KT

KT

četrtek, 5. april 2012

Monolog




MONOLOG

Zdaj sem angel,
ki hodi po žici brez kril,
solza utopljena v žlici pelina.
Pozabljen poet
odmaknjen od vseh
v črno belino spomina.

Pridi hudič!
Izvabi spet rime,
ker sovražim gospo
z imenom: Vsemine.

Zdaj sem, kaj sem?
Skoraj nič na pol!
Drobec sprane vezenine,
v toplem krznu
bos in gol
z muzo, ki ji redko pride.

April 5 2012


PAPIGA

Pa so kupili kletko
in v njo položili besede.
Za vsak kljun
živopisno frazo,
za vsako pero
drugačno barvico.

Zdaj razumeš?
vprašam papigo.
Razumem, odgovori
in zapoje kakor ptiček na veji.

*

Očistil sem kletko,
jo obarval v črno in rekel:
Zdaj si vrana.
Vrana, kra!
je ponovila papiga.

Naslednje jutro
je bila kletka polna zlata,
čeprav sem jo pred tem varno zaklenil.
Kako te ni sram? sem zakričal.
Vrana, kra!
se je zadrla papiga.

STRAH

Strah, da ne bom
več nikoli napisal pesmi
je postajal vse večji.
No, potem je umrla babica
in pokopali smo jo
v njeni najljubši obleki.

Ničesar ne čutim. Niti jeze ne!

Sem zapisal
globoko v srce
in kmalu potem
jokal kot otrok.

A strah,
da ne bom več
nikoli napisal pesmi
je postajal vse večji.

Zdaj vem,
da imava oba velike oči
in nekaj malega za povedati.

Drug drugemu
in vsak sebi.

POTENCIRANJE POTENCE

Vsakokrat
ko sem marsikdo
marsikdaj marsikje
mnogokrat
kdo ve kam
kakor že.

Kakorkdaj
nič kolikokrat
enkratnik
imena: ime

Od takrat do tokrat
in večkrat ko dvakrat
pokažem -

kdorkoli
kdajkoli
da človek
pomeni srce.

April 5 2012

Prebujanje spečega...



TURNER KAREL:
LEBDENJE V SENCI

Turnerjeva poezija me še najbolj spominja na moža z masko: tako renesančno, ki se drži na ročaju pred obrazom. In skoraj vselej se zgodi pričakovano: ko se navihana, mnogokrat kar jedka maska odmakne, se pokaže trpki in pomračen izris obraza. Točno to: Karel Turner namreč svoji ironični drži, ki mnogokrat kar presije v cinizem, tudi nihilizem, skuša vselej, torej z odmaknjeno masko, pokazati na temne ali hote potemnjene strani zemeljskega bivanja, ki jih ponavadi ¨plemeniti¨ ali človeška neumnost ali nečimrnost. Ton njegovih pesmi, pa naj gre za ubrani strniševsko-ljudski ritem štirivrstičnic ali široke pripovedne verze, ki se oglašajo predvsem v njegovih zadnjih pesmih, je vselej napolnjen z glasom, ki docela odzvanja pronicljivemu pesnikovemu očesu, ki se mu ne izmaknjeno niti vsakdanje bizarnosti. Tako smelo slika ali porogljive zimske refleksije ali kot vešč gledalec premeri in oceni ¨Orfeja na trapezu¨, ki ga vedno znova zapelje s pripevom mitične harfe v čarosledje besede.
karlu Turnerju se le-te zapisujejo po notranjem nareku in zareku, ritem molka pa je tisti mojster, ki ga zapelje tudi v pokrajine nepesmi ali erotičnih strasti, za katerimi pa nikoli ne brede kot ¨notredamski stranski lik¨. Prav v erotičnih izpovedih, ki imajo mnogokrat kar melos šansona, je Karel Turner najpristnejši in najbolj doživet: če je v njegovih predvsem daljših (filozofičnih) pesmih še čutiti potovanje po onkraj, ki nikakor noče biti blizu, je žensko telo tista pokrajina, v kateri se kot potohodec najbolje znajde. In prav odnos moški-ženska je zanj, kar je seveda naravno, najbližje igri ali vražjim podobicam, ki jih vrti v rokah ali kot pesnik ali zgolj prevarant.
Če je morda Karel Turner prevarant pri pokru, brez dvoma ni pri poeziji... (Milan Vincetič)

DESET MRTVIH

Usta nočejo ljubiti.
Elvisu rišeš brke,
zatripana v svoj prav,
in pljuvaš pesnika.
Brez panike!

