ODTENKI V KALEJDOSKOPU
STALAGNIT
Ali
veš kako blizu so sanje
smrti na desnem ramenu?
(Se Šeron)
V FORMALINU
STALAKTIT
Zdaj
sem šepet tvojih krikov,
korak čez pol poti,
nekdo, ki hodi v obzorje
in pleza po mavrici,
da si
lažje reče smrt.
Zdaj
sem kresnica podnevi,
nekdo, ki teče za soncem,
poln zvezd iz prejšnjih noči,
da se težje pove življenje.
Zdaj
sem kar sem,
kapnik, nasmeh, poljub
in
dolgo čakanje,
morda na Godota.
KALEJDOSKOP BESED
Spominjam se
trave močno zelene
in Emily spomnim se kako se igra,
v peskovniku našega otroštva
z blatnim možem kjer sta sama.
In ceste zaliva vročina poletja
in vse po asfaltu smrdi,
lastovka leta visoko na nebu
in krilo odpeto po morju diši.
Potem pa nevihte, zorenje, minulost,
čas ki prinaša, da bi odvzel
nedolžnost z obraza -
upor brez razloga, četudi je drugi
to bolje počel.
In zdaj kot ribi v akvariju,
toneva v sebe, mogoče nazaj,
kakor tujca v ogledalu
srečujeva rojstvo
z večnim vprašanjem
kako in zakaj.
SENCE
V SONCU
Vse
se lahko zgodi,
še rojstvo in smrt,
še tema in luč,
še beseda in molk,
Na
drugi strani
paralelnih svetov,
kjer sem,
kar tu nisem,
kjer bom
kar še nisem bil,
kjer nikjer,
sprašuje za nečim
in je nekje zalučano
v krog nedogorele sveče.
Na
senčni strani sonca
poznajo sence vse naše skrivnosti.
KOT
NEKDO
Kot
nekdo, ki hodi mimo,
kot nekdo, ki je že šel,
kot nekdo, ki misli iti,
a ne bo nikdar odšel,
ker izgublja svojo senco,
ker le gleda z očmi,
kakor bik v rdečo cunjo,
poln sovraštva, ker boli,
če nekdo ti riše zvezde,
bolj rumene, kot se zde,
namesto, da bi jih rdeče
s srpon lune brez kladiva,
ker vklesane so v srce.
STRAŠILO
Slonim na vetru.
Tihi glas šepeče
znano pesem na uho,
v vejah listje
ples poslednji pleše,
klopotci polnoč bijejo.
V pomladni čas zorijo polja,
pogreznjena v miren sen.
Pač takšna je narave volja.
A jaz, zakaj sem tu, ne vem?
BIBLIČNO
Onan
je oral ledino,
Noe kleše svojo barko,
mladost je starka ne sedmini,
jaz pa hodim sam po parku.
Sam
po parku se sprehajam,
kakor pesem, kdaj že bodi.
Sonce pa me ne dohaja,
všečno rimam v prispodobi.
Pisal
bi za dva v samem,
brez te metrične plitvine.
V prostem verzu, če ne škodi,
v naše karmične globine.
O
tem kako je vse preprosto,
kadar pade list z drevesa
in zaide senca dvoma
angelom tja med peresa.
Pisal
bi kako je dobro,
kadar žarek sveti v sebi,
kakor črna luknja v času
presvetljena v svoji temi.
Pisal
bi pišoč pisanje,
o besedah v besedi,
in o tem kako v krsti
gene krstimo z imeni.
Sam
v sebi se sprehajam,
kot da hodil bi po poti,
kod gredo še sence Hada
svojim stvarnikom nasproti.
IMPRESIJA II.
Dnevi vse
krajši,
časa vse manj.
Sanjajo polja
podobe iz sanj.
Meglice drsijo
tik nad vodo´.
V daljavi bližine,
ko jočeš v slovo.
Dolge noči
v temo zavite.
Skrivne poti
ostajajo skrite.
V daljavi
bližine,
ko jočeš v slovo
in nežno zatisneš
nekomu oko.
MEJAŠI
Zvonovi zvonijo,
zvonijo zvonovi,
hodim med mejaši polj.
Zvonovi zvonijo,
zvonijo zvonovi
in sneg naletava vse bolj.
V roki svetilka počasi se maje.
Sem in tja, tja in sem.
Enim gre dobro,
drugim gre slabo,
kaj pravijo karte ne vem.
Zvonijo zvonovi,
zvonovi zvonijo,
in nov se rojeva dan.
Nekdo prihaja,
ko drugi odhaja
z nami na temno stran.
In sneg naletava vse bolj
in sneg naletava vse bolj
čez belo strnišče, prek polj.
SLIKAR
Slikajo te barve,
duša je paleta,
v brezmejne črte
barvica opleta.
Nosijo te sence,
v vejah mesec zlati
in ko drugi spijo
ti ne moreš spati.
Boža te belina
z žametno tišino,
drugi svet odkrivaš
z mavrično milino.
Dihajo te polja,
sonce nad sinjino,
tvoja platna oljna
vpeta v bolečino.
Slikajo te barve,
duša je paleta.
V brezmejne črte
barvica opleta.
Izaki od Lazarja ) K.T.
MATI
Malo
je besed, zdaj vem,
ki nežno zabolijo,
mati.
