Neizdane zbirke

NEŽNOSTI NEŽNE (2004)

1.

Stokrat že naslov napišem,
rad dal pesmi bi ime.
Kar odhaja zdi se bliže,
bolj ko daleč je srce.

Pridi čez dotik samote,
ne da bi prižgala luč,
v moji temi sled svetlobe
izgublja izgubljeni ključ.

Vsako noč kraljice dvoma
le za hip odprejo dver,
v verzu, ki mu pravim mora
in se rimal bo na zver.

Pridi mojster črnokljuni,
zobajoč uveli sad -
iz zdaj jasno: proti luni,
zobat češnje in pomlad.

Hlinijo ljubezen nežno
razcvetele za nazaj,
v lepoti, ki le bežno
je poznala njih sijaj.


TRUBADUR

2.

Med pozabo in pozavno,
plahi liki iz davnin,
mimo hodijo zravnano
na svoj žalosten način.

Da si drznem gospodična,
kot oproda urnih nog,
kadar želja ni sebična
z lutnjo krajšati jim pot,

krivo je srce ponižno,
Kupid, puščica in lok,
dnevi, ki teko brezbrižno
in ostajam praznih rok.

Mogoče noč jih tihotapi
v sanje da izginja svet,
ko sanjarim med oblaki
belimi, kot je vaš cvet.

3.

VITEZ

Vitez sem
le po potrebi
in občasno trubadur,
ki pod balkoni
pesmi gruli,
v železni srajci
brez gravur.

Vitez sem,
ko to nanese.
Vzamem robec
in v priklon.
Vem, kako se
damam streže
in svet varujem
pred zlom.

A ko sedim
ob svoji mizi,
povečini strt in sam,
bi zašli
okorni prsti
njej pod popek
in še kam.

Vitez sem
le ko se splača,
velikokrat pa barabin
in če znance
kdo povpraša,
včasih tudi
pasji sin.

4.

LIRIKUM

Tihe so brajde,
ne čebljajo več škorci,
pozabane misli,
zobljejo norci.

Koga naj iščem,
pred kom se da skriti,
tečeš, ne moreš,
sam sebi uiti?

In vest te sprašuje
in pamet se lepi -
med belim in črnim,
so radarji slepi.

Bo dan za zanamce,
je jutro za včeraj,
enkrat za vedno
in vedno za zmeraj?

Kaj naj še išče
v dotiku bližine,
glas, ki presliši
trenutke tišine?

Popravlja krivico
desetemu bratu,
v utrujeni roki
ponujeni času,

na dlani spomina,
v črtah spoznanja,
in mladega vina,
ki sode le sanja.

Zajočejo trsi
pred prvimi rezi,
v črkah življenja
smo le črkorezi.

5.

POHITITE

Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je nasmeh
in objem besede srečen,
ki dá in ti vzame dih.
Pohitite, hitro mine,
ta dotik, ki barva stih -
srca v ime dvojine
med poljubi lačnih ptic.
Pohitite v svoje sanje.
Moraš dati, da dobiš -
pozitiva v negativi,
radost, da lahko živiš.
Prehitite zamujeno,
prehitite nikdar dano.
Misel pravi ne zlagana:
lepota ne umira sama.
Pohitite v ljubezen.
Vse kar šteje je že šteto,
brez delitve in množenja
tam na črti hrepenenja.

6.

V PESMI

Koga bomo v pesmi nesli,
kot mrliča v krsti
tja v rušo leč,
rime so uveli venci,
poet ostanek
belih sveč ?

Komu brali epitafe,
posvetili kak sonet,
ko zamakajo
že vase
solze
in nas
briše svet ?

Koga bomo,koga nesli,
kakor krila poneso
glas trobente
nad oblake,
padlim angelom
v slovo ?

Koga bomo mrki nesli,
ne da segli bi v roko
bledim sencam,
ki jih sluti
in zapiše
kdaj pero ?

7.

BAROK

Kamenček te slike
je pridih baroka,
drobne pajkove nožice
pod okorno krinolino,
čembalo, ki z nežnim zvokom
s plesom zdravi bolečino
in je sobana z lestenci
in razbitim ogledalom,
z oboki proti nebu
in temnico skrito v gradu,
kjer ječarji čednih misli
vklepajo kraljične zale,
da jih ne bi zapeljale
grde žabe med poljubi.
A če princ osedla konja
in opaše ostro sabljo,
ter gre zmaju sekat glavo,
pa je kamenček te slike
prva kri na nabodalu.

