobo
in gubice smeh.
Trosim po vekah
na tisoče sanj,
dnevne in nočne
nobenih ni manj.
Le naj se jutro
znova rodi,
v rosi umito,
spočitih oči.
(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je in na zgoščenki skupine Posodi mi jurja)
Od sreče utrujen
od sonca zaspan,
kot žarek na dlani
na dvoje razklan.
Rišem po licih
solze in smeh,
med gube grenkobo
in gubice smeh.
Trosim po vekah
na tisoče sanj,
dnevne in nočne
nobenih ni manj.
Le naj se jutro
znova rodi,
v rosi umito,
spočitih oči.
(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. Je tudi uglasbena na zgoščenki Daleč je in na zgoščenki skupine Posodi mi jurja)
MOJ KLOBUK
MOJ KLOBUK
Moj klobuk ni le klobuk,
čeprav se zdi navaden.
Naj piha sever ali jug,
še zmeraj je ukraden.
Mogoče zdim se komu tat,
četudi tat prijazen,
naj zanko dajo mi za vrat,
prenesel pač bom kazen.
Čemel je tam, ves star in siv,
na glavi ptičjega strašila
in vsega kriv je svet lažniv,
da sva se zaljubila.
On skoraj grd, jaz nič manj lep,
drug drugemu prikazen,
kot palica in človek slep
ne greva več narazen.
(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998 in je uglasbena na zgoščenki, Z nogami v zrak, skupine Kontrabant, ter na zgoščenki Daleč je)
Moj klobuk ni le klobuk,
čeprav se zdi navaden.
Naj piha sever ali jug,
še zmeraj je ukraden.
Mogoče zdim se komu tat,
četudi tat prijazen,
naj zanko dajo mi za vrat,
prenesel pač bom kazen.
Čemel je tam, ves star in siv,
na glavi ptičjega strašila
in vsega kriv je svet lažniv,
da sva se zaljubila.
On skoraj grd, jaz nič manj lep,
drug drugemu prikazen,
kot palica in človek slep
ne greva več narazen.
(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998 in je uglasbena na zgoščenki, Z nogami v zrak, skupine Kontrabant, ter na zgoščenki Daleč je)
ALLAN POE
ALLAN POE
Včasih noč je dobra vila,
ki zaziblje nas v sen.
Mnogokrat temačna sila
z grozo kaže se očem.
Tisto noč sem poležaval,
gledal v strop, kadil, bedel . . .
V kotu pajek je prepredal
muho, ki jo je ujel.
Ravno, ko na veke vranec
se prikradal je kot tat,
da odjezdiva v spanec,
krepka pest se loti vrat.
Divje v besni jezi sveti
glasno vprašam: Kdo je to?-
in že dveri čem odpreti,
ko zaslišim: Allan Poe!
Striček, a te luna nosi?
Mar hudiča trosiš zlo?
Davno že na bridki kosi
svetu dal slovo je Poe.
A doma res nimaš zvonca?
Pa kako lepo cinglja!-
na ves glas prekolnem norca,
ki po durih ropota.
Torej fant, na dan z besedo!
Me zanima kdo je to,
ki povzroča v mislih zmedo.
Spet odgovor: Jaz sem, Poe!
Čakaj malo bratec zviti.
Bodi človek, bodi duh,
če že osel moram biti,
kaj razbijaš, nisem gluh!
Vrata mu odprem škripaje,
da zacvilijo v noč.
Zunaj le tema se maje
nežno v vetru zibajoč.
Pa je šel ta tič šaljivi!
Gledam nemo v gosti mrak.
Ta hudiček nagajivi
izpuhtel je nekam v zrak.
Včasih noč je dobra vila,
včasih noč je marsikdo.
Res, lahko bi se zapila,
kakšna škoda, dragi Poe.
(Pesem objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)
Včasih noč je dobra vila,
ki zaziblje nas v sen.
Mnogokrat temačna sila
z grozo kaže se očem.
Tisto noč sem poležaval,
gledal v strop, kadil, bedel . . .
V kotu pajek je prepredal
muho, ki jo je ujel.
Ravno, ko na veke vranec
se prikradal je kot tat,
da odjezdiva v spanec,
krepka pest se loti vrat.
Divje v besni jezi sveti
glasno vprašam: Kdo je to?-
in že dveri čem odpreti,
ko zaslišim: Allan Poe!
Striček, a te luna nosi?
Mar hudiča trosiš zlo?
Davno že na bridki kosi
svetu dal slovo je Poe.
A doma res nimaš zvonca?
Pa kako lepo cinglja!-
na ves glas prekolnem norca,
ki po durih ropota.
Torej fant, na dan z besedo!
Me zanima kdo je to,
ki povzroča v mislih zmedo.
Spet odgovor: Jaz sem, Poe!
Čakaj malo bratec zviti.
Bodi človek, bodi duh,
če že osel moram biti,
kaj razbijaš, nisem gluh!
Vrata mu odprem škripaje,
da zacvilijo v noč.
Zunaj le tema se maje
nežno v vetru zibajoč.
Pa je šel ta tič šaljivi!
Gledam nemo v gosti mrak.
Ta hudiček nagajivi
izpuhtel je nekam v zrak.
Včasih noč je dobra vila,
včasih noč je marsikdo.
Res, lahko bi se zapila,
kakšna škoda, dragi Poe.
(Pesem objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998. V literarnem nokturno bral Radko Polič - Rac 2004)
Naročite se na:
Objave (Atom)