Na
svetu sam,
še čutim dlan,
ki boža me,
povej mati.
Kako
je tam,
te prepoznam
med belimi cvetovi?
Bo
tvoja duša
kakor zvok
otožne violine,
ki poje v meni
ozdravila
čas in vse spomine?
Malo je besed, zdaj vem,
tako nežnih, kot je mati,
sam po belem polju grem
in vidim te, glej mati.
STAROST
Ne moreš verjeti
v to v kar še verjameš
in splesti verz v besede,
o tu in tam in daleč.
Četudi zdi se pojdem
v tebi kriči ostani
dojemajoč otroka,
ki se starca brani.
ŠAH
Štiriinšestdeset
črno-belih polj,
kvadratov, ki so večni
in skriti logaritmi v njih...
Včeraj smo
igrali šah,
danes ga igramo
in jutri bomo igrali
to kraljevsko igro,
željni, blazni, prepotentni.
Kralji, kmetje
in kraljice,
konji, lovci in topovi -
marionete na vrvici,
matirane misli.
Hodim po
črno-belih
kvadratih življenja,
med šahom in matom
in zastavica pada.
Še ena poteza
na turnirju pozabe,
v panični stiski
časovne simultanke,
ali zmagovita kombinacija
v briljantni akciji,
v pričakovanju
slutenega poraza?
Siciljanka
ali damin gambit,
z mislijo
da je važno sodelovati
in vedenjem,
da smo vsi zmagovalci:
dva mrtva
na železniškem tiru
in troje
komaj rojenih otrok
v mehki zibelki?
Tukaj in zdaj -
pat.
( Napisal kot šestnajst letnik)
TUJCI
Tuji jočejo za mano,
pa ji ne poznam.
Tujci jočejo vsak dan.
Tujci, ki so v meni,
tujci, ki so v nas,
jočejo po tihem
ali na ves glas.
Tujci brez obrazov.
Tujci brez imen,
ki skorajda podobni
zdijo se ljudem.
Tujci v bližinah,
tujci prek daljav
jočejo od zmeraj
žalosti v pozdrav.
V
FORMALINU
Pustil
sem sebe za seboj
in znova vstal od mrtvih,
kot Lazar čakam novo smrt
in hodim le po prstih.
(Nekdo
me lovi z mrežo za metulje)
Pustil
sem tebe za menoj,
da začutiš toplino sonca,
da začutiš toplino rok,
v zgodbi brez konca.
(Spomni
se, da si bil nekoč mlad)
KORAKI V KROGU
EGO
Če
bi ob nepravem času,
torej času,
ki ni pravi
mene k sebi res poslali
mislim, da bi se zalotil v grehu
v incestu z lastno senco.
Gledal
bi kako se čaram,
kako nastavljam pajku mrežo,
kako spreminjam bor v brezo
in vse v bolj drvim v brezno.
V
brezno temno in globoko,
ki se mu ne vidi kraja,
točke, ki s seboj me spaja.
In če bi res prišel k sebi,
trudnih nog in s prazno glavo,
kaj misliš, kaj od mene bi ostalo?
Ostal
bi prah, tih, nepobrisan,
gor na ogledalu.
(
Napisal kot šestnajst letnik)
KOT
DA TE NI
Dan
deževen,
siv ves tih,
da se ti zasmili stih,
pogled skozi okno,
brez besed,
v misliš tavaš
v nedogled.
Včeraj
zdi se
kot nikdar,
čas le sencam
je vladar,
tiplje misel
v temi,
sonca, jutra
si želi.
Včeraj
zdi se
kot nikjer,
komaj vstaneš
je večer,
in lomasti od nekod
se meglica v takšne dni
kadar si,
kot da te ni.
ZAPRAŠENA
LIRA
Akord
za akordom,
pesem na pesem,
od včeraj za danes
stopicam nazaj.
Čutim,
ne mislim,
razdajam ne grabim,
ne slišim glasu siren,
z voskom v ušesu.
Daj,
Kirka pozabi,
ostali smo mladi,
pujsi vse bolj
so podobni ljudem.
Na zaprašeno liro
spet brenkajo norci,
kar se poruši
se z muko gradi.
Mlini
na v veter,
galeje v ognju,
glava, ki trudno molči,
daleč je sonce,
ki bi ogrelo
v čas razdrobljene sledi.
NEODKRITI KRAJI
V takšnih krajih sonce
sije
malo manj rdeče,
in duša se k duši stisne
skoraj neboječe.
V tistih krajih čas
potuje
z hitrostjo polža
in nihče ne skriva
v svoji hiši noža.
V moji hiši
gospodar sta
in gospodarica,
čista misel, kot besedi,
ljubezen in resnica.
Verujem, da nisem
veren,
pa čeprav verujem,
da s poštenjem sebe najdem
predno odpotujem.
SRŠENOVANJE
Nosil je črn pas,
nosil je črni pas,
pod njim pa, kaj te briga!
In ponošeno zvezdo je nosil
in deset lačnih ust,
urin mačk z Urana.
In prosim te crkni
posvojeni sin,
ki trgaš si sam od ust.
Nosil je puško
nosil je nož
in včasih po tihem
zajokal kot mož.
Jutri obsorej,
mogoče zvečer
še sebe je nosil
lovcu za plen.
NE PESEM
In te ziblje v
ritmu molka
pesem nema,
brez luči.
