MARIŠKA
Mariška po brejgi ide,
k meši tören jo zovej,
nej je važno kama pride,
samo ka ji ne zvonij.
Puno je vodej preteklo
od gda je milinski kamen mleo,
poleg njene male vejsi,
sakiši pojeb jo še ščeo.
Včera san jo zadnjič vido,
čarni gvant je nosila,
püklava pa čisto sejra
na cintori je molila.
K.T. 13.08.2023 (PESMI IZ PARKA, zbirka v nastajanju)
RDEČA HIŠA - zbirka v nastajanju
NEIZGOVORJENA
Zaobrni me
neizgovorjena.
V neznosno tišino,
v dokončno praznino,
beseda odmrla.
Na ustnicah
v blago nevednost
me zaobrni,
v grlu
v kričavo norost.
V krsti svinčeni
jezno zaškrtam
z zobmi
pesem o črvih
sivemu nebu
in kalužam na cesti.
LA PERVERS
Srčno rada bere
Lorco.
Všeč ji je še Allan Poe.
Srce bi dala za Petrarco
in še našel bi se kdo.
Ljubim samo
bujne prsi,
ženske, ki ima jih Bond
in lahko bi tudi v krsti,
mlado, staro, črno, blond.
A v njeni glavi
poezija.
Gothe, Rilke, Puškin, Byron …
Pesniki miru ne dajo,
jaz pa trgal bi le naylon.
To bila bi prava
pesem!
To bi bil najlepši verz!
Rima nikdar še odkrita,
v ritmu le pervers.
SEBI
Včasih je treba malo umreti,
da lahko začneš znova živeti.
Včasih je potrebno na slepo verjeti
in brez strahu nekoga objeti.
Ne veruj mislim, ki ne mislijo,
stisku rok, ki mehko stisnejo,
sledovom poti, ki so za tabo,
besedam za nobeno rabo.
In če
verjameš, verjemi sebi,
čeprav se zrcališ v drugih očeh,
si kakor otok v objemu morja
in morje konča se na ostrih čereh.
BREZOBLIČNOST
So zvonovi, ki ne zvonijo
in besede, ki molčijo,
je korak, ki kar obstane,
plamen, ki se sam ne vname.
Je dotik in včasih muza,
bežen piš,
morda ljubezni
in črn konj,
ki v sanjah jezdi
in ptica,
ki v tebi gnezdi.
Je obraz, ki se
večno skriva
v maski vsakega človeka,
je oko, ki se slepo gleda
v upanju. da sebe vidi.
Smo ljudje in so snežinke
drobne, majhe, bele pike,
ki tope se v brezobličnost
tam kjer čas podira
vse zgrajene hiše.
VESTE DA NE VEMO
Nihče ne ve kako je,
ko te sovražijo,
v rdeči ječi resnice,
v črnem prostoru zakristije,
lačnega in sitega
namišjene svobode,
ki rožlja z napamet
naučenimi lažmi,
ki govori zmeraj enake besede,
ki hoče s sovraštvom izničiti sovraštvo
in je kot cerkvena izkvizicija,
a obarvana v rdeče v besedah,
v dejanjih pa v ogledalu drugih,
namesto v svojem.
Nihče ne ve ali pa se dela da noče!
UBIJAM ZLO
Nauči me ljubiti s čistim srcem,
božati s toplo roko,
jokati za nekom,
ki ga mogoče sploh ne poznaš
in biti človek.
Povej mi kdaj
stopiti v bran drugemu,
da bi brez sramu lahko pogledal v oči človeku,
ki si ga nehote ranil.
Pokaži mi kjer so čeri
v oceanu sovraštva
in kdaj človek postane zver človeku
in mogoče bom pričel verjeti,
da res obstajaš
in si vse dni počival v meni
in sva vedno bila eno.
NA
VAJETIH ČASA
Slišal
konjev sem rezget,
vso noč iskrijo podkve
in v daljavi strašni krik
nas vodi v brezpotje.
A nisem star, obupno star,
da moral bi verjeti,
da verzi, ki jih nosi čas
nekoč bo to izpeti.
