KOBILICE

KOBILICE

Dogoreli smo
v plamenici bratstva
in se razšli z noži
razmejeni z bodečo žico
in minskimi polji
bil je vlak
v sopihanju sinjega kita
in galeb
s kljunom ujede
ki je krmaril
naše misli in srečo
in namerno zatiskanje oči
pred zublji
ki so tleli
v besedah izbranih
Zenica v zenici
in grdi - švaba -
v strahovladi enoumja
zdaj smo zajezili pogled
vrtičkarji časa
poneumljena jata gosi
na živalski farmi
neštetih možnosti
ki je ječa
in zobamo hibridne sanje
zlatouste svobode
ki je ujetništvo
dobrikajoč se
velikemu bratu multinacionalk
izkoriščani v izkoriščanju
razčlovečeni v razčlovečanju
kot ceneno blago
na polici stvarstva
kot globalizatorji egoizma
in tlom odnašamo prst
in besedam pomen
in zraku sapo


(Marec 2006)

PO PRAZNEM

V kraju ki ga ni
pa bi moral biti nekje
kjer prideš od vsepovsod
gledat predstavo otroštva
brez obžalovanja v očeh
brez spomina na mrtve
brez tolažbe za žive
kot upanje ki ne sluti
kot beseda brez pomena
dorečen v zanikanju
kakor vrvohodec
v kraju ki se le zdi
med potresnimi sunki
zgrožen nad samim bivanjem
bežiš pred pogledi osamljenih
vajen hoje po praznem
v izpraznjeno

(2006)



BRCANJE V TRNJE

Vas potolažim
tudi za ceno tveganja?

ljudi žulijo resnice
skrite za lažmi
množico posameznik
in njegova svoboda
večino manjšina
delamo zelo dobro
sebi v prid
drugim v škodo
pomilujem tiste
ki za mojih hrbtom
pišejo po diktatu
glamurozne traktate
o človeški etiki
brez poetike
o smislu nesmiselno
o sebi ki ga
vidijo v drugem
do nerazpoznavnosti
na smetišču starih zamer
kot odrešeniki duha
razčetverjeni v besedičenje
na grobišču
osnovnih vrednot
kot porota
in večno
sumničenje

do pogreba ležim
v mrliški vežici

(2006)

KROTKOST

Abel dvigni Kajna.
Z napačno roko
drezava v sanje
do krotkosti.

Dvigni nad vero
v vsakdanjost,
nad preproste stvari,
ki jih zabriše čas,
ker nam zemlja
ne maže rok
in rojevamo
mrtve besede.

Abel dvigni Kajna
v spanec blaženi.

(2003)


2.

Zatiska ušesa, da bi slišala gluhe in hodi po prstih.
Obuja mrtve, jih vabi na sedmino,
potem molči, kot je ukazano grobu.
Sedi zmeraj ob njegovi desni.
Ne pridiga.
Kvečjemu sprašuje z metodami srednjeveške inkvizicije.
Načeloma ni žejna krvi, le smeh se ji gabi.
Jezik ima razklan po sredini. Sikajoče dobrika, ko je treba usekati.
Potem zdravi, da bi še dolgo bolelo.
Ni plaha in je ne zmrazi po telesu, ko leze v zavest,
kajti reka teče navzdol in sadovi pogube so slastni, četudi strupeni.
Ni vrč, ki ga je moč razbiti, je glina sama.
Bila je asket, preobjeden lakote,
bila dotik slepca in neobrisan prah tisočerih ogledal v labirintu kesanja.
Zdaj polzi skozi čas, razdrobljena v mozaiku betonskih sanj.
Je obenem svetilnik in bič,
je pokora in kazen, zmaličena v molitev in odpuščanje.
Svoj plen ne raztrga. Ga živega vkleše v skalo
in zaklene s sedmimi ključi in desetimi pečati.
Je brez prstov in lica.
Ne boža in ne tarna zgrožena nad lastnim hiranjem.
Človek si drzne pomisliti, da si reče vest.

7.

In ko misliš, da je že mimo znova pride.
Obišče mesta z otroškimi očmi,
razdeli darove, se slika z veljaki, svečani govor,
potem pa v lazaret.
Zvečer na ples.
Razkošne toalete, oblije, blišč, glamur . . .
In ker beseda da besedo
in potlej koti same dolge stavke
po eni struni brenka dobro znan napev.
Kako je dobro, če se reveža usmiliš,
mu daš pod zob in tudi kaj za spit
in tiste drobne nebogljene štručke
in še in še,
tej samohvali nikdar konca,
a med vrsticami je brati le pohlep.

(Iz tihožitja črnoklasja, Lebdenje v senci 2002)