Nekaj malega sem pa le napisal :) Rdeča hiša in Punčka s podstrešja sta dve moji novi deli...

 

 

EKSPRESIVNE MEDITACIJE

 EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Izginjajo v jantar namišljeni kipi,

roko iztegnem proti obrazu,

prasnov počiva na mizi kamniti -

rja in patina združena v času.

Rukajo solze v deblo tišine,

na stenah visijo granitni jeleni,

reže otožnost - plen bolečine,

v oble in ostre robove jeseni.

Naraščajo reke znotraj omame,

vsak svoje vesla ceni in hvali -

neusmiljena drža senc na pohodu,

v barki, ki tone proti pozabi.

I. Obrisi

Izsanjani kraji ob vznožju branikov,

gibljiva črnina zatisnjenih vek,

iztegnjena roka med pikom in sikom,

ki seže boječe v zabrisano sled.

Panično misel s pogledom ošine

magično karto , ki izginja na mizi,

šilce prilijem nebeške modrine,

za mrkimi škisi temnijo obrisi .

Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi,

razklenjena noč ob svitu zadiha.

Zavozlane besede v mračni tesnobi,

odjeknejo nemo na ustnicah krika.

* * *

Večno vprašanje, si ali nisi,

shojene blodnje po znanih poteh.

Zgodba o kamnu, travi in ptici,

s figo v žepu in blefi v očeh.

Enake posode natrpajo brezno -

kazalec , ki meri usodi v oko.

Vihteti nasajen razžarjeno žezlo,

ali pojoč žvrgoleti v uho ?

Razumeš naučen, napaka značaja.

Namigi so jasni, slika temni.

Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,

za njimi pa tečejo shirani psi.

* * *

Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,

ob oknu temačnem, pripito na šipo,

v tišini oko sesedene čute,

misel klonira zamišljeno piko.

Črta je vonj pasjih dni brez zamika,

lajež odmeva in glasba iz bara,

kdo komu okvir, kdo komu je slika,

sprašuje podoba, ki več se ne stara.

Sled smo, stopinja na točki mrazišča,

ene in iste besede rjovenja.

Kdor išče ta najde prazna dvorišča,

nešteto odtisov - morda hrepenenja.

II. Skice prekinitve

V nežnost pogubno naj krešejo iskre,

koraki, premori, prižgan žaromet -

razgaljene skice, begotne ceste,

bežanje, zalomi, upor ali beg ?

Kalni pogledi, brezmočno drvenje,

bučavost kolesja, zatiskanje vek -

večni ujetnik rjoveče samote,

spojitev v eno, nor ali slep?

Valovi tišine šuštijo zanosno.

Ledena notranjost ali odsev?

Iščem besede raztrgane v drobce,

v nežnost, v nežnost gasne refren.

***

Bežeč pred lučjo prisluhnem šansonu,

ki lomi, razdvaja uho in telo,

na stojnici sanj pa pesnik prodaja

izpraznjene mehe za suho zlato.

Nocoj ali jutri vsebina izpljune

enolično mrmljanje v napadih časti -

slovesno tolažbo izpete strune,

ki več ne poje, le še zveni.

Norim resnicam, kot zakrite vsebine,

času kalitve kot luknjast kalup,

umazani solzi kot tolažba dvojine

in goli samoti mogoče obup.

***

Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno

brez drznosti žejne ki lomi zobe

in reže po kosih spone bedenja -

zgrešenemu času kljuje v oči.

V medli svetlobi, vek uročenih,

v igle, bodice zavita je strast.

Čar poželenja ni hrepenenje,

moramo zreti naravnost v obraz.

Prebijam somrake skoz jaške vsakdana,

na golem papirju slečen še jaz,

ki ga razjeda norčavost smehljaja -

obrabljena čutnost napihnjenih fraz.

* * *

Pretrgane niti nežnosti čiste

se spletajo v kite, samota duši.

Kaj mi ostaja, le kujave misli,

ko opazujem gnezdišča ljudi.

V prizmi kristalni pa črni demoni

v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,

betonskemu srcu je struna na liri

tujka in tujek, odvečni balast.

Pridite maske norčavih obrazov,

ko reka naraste in poči ekran.

S smehom in jokom molk se mesari

reže, razjeda lupine iz sanj !

***

Druščina z vinom besede pretaka -

zategli tresljaji gromkih siren,

vendar ne čujejo vlaka ki čaka,

zazidan v prostor sprtim ljudem.

