PSIČKI ŽIVI
Živa si Živa
četudi te ni,
še hodiš pred mano
in vohaš sledi.
Včasih zalajaš,
ker se bojiš,
mogoče razumeš
a ne govoriš.
Tam v nebesih
razdajaš srce,
ležeš v travo
in čakaš na me.
NOVOLETNA
Spet prihaja k nam
Miklavž
za njim Božiček, dedek Mraz,
čemu je kisel ta obraz?
V škornju čokolada,
pod jelko kup daril,
ti pa mulo kuhaš
mali moj fakin.
Kje smuči so moje,
pod jelko ni sani,
kraguljčki ne zvenijo,
res ni nič po tvoje,
oh groza in gorje.
A zunaj veter brije
in prav močno sneži,
lahko bi gledal s srcem
namesto z očmi.
DVORIŠČE
Na
dvorišču kup otrok
med njimi pa fakin
zmeraj v tuje gnezdo sili,
vse jih zbada se šopiri.
V
žepu frača v glavi nič,
takšen je naš fičfirič,
Bolj kot knjigo ljubi žogo,
nekoč nekomu bo v nadlogo.
Vsakomur
pokaže svoje
se nikogar ne boji,
a ko oče ga pokliče
se brž povesijo oči.
MINI
Sem
psička majhna,
prikupna, igriva,
dobra po srcu,
vesela za tri.
Včasih
preglasna,
pogosto preživa,
a kaj ko se svet
okrog mene vrti.
Ponudim ti tačko,
z repom pomigam,
ne moreš upreti
se mojim očem,
le včasih zalajam
in grdo pogledam,
če vidim da grdo
se dela ljudem.
K.T. Za zbirko Tja do mavrice. Zadnje pesmi iz zbirke. Še devet in bo končana.

1 komentar:
V obroču časa
v brezmejnost
rišeš svojo sled,
drobiš korake
v pesek
dahnjenih stopinj...
Morda nekoč
se tam
ustavil bo neznan pogled,
kjer vrtinči se
tvoj dih
z viharji violin?
Takrat v olimpu
zvena glasbe
tvoja duša poleti,
z višin v svoje lovke
pesem jo ujame,
čisto počasi
se nebeška radost
staplja v kri,
da v sončnih
zvokih strun
te vzhičenost objame.
Od čutov
ves prevzet
se širil bo oblak solza,
v pesku
dahnjenih stopinj
zdaj vodila bo
rosna sled...
tam biseri srca
se zlivajo
na suha tla,
da iz puščave neme
se dvignil bi poet.
Objavite komentar