Še vidim te kot deklico
z rožo v laseh,
kadar kdaj začutim te
v hrapavih dlaneh.
In pada dež in vse je nič,
morda dotik tesnobe,
ko hodim pot kam bova šla
nekoč tja med grobove.
ZLATKA
Kdor
pospravi vse stvari
ta darilo to dobi,
sedem pravljic v šatulji,
čisto pravi ropotulji.
Prva,
če si že nared,
pride danes na spored.
Pravljica o dobri vili,
ki mogoče malo škili.
Dobra
je, a ni za v usta,
kakor krofi so za pusta.
Zlato njeno je srce
zato ji Zlatka bo ime.
1.
V
času, ko se čas ustavi
in črički pojejo v travi,
pismonoša, mlad golob,
nosi pošto vsepovsod.
Pred
hiško z ograjo belo,
tam kjer se je vse pričelo,
gospodična Zlatka čaka
na glas svojega junaka.
Šel
je tja kjer gadi spijo,
o tem legende govorijo,
jo le redko kdo omeni,
z njo nastanejo problemi.
Gor
na goro v črni grad,
kamor ni prišla pomlad,
po zdravilno, nežno rožo,
ki zadiha le pod kožo.
V
temnem kotu sama raste,
roža, ki pod kožo diha,
čista, nežna, lepa, tiha,
ko ljubezen se dobrika.
A kaj, ko čuva jo star gad,
ki nikogar nima rad,
v žrtev strupnike zarije,
da več sonce ne posije.
Skoraj že utrgal rožo
je mladenič in junak,
a useka kačon v roko
in takoj je padel v znak.
Zlatka
čaka, čaka, čaka,
a pisma od nikoder ni.
Ni ne pisma ni junaka,
čas mineva, čas beži.
In kaj nauk je te zgodbe,
o čem ta pesem govori?
Ne išči rožo, ki ni takšna
kakor se mogoče zdi.
2.
Pod
številko dva dvojica,
in z mano že trojica
Zlatki lažeta pretkano,
da golob prinaša mano.
A
v resnici le laži,
ki jih sika gad pretkano
kako da fant morda živi,
a sam zadal je smrtno rano.
Upanje
umira zadnje.
Zlatka s časom posrebri,
od takrat naprej za kačo
rdeče sluzijo sledi.
3.
Trikrat
tri morda devet,
če poštevanko se greš,
toda pazi ni enako,
če razlagaš to bedaku.
Črni maček pot prekriža
vsakomur, ki ne kriči,
da je roža le utvara,
da na svetu takšne ni.
Tudi
copra s tega kraja
mu pomaga noč in dan,
ko zatulijo volkovi
moraš najti srčno stran.
4.
Tu pod štiri, štirje asi,
štirje kralji in še kdo,
gledajo da v njeni vasi
nihče omenil je ne bo.
Rožo,
ki pod kožo diha,
takšno, ki sploh ne pozna
kaj pomeni zlo, sovraštvo,
in sega daleč prek neba.
Čuden
škrat, ki se šopiri
takšne rože nima rad,
zmeraj v ospredje sili
in nesramno je bogat.
5.
Tu
pot pet počiva sraka,
se glasno dere na ljudi,
čevlje nosi le rdeče
in kačona se boji.
A
kaj bi sraka, zbira dračje,
v tem gnezdu vsak čemi,
a je pač tako da gnezdijo
v kljunu sračji dvomi in laži.
Srakam,
kar je dobro znamo
svetleče vabijo stvari,
kljuvajo v oči resnico
in same tvezijo laži.
6.
Pod
šest hudič primakne skledo,
trikrat šest ni kot se zdi,
tri šestice so število,
ki jih primamijo ljudi.
Vsak
naj zlobe v sebi najde
se očisti in diši
po roži, ki pod kožo diha
pa čeprav morda je ni.
7.
Pod
sedem pravljična resnica,
dobro je kar ni slabo,
kar v tebi ne ugaša
luč ki sveti v nebo.
