Obmolknejo orgle
v odjugi nezmotljivega
razpotje minljivosti
v raztopljeno prosojnost
ker se hranim na hladnem
pred dotiki čilih babic
ki plešejo same
v visokih petah
razgaljenih neder
čakajoč na sneženje
kot strast na pohoto
kot nožnica meč
v spovednici želja
prebičane s samoto
in hrepenenjem
ob večerih brez plesalca
v nočeh brez plezalca
po škripajoči postelji
nepotešene.
STENA
Zaplezal sem vate
sredi ravnice
si gladka stena
trda neomajna
monolit
na katerem se
sonči modras
ki ga je pičila dojka
da sika
dolgim sencam
ob koncu dneva
ko ga pokončajo
kamni preklane noči
in zmeraj isti gibi
ko se slačiš
pred ogledalom
naveličana bližine
in dotikov
ponavljajočih
v kretnjah plezalca
brez domišljije
na vrvi privezanega
MRTVICE
Vse tvoje vode
ujete v nevidnost
ki sva jih bajala
do negibnosti
so popki lokvanjev
in meglice
na gladini zenic
ko padava vase
utrujena od pogledov
do otrplosti
vse kaplje
v laseh utopljencev
na sipini postelje
ko krmariva srečo
in vse mrtvice
obdane s tančico
skrivnosti
ko greva na razen
naveličana
do onemoglosti
so popki lokvanjev
in popkovina sanj
Ni komentarjev:
Objavite komentar