VITEZ

VITEZ

Vitez sem
le po potrebi
in občasno trubadur,
ki pod balkoni
pesmi gruli,
v železni srajci
brez gravur.

Vitez sem,
ko to nanese.
Vzamem robec
in v priklon.
Vem, kako se
damam streže
in svet varujem
pred zlom.

A ko sedim
ob svoji mizi,
povečini strt in sam,
bi zašli
okorni prsti
njej pod popek
in še kam.

Vitez sem
le ko se splača,
velikokrat pa barabin
in če znance
kdo povpraša,
včasih tudi
pasji sin.

FARSA

Umijte že enkrat
mrliča v sebi,
z ruto na glavi
in nosom štrlečim.
Ob sveči goreči,
v pražnji obleki,
to lisasto kožo
z vonjem pozabe.
Zatisnite veke!
V zvezdah ne piše,
ko noč jih izriše,
kdo koga mazili
in kaj bo potem,
kar je na dlani
ostane na dlani,
skrito zavesti
in tuje očem.
Umijte že enkrat
mrliča v sebi
in vrzite truplo
lačnim ljudem!

POHITITE

Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je nasmeh
in objem besede srečen,
ki dá in ti vzame dih.
Pohitite, hitro mine,
ta dotik, ki barva stih -
srca v ime dvojine
med poljubi lačnih ptic.
Pohitite v svoje sanje.
Moraš dati, da dobiš -
pozitiva v negativi,
radost, da lahko živiš.
Prehitite zamujeno,
prehitite nikdar dano.
Misel pravi ne zlagana:
lepota ne umira sama.
Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je že šteto,
brez delitve in množenja
tam na črti hrepenenja.

(Ne vem zakaj pišem v oklepajih.? Nemara se oklepam misli, da je posmehljivost nekaj dobrega.
Smeh je pol zdravja in lahko bi napisal kakšno kitico, dodal kakšno slikico, slekel nekomu kiklico, igral novo igrico: -U-U-U-U-U. ho, ho, ho:

V bodečo žico,
v siv pepel,
betonske sanje,
kovinski odmev.

Pneumatsko kladivo,
tritaktni motor,
atomska tišina,
zasuti predor.

Uveli ležaji,
jekleno drevo,
pocinkana sreča,
svinčeno nebo.

Naftna skomina
razbeljena peč,
plastične rože...
kurc treba bo leč....)