Gluhota src cimi stotera nasprotja

iz sodov pa sikajo gnile brvi,

nihče ni preplezal slike v zrcalu,

izplul v neznano in združil luči.

Grizli so tja vse do mehke sredice,

slepemu konju se gleda v srce,

če levo nastavi in desno ti lice,

noge mu spodbiješ, ima še zobe.

* * *

Vabi mamljiva te večnost trenutka,

mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,

leživa v travi - preproga občutka,

na vajetih ran in grenke sladkobe.

Nič ne ustavi molekul, atomov,

vsi čuti gorijo, korak je mehak,

v praznini drhtijo vlakna podkožja,

curek se steka, okus je grenak.

In senca izmika zrcalne blodnje

spet krešejo iskre pogubo očem,

v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,

ne sahne, ne gasne nikoli zatem.

III. Tangente

Na ničevi točki vijugajo čuti,

usmrajenih vencev nikoli odveč,

kar je utrjeno z močnimi strupi

na dvoje preseka kozmični meč.

Kraspajo črvi v staranje kože,

z meglo obdani, da sonce trohni -

vljudnost lažniva na koncu hodnika,

bela svetloba, ki v črno žari.

In padamo vase, v blede privide,

v groznem prostoru rojevamo dan,

obrežje pa tuli polno spominov,

prišel si in pojdeš venomer sam.

* * *

Premika se sila skoz misli otrple,

jezdec na konju zakriva obraz,

zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,

tovori besede, da je še čas.

Brezmočna sredina, curek norosti,

nikdar ne pozidam do konca gradu,

z zidaki kesanja, z besedo oprosti,

preveč je v meni oči in sramu.

Bežim v zavetje samotnega svita

skoraj razpadel vodikov atom -

učlovečena duša mrtvega lika,

ki dvomi, da je dvomila v dvom.

* * *

Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.

Balinaj z verzi, razprši ostrino,

saj če bobni bo tudi grmelo,

iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.

Brez kalnih voda iz kipeče globine,

preproste besede z žarki miline,

na vrhu tangente iz praha vrtinca

lahkotno zapleše naj noga iz svinca,

ker sence smo niča, neumno trobilo,

brez konca in kraja boleče slepilo -

hladen cinizem navadnega norca,

ki poneumlja psoglavce sred dvorca.

K.T. Ta cikel mojih pesmi lahko najdete samo v zbirki KJER VČERAJ DANES ČAKA

VEŠ

 

VEŠ

Veš, včasih pomislim da bi lahko
resnično zapel staro pesem,
a sem pozabil refren
na poti domov,
skoraj žalostno resen.
 
Veš, včasih  pozabljam da vem,
kako zvenijo Bachove fuge,
ko življenje prinaša nemir
in vodo tja v mrtve struge.

 Veš, včasih verjamem,
da bi lahko
iz čela  izbrisal vse gube
in skozi čas
 z nekom delil
najine strastne poljube.

K.T. ( Za zbirko Izgubljeni v sebi 15.03.2025)

V TEMI

 

 V TEMI

  V temi se ljubi z dotiki

in čutiš kako ljubezen diši,

v njej odkriješ spet dušo,

ki  večno k  drugi hiti.

V  temi dojemaš svetlobo

zvezd, ki že dolgo jih ni

in roka previdno potiplje

čas, ki pred nami hiti.

 V temi  so vse  punce črne,

še tiste, ki bele se zde

in Pegaz s krili zamahne

v srcu  kjer bije srce.

 

(K.T. 15.02.2025  Za zbirko v nastajanju z delovnim naslovom ZA IZGUBLJENE V SEBI)

OD TU DO TAM OD TOD

 

OD TU DO TAM OD TOD

Na starih slikah se smejiš
 mlada in vesela,
se življenja veseliš
in kaj boš vse počela.
Tako kot  star papir
 rumenimo skozi leta
in pot, ki jo prehodimo
  v večnost je ujeta.

Kdaj si prišla, kako, zakaj,
naenkrat,  starka siva?

Jaz sem še tu, a tebe ni,
da v starost zaživiva.

Ko zmanjka nam besed
 v sebi govorimo,
ko odtava kdaj pogled
si spet nazaj želimo,
ko  vetra piš med listjem šepeta
se sliši  glas  tam zgoraj iz neba:

Ne boj se iti,
ko pride dan za pot,
nekoč vsak mora iti
od tu do tam od tod.

 

(K.T.  Za zbirko  IZGUBLJENI V SEBI, ki počasi nastaja 02.03.2025

 

NIKJER

 

NIKJER

Nekoč se bomo srečali

tam kjer je nikjer

in sence bodo plesale

nad nami vsak večer.

