NIKJER ZAPISANO Sčasoma zbledi nikjer zapisano. Kakor ljudje iz spomina, poljubi iz ustnic, besede iz ust. Ostane le zemlja za grobove, geni v pesku in prazna zibelka. Nekoč davno, izgubljeno v večnosti, pod soncem, ki nam je risalo sence drevjem ki nam je bralo misli in zvezdami, ki so poznale našo usodo zbledi sčasoma tudi zapisano. Le prah je še zmeraj isti.
KT
ponedeljek, 4. april 2016
ponedeljek, 7. december 2015
Ura teče, čas beži , kdo sem jaz in kdo si ti?
ZAMUJAM
Besede so moje
obleke
mehke in vpojne
z razpetimi gumbi
in madeži studa
na zlikanem stavku
zamujam
vso tisto romantiko
ki jo vozi
majhna črna lokomotiva
po tračnicah
mladostne vznesenosti
in star pokončen
usnjen kovček
poln domišljije
zamujam
mehke in vpojne
z razpetimi gumbi
in madeži studa
na zlikanem stavku
zamujam
vso tisto romantiko
ki jo vozi
majhna črna lokomotiva
po tračnicah
mladostne vznesenosti
in star pokončen
usnjen kovček
poln domišljije
zamujam
iz aleje
smehljajev
v preveliki kapi
in pletenih rokavicah
zamujam
zavedno zamujeno.
v preveliki kapi
in pletenih rokavicah
zamujam
zavedno zamujeno.
četrtek, 30. julij 2015
četrtek, 4. junij 2015
petek, 3. april 2015
torek, 3. marec 2015
Biblično
BIBLIČNO
Onan je oral ledino,
Noe kleše svojo barko,
mladost je starka ne sedmini,
jaz pa hodim sam po parku.
Noe kleše svojo barko,
mladost je starka ne sedmini,
jaz pa hodim sam po parku.
Sam po parku se sprehajam,
kakor pesem, kdaj že bodi.
Sonce pa me ne dohaja,
všečno rimam v prispodobi.
kakor pesem, kdaj že bodi.
Sonce pa me ne dohaja,
všečno rimam v prispodobi.
Pisal bi za dva v samem,
brez te metrične plitvine.
V prostem verzu, če ne škodi,
v naše karmične globine.
brez te metrične plitvine.
V prostem verzu, če ne škodi,
v naše karmične globine.
O tem kako
je vse preprosto,
kadar pade list z drevesa
in zaide senca dvoma
angelom tja med peresa.
Pisal bi kako je dobro,
kadar žarek sveti v sebi,
kakor črna luknja v času
presvetljena v svoji temi.
kadar pade list z drevesa
in zaide senca dvoma
angelom tja med peresa.
Pisal bi kako je dobro,
kadar žarek sveti v sebi,
kakor črna luknja v času
presvetljena v svoji temi.
Pisal bi pišoč pisanje
o besedah v besedi
in o tem kako v krsti
gene krstimo z imeni.
Sam v sebi se sprehajam.
kot da hodil bi po poti,
kod gredo še sence Hada
svojim stvarnikom nasproti.
04.03.2015
Za lažje razumevanje:)
sreda, 25. februar 2015
Dve
DNEVNIK
Našel sem
kar je bilo skrito
pod tvojim zglavjem
ne da bi vedela
in se
videl drugačnega
v luči besed
ki jih pišeš v dnevnik.
Večni otrok,
ki so mu palčki
pod palcem
ukradli igrače.
Jagnje, ki se pretvarja,
da je volk.
Nežnost, ki lahko rani
le s poljubi.
Obraz,
ki zmore
tudi glasno ihteti.
Našel sem,
čisto slučajno,
pod krinko sebičneža
svoje strahove in želje,
napake in kreposti,
lepoto bivanja
ter se spomnil zibelke
v luči resnic,
ki jih pišeš v dnevnik.
LICE
Mrko
lice
sreča
naj obsije
in
če žalost
spotoma
zaide
v
oči sanjave,
naj
srce pošilja
jim
signale,
kot
svetilnik
poln
kresnic
ob
pozni uri,
ki
ljubimcem
kaže
pot
do
duri,
kjer
počiva
dobra
volja
pravljice
in
zlata
polja
V
kraju
kjer ni
vse mogoče
pa
naj lice
bridko
joče.
Naročite se na:
Objave (Atom)