V ozke
špranje,
v temne veže,
tja kjer on
postaja ti.
Zlatoprst
zažiga zarje
in kot tiste
dneve Rim
sitiš leve s
kristjani,
da prikriješ
svoj zločin.
Kriv je žamet, sončno olje,
fraze, babe,
meskalin,
krivi dimniki
tesnobe,
vlak vali
črnikast dim.
NARICANJE
Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo
ustavi se čas.
Deset do desetih
postane vse tuje.
Zunaj dežuje
in jočem na glas.
Deset do desetih,
desetemu bratu,
ptici, ki plašno
privzdigne perut.
Deset do desetih
črnemu svatu
na čelo pritisne
smrt hladni poljub.
Deset do desetih.
Do desetih deset.
Znova in znova,
vedno in spet:
Deset do desetih.
Do desetih deset,
v žari spomina
prgišče besed.
Deset do desetih.
Do desetih deset,
ko šel si za zmeraj
barvat drug svet.
PADLI ANGEL
Pa imel sem črne misli
in bel klobuk, gor v sinjini,
žgoče sonce, slabe karte,
in spomin skrit v belini.
Pa imel sem, kdo mi daje
lesk utrinka v tesnobi.
V vesolju sem le drobec
sebe v presnovi.
In imel si krila časa
položena v zibko
in še malo nas, ki vpraša,
smo šli mogoče mimo.
PRINAŠALEC
LUČI
Nam,
ki
lovimo ostanke dneva,
s
culo na rami
in
težo vseh dni
in
ki preveslali noči
smo
pijani
prižiga
luč
prinašalec
luči.
In
tistim, ki
še vejo
kam
zrejo oči,
če
zrejo v temo,
čeprav
teme ni.
In
tistim, ki spijo,
da
nebi zašli
prižiga
luč
prinašalec
luči.
In
tistim z mržnjo,
ker
v mržnji živijo
in
tistim,
ki zvezde rdeče se zdijo
in
črnim po duši
a
svetlim v očeh
prižge
naj razsodnost
padli
angel v dlaneh.
ŽEBELJ V GLAVI
Navadno štetje besed.
Naslov neznan.
Pogled top.
Drži kot pribito.
Kogarkoli pogledaš
ima žebelj v glavi,
nosi kladivo v srcu
in krsto v očeh.
Kamorkoli se ozreš,
povsod okno zabito z desko,
roke zvezane z bodečo žico,
jezik svinčen.
Drži kot pribito!
O
METULJU
Pozdrav
iz onostranstva morda,
ko si priletel v sobo,
kakor, da bi dal slovo za vekomaj.
In nežno sem te prijel za peruti.
Komaj lahno,
da si začutil moj dotik
in te izpustil
to jutro,
da odletiš
svoboden
tja v belo,
tja daleč nekam,
ki je zmeraj
tako blizu.
KO ME ČUTIŠ KOT PESEM
KOGA SE JE POTREBNO BATI
Naj vam povem pošteno, iskreno,
boj se ljudi, ki sovražijo temo.
Boj se ljudi, ki ni strah jih priznati,
da vzamejo več kot so pripravljeni dati.
Boj se ljudi, ki pomembi se zdijo
in še v sanjah o tem govorijo.
Njih všečne besede množica ceni,
a v bistvu so puhli in prazni kreteni.
Boj se okovov, ki ne žvenketajo
in črk položenih v usta ljudi,
ki kot klopotače za hrbtom rožljajo,
boječ ti pogledati naravnost v oči.
In sebe se boj, ki v senci se skriva,
kadar odpelje sovraštvo nas čez,
da ne bomo nekoč kot votle lobanje
ugašali v plamen prižganih sveč.
RELATIVIZEM
Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da si še zmeraj tu,
moj oče!
Videl si me lebdeti
tik nad gladino.
Razbrazdan
v pričakovanju nečesa.
Potrpežljiv
v prihodu nekoga.
In vse kar nosim
je tvoje ime
zapisano v vnukih.
In vse kar vem,
sem pozabil ob rojstvu.
Čas trga popkovino.
Čas trga samega sebe
in roko,
ki boža spomine.
Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da umirava tudi
v sanjah moj oče!
Od vekomaj v zmeraj.
Od tu do nikamor.
Proti soncu,
proti sencam.
Sam vase,
moj oče!
Med zlepljena krila
mladega orla,
ki se boji poleteti
nad vrhovi nižin,
v besedo živeti.
Zdelo se je,
kako se je zdelo,
da imajo mačke
devet očetov
med papirnatimi tigri.
Nešteto oči
v slepoti pozabe,
do snidenja jutri.
Zdelo se je,
kako zdelo,
da se ponavljava
v mislih,
v kretnjah,
v dejanjih.
Na poti
v vesolje,
nazaj v zibelke
spoznanja,
brez zapletenih
merilnikov.
Tako se je zdelo,
moj oče!
MARTINČEK MAJHEN
Kar
naenkrat pesem
moja ne zveni,
drugače je ubrana,
se črte ne drži.
Zdaj
res sem ovca plitva,
star oven, ki boji
se zastav svobode,
tako cingljajo mi
blejoče žabe, spaki,
ki kače se bojijo,
a sem martinček majhen,
ko vrag ima sedmino.