In sever bo poljubil jug,

tam kjer je nikjer

in v mesečini dobri duh

dobrikal se ljudem.

V svetlobi ni več žalosti,

v svetlobi ni gorja.

Večno žarki božajo

z resnicami neba.

Nekoč se bomo srečali,

tam kjer je nikjer,

med parniki in potniki,

ki plovejo v objem

pristana čiste nežnosti

ustvarjenem za dva.

Nekoč s bomo srečali

v zibelki morja ´

V svetlobi ni več žalosti

V svetlobi ni gorja.

Večno žarki božajo

z resnicami neba.

( K.T. Pesem je napisana leta 1995. Za mojo novo zbirko IZGUBLJENI V SEBI) 

O večnosti Cikel pesmi za zbirko Rdeča hiša

 

 

BREZOBLIČNOST

So zvonovi, ki ne zvonijo
in besede, ki molčijo,
je korak, ki kar obstane,
plamen, ki se sam ne vname.

Je dotik in včasih muza,
bežen piš,
morda ljubezni
in črn konj,
ki v sanjah jezdi
in ptica,
ki v tebi gnezdi.

Je obraz, ki se
večno skriva
v maski  vsakega človeka,
je oko, ki se slepo gleda
v upanju. da sebe vidi.

Smo ljudje in so snežinke
drobne, majhe,  bele pike,
ki tope se v brezobličnost
tam kjer čas podira
vse zgrajene hiše.

NEIZGOVORJENA

 

Zaobrni me

neizgovorjena.

V neznosno tišino,

v dokončno praznino,

beseda odmrla.

Na ustnicah

v blago nevednost

me zaobrni,

v grlu

v kričečo norost.

 

V krsti svinčeni

jezno zaškrtam

z zobmi

pesem o črvih

sivemu nebu

in kalužam na cesti.

 

  O MINLJIVOSTI

Naša minljivost je večna
kot je večen prah stvarsta.
Moji oblaki ne poznajo časa,
moj veter polni jadra
v neskončnem morju tišine.

Na barki, ki tone
so s ključi pozabe
zaklenjene vse kajute,
orkester življenja pa
bo nekoč morda
zaigral naše note,
gluhim ribam
in obupno iskal sirene
naše mladosti.

O POZABI

Nekoč si bosta segla v roke
pozabe in čas
in sonce bo
star, rdeč velikan
in vse bo pozabljeno
in vse bo na novo odkrito.

Vse kar imamo je le duša sama,
ki bosa hodi po pesku
in jo zakrije veter,
ko šepeta morje
o večnem iskanju začetka
na poti v pozabo.

O PRETEKLOSTI

Prazen list papirja,
 a nič ni pozabljeno,
kri s krvjo umiva
meč naše človečnosti.
 

Prazne besede o humanosti,
ostre sulice gorja,
obraz naše vsakdanjosti,
pot proti dnu
do dna.

Oko za oko
in zob za zob
je preteklost, ki se bo
ponavljala v večnost.

In večnost je obstala v sedanjosti.

O PRIHODNOSTI
 
Ne išči česar
mogoče nikoli ne  bo,
Ne vstopi v labirint,
ne bodi matrica.

 

NE SANJAJ,
KO SANJAŠ
NE BODI
KO NISI!

 

Tristo spartancev,
tristo herojev
le zato,
ker so ženske
rojstvo sveta.

 

NE SANJAŠ,
KO BIVAŠ,
NE BODI KAR NISI

NA RAVNI PLOŠČI SVETA.

O SEDANJOSTI

Bi rad videl oko na jasnem nebu,
poletel z orlom
ali jokal na svojem pogrebu ?

Živiš preteklost
in misliš, da je sedanjost.

Živiš prihodnost
in upaš, da bo sedanjost.

Bi rad verjel
ali pa videl?
Bi rad stal na postaji
in čakal na polnočni vlak?

Če hočeš ujeti  svojo senco
moraš spoznati svojo luč.

To je resnična sedanjost.

UBIJAM ZLO

 

Nauči me ljubiti s čistim srcem,

božati s toplo roko,

jokati za nekom,

ki ga mogoče sploh ne poznaš

in biti človek.

Povej mi kdaj

stopiti v bran drugemu,

da bi brez sramu lahko pogledal

 v oči človeku

ki si ga nehote ranil.

