O NJEJ

 O NJEJ

Vso noč sem izganjal duhove.

Tiste s smehom v papirnati vrečki,
tiste s protezo v modrem lončku,
tiste z nočno posodo pod posteljo
in tiste, ki ti prižigajo svečo.

Režijo se z zbledelih slik,
posmehujejo iz prašnih knjig,
ter strašijo po podstrešju hiše
z odpadlo hišno številko
in predpražnikom,
 ki ga ne povoha niti pes
ali izgubljeno pismo.

Vso noč sem izganjal strahove.

V tesnobi pričakovanja
postajajo koraki vse krajši
in plamen zavekomaj ugaša.

V podobah iz preteklosti,
 v krikih sedanjosti,
v  izdihljajih prihodnosti,

 mineva vsa neminljivost.

 BOS

 

Spet bom hodil bos.
Ne čutim zemlje.
Ne čutim trave.
Ne čutim peska.
Ne listja pod nogami.
Niti spon,
ki vežejo preteklost
v teh steklenih škornjih.

In bodlo in peklo
in božalo podplate.
V pepelno siva jutra,
v meglice sanj.
V sončno zarjo smeha,
tja in spet nazaj.

Spet bom hodil bos,
da ne pozabim nate.
V soju svetlih zvezd,
da ne pozabim nase.