8.

FAKIR

Skoraj bi padla
v naročje zavisti,
cunjasta pupa
in škrbast pajac,
s piskom piščali,
ki strupi trenutke,
svetu kazala
popačen obraz.

Žugajo misli,
kriči ogledalo,
s preklanim jezikom
sikajoče strasti,
ko slačiva kožo
s kretnjo zaspano,
ujeta v zanke
čutnih laži.

A roka ne seže
v pleteno košaro.
Že splezal po vrvi
je gubast fakir,
tebi pod popek,
v vlažno omamo,
po ruti ki črta
jo kačji pastir.

9.

FARSA

Umijte že enkrat
mrliča v sebi,
z ruto na glavi
in nosom štrlečim.
Ob sveči goreči,
v pražnji obleki,
to lisasto kožo
z vonjem pozabe.
Zatisnite veke!

V zvezdah ne piše,
ko noč jih izriše,
kdo koga mazili
in kaj bo potem,
kar je na dlani
ostane na dlani,
skrito zavesti
in tuje očem.

Umijte že enkrat
mrliča v sebi
in vrzite truplo
lačnim ljudem!

10.

ISKANJE

Nocoj le drezaj
v zlatotiča,
ker izganjava hudiča,
črnega ,
ven iz objema,
ki z dotiki
ne pojema,
stokrat huje
ogenj neti,
da se te bojim
objeti.

Tam kjer strast
po tleh se plazi,
z jeleni v ekstazi,
išči z vohom
zveste psice
skrito gnezdo
prepelice,
ker mogoče
tik pred zdajci
izženeva grdobo
z jajci.

11.

KUHINJA

Kuhala mi boš brez oblek
slečena s pogledi,
ki jih sanja sladkosned
v skoraj prazni skledi.

Kuhala s kuhalnico,
ki zanosno meša,
z boki in začimbami,
da strast ne opeša.

Kuhala boš noč in dan
v kotlu sladostrastja,
z besedo, vse pojej,
končno sem odrasla.

Kuhala boš kuhala
in mogoče spekla
kakšno prav posebno jed,
da si bova rekla:

Kuhinja je sveta stvar
še posebno miza,
kadar dvigne te vladar
v prvi krik ugriza.

12.


BARON

Po principu hladno vroče,
nemogoče je mogoče,
s trdo roko star baron,
obeša vest na velik zvon:
vsem ki vas gostija mami,
ob pijači in jedači,
oznanjam hčerino ženitev
glasbo, smeh in utopitev
coprnice zlobne Reze,
grde spake, ki še leze.
Navsezgodaj usmrtitev,
zvečer poroka in molitev.
Vabljeni možje in dame,
gospodične njih spletične,
hlapci, dekle, bedna raja,
prav vse duše tega kraja.
Vam pa, ki ste v temnici
sto udarcev le biriči
preko pleč, ker sem prijazen,
naložijo za milo kazen.
Sto udarcev v čast neveste,
brezmadežne, ponižne zveste,
in še sto vsem za svarilo -
vsega ne zakrije krilo.

II.

EKSPRESIVNE MEDITACIJE

Izginjajo v jantar namišljeni kipi,
roko iztegnem proti obrazu,
prasnov počiva na mizi kamniti -
rja in patina združena v času.

Rukajo solze v deblo tišine,
na stenah visijo granitni jeleni,
reže otožnost - plen bolečine,
v oble in ostre robove jeseni.

Naraščajo reke znotraj omame,
vsak svoje vesla ceni in hvali -
neusmiljena drža senc na pohodu,
v barki, ki tone proti pozabi.

A. Obrisi

1.

Izsanjani kraji ob vznožju branikov,
gibljiva črnina zatisnjenih vek,
iztegnjena roka med pikom in sikom,
ki seže boječe v zabrisano sled.

Panično misel s pogledom ošine
magično karto , ki izginja na mizi,
šilce prilijem nebeške modrine,
za mrkimi škisi temnijo obrisi .

Čuječnost se kuje v rumeni svetlobi,
razklenjena noč ob svitu zadiha.
Zavozlane besede v mračni tesnobi,
odjeknejo nemo na ustnicah krika.

2.

Večno vprašanje, si ali nisi,
shojene blodnje po znanih poteh.
Zgodba o kamnu, travi in ptici,
s figo v žepu in blefi v očeh.

