SVETOBOLJE
Pa počasi
greva kdaj naprej
s koraki,
ki se spomnijo
žuljavih nog,
čiste resnice,
med kamni so ptice
in vrževa kost
za nazaj.
In zaboli kdaj
človeka
podoba iz peska,
krivičnost pravična
in greh,
da učloveči podoba
človeka
in pravi,
da šli bomo čez.
Potem pa,
daj misli,
na koncu kričanja,
četudi si zvezda,
si križ,
ko v svoji
školjki
med plimovanjem
pojde
naravnost v nič.
(Zakapne pesmi) 16.12.2019
