ROŽA
Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Visoko, zeleno,
ki boža oči,
kadar misli
letijo tja v daljavo
in se nikamor
več ne mudi.
Lahko da sem ljubil
vse do bolečine.
V sladkem trpljenju
usmiljenih muk,
predajal telo
strastem, poželenju -
dvoje v enem,
pil nektar in strup.
Lahko da še zmeraj
ob drugem leživa,
kjer barve bledijo
in blodi pogled,
ujet med spomine
in tke pajčevino
med suhe poljube
in črke besed.
Lahko da sva legla
v prav tisto travo.
Rumeno, uvelo,
poleglo v srce,
da sem pozabil
kje breze šumijo
in kako je
tej roži ime.
22.06.2009
Ni komentarjev:
Objavite komentar