Enake posode natrpajo brezno -
kazalec , ki meri usodi v oko.
Vihteti nasajen razžarjeno žezlo,
ali pojoč žvrgoleti v uho ?

Razumeš naučen, napaka značaja.
Namigi so jasni, slika temni.
Procesija vrabcev čeblja pesem vranu,
za njimi pa tečejo shirani psi.

3.

Zgrajeno iz blatnih opek zalezuje,
ob oknu temačnem pripeto na šipo,
v tišini oko sesedene čute,
misel klonira zamišljeno piko.

Črta je vonj pasjih dni brez zamika,
lajež odmeva in glasba iz bara,
kdo komu okvir, kdo komu je slika,
sprašuje podoba, ki več se ne stara.

Sled smo, stopinja na točki mrazišča,
ene in iste besede rjovenja.
Kdor išče ta najde prazna dvorišča,
nešteto odtisov - morda hrepenenja.

B. Skice prekinitve

4.

V nežnost pogubno naj krešejo iskre,
koraki, premori, prižgan žaromet -
razgaljene skice, begotne ceste,
bežanje, zalomi, upor ali beg ?

Kalni pogledi, brezmočno drvenje,
bučavost kolesja, zatiskanje vek -
večni ujetnik rjoveče samote,
spojitev v eno, nor ali slep?

Valovi tišine šuštijo zanosno.
Ledena notranjost ali odsev?
Iščem besede raztrgane v drobce,
v nežnost, v nežnost ugaša refren.

5.

Bežeč pred lučjo prisluhnem šansonu,
ki lomi, razdvaja uho in telo,
na stojnici sanj pa pesnik prodaja
izpraznjene mehe za suho zlato.

Nocoj ali jutri vsebina izpljune
enolično momljanje v napadih časti -
slovesno tolažbo izpete strune,
ki več ne poje,le še zveni.

Norim resnicam, kot zakrite vsebine,
času kalitve kot luknjast kalup,
umazani solzi kot tolažba dvojine
in goli samoti mogoče obup.

6.

Ne vrnem nikoli se v igro zgubljeno
brez drznosti žejne ki lomi zobe
in reže po kosih spone bedenja -
zgrešenemu času kljuje v oči.

V medli svetlobi, vek uročenih,
v igle, bodice zavita je strast.
Čar poželenja ni hrepenenje,
moramo zreti naravnost v obraz.

Prebijam Somrake skoz jaške vsakdana,
na golem papirju slečen še jaz,
ki ga razjeda norčavost smehljaja -
obrabljena čutnost napihnjenih fraz.

7.

Pretrgane niti nežnosti čiste
se spletajo v kite, samota duši.
Kaj mi ostaja, le kujave misli,
ko opazujem gnezdišča ljudi.

V prizmi kristalni pa črni demoni
v daljnem kraljestvu izkrivljajo čas,
betonskemu srcu je struna na liri
tujka in tujek, odvečni balast.

Pridite maske norčavih obrazov,
ko reka naraste in poči ekran.
S smehom in jokom molk se mesari
reže, razjeda lupine iz sanj !

8.

Druščina z vinom besede pretaka -
zategli tresljaji gromkih siren,
vendar ne čujejo vlaka ki čaka,
zazidan v prostor sprtim ljudem.

Gluhota src cimi stotera nasprotja
iz sodov pa sikajo gnile brvi,
nihče ni preplezal slike v zrcalu,
izplul v neznano in združil luči.

Grizli so tja vse do mehke sredice,
slepemu konju se gleda v srce,
če levo nastavi in desno ti lice,
noge mu spodviješ, ima še zobe.

9.
Vabi mamljiva te večnost trenutka,
mrzel dih vetra in žgoče tesnobe,
leživa v travi - preproga občutka,
na vajetih ran in grenke sladkobe.

Nič ne ustavi molekul, atomov,
vsi čuti gorijo, korak je mehak,
v praznini drhtijo vlakna podkožja,
curek se steka, okus je grenak.

In senca izmika zrcalne blodnje
spet krešejo iskre pogubo očem,
v nežnost, v nežnost, tihi glas zove,
ne sahne, ne gasne nikoli zatem.

C. Tangente

10.

Na ničevi točki vijugajo čuti,
usmrajenih vencev nikoli odveč,
kar je utrjeno z močnimi strupi
na dvoje preseka kozmični meč.

Kraspajo črvi v staranje kože,
z meglo obdani, da sonce trohni -
vljudnost lažniva na koncu hodnika,
bela svetloba, ki v črno žari.