Ne
kaži kači repa,
ki za njo se plazi
saj res težko je zreti
sam sebe kakšni mlaki.
Ne božaj njene kože,
kot miš naivna tiste,
ki pravijo pridi k meni,
moj udav nežno stisne.
ZDAJ VEM
katera ima najtežjo culo,
katera najdaljše krilo,
katera najtrši pogled.
Zdaj vem.
Tista z otroki,
ki gledajo tako
kakor mati, postrani.
Tista škilasta, črna,
za katero lajajo psi,
se zaklepajo vrata
in kolne gospodinja.
Zdaj vem.
Za tisto, ki pravi:
bog vam daj zdravja gospa,
bog vam daj sreče gospod.
Pa misli:
da bi se vam jezik zadrgnil,
da bi vam luč ugasnila.
Pa zlaže:
gospod vi boste srečo imeli,
gospa vi boste dolgo živeli.
Zdaj vem.
Tista z največjo culo.
Tista bosa,
z dojenčkom na prsih,
ki kadi kakor Turek
in meče karte
ter pravi:
bog vam plačaj gospa,
ker so ga videli že na nebu,
kako s kozjo taca pleše med oblaki,
bog vam plačaj gospod,
ker je ležal v pšenici
in smo lačni kruha bolj kot besed.
In zlaže:
gospod, saj mi ne boste verjeli,
gospa, saj mi ne boste hoteli.
In gre
nekam drugam,
tista bosa ciganka,
ki jo videvaš
samo še v sanjah,
kjer nihče ne sprašuje,
kako izgubiti nekaj časa
kako izgubiti nekaj dneva,
nekje v visoki travi
med resnicami in lažmi,
kjer se levijo mlade kače
in pojejo mrtve ptice.
Zdaj vem.
DA BO BOLELO
Morda veš tovariš
kako je ležati v breznu,
ti pa praviš, da sem zgodovina.
Ležati tam brez spomina,
ležati tam brez imena,
ležati brez življenja.
Morda več zakaj ne moreš zaspati,
zakaj se bojiš umreti,
zakaj iščeš nova in nova opravičila?
Nekoč sem bilo dekle,
ki ne bo nikoli moglo objeti,
kot starka svojih vnukov.
Nekoč sem bil fant,
ki so ga silili nositi puško.
In vse žrtve so iste,
če te požanje srp
ali zatolče kladivo,
te zavrtinči kljukasti križ
v sovraštvo, zlo in ideologijo.
In vse punce so lepe,
če so ali niso imele obhajila.
Oko za oko?
Zob za zob?
Svetopisemsko svarilo?
Na ta svet sem prišel,
da bom ljubil,
ker sovraštvo ubija.
ZAPUŠČINA
Rahla
prst me polni
z
nelagodjem apatije,
mrzli
mah
v
končnem prikazu.
Zakoreninjen
v prostoru
kjer
nihče na sprašuje
in
modrujejo stene
o
barvi ometa
mi
ude odsekaj,
v
oči me zabodi
in
zakoplji
globoko,
globoko
v
spomine,
da ne bom
nikomur
zapuščina
zmlet
v drobce
kovinskih
opilkov.
DIA
FRAGMA
Rekli
so mi da bom šel,
v bodočnost proti morju
in kako bom hrepenel
združen u vesolju.
Kjer
je Kant
le pol poti
za vse kar mora biti,
in če pojdem,
tam ne smem
grdo govoriti.
Rekli
so mi Ionir,
podobnost je drugačna,
delil sem hrenovke in mir
v naša usta lačna.
CILJ
Neskončno dolga črta.
Od točke do točke korak.
Korak za korakom v krogu
in enkrat in stokrat,
neštetokrat.
Obupno kratka črta.
Od obzorja do obzorja oblak.
Oblak za oblakom v breztežnost
s perutmi lahkotno v zrak.
Neznosno dolga črta.
Od črke do črke beseda.
Od besed do besed k dejanju,
pisati pesmi še v spanju.
(Pesem napisana
po spominu, verjetno iz leta 1983/84)
IZ
PRAVLJIC VEČNEGA ČASA
Nekoč
pred časom, časoslovci,
trije pujsi so živeli,
kdo Trnuljčici ponudil je kolovrat,
da smo ostali onemeli ?
V
imenu ljudstva,
te sezuje ljudstvo samo.
V imenu svobode,
kaj hitro nekdo ti obrobi glavo.
In
zdaj priznajmo,
kljub lepoti,
najlepši sebi smo v slepoti.
Coprnica,
reč iskrena,
živ mrlič
in senca njena.
ČRNI KOS
Prekrasno poje črni kos
toda kljun ima rumen,
kar zamerila je sova:
krade in je nepošten.
Rasta papige vreščijo,
kriv bo mrtev, kriv je živ,
kukavice pa trdijo,
da iz gnezda je ušel.
Poje, poje črni kos,
o resnici zdaj drugače,
vidi da ta kralj je nag,
ne, rdeče nosi hlače.
ZUNAJ
Zunaj piha veter.
Se je kdo obesil
dve pedi nad zemljo
v senci kakšne breze,
pa se rahlo ziblje
z glavo proti nebu
prevetren in hladen?
Zunaj brije sever.
Z blaznim krikom vrane
zavija dan v črno,
da nič ne ostane.
Steklen pogled v daljavo
in listje, ki šepeče:
tu se ziblje tisti,
ki ni našel sreče.
SVETOBOLJE
Pa
počasi
greva kdaj naprej
s koraki,
ki se spomnijo
žuljavih nog
čiste resnice
-med kamni so ptice-
in vrževa kost
za nazaj.
In
zaboli kdaj
človeka
podoba iz peska,
krivičnost pravična
in greh,
da učloveči podoba
človeka in pravi,
da šli bomo čez.
Potem
pa,
daj misli,
na koncu kričanja,
četudi si zvezda,
si križ,
ko v svoji
školjki
med plimovanjem
pojde
naravnost v nič.
ŽEBELJ V GLAVI
Navadno štetje besed.
Naslov neznan.
Pogled top.
Drži kot pribito!
Kogarkoli pogledaš
ima žebelj v glavi,
nosi kladivo v srcu
in krsto v očeh.
Kamorkoli se ozreš,
povsod okno zabito z desko,
roke zvezane z bodečo žico,
jezik svinčen.
Drži kot pribito!
OSTANKI ČRNEGA (CIKLI PESMI)
IKRE
Je rumeno peščeno.
Tik pred oseko iščejo tujci prijazne oči.
Se ura ustavlja v času minulem,
nikogar ne iščem - opazujem ljudi.
Prinesi mi veter - v tej prispodobi,
nekaj kar pade in zmeraj stoji,
a ne doseže brez nujne plitvine preprostost enako različnih stvari.
Prinesi mi vse kar s trudom
odnašaš
in bodi malenkost in bodi pohlep,
ko znova umivaš mrliče ob rojstvu,
ki pozabijo mater, ko pojdejo v svet.
Tam na obali.
Tu v ogledalu, pod sončnikom pisano sivih nians
se hoja po brvi zdi kakor slutnja, ki
popelje šamana v čudežni trans.
PO PRAZNEM
V kraju, ki ga ni pa bi moral biti nekje,
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva,
brez obžalovanja v očeh,
brez spomina na mrtve,
brez tolažbe za žive, kot upanje, ki ne sluti
kot beseda brez pomena
dorečen v zanikanju,
kakor vrvohodec
v kraju, ki se le zdi med potresnimi sunki
zgrožen nad samim bivanjem,
bežiš pred pogledi osamljenih,
vajen hoje po praznem
v izpraznjeno.
DOMOTOŽJE
Polni
smo večne zaspanosti, utrujeni od pričakovanj, nesrečni v sreči.
Polni smo sivine, oblačni s padavinami in ne vidimo mavrice,
ki se leskeče v očeh.
Po
dežju hlapi vroča zemlja, po dežju vse brsti tudi na vročem asfaltu
in greje v podplate pot, ki jo izrišejo oblaki
med nami in večnostjo.
Dolgo,
predolgo bom hodil kakor otrok butat češnje na sosedov vrt
ne da bi se prepoznal v starcu, ki piše pesmi,
sebi in drugim,
ki so zaspali v snegu,
sebi in tistim,
ki ostajajo večno na begu
iščoč spomine v domotožju.
MOJE
TEMAČNE URE
Vpijam
temoto, na prsih gojim kačo, vrana sem, ki sama sebi kluje oči,
toda na nebu orel razširja svoj mogočna krila.
Nekoč ti bo žal, da si kukavica, da si papiga, ki ponavlja besede,
in takrat poletim više, še više kot zmore zloba in človeški pogled.
In
vse bo tiho in vse bo negibno in vse bo znano,
ker daljave hlepijo po bližini, ker bližina ne more brez daljav,
zato vsi mrtvi pesniki pišejo vame resnice, ki ji trosi veter
življenju v predpasnik.
Najlepša
pesem, ki sem jo napisal je pesem krvi in nosi imena vnukinj in vnukov,
četudi morda se nikoli ne srečamo.
BOG
Ker
je ljubezen, ker je svetloba, ker v njem ni teme,
ker oprošča in sveti kot luč srca,
ker hočem verjeti v dobro,
ker je bil vedno v meni a ga žal nisem odkril
se vračam nazaj v roke
nekoga, ki me je prvič umil.
Rekel mu bom čista ljubezen,
je lažje, kot mu reči Bog ali stvarnik.
Heretik.
Pesmi
iz cerkve
1.
Bližje
sem Bogu,
vse manj je sovraštva v meni.
Bližje sem Bogu,
vse manj je pohlepa v meni.
Bližje sem Bogu,
močneje svetim v temi.
Bližje sem Bogu,
več je ljubezni v meni.
Bližje sem Bogu,
ko odkrivam njega v sebi.
2.
Greh
je ne ljubiti.
Greh je, če ne čutiš empatije.
Greh je vreči kamen
in se tuje nesreče veseliti.
Greh
je verjeti, da je dobrota sirota,
četudi se na prvi pogled zdi,
da je bogastvo v stvareh
namesto v ljudeh.
Greh
je imeti prepričanje,
da si brez grešen
in delati zlo živalim in ljudem.
Greh
je zavidati drugim.
Greh je napuh, lenoba, svetohlinsto,
in ne videti solze v očesu otroka.
Greh
je, ko lažeš
in ne pomagaš starcu,
da vstane ali sede na klop.
Greh je priznati in iti
spet isto pot.
3.
Jaz
sem alfa in omega
Ena in edina
začetek in konec,
jaz sem ljubezen.
OB NILU PA SO PIRAMIDE
1.
Mogoče je bil to rožnat papir,
zibajoča budilka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja v misli blodnik.
Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali v samoto zaklenjenih
prostorov,
v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom.
Se spomniš s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce?
Na trapezu poljubov,
v statični drži človeka,
ki veže le vase,
v svoje sonce
brez kozmičnega sevanja
in batin,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
bi morala drhteti
že znotraj.
V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.
2.
Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.
Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam.
Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.
V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.
V čudežu oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.
Vedno sem to kar sem
in vedo sem tam,
kjer se pogrešam.
V ne - lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi kot napuh.
3.
Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.
4.
Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogle pisati!
Zdelo se je dvojniško delo
Nagovor mrliču.
Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam iz zemlje.
Le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati
in da je Jim Morrison mrtev.
5.
Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec.
To je konec, moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane.
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane.
Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka
sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.
Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.
Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!
6.
Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor zre vame
prihaja kakor da se išče.
Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene…doma.
Vedno sem to,
kar mislijo da sem.
Priznam, Kocbek.
In še zmeraj
se mi žvižga živo za vse,
ko igrajo Pink Floydi.
7.
Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam?
Razveseli se kretenj
in diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.
Kaj hočeš?
Sleherna stvar
išče podobo v drugem.
V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen
v upanju znova.
In kdo za vraga je ta Turner?
Priznam, jaz.
ASFALTNE PESMI II.
Sem se zatolkel, zbil v asfalt,
na dolgi ravni cesti,
in z valjarjem šel spat.
In kaj imam, nič nimam,
obrabljene delavske čevlje
in spomin na pomlad.
Potem pa trak zacvili
in skala govori:
razkolje te življenje
in vrže v smeti.
Mar starci smo odpad
in breme hitrih let,
mar smo le tihe priče
pozabljenih besed?
2.
Hvala za uro, ki ne -čas sešteva
in gredo leta z nami naprej,
stara lopata mladi omenja,
kako je zdaj in bilo je že prej.
Res nerad se spomnim na Hlapca Jerneja,
v ognju ugaša in še gori
lučka v bobnu srečne nesreče,
da lahko pesem ta govori:
Naj z greblico čoha nas zarja večerna,
naj vrvico vleče pijani grobar,
ker vse viadukte, ceste, tunele
v črno odeva en finišer star.
3.
Sam sebi sodnik.
Bit umno neumen,
z besedo odveč
morda prepogumen.
Ja kdo smo pa mi,
le zrna v boben,
skoz sito v pekel
ali Bogu na križ.
In naša usoda,
kot fini prah
leči tja v zemljo,
postati mah.
4.
Ko boš pometal za menoj
in me dajal v krsto,
nikar prijatelj se ne boj
postaviti v vrsto.
Umrl je cestar, sploh ni živel,
in most še zmeraj pleska
rja, ki zlati jo prah
z besedama: glej cesta!
GIZDALINSKA OČARLJIVOST
S kriki pesem to pričnem električne
kitare,
v temnici gospodar in suženj omame
in če te premami zvok verig in bolečine,
vedi, da pošiljam pesem v tri krasne
konkubine.
I.
Bla, bla, bla in ha, ha, ha!
Ho, ho, ho in hi, hi, hi!
Jaz sem jaz, ti nisi ti!
Ratata, batata, mama!
II.
Tukaj sem, pod rimsko dva.
Hojlarija, vsakdo zna
smrdet po vazelinu,
kot solza v črnilu.
III.
Tu si ti, pod rimsko tri.
Rompompom kladivo.
Otrok groba, prhka tvar
inkarnirana v praznino.
IV.
Ta pesem mi nikoli ne bo všeč.
Ta pesem je odvšečna.
Ta pesem je psihedelično govno.
Ta pesem je sadomazohistični trip.
V.
In ti zajec, ki padaš?
In ti zajklja, ki se plodiš z zanamci?
In ti golob na strehi
in ti vrabec v roki?
In ti in ti in ti, in ta in tisti?
In ti Platon,
ko se iščem v reki pozabe
med dolgimi rifi demonične harfe,
Orfeju v brk in sebi v brado?
VI.
Ta pesem vam nikoli ne bo všeč.
V svoji gizdalinski očarljivosti
je dovršeno mlatenje prazne slame
in iskanje niča v praslutnji nečesa.
NOVA ODVEZA
NAJBOLJ UMEN JE NEUMEN
NAJBOLJ PAMETEN JE NOR
NAJHITREJŠI JE POČASEN
KDO JE SPODAJ GRE LE DOL
SLABA MISEL DOBRO NAJDE
GRDA STVAR V LEPOTI SPI
ČE GREŠ NARAVNOST SE UPOGNEŠ
IN LAŽ RESNICO BREMENI.
VSAK SVETNIK GREHE NOSI
VSAKI ŽENSKI GLEJ V OČI
BOGATAŠ NAJ REVNE PROSI
ZA ŠIVANKO ČISTOSTI
NAVZVEN
KAM SI ŠLA PESEM?
SI LEGLA V MOLK
NAMESTO V BESEDE
IN SO TE OŽGALE
MLADE KOPRIVE
DA ME PEČE
TAM NOTRI
MED BREZ BESEDJEM
IN SRCEM?