V trčenju dveh letal deset mrtvih.
Slikarji, kritiki in socialna delavka.

Ob dveh ponoči je umrla kultura
kot brezdomec na ulici v pesmih Toma Waitsa,

kakor igla zabodena v žilo prijateljstva,
da zmorem dodati le, shit,
k tvojemu poznavanju punka,
da zmorem izustiti hvala,
ko Elvisu trgaš srajco
zarolana v svoj svet cerkvene miške.

Usta nočejo ljubiti.
Ne boš mi umivala nog,
ne brila hrbta.

Brez panike!

V trčenju dveh letal deset mrtvih.
Libido, smeh in socialna delavka.


ETEROS V UTERUS

8 7 3 2 1
DIAFRAGMA
MOJA Ž1

-4 + 10
MERI ŠTIKLA
IZPOD 5
7 GREHOV
EN !
KDO = OČE
IN ?
3,14L SEM
1X
3,14L SEM
2X
PRAV VERJETNO
TUDI TAKRAT

8 7 3 2 4
PROSTOR
OŽI SE
IN ŠIRI

0 NI < OD RESNICE
V ( VSE PRASICE)

GROBAR MISLI

Postal sem grobar misli.
Mrliči črk kujejo besede brez pomena.

Samo, da se sliši,
četudi stokrat ponovljena beseda,
čeprav sedemkrat zlajnan napev.

Ko bom velik, jim bom prerezal žile.
V lobanjo bo takrat sijalo črno sonce,
iz ust neba bodo lezli črvi,
iz votline tesnobe
gluhe priče zvokov
za vsak neizkričan krik,
za vsako pozabljeno misel,
za vsak upravičen dvom,
kot da res ne bi bilo vse že
neštetokrat slišano.


KARTE

To so samo karte,
otrok v mojih očeh.
Karte življenja.
Križev kralj je križem pot,
srčna dama
k sreči most,
pubec kara
vinski brat,
pik deset
nazaj korak.

Malokdo postane as,
z lajdrami si krajša čas,
mojster blefa,
hitrih rok,
večni modrec,
moj otrok.

To so samo karte,
starec v mojih očeh.
Karte jeseni.
Čas pozabe je remi,
ruski šnops objem noči,
pasjansa le spomin,
tarot usoda,
poker sin.

Marsikdo je bil pagat,
škisu špica,
kosi svat,
zadnji joker
belih polj.
Odvrzi karte,
starec moj!

MARMOR

- Lepo je živeti! -
je rekel pijani grobar,
pljunil v roke
in prijel za lopato.

- Resnično! Lepo je živeti! -

je pritrdila smrt
in ga meni nič tebi nič
pograbila za vrat.

- Da. Lepo je živeti,

je tiho šepnilo življenje
in odhitelo s časom naprej.

Jaz pa sem stal in jih gledal,
vse štiri,
toda marmor ne sme govoriti.


ONKRAJ OGLEDALA

Noč razgrinja črni plašč,
sen odstira veke,
slike, skrite v pajčolan,
so obliž za grehe.

Kača v raju, jok devic,
punčka, ki razblinja
pred teboj se bledih lic
in se spet udinja…

Osmi dan na sedmo noč
svetlih senc objemi,
ki iz sanj jih praska jok,
mrejo kot odmevi.

(Pesem objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998)


ORFEJ NA TRAPEZU

Pot

Pod mostovi grešne misli,
suha vesla žejnih grl,
prazni vrči – moč kesanja,
veter pleši, harfa poj.

Sedem deklic struno prime.
Sedemkrat zatuli volk.
Misel grize v spomine,
s kriki tone v večni molk.

Pomlad je mlajša sestra zime,
prsi okovane v led.
Žarek komajda posije
in pusti na koži sled.

Sedem pravljic hitro mine
čez obrise belih ptic,
ko se v nožnico izlije
visoka pesem golobic

in je moč ujeti senco,
v krošnji smeha – mračni Had
in objemati se z brezo
kot bi slutil njen korak.