Pokaži mi kje so čeri

v oceanu sovraštva

in kdaj človek postane zver človeku

in mogoče bom pričel verjeti,

da res obstajaš

in si vse dni počival v meni

in sva vedno bila eno.

 

 

O VEČNOSTI

  V trenutku trenutka,
v dotiku dotika,
tukaj in zdaj,
v kašči  spominov,
v sanjah,
v gibu,
v dežju
ali soncu,
v joku otroškem
v gubah starca
skrita je večnost
za naprej
kot vprašaj.

Večnost ni večna,
neskončna in lepa.
Večnost je ura,
ki vrti se nazaj.

 

.

 

Mariška

MARIŠKA

 

Mariška po brejgi ide,

k meši tören jo zovej,

nej je važno kama pride,

samo ka ji ne zvonij. 

Puno je vodej preteklo

od gda je milinski kamen mleo,

poleg njene male vejsi,

sakiši pojeb jo še ščeo. 

Včera san jo zadnjič vido,

čarni gvant je nosila,

püklava pa čisto sejra

na cintori je molila.

 

K.T. 13.08.2023 (PESMI IZ PARKA, zbirka v nastajanju)

  

Rdeča hiša- zbirka v nastajanju

RDEČA HIŠA - zbirka v nastajanju

NEIZGOVORJENA

 Zaobrni me
neizgovorjena.

V neznosno tišino,
v dokončno praznino,
beseda odmrla.

Na ustnicah
v blago nevednost
me zaobrni,
v grlu

v kričavo norost. 
V krsti svinčeni
jezno zaškrtam
z zobmi
pesem o črvih
sivemu nebu
in kalužam na cesti.

 

LA PERVERS

 

Srčno rada bere Lorco.
Všeč ji je še Allan Poe.
Srce bi dala za Petrarco
in še našel bi se kdo.

Ljubim samo bujne prsi,
ženske, ki ima jih Bond
in lahko bi tudi v krsti,
mlado, staro, črno, blond.

A v njeni glavi poezija.
Gothe, Rilke, Puškin, Byron …
Pesniki miru ne dajo,
jaz pa trgal bi le naylon.

To bila bi prava pesem!
To bi bil najlepši verz!
Rima nikdar še odkrita,
v  ritmu le pervers.

SEBI

Včasih je treba malo umreti,
da lahko začneš znova živeti.
Včasih je potrebno na slepo verjeti
in brez strahu nekoga objeti.

Ne veruj mislim, ki ne mislijo,
stisku rok, ki mehko stisnejo,
sledovom poti, ki  so za tabo,
besedam za nobeno rabo.

 In če verjameš, verjemi sebi,
čeprav se zrcališ v drugih očeh,
si kakor otok v objemu morja
in morje konča se na ostrih čereh.

 

BREZOBLIČNOST

So zvonovi, ki ne zvonijo
in besede, ki molčijo,
je korak, ki kar obstane,
plamen, ki se sam ne vname.

Je dotik in včasih muza,
bežen piš,
morda ljubezni
in črn konj,
ki v sanjah jezdi
in ptica,
ki v tebi gnezdi.

Je obraz, ki se
večno skriva
v maski  vsakega človeka,
je oko, ki se slepo gleda
v upanju. da sebe vidi.

Smo ljudje in so snežinke
drobne, majhe,  bele pike,
ki tope se v brezobličnost
tam kjer čas podira
vse zgrajene hiše.

VESTE DA  NE VEMO

Nihče ne ve kako je,
 ko te sovražijo,
v rdeči ječi resnice,
v črnem prostoru zakristije,
lačnega in sitega
 namišjene svobode,
ki rožlja z napamet
 naučenimi lažmi,
ki govori zmeraj enake besede,
ki hoče s sovraštvom izničiti sovraštvo
in je kot cerkvena izkvizicija,
a obarvana v rdeče v besedah,
v dejanjih pa v ogledalu drugih,
 namesto v svojem.

Nihče ne ve ali pa se dela da noče!

 

UBIJAM ZLO

 

Nauči me ljubiti s čistim srcem,
božati s toplo roko,
jokati za nekom,
ki ga mogoče sploh ne poznaš
in biti človek.

Povej mi kdaj
stopiti v bran drugemu,
da bi brez sramu lahko pogledal v oči človeku,
ki si ga nehote ranil.

Pokaži mi kjer so čeri
v oceanu sovraštva
in kdaj človek postane zver človeku
in mogoče bom pričel verjeti,
da res obstajaš
in si vse dni počival v meni
in sva vedno bila eno.

