BOS

 

Spet bom hodil bos.
Ne čutim zemlje.
Ne čutim trave.
Ne čutim peska.
Ne listja pod nogami.
Niti spon,
ki vežejo preteklost
v teh steklenih škornjih.

In bodlo in peklo
in božalo podplate.
V pepelno siva jutra,
v meglice sanj.
V sončno zarjo smeha,
tja in spet nazaj.

Spet bom hodil bos,
da ne pozabim nate.
V soju svetlih zvezd,
da ne pozabim nase.