Mrak

V obličje njeno
čez trapez razpet
zreti v trdo temo
zreti spet in spet.

Gledati v njen svet.
Na zubljih ognja,
s krvjo na struni sanj,
se zliti v eno.
Zreti v trdo temo.
Zreti spet in spet,
zreti brez besed.

Čez brv stekleno
do razpotja senc
po njeno dušo
čez trapez razpet,
objemat brezo.
Zreti v trdo temo.
Zreti spet in spet,
zreti v nedogled.

Luč

Slep žanjem požeto,
gluh slišim izpeto,
ji kite razpleta
tišina prekleta.

So usta ujeta
v jadra brez vetra,
se glava obrne,
pozabi urok,

sedemkrat padejo
breze v jok,
zadnjič zatuli
ranjeni volk.

(Pesem je objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002)


POGLED V NEZNANO

Temotni vid, izsanjano oko,
dotik trepalnic izpod trudnih vek
in ciganka - vešča,
ki naokoli leta,
izriše čadu senco
med nami in stvarmi.

In še dotik,
ki razčetveri lok,
ko išče smisel,
(kot da bil bi tu),
da tisto, kar sme zamolčati krog,
za vekomaj bo odpuščeno zlu.

In barve,
ki jih vpenja mrak,
da se v belo operutijo.
In srca,
ko jih stre korak,
da lahko le slutijo.
In lica,
ki čez črto mask
si nataknejo grimase
In ogenj,
ki onkraj plamti,
ko izgorevaš vase.

(Pesem je objavljena v zbirki Porcelanasto nebo 1998)

Hm, nekaj zaprašenih pesmi iz arhiva...Gledano tako z distance nosijo svojo patino, napake, naivnost..

ŠČUKA IN SOM

Kamor hodijo device
svoje beli prsi prat,
v bistri potok, med mladice,
bi star smo zaplaval rad.

Nič na svetu mu ne brani,
da bi res to naredil,
še je čas na pravi strani,
še bi se lahko drstil,

toda ščuka v znani preži
kakor meč visi nad njim,
bridek, oster, v vsej teži,
za vsak primer in v opomin.

In ko drugi duha cvetje,
mladih rož omamni vonj
izpuhtel je kot poletje,
spet prišla je senca ponj.

(Pesem objavljena v zbirki Glasovi province – Porcelanasto nebo II 1999)