In padamo vase, v blede privide,
v groznem prostoru rojevamo dan,
obrežje pa tuli polno spominov,
prišel si in pojdeš venomer sam.

11.

Premika se sila skoz misli otrple,
jezdec na konju zakriva obraz,
zguljen nahrbtnik, kjer se stikata črti,
tovori besede, da je še čas.

Brezmočna sredina, curek norosti,
nikdar ne pozidam do konca gradu,
z zidaki kesanja, z besedo oprosti,
preveč je v meni oči in sramu.

Bežim v zavetje samotnega svita
skoraj razpadel vodikov atom -
učlovečena duša mrtvega lika,
ki dvomi, da je dvomila v dvom.

12.

Kdaj dati, kdaj vzeti, tolče krepelo.
Balinaj z verzi, razprši ostrino,
saj če bobni bo tudi grmelo,
iz tebe iz mene cmeravo bo lilo.

Brez kalnih voda iz kipeče globine,
preproste besede z žarki miline,
na vrhu tangente iz praha vrtinca
lahkotno zapleše naj noga iz svinca,

ker sence smo niča, neumno trobilo,
brez konca in kraja boleče slepilo -
hladen cinizem navadnega norca,
ki poneumlja psoglavce sred dvorca.


14.

IZGOREVANJE

Točka zvestobe na črti sramu,
tvoja pretkanost v dobrem in zlu.
Vzameš dobroto ponujaš prezir -
Večna razdalja, ne vojna ne mir.

Kocka je padla v reko očitka,
ugasni besede izgubljena je bitka.
Naj izgorevajo v slapu molčanja,
najine zmote na poti iskanja

Svetega grala in kupe ljubezni,
z mečem v roki in srajci železni,
v križarski sreči romarske žrtve
seštejva trenutke živeče in mrtve,

brez bolečine in brez kesanja,
v otopelost na koncu spoznanja,
da lažje je biti v dvoje v samem,
četudi nikogar več ne objamem.

15.

RUBIKON

Sva kot dvojec brez krmarja
neutrudna v veslanju,
isti cilj drugačne misli
naju vodijo k spoznanju,
da je treba prestopiti črto,
ki ločuje spola preden
čoln preplavi voda
in potoneva v strast gola.
Seka premec po gladini,
cipa si in več kot dama,
ko s hitrimi veslaji
v ritmu s tvojimi vzdihljaji,
kakor morja valovanje
izmučena loviva sanje.

16.

MU-SLI MISLI

Vsak dan znova preseneti te življenje in še kdo.
Poželenje, hrepenenje, radost, žalost in slovo.
Včasih hudomušnost všečna, ki posije iz oči
nekoga, ki še zmeraj sanja tudi kadar se dani.
Včasih to so le besede, kakor nežnost ali strast,
da umiješ mrko lice in zasiješ spet v obraz.

A mnogokrat zavist zelena se prikrade srečo krast,
ko ujet u lastne v zanke za vse kriviš ljudi in čas.
In spet si v odboru norcev glavni tajnik in oproda,
ki prevaža hitro pošto v mesto kjer te misel gloda,
o pomenu in nastanku bistva, biti in esence,

vse od zibelke do groba potencirane in potence.
Usmiljeni davitelj gnosa, razprodaja bolečine,
iz nič ustvarjene podobe, skoraj skrite v spomine!
Samo eno misel pravi, pa četudi mu-sli misel :
še smo tu, nekje v glavi, čakajoče na nesmisel.

Pogodbeni pripadnik dvoma, razuzdana kurtizana,
iz muhe narejeni sloni sredi nas in porcelana!
Samo ena zvezda sveti, sredi dneva, v gluhi noči.
Tista, ki utrne solzo kadar iskrica preskoči.

17.


DVA

Častitljiva, spoštovana, že nevzdržna krotkost dni,
ko samevam, ko samevaš in prav nič se ne zgodi.
Daj, odmrzni te kazalce, naj vsaj malo se mudi
gumbom na zapeti srajci, ki mesenost ji diši.
Duhomorno kratkočasje, že zatohli zrak hotenja,
ko odpiram, ko odpiraš, prašna okna poželenja.