NA VAJETIH ČASA

 

Slišal konjev sem rezget,
vso noč iskrijo podkve
in v daljavi strašni krik
nas vodi v brezpotje.

A nisem star, obupno star,
da moral bi verjeti,
da verzi, ki jih nosi čas
nekoč bo to izpeti.

Še vidim te kot deklico
z rožo v laseh,
kadar kdaj začutim te
v hrapavih dlaneh.

In pada dež in vse je nič,
morda dotik tesnobe,
ko hodim pot kam bova šla
nekoč tja med grobove.

ZLATKA

Kdor pospravi vse stvari
ta darilo to dobi,
sedem pravljic v šatulji,
čisto pravi ropotulji.

Prva, če si že nared,
pride danes na spored.
Pravljica o dobri vili,
ki mogoče malo škili.

Dobra je, a ni za v usta,
kakor krofi so za pusta.
Zlato njeno je srce
zato ji Zlatka bo ime.

1.

V času, ko se čas ustavi
 in črički pojejo v travi,
pismonoša, mlad golob,
nosi pošto vsepovsod.

Pred hiško z ograjo belo,
tam kjer se je vse pričelo,
gospodična Zlatka čaka
 na glas svojega junaka.

Šel je tja kjer gadi spijo,
o tem legende govorijo,
jo le redko kdo omeni,
z njo nastanejo problemi.

Gor na goro v črni grad,
kamor ni prišla pomlad,
po zdravilno, nežno rožo,
ki zadiha le pod kožo.

V temnem kotu sama raste,
roža, ki pod kožo diha,
čista, nežna, lepa, tiha,
ko ljubezen se dobrika.

 A  kaj, ko čuva jo star gad,
ki nikogar nima rad,

v žrtev strupnike zarije,
da več sonce ne posije.
Skoraj že utrgal rožo
je mladenič in junak,
a useka kačon v roko
in takoj je padel v znak.

Zlatka čaka, čaka, čaka,
a pisma od nikoder ni.
Ni ne pisma ni junaka,
čas mineva, čas beži.

In kaj nauk je te zgodbe,
o čem ta pesem govori?
Ne išči rožo, ki ni takšna
kakor se mogoče zdi.

 2.

Pod številko dva dvojica,
in z mano že trojica
Zlatki lažeta pretkano,
da golob prinaša mano.

A v resnici le laži,
ki jih sika gad pretkano
kako da fant morda živi,
a  sam zadal je smrtno rano.

Upanje umira zadnje.
Zlatka s časom posrebri,
od takrat naprej za kačo
rdeče sluzijo sledi.  

3.

Trikrat tri morda devet,
če poštevanko se greš,
toda pazi ni enako,
če razlagaš to bedaku.

Črni maček pot prekriža
vsakomur, ki ne kriči,
da je roža le utvara,
da na svetu takšne ni.

Tudi copra s tega kraja
mu pomaga noč in dan,
ko zatulijo volkovi
moraš najti srčno stran. 

4.

 Tu pod štiri, štirje asi,
štirje kralji in še kdo,
gledajo da v njeni vasi
nihče omenil je ne bo.

Rožo, ki pod kožo diha,
takšno, ki sploh ne pozna
kaj pomeni zlo, sovraštvo,
in sega daleč prek neba.

Čuden škrat, ki se šopiri
takšne rože nima rad,
zmeraj v ospredje sili
in nesramno je bogat.

 5.

Tu pot pet počiva sraka,
se glasno dere na ljudi,
čevlje nosi le rdeče
in kačona se boji.

A kaj bi sraka, zbira dračje,
v tem gnezdu vsak čemi,
a je pač tako da  gnezdijo
v kljunu sračji dvomi in laži.

Srakam, kar je dobro znamo
svetleče vabijo stvari,
kljuvajo v oči resnico
in same tvezijo laži.

6.

Pod šest hudič primakne skledo,
trikrat šest ni kot se zdi,
tri šestice so število,
ki jih primamijo ljudi.

Vsak naj zlobe v sebi najde
se očisti in diši
po roži, ki pod kožo diha
pa čeprav morda je ni.

7.

Pod sedem pravljična resnica,
dobro je kar ni slabo,
kar v tebi ne ugaša
luč ki sveti v nebo.

Dobro je, ker mora biti,
tako kot  tema ali pot.
Le ne daj se preslepiti,
vedno hodi svojo pot.