TIHOŽITJE ČRNOKLASJE

Veliko možnosti je za eno samo pesem. Izbral je najslabšo.
Tisto, ki je iz srca in je za včeraj.
Drevo ni imelo misli, in lahko si drzneš verjeti,
da bo potok usahnil že za prvim bregom,
brez rib, neznansko utrujen in gluh.
Koraki so šepetali kozolcem in Srpan ni požigal streh,
kot že tolikokrat v tej zapuščeni grapi.
Le lebdenje v senci. Na levo nikamor, na desno do tja.
In tam? Vrag vedi!
Ni bil bos, samo brez popotnih čevljev.
Kamenje bode za včeraj.
Je kot knjiga, ki jo prebira veter spominov in lista laži:
Za vsakim grmom štirje hrasti poguma in koprive, sol iz Butal,
da si opečeš veke do snidenja.
Pričaka te molk. Podrtija več noče kričati.
Okna, ki se pogrezajo vase, slamnata streha, ki kaže razgaljena rebra,
hvaležen motiv za slikarja samouka ...
Vodnjak je že zdavnaj usahnil.
»Nekoč bo znova vse prekipevalo od življenja!«
Preroško zaklinjanje ukletega duha,
ki blodi po gozdu, obsojen na večna vračanja pred hišni prag
in nazaj do razpotja senc, da odsluži svoj greh.
Greh do zapuščene zemlje, greh do prelomljenih obljub,
predvsem pa greh, ker se je vrnil star in nemočen,
poln skomin, in občutkom krivde.
»Nekoč bo spet vse prekipevalo od življenja!«
Luknja v kovancu, prestreljenem s pozabo.
Dobro je le sonce.
Če odpreš dveri, boš prestrašil ptice, se bodo vzdramile in zasikale kače v špranjah časa.
In če jih res moraš, jih odpri zelo počasi, da ne zacvilijo, odpiraj jih komaj slišno.
V izbi ne bo nikogar.
Zbita zemlja na tleh, po katerih slišiš korake pozabljenih bo, najprej bodla ostro kot
trnje, ki zarašča posest, potem hrapavo kot dlan,
ki je pekla kruh in nazadnje nežno kot sen,
ki se prikrade z večerom ob polni luni.
Potem stopi do okna, strgaj pajčevino in ga odpri.
Tistega na jugu, nad katerim gnezdijo otroški spomini in se vračajo
kakor lastovke v trenutkih, ko si drzneš biti mlad.
To bo tvoje okno v svet, upanje in ponovno rojstvo.
Ko se napiješ spominov in nadihaš vonjav, ga zapri in zakleni v večnost.
To bo tvoje novo jutro.
2.
Zatiska ušesa, da bi slišala gluhe in hodi po prstih.
Obuja mrtve, jih vabi na sedmino,
potem molči, kot je ukazano grobu.
Sedi zmeraj ob njegovi desni.
Ne pridiga.
Kvečjemu sprašuje z metodami srednjeveške inkvizicije.
Načeloma ni žejna krvi, le smeh se ji gabi.
Jezik ima razklan po sredini. Sikajoče dobrika, ko je treba usekati.
Potem zdravi, da bi še dolgo bolelo.
Ni plaha in je ne zmrazi po telesu, ko leze v zavest,
kajti reka teče navzdol in sadovi pogube so slastni, četudi strupeni.
Ni vrč, ki ga je moč razbiti, je glina sama.
Bila je asket, preobjeden lakote,
bila dotik slepca in neobrisan prah tisočerih ogledal v labirintu kesanja.
Zdaj polzi skozi čas, razdrobljena v mozaiku betonskih sanj.
Je obenem svetilnik in bič,
je pokora in kazen, zmaličena v molitev in odpuščanje.
Svoj plen ne raztrga. Ga živega vkleše v skalo
in zaklene s sedmimi ključi in desetimi pečati.
Je brez prstov in lica.
Ne boža in ne tarna zgrožena nad lastnim hiranjem.
Človek si drzne pomisliti, da si reče vest.
3.
Ob sedmih je deževalo. Nič več. Zdaj padajo zvezde.
Prestrelile so nebo, razpodile sivino in zapekle dlan.
Z vsako njeno besedo me je vse manj
in pod rumenim dežnikom še zmeraj lije.
Solze? Slana voda?
Brisala jih je z robcem, na katerem so bili všiti majhni srčki,
medtem pa ves čas glasno hlipala.
» Se spomniš, kako so laži zavile grlici vrat
in kakšen konec je čakal Penelopine snubce?
Sem brez puščic, toda tetivo je moč napeti tudi brez njih.
Nemara pa se napotim nazaj v naročje prefrigane Kirke!
Zapihal je veter, napel vsa jadra njenih poltenih ustnic,
iz grla pa je zažvrgolela pesem ptice selivke:
»Ležala sem na kamniti mizi,
gola, v zamaknjenosti duha, nadišavljena z oljem,
ko me naenkrat presune strahotna misel.
Kaj, če se ne vrneš in bom za vekomaj neomadeževana,
bela kot sneg, hladna kot kača?
Svoj cvet sem na čvrsti skali darovala
le zate in boginji ljubezni v čast!
Ti pa se ne raduješ!
Spremenil si se.
Se spomniš, kdo je grlici zavil vrat
in koga so klele matere Penelopinih snubcev . . .
Dvignil sem sidro in odplul v neznano.
Ob osmih je sijalo sonce. Nič več.
4.
Včasih slišiš glasove.
Predniki pošiljajo zračno pošto potomcev,
da bi jih brali prihajajoči rodovi.
Tako si podoben očetu in več ne krvaviš iz dlani.
A bil je čas, ko so kamenjali pesem
in čas moža iz Gerase.
Lazarju so morali dvakrat stesati krsto.
Prvo iz lesa in drugo iz mesa, ki ne gnije.
Kakšna kruta kazen za svetniški sij okoli glave!
Živeti večno, pomeni umreti vsakokrat,
ko se rodi nov dan,
vsakič, ko večer razgrne prt, v katerega so ovili skrivnost,
zmeraj, ko srce napolni kupo, iz katere si pil.
Vedno, ko razpolovimo kruh, da bi se spominjali.
Včasih slišiš glasove.
Zanamci mrščijo čela, da bi razumeli tvoje poslanstvo,
da bi se jim razodela resnica, da bi doumeli bistvo.
A bil je čas, ko je priliko o sejalcu prerasel plevel,
ko so mrtvi dvigovali žive in se je ribarilo v kalnem.
Čas, ko so je rojevalo dvakrat.
Prvič, da bi razumeli in drugič, da bi to isto spet pozabili.
Včasih slišiš glasove.
5.
Norci ne gledajo skozi prste.
Berejo iz dlani tudi, ko ni ničesar razbrati.
Trkajo tam kjer ni vrat in se jim odpira.
Trkajo večkrat.
Da se razgrne nebo in izriše zvezdne karte,
da zabuči morje in dvigne kopno iz svojih beder,
da se osmisli beseda in operuti življenje.
Ko se jim odpre vstopijo, tatovi sanj.
Če jih pogledaš v obraz okamniš,
Če se oziraš v nebo vidiš le njegov škrlatni plašč,
ki plapola na obzorju,
če pogledaš v tla oslepiš.
Moraš zreti vase.
Odpreti kletko in osvoboditi konje z ognjeno kočijo,
da razpolovijo dan in vnamejo srca.
Vode se bodo ločile od kopnega,
zadoneli bodo bobni in ples dežja
bo vzdramil bogove spanca,
obudil reke, naplavil prst,
da vzklije seme in obrodi žito.
6.