Daj, popusti to zavoro, naj že spelje vlak s postaje,
proti tebi, proti meni, z vozom ki poljube daje.
In prepleta v govorico dveh teles na strmi poti,
s piski sreče v tunelu kjer prihajaš mi nasproti,

nezadržno, sunkovito, da vse poka in se maje,
s prvim krikom silovito, ki zašel je med vzdihljaje,
da se zdim kot osmi potnik z masko na obrazu,
ki izgublja že dobljeno v zmagi in porazu,
v bitki ki deli na dvoje strast in sladostrastje,

ter premika prostor, slike, skoraj v brezčasje.
Nenasitna potešenost, neprehoden zid kesanja,
ko odtavam, ko odtavaš, tja kjer molk besede sanja.
Daj, zalučaj ta trenutek v medlo bežnost in pozabo.
Mimo mene, mimo tebe, naj gre vse v naslado.

18.

UTRINKI DNEVA

Čas je da zavije svizec čokolado
in zamenja raja parlament in vlado
z lajdrami in tipi enake pietete,
ki žicajo v parku drobiž in cigarete.

Čuden ptič podela torzo spomeniku,
malo je v besedah,nekaj več v kriku.
S krščansko vzgojo in dvojno moralo
prepričujem škofa,lažem generalu,

da so moje puške hvalospev človeku,
v salvah poželenja ogledalo grehu.
Vsi ti pikri stihi stalnica mednožja -
kazen naj bo vzgojna in veliko strožja.

Podatki o vremenu. Morda pretežno jasno
in če ne bo vedrina je lahko oblačno.
Ob nedeljah k maši potem v trgovino.
Komaj dobro ležeš,že je teden mimo.

Pravica pa zmaguje tam nekje na Dobu,
v zgodbah o uspehu,z eno nogo v grobu.
Pravica pa zmaguje s ključarji in jetniki,
v zrcalu dneva med besedami in v sliki.

19.


USTA ČASA

Bile so misli varno skrite
v usta časa in napev,
ki po šepastih stopnicah
je nekoč glasno zvenel
in si blodil med odmevi
vpet v pajčevino sanj.

Bile sobane v večnost stkane,
nevidni prostor, ples teles,
kjer so stene šepetale,
tistim, ki odšli so čez
in si snubil mlade breze
med potrkavanjem v les.

Bilo oko je sredi čela
vklesano v granitni kip,
zazrto nekam v temo,
tja, kod segal je privid
in si padal v ogledalo
z mesečino ves oblit.

Bila je ura brez kazalcev,
kraj, kjer se ustavi čas,
kadar vetru poči struna,
ter odide kdo od nas.

In ti gneteš v dlani glino,
ki bila je njen obraz
in ti gneteš pesem silno,
ki jo bo pozabil čas.

20.


UKRADENI COHEN

Usoda kruta nepoštena,
ti Bog ne sega do kolena,
vipera je mati tvoja!
Besno vpijem sred bistroja,
vzrok,tatinska dlan kretena,
ki je sunil mi Cohena.

Adijo pesmi, vonj vinila,
gromki glas gospoda žida
odzvanja zdaj v ušesih spake,
ki je štela mi korake,
ko odšla malenkost moja
je že tretjič po Godota.

Zaman koketa, lutka s pulta
miga z boki prsi kaže,
- kaže prsi slabo maže -
lepše videl že na plaži
sem, ki čare jim ravznela
je sama misel na Cohena.

Na orla nos, roke kosmate,
ki brenkajo na strune zlate
v letu cvetja, in ljubezni
- eni srečni drugi trezni-
znova srd telo prežema,
ko pomislim na kretena.

A že pozna ura bije,
treba iti bo z birtije,
glas zarotnice pretkane
sredi čela me zadane,
češ pijan si, slabo šteješ
stokrat šteješ ne prešteješ.

V bistroju zlata pizza
tisto noč gospa tatica
divje, strastno, vsa v zanosu,
kljun zavija mojstru kosu.

Tako konča naj se poema,
o njej, ki vredna ni Cohena.

21.

NA VERANDI

Sem ter tja ob polni luni,
ko kot nalašč nočem spati
in mi po želodcu kruli,
v temi škripljejo copati,
grem sedet ven na verando.
Dobro založen z jedačo
v levi roki stiskam žemljo
v desni mastno svinjsko kračo.

In kot oče moj pred leti,
odet v toplo hišno haljo
vem vso noč sede bedeti,
zreti v nebeško daljo.
-Ah,ti dobri stari časi,
ko na mesec so hodili!-
kot v črnobeli skrinji
mi spomin v preteklost sili.