 (K.T. 07.07.2023 konec poeme, za zbirko Rdeča hiša)

 

            BESEDE PRIVEZANE ZA RADIATOR

 

 Tisti večer je prvič sedela
z malo starejšim možakom,
vsa zarudela dišeča in  mlada
odšla za s svojim junakom.

Zunaj so fantje v moderem iskali
neko pobeglo gojenko,
baje da je kradla
in so jo poslali
pavični tja dol na dolensko.

Vem, da si lepa,
to nič ne pomeni,
si srnica med volkovi
na koncu ostane le bolečina
in po telesu sledovi.

Šla v avto in sva zapeljala
ob mirnem kraj ob vodi;
mogoče je malo preveč  zakričala
misleč da tako se spodobi.

 Vem da si lepa,
kot cvetje spomladi,
si ovca, ki  moli
predana nasladi.

 

 

 DRUGAČNI ČASI

Ti je kdaj prišlo,
kakor v kitarskem rifu Franka Zappe?
Nezadržno, sunkovito ali pa počasi,
včasih mislim, a ne trdim,
vem so drugi časi.

Ti je kdaj bilo
ponovno kot v starih komadih,
prešerno,  sproščeno, kot da si v oblakih,
se včasih sprašujem prepričan,
da res drugačni so časi?

In bolj ko te gledam  sva si edina,
nasprotje privlači nasprotje...

Na koncu stavka zapišem tri pike,
ker dvoje deli se na troje...

 NEDAVNO ZA TEM

 

Naj neha ta dež!

Mogoče boš ostal z mano

na hrbtu časa,

morda nebes,

z  vlečko, ki  se para

in žre modri sneg.

 

Nedavno pred tem,

si kot breza,

in kmalu zatem

sonce, ki nenehno sije;

kaplja  iz pričakovanega oblaka,

globoka vez
in stara rana,

nekoga, ki nikoli ne pride.

ZA LJUBEZEN

 

Zdaj mi je žal.

Naj se skrijem ti v prsi,

naj izdajo me prsti,

ker imel sem te rad. 

Oprosti resnica,

polna miza utvar,

oprosti krivica,

nisem Bog, ne vladar.

 

Naj se v dobro

                                                       vso zlo spremeni.

                                                       Vstajam in padam:

                                                                  bodo kar si!                     

 

Naj se vse tisto,

kar nemo molči

dotakne besede,

ki res govori: 

Oprosti resnica,

vsak je svoj gospodar.

Oprostite resnice,

nisem bog ne vladar.

 KRVAVA POMLAD

Ta pomlad ne bo cvetela,
 ta pomlad je žolč in kri,
ta pomlad je senca njena,
 ki sovraštvo jo krepi.

 Ta pomlad je rakev črna,
v njej besedi, rad imam,
ranjena je kakor srna,
krvavi že noč in v dan.

Ta pomlad, koščena starka,
ki s koso žanje mladi cvet.
Ta pomlad vojaški škorenj,
ki brata gazi, spet in spet.

SLIKA RIŠE ČOPIČ

Sva žejna pred šankom čemela
brez čikov in brez nogavic,

že zdavnaj od družbe oplela
ljubimca skurbanih kraljic.

Imel si res čudno razvado,
da v takih prepitih nočeh

udarjaš v steno z glavo
in se kotališ po tleh.

A kaj je trenutek božjasti
proti usodi krivični zločin,

da hotel iz vlaka sem pasti
in ljub izgubiti spomin.

RDEČA HIŠA

V hiši rdeči zarisan je krog,
v krogu začetek in konec in rob.
Kdor pade čez rob je večni čudak,
od rojstva do smrti nekomu bedak.

Če si dober nekomu osel se zdiš,
nosiš to senco kot berač drobiž.
Si  teslo zabito, neumnež, si nič,
ves čas udriha po hrbtu te bič.

Je hiša rdeča, a sonca v njej ni,
le meglena koprena večnih laži
in če s peresom to jim poveš
pravijo, pusti ga, ta je čez les.

K.T.

 

ZUNAJ

 

Zunaj piha veter.

 

Se je kdo obesil

dve pedi nad zemljo

v senci kakšne breze,

pa se rahlo ziblje

z glavo proti nebu

prevetren in hladen?

 

Zunaj brije sever.

Z blaznim krikom vrane

zavija dan v črno,

da nič ne ostane.

 

Steklen pogled v daljavo

in listje, ki šepeče:

tu se ziblje tisti,

ki ni našel sreče.

 

 

 

Pesem  objavljena v Primorskih  srečanjih  št. 227 - 2000)