Sedel sem na prestol.
Ali pa sva sedla dva?
Mogoče smo sedli celo trije!
Bratje ednine:
Strast, v luči bolj živa.
Odrekanje, krepost temnih hodnikov.
Telo, nasičenost ogljika z vodikom.
Dali so mi žezlo, a me je zapeklo.
Dali meč, pa sem ga založil.
Dali krono, vsak bi jo zapil.
» Deli in vladaj! Vpije drhal.
Naj živi kralj! Vzklika gnada.
Vzemi in plačaj! Kričijo vlačuge,
ker sem jim brez rok mečkal obline,
brez ust kozavi obraz poljubljal
in brez meča polnil nožnice razvrata.
Vzemi in plačaj!«
Strast, v ognju izgorljiva.
Odrekanje, bič pokore preko meč kreposti.
Telo, nasičenost ogljika z vodikom.
7.
In ko misliš, da je že mimo znova pride.
Obišče mesta z otroškimi očmi,
razdeli darove, se slika z veljaki, svečani govor,
potem pa v lazaret.
Zvečer na ples.
Razkošne toalete, oblije, blišč, glamur . . .
In ker beseda da besedo
in potlej koti same dolge stavke
po eni struni brenka dobro znan napev.
Kako je dobro, če se reveža usmiliš,
mu daš pod zob in tudi kaj za spit
in tiste drobne nebogljene štručke
in še in še,
tej samohvali nikdar konca,
a med vrsticami je brati le pohlep.
8.
Klic, apel ali navaden krik?
Takšen, da te zmrazi?
Tak, ki ti kosti prešteje, pepel raztrosi,
izruje zob, zravna gore, izlije žolč, skrha hrustanec
in navrta luknjo v koleno?
Hujši!
Zamrli krik, pridevnik groze.
Pa kaj še, strah?
Če bi požrl stensko uro s kazalci vred
in s tem pahnil Kronosa v Kaos?
Bi veter šepal in rosa žvenketala?
Bi odmeval v tebi bolj, kot ti kričiš nasršen še od včeraj,
votli nič, prhkost trajanja, obliž samemu sebi?
Seveda, groza!
Če bi skopnel ves sneg, ves led, vsak krik,
kdo bi vrtel kazalce in bral slutnje,
kdo igral na lutnjo, bobnal po lobanjah,
trebil smeh?
Zlo?
9.
Tvoj dvojnik spi tik ob tebi.
Tvoj dvojnik spi tik nad tabo.
Tvoj trojnik bedi v tebi.
Oče sin i tisti gluh,
ki redko sliši,
če sploh kdaj prisluhne,
kako se štrokljajo ljudje in miši
in zakaj je Ostržek čisto ves lesen.
Potem sitnari.
Grdo dete, ker zmanjkuje sveč in vešč,
in da grmada dolgo ni gorela in
da vse manj je posušenih rok,
da šiba božja je premalo pela.
Zvečer zavije v prvi porno shop.
10.
Od samote ubit in od lune ožgan včasih iz besed luščiš črke
in jim skušaš dati novi pomen.
Samoglasniki levo, soglasniki desno, lepo v vrsti,
kot tisti v taborišču, na poti v kopalnico s čudovitimi tuši.
Eni so zato, da mislijo namesto drugih, drugi to čutijo,
tretji molčijo ujeti v lasten odmev.
Tako, kot črnilo luščiš ljudi iz spomina,
pozabljaš imena krajev, rek in mest in trgaš popkovino.
Ne veš, kod blodi mati poletja, s kom se zapija oče jeseni,
kje so bratje in sestre nedelj, kam so šle tete dekade…