Vidim fantka na proslavi,
čepico ima na glavi.
V vetru rutica opleta,
za njim koraka strumno četa.
-To so mladi partizani!
To je Titova mladina!-
sredi množice vzneseno
ata poučuje sina.

Potem pripelje limuzina.
Vidim roko, ki odzdravlja.
No, le belo rokavico
in je kmalu konec slavja.
- E, moj oče, prvoborec!
Nisi bil edini norec!
Naj ti večno zvezda sveti,
križa nisi maral vzeti.

Dobra je ta svinjska krača!
Prav soljena in vojena.
Kost odvržem kar ta travo,
naj se z njo ubada tema.

22.


KLUČI SVETEGA PETRA

Ne spustijo me naprej.
Kdo ve, če bodo me nazaj,
kadar se nebo razpre
in povabijo me v raj.

- Zate sem izgubil ključ!
Kaj, če padel je v pekel? -
s težo piskajočih pljuč
mi bo sveti Peter del.

- Ah, kaj bi tam? Sem večkrat bil!
Prav dobro ga poznam:
- Med živimi hudič si bil!
Jaz ključa ti ne dam! -

Tako je rekel črn gospod,
ko skupaj sva kramljala.
Daj, poišči Peter ključ!
Naj kupim ti očala?

- Jaz ključa nimam! Ni prišel!
V stilu birokrata
zaprl je vrata in odšel :
- Naj tvoja duša čaka! -

In sredi vic, kot dober vic,
ta duša, klati, blodi.
- Ej, čuden si ti Peter stric!
Res čuden. Sram te bodi.

23.

SODNI DAN

Zemlja joče.
Veter tuli.
Vse smo bliže
sodni uri.
Zadnje jutro
se rojeva,
med oblaki
luknja zeva.
Tam, kjer sonce
mora biti,
smrt nevidne
plete niti.
Črne krste
v strogem redu
plavajo po
sivem nebu.
Vmes pa križi
kot kometi
ven iz luknje
jejo dreti.
Padajo na
ceste, mesta,
v dolgem loku
brez števila,
kakor ,da jih
vodi sila,
gromozanska,
nepojmljiva.
Zemlja cvre se
v groznem kotlu,
vsa obdana
z vročo paro.

Nič od nje
ne bo ostalo!

Tam na robu
mlečne ceste
Mars ostal je
brez neveste.

24.

KAR DA NOČ

Kar da nam noč, nam dan ne more vzeti.
Nesmiselno se z jutrom je daniti,
za bledo luč sveta nebo rotiti,
saj tudi tema često bolje sveti.

Nič lepšega kot v mraku sam sedeti,
iz mehkih trav srebrno roso piti
in z mesečino si obraz umiti
in dolgo, dolgo v svetlo noč bedeti.

Lepo se zvezdam prepustiš voditi
in že je moč z višine zemljo zreti.
Nihče ne more več te preslepiti,

da v temi luč od dneva slabše sveti.
In brez strahu spet upaš ponoviti:
kar da nam noč nam dan ne more vzeti.

25.


SONJET (Evropa globalna vas domača)

Evropa, kje je moja borna plača?
Kdo žulje naše sebi v prid obrača?
V tej igri sebi zdim se kot igrača,
ki sredi čela jo zadeva frača.

Ne vem kako diši več svinjska krača.
Okusil dolgo nisem slast kolača.
Očitke sit gospod gladko zavrača:
dobil boš mezdo, kaj ti bode plača!-

Mar stric pozabil res je na bradača
in misel več se mu ne zdi domača,
da dobro z dobrim se poplača,

da varuj konja in spoštuj orača,
ne primi nikdar za ročaj korbača!
O družba, kje je naša borna plača?

26.


SIZIF

Glej, spet dviguje proti hribu glavo!
Izmučen, star obraz, dremave veke.
Le da mu priti je to pot do reke,
da vsega rešen v njo skotali skalo.

Še Haronu zapel bi večno hvalo,
četudi grše videl ni pokveke.
Le da svoj čoln popelje do oseke
čim dlje od senc, na ljubljeno obalo.

In znoj lepljiv curlja na tla z obleke,
ko spet upre oči v ožgano travo.
Brezupno v srcu brani se pripeke,

roke prisloni, dlan ob vročo skalo.
in rine gmoto v hrib vse dolge veke,
tam vsaj za hip je zreti moč obalo.

IV.

27.

SAMOPODOBA

Ti ki si jaz
nepreklicno,
tečