OB NILU PA SO PIRAMIDE

OB NILU PA SO PIRAMIDE

1.

Mogoče je bil to rožnat papir,
zibajoča budilka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blodnik.

Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali v samoto zaklenjenih prostorov,
v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom.

Se spomniš
s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce?

Na trapezu poljubov,
v statični drži
človeka,
ki veže le vase,
v svoje sonce
brez kozmičnega sevanja
in batin,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
bi morala drhteti
že znotraj.

V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje
s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.

2.

Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.
Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam.

Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.
V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.
V čudežu oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.

Vedno sem to kar sem
in vedo sem tam,
kjer se pogrešam.
V ne- lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi
kot napuh.

3 .

Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina
in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.

4.

Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogle pisati!
Zdelo se je dvojniško delo
Nagovor mrliču.
Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam
iz zemlje,
le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati
in da je Jim Morrison mrtev.

5.

Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec.

To je konec, moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane.
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane.

Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka

sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.
Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.

Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!

6.

Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor zre vame
prihaja kakor da se išče.
Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene…doma.

Vedno sem to,
kar mislijo da sem.
Priznam, Kocbek.
In še zmeraj
se mi žvižga živo za vse,
ko igrajo Pink Floydi.

7.

Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam?

Razveseli se kretenj
in diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.

Kaj hočeš?
Sleherna stvar
išče podobo v drugem.
V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen,
v upanju znova.

Priznam, jaz.
In kdo za vraga je Kocbek?

(Kako duhomorno? Kako bedno in osladno? Me je pojedel zakrokani krokodil? Še en cikel brez
ciklostila nastal na platformi bebavosti in opojnih substanc in nosi letnico 2007)




















9-2006