Včasih iz ur luščiš sekunde, ki se vlečejo, neskončno vlečejo,
kakor gromozansko črevesje skozi dolgčas minevanja.
Eni so samo zato, da bi bili.
11.
Nekaj trpkega?
Kaj vem, mogoče ti, ki hipoma razbliniš dvom o tem,
kaj, kje zakaj, kako,
in me pogrneš, kakor mizo za večerjo v dvoje,
mi sezuješ škornje, noge umiješ, ter daš spat, kot drobno dete,
sama pa greš brusit nože za dolge dneve,
ko bo treba rezati kruh in čakati na sonce.
Mogoče on, ki v sen odpira vrata,
da bi slišali uroke novega preroka
in se globoko klanja vselej, ko gre mimo ona,
puhloglava, vzvišena vestalka.
Mogoče jaz na pol poti v brezpotje, z glinenim vrčem
prah zajemat iz usahlega vodnjaga,
ker me žejajo oči.
Nekaj trpkega?
Gotovo steklenica rujnega pred spancem.
12.
Sanjaš v pesku polnem skarabejev,
z zadahom mumije v zlatem sarkofagu
in z amuletom namesto izrezanega srca.
Nebesa so jeklena plošča nad nami,
lestev skrita v čarovnije besed
in če vržeš palico, se ne bo spremenila v kačo,
da bi se plazila po tleh.
Pognalo jo bo čez obzorje, sfingi naravnost v usta časa,
da bo kovinsko zazvenelo.
Vse dokler se srce ne izprazni,
bodo kašče polne srebrnega žita,
bo pesem sejalcev donela ob Nilu
in boš soncu vračal izposojeno senco.
Vse dokler se srce ne izprazni,
si boš perutil spomin, da bi se vračal tja,
kjer počivajo vsi, ki so ali bodo hodili po vodi;
bo roka pobožala roko, se bo rojevala tema
in bodo goreli ognji v templju življenja,
obsijani s svetlobo večnega jutra.
Vse dokler se srce ne izprazni
in ga ne napolniš s sovraštvom kupljene baterije.
13.
Je veliko besed in ena sama pesem.
Tista, ki je iz srca in je za zmeraj.


(Cikel je objavljen v zborniku Dvakrat stesana krsta 2001 in v zbirki Lebdenje v senci 2002)


V TRETJE

Gre rado navpik,
redkeje na križ,
pogosto na štrik,
najrajši na nož.
Z rezilom na vrat,
z glavo na tir,
z očesom v cev.
V tretje za lon,
v Hamletov dvom,
v Sizifov mit
na grmado besed,
tri leta sedet,
tri leta preklet,
od sonca in senc,
na vekah neba,
na kepi zlata,
morda kot dotik,
glasneje kot krik,
sam sebi v odmev,
da ne bi zvenel,
kot poje zvon,
z zemljo v zobeh,
s temo v očeh,
prekrižanih rok,
zadrgnjen v molk.

(Pesem je objavljena v zbirki Lebdenje v senci 2002)

Hm.
Prekrižanih rok, zadrgnjen v molk.... (Pisat se spravi Mujmune!)