TJA ČISTO PROTI DNU
V ZAMEGLJEN PROSTOR
KAMOR DOTIPAJO SANJE
S SLEPIMI KORAKI ISKANJA
BOŽAT SPOKOJNE TRENUTKE DUHA?
KAM SI ŠLA PESEM?
ENOREDNI KOMBAJN ZA KORUZO
TRIDESET KILOGRAMSKA VREČA KROMPIRJA
STANDARDNA MERA NOROSTI
OBLAZINJENA V NASMEH
POJOČE BARBIKE
IN TOGOTNEGA KENA
KAM SI ŠLA LISICA?
ORAT LEDINO
PRAZNIT PRAZNINO
IN NATEGOVAT RADOVEDNE
TJA SEM ŠLA PESEM
TEKMA
NOCOJ NA TEKMI ŽIVLJENJA
NEKAJ EMINENTNIH GOSTOV
V ČASTNI LOŽI PSUJE STVARNIKA
KER NI DOSODIL ENAJSTMETROVKE
KO SO V KAZENSKEM PROSTORU
OBRAMBNI IGRALCI NASPROTNE EKIPE
GROBO ZRUŠILI GLAVNEGA NAPADALCA
BOLJ SEM NIHILISTIČEN
BLIŽJE SEM BOGU
V SVOJI ODDALJENOSTI
IN NJEGOVI VSEPRISOTNOSTI
V PREPOVEDANEM POLOŽAJU
NAVIJAŠKE VZBURJENOSTI
V TEKMI S ČASOM ZMAGUJEJO STROJI
Z REZULTATOM NIČ PROTI ENA
NJIHOVA BINARNA ŽOGA
JE PRAVKAR ZATRESLA MREŽO
NA VRATIH POKONČNIH OPIC
IN NE BO IZENAČENJA
Z ZADETKOM Z GLAVO
V ZADNJI MINUTI ALI PODALJŠKU
VSE DO POSLEDNJEGA SODNIŠKEGA ŽVIŽGA
PORAZ BOMO ŠPORTNO PRENESLI
Z RAZBIJANJEM MEHANSKIH BETIC
IN ZAŽIGANJEM MIKROČIPOV
VSE IDEALNE PRILOŽNOSTI
SMO V VLOGI FAVORITA
ZAPRAVILI ŽE NA ZAČETKU
POSLUŠNOST
POČASNOST SE IZRISUJE
S HITRIMI KORAKI
PONUJAM DOMAČE ZAJCE
KI SE PARIJO S PODGANAMI
PREVIDNOST NI NIKOLI ODVEČ
KO TIHOTAPIMO SANJE
V SVOJE STRAHOVE
Z GRIŽLJAJI JABOLKA V GRLU
IN ŠEPAJOČO KAČO NA ZATILJU
APORIČNE RESNIČNOSTI
V HITENJU SIKAJOČE
POČASNIH KRETENJ MINEVANJA
NAŠLI SMO BIT
TODA BIT IŠČE SEBE
TRENUTEK PREHITEVA
TRENUTEK V TRENUTKU
IN PRVI BODO ZADNJI
IN ZADNJI BODO PRVI
V ČASU KI JE ODVEČ
IN V ČRKAH
KI SO OBSTALE V ZRAKU
ODSANJANOST
IN ZDAJ
MNOGOVEZNO
PIŠEM ZA BREZVEZNE
V GLAVE SODE
V GLAVE LIHE
PIJANE ČRKE
V TREZNE STIHE
BREZ ŠTEVILK
IN BREZ IMENA
ČUSTVA GNOMA
IN KRETENA,
KI NAPOSLED
KI KO KER DA ČE
POSTAVLJA DOGMO
MED GLUMAČE
KER JUNAK JE
POEZIJE
Z VEJICO SPRAVLJIVE OLJKE
KI Z NAVOROM ANARHIJE
LUNI BOŽA JEDRE DOJKE
IN ZDAJ JOČE IN
ŽALUJE
IN ZA INOM V IN POTUJE
KAKOR SLIKE V ALTAMIRI
SKRIT V TEMI IN V DAVNINI
MED ŠAMANI IN
ZDRAVILCI
MED PREROKI IN PLENILCI
PAR KOSTI ZA ZGODOVINO
GREŠ NARAVNOST POJDEŠ MIMO
KER JE KER LE REK NAVADEN
SLA SPOMINA ČAS OGABEN
MED ŠESTICO IN STOLETJEM
PEKLOM INO NEBOVZETJEM
IN ŠE IN NI IN BO IN JE
V POŠTI RAHLOČUTNEGA GOLOBA
VSE OD ZIBELKE DO GROBA
ČLOVEK HITRO POKVARLJIVA ROBA
PRED
ROJSTVOM
IGRAM
IZBRANI SVET
NI MEJ
NI ČASA
NI PROSTORA
NEVIDNA
ROKA PIŠE
BINARNE KODE
V SRCE SONCA
ZATO
HODIM PO SENCAH
ČUTIM NJIHOVO SAPO
KO VETER KOMAJDA OŠVRKNE
BLAZINO PLAVAJOČE POSTELJE
IN ČRNINA OBJEMA POPKOVINO
GOREČE POŽELENJE
RAZMIŠLJAM O GOREČEM
POŽELENJU
O PADLIH SVETOVIH
O GOREČIH MOSTOVIH
RAZMIŠLJAM IN NIČ NE REČEM
MOLK ZAMOKLO MOČI
URE TIK - TAKAJO GLASNO
IN KAKO DOLGO ŠE
TO ŽIVLJENJE KRATKO?
