Monolog

MONOLOG

Zdaj sem angel,
ki hodi po žici brez kril,
solza utopljena v žlici pelina.
Pozabljen poet
odmaknjen od vseh
v črno belino spomina.

Pridi hudič!
Izvabi spet rime,
ker sovražim gospo
z imenom: Vsemine.

Zdaj sem, kaj sem?
Skoraj nič na pol!
Drobec sprane vezenine,
v toplem krznu
bos in gol
z muzo, ki ji redko pride.

April 5 2012


PAPIGA

Pa so kupili kletko
in v njo položili besede.
Za vsak kljun
živopisno frazo,
za vsako pero
drugačno barvico.

Zdaj razumeš?
vprašam papigo.
Razumem, odgovori
in zapoje kakor ptiček na veji.

*

Očistil sem kletko,
jo obarval v črno in rekel:
Zdaj si vrana.
Vrana, kra!
je ponovila papiga.

Naslednje jutro
je bila kletka polna zlata,
čeprav sem jo pred tem varno zaklenil.
Kako te ni sram? sem zakričal.
Vrana, kra!
se je zadrla papiga.

STRAH

Strah, da ne bom
več nikoli napisal pesmi
je postajal vse večji.
No, potem je umrla babica
in pokopali smo jo
v njeni najljubši obleki.

Ničesar ne čutim. Niti jeze ne!

Sem zapisal
globoko v srce
in kmalu potem
jokal kot otrok.

A strah,
da ne bom več
nikoli napisal pesmi
je postajal vse večji.

Zdaj vem,
da imava oba velike oči
in nekaj malega za povedati.

Drug drugemu
in vsak sebi.

POTENCIRANJE POTENCE

Vsakokrat
ko sem marsikdo
marsikdaj marsikje
mnogokrat
kdo ve kam
kakor že.

Kakorkdaj
nič kolikokrat
enkratnik
imena: ime

Od takrat do tokrat
in večkrat ko dvakrat
pokažem -

kdorkoli
kdajkoli
da človek
pomeni srce.

April 5 2012