NARICANJE

NARICANJE

Deset do desetih
utihnejo ure,
glasovi zamrejo
ustavi se čas.

Deset do desetih
postane vse tuje.
Zunaj dežuje
in jočem na glas.

Deset do desetih,
desetemu bratu,
ptici, ki plašno
privzdigne perut.

Deset do desetih
črnemu svatu
na čelo pritisne
smrt hladni poljub.

Deset do desetih.
Do desetih deset.
Znova in znova,
vedno in spet:

Deset do desetih.
Do desetih deset,
v žari spomina
prgišče besed.

Deset do desetih.
Do desetih deset,
ko šel si za zmeraj
barvat drug svet.

(29.10.2007)

POŠEVNI DEŽ

Sanjal sem,
da pada name
poševni dež.

Nošen na krilih
slamnatih ptic,
opit od
trpkega vina,
da pada name
poševni dež.

Vse kaplje
so delčki spomina.
Vse kaplje
morda bolečina.

Z okusom pelina,
z okusom pelina,
drobci spomina.

(1998 Porcelanasto nebo)



PRITRKOVANJE

Je tu in tam
in mi smo vmes,
morda v obsegu kroga,
čeprav pepel,
se zmeraj les,
ki ga plamen gloda.

(1998 Porcelanasto nebo)

BREZE

Izsanjal sem vetrove
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
sveti skozi noč.

Prosojno polje smrti,
strnišče črnih brez
in tisti, ki posije,
ko potrkuje v les:

tja čez, tja čez,
prek roba daleč,
še sam ne ve do kje,
dremaje izpod sence
pozabljeno ime.

* * *

Izdihal sem svetove,
izlajnal vsak dotik,
v odsevu temne zore
preklel vsak svetli stih.

Kričavo modra cesta,
ki pelje v telo,
kot vitezu nevesta
v porcelanasto nebo:

Si tu, si tu,
do srti blizu?
Zdaj vem, da nisem tam!
Le bele breze v nizu-
ime je skrito v dlan.

* * *

Pozabil sem obljube
na veji krakajoč,
v kljunu zlati prstan
navaden je obroč.

Porcelanasto nebo 1998)