Dobro
je, ker mora biti,
tako kot tema ali pot.
Le ne daj se preslepiti,
vedno hodi svojo pot.
(K.T. 07.07.2023 konec poeme, za zbirko Rdeča
hiša)
BESEDE PRIVEZANE ZA RADIATOR
Tisti večer je prvič sedela
z malo starejšim možakom,
vsa zarudela dišeča in mlada
odšla za s svojim junakom.
Zunaj
so fantje v moderem iskali
neko pobeglo gojenko,
baje da je kradla
in so jo poslali
pavični tja dol na dolensko.
Vem, da si lepa,
to nič ne pomeni,
si srnica med volkovi
na koncu ostane le bolečina
in po telesu sledovi.
Šla
v avto in sva zapeljala
ob mirnem kraj ob vodi;
mogoče je malo preveč zakričala
misleč da tako se spodobi.
Vem da si lepa,
kot cvetje spomladi,
si ovca, ki moli
predana nasladi.
Ti je kdaj
prišlo,
kakor v kitarskem rifu Franka Zappe?
Nezadržno, sunkovito ali pa počasi,
včasih mislim, a ne trdim,
vem so drugi časi.
Ti je kdaj bilo
ponovno kot v starih komadih,
prešerno, sproščeno, kot da si v
oblakih,
se včasih sprašujem prepričan,
da res drugačni so časi?
In bolj ko te
gledam sva si edina,
nasprotje privlači nasprotje...
Na koncu stavka
zapišem tri pike,
ker dvoje deli se na troje...
NEDAVNO ZA TEM
Naj neha ta dež!
Mogoče boš ostal z mano
na hrbtu časa,
morda nebes,
z vlečko, ki se para
in žre modri sneg.
Nedavno pred tem,
si kot breza,
in kmalu zatem
sonce, ki nenehno sije;
kaplja iz pričakovanega oblaka,
globoka vez
in stara rana,
nekoga, ki nikoli ne pride.
ZA LJUBEZEN
KRVAVA
POMLAD
Ta pomlad ne bo cvetela,
ta pomlad je žolč in kri,
ta pomlad je senca njena,
ki sovraštvo jo krepi.
Ta pomlad je rakev črna,
v njej besedi, rad imam,
ranjena je kakor srna,
krvavi že noč in v dan.
Ta pomlad, koščena starka,
ki s koso žanje mladi cvet.
Ta pomlad vojaški škorenj,
ki brata gazi, spet in spet.
SLIKA
RIŠE ČOPIČ
Sva
žejna pred šankom čemela
brez čikov in brez nogavic,
že
zdavnaj od družbe oplela
ljubimca skurbanih kraljic.
Imel
si res čudno razvado,
da v takih prepitih nočeh
udarjaš v steno
z glavo
in se kotališ po tleh.
A kaj je
trenutek božjasti
proti usodi krivični zločin,
da hotel iz
vlaka sem pasti
in ljub izgubiti spomin.
RDEČA HIŠA
V
hiši rdeči zarisan je krog,
v krogu začetek in konec in rob.
Kdor pade čez rob je večni čudak,
od rojstva do smrti nekomu bedak.
Če
si dober nekomu osel se zdiš,
nosiš to senco kot berač drobiž.
Si teslo zabito, neumnež, si nič,
ves čas udriha po hrbtu te bič.
Je
hiša rdeča, a sonca v njej ni,
le meglena koprena večnih laži
in če s peresom to jim poveš
pravijo, pusti ga, ta je čez les.
K.T.
ZUNAJ
Zunaj piha veter.
Se je kdo obesil
dve pedi nad zemljo
v senci kakšne breze,
pa se rahlo ziblje
z glavo proti nebu
prevetren in hladen?
Zunaj brije sever.
Z blaznim krikom vrane
zavija dan v črno,
da nič ne ostane.
Steklen pogled v daljavo
in listje, ki šepeče:
tu se ziblje tisti,
ki ni našel sreče.
Pesem objavljena v Primorskih srečanjih
št. 227 - 2000)
