Po tihem in samem

PO TIHEM IN SAMEM

Moje so vse te besede.
Čisto moje.
A jih ne morem povedati,
a jih ne morem izustiti.

Nekomu,
ker je zmeraj preblizu.
Nekomu,
ker je tako obupno daleč.

In vendarle ihtijo,
ranjene od tišine,
premražene on molčanja,
že skoraj onemele
in brezčutne.

Nekje na vrhu jezika,
nekje na robu kričanja
so se zagozdile
v trudne korake,
in jih ne morem
priklicati v pesem
in jih ne morem
podariti srcu
in nekomu
ki diši kakor jaz
po tihem in samem.

ROŽA

ROŽA

Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Visoko, zeleno,
ki boža oči,
kadar misli
letijo tja v daljavo
in se nikamor
več ne mudi.
Lahko da sem ljubil
vse do bolečine.
V sladkem trpljenju
usmiljenih muk,
predajal telo
strastem, poželenju -
dvoje v enem,
pil nektar in strup.
Lahko da še zmeraj
ob drugem leživa,
kjer barve bledijo
in blodi pogled,
ujet med spomine
in tke pajčevino
med suhe poljube
in črke besed.
Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Rumeno, uvelo,
poleglo v srce,
da sem pozabil
kje breze šumijo
in kako je
tej roži ime.

22.06.2009