KAKO BLIZU SMO
SMRTI NA DESNEM RAMENU?
IN KDO DRZNE SE
BOJEVATI Z MLINI NA VETER
IN S STRTIM POGLEDOM RAZUMETI DRUGEGA
KER NIKOLI NI ČUTIL
LE RAZMIŠJAL JE Z GOREČIM POŽELENJEM?
MAKSIMIRAJ
MENTOR ANIMUS
ŽIV BOG TI NE PRIDE
DO MRTVEGA
V TEJ MAKSIMALNI
MAJHNOSTI
POEZIJA
PITIJSKA PITA
SAMOZAVEDANJA
ZLOŽENKA ČUSTEV
DOMIŠJAVA FANTAZMA
EMOCIJ
MOIRA DVOMA
V MRAČNIH VEŽAH ISKANJA.
PRILEŽNICA UMA
V SVETLIH SOBANAH SPOZNANJA
MAKSIMIRAJ
V LUKNJAH SPOMINA
PRVO BESEDO
KI PADE NA PAMET
KI PADE NA ŽAMET
GLUHI NE SLIŠIJO
AMPAK BOŽAJO
PO ČRTI LJUBEZNI
GLASOVE VZHIČENIH MISLI
MAKSIMIRAJ!
POET
KATEHET
V KAJSTVO
AFEKTA
MINIMIRAJ
MENTOR EQUUS
POEZIJA ONANIRA
POEZIJA MASTURBIRA
NAVDIHOVALKA
MLADIH POPOTNIKOV
BOBNOV V DEŽJU
GROMKIH
KAMNOV
ODVALJENIH OD SRCA
V METAFORIKI
OBUPNIH POIZKUSOV
SAMEMU SEBI
PREREZATI VRAT
MINIMIRAJ
PO IZGANJANJU MRLIČA
JEZDEC V VAJETIH ČASA
BLAGOSLOVLJEN
Z BESEDO
KI LAHKO UBIJE
MED PLOSKANJEM
IN VOSKANJEM
ČRNIH BRČIC
NAD SOČNIMI USTNICAMI
LJUBEZNI
MINIMIRAJ
OKNO PROSTORA
VIRTUALNO BITNOST
SLEPI NE VIDIJO
AMPAK TE ČUTIJO
POL ČLOVEK
POL KONJ
PESNIK
PERESNIK
KONVERTIT
KABALIZMA
MINIMIRAJ!
IN
POTEM JE VSE ENAKO
I.
RAZPEL
BOM KRILA
MRŠ SAJ NISEM DOBRA VILA
NATOČIL ŽGANJA
ANGEL O HUDIČU SANJA
NEKJE PO POTI
STAROST MI GRE NASPROTI
REZBARIL ČAS
KAKO PA KAJ PRI VAS?
II.
IN
ZASTOR PADE MED ŽIVIMI MRTVAKI
PREPIH ZAVES ZA MRTVIMI JUNAKI
IN DAN JE MLAD
Z VEZAJEM MNOGOVEZJA
KAKO SI KDO SI
V TEM VEZJU BREZVEZJA?
III.
SPET
ODKRIVAM STOKRAT SKRITO
PELIN MAH RDEČE V MAKU
IN SLEDIM ZEMLJEMERCU
KOT URA V NASPROTJU S ČASOM
IV.
KDO
SI DA ME ZAUSTAVIŠ?
ČRNA ČIPKA PREKO KOŽE
ALI STRT POGLED IZ LOŽE
KJER BLEDE STARKE V OGLEDALU
TOŽIJO PO NABODALU?
V.
IN
POTEM JE VSE ENAKO
ENA SENCA ZA GROBARJA
DVE BESEDI ZA MRTVAKA
PAR KORAKOV DO POZABE
SKOZI PEPEL ALI LOPATE
SALTO MORTALE
NAJ ME IŠČEJO
V SKLADOVNICI SANJ
KOT POŽIRALCA OGNJA
KOT METALCA NOŽEV
KOT TOK NASPROTIJ
V RAZOSEBLJANJU
KAKO BODO
ZVEZANE ROKE?
STREL V TILNIK
ALI MEDVEDEK PU
NA TRGU NEBEŠKEGA MIRU?
ZATO KER SE RIMA
RIM – MIR
IN JE AMIR BOSANSKO IME
NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI
NAJ ME IŠČEJO
ZBIRALCI PERJA
SKRUNILCI GROBOV
MARIJA
KI SO JI ODREZALI DOJKO
V METASTAZAH ROJEVANJA
MED NAKOVALCEM IN KLADIVCEM
MED PALCEM IN KAZALCEM
S PRISLUHI
GLUHEGA UŠESA
NAJ ME IŠČEJO TISTI
Z ISTITISOM
SORODNI PO DUŠI,
RAZLIČNI V BESEDAH
NA TRAPEZU
ŽIVLJENJA
V ŽALOSTNI RADOSTI
NAJ ME IŠČEJO
V POOSEBLJANJU
(Na zadnji strani ovojnice pesem (O metulju)
26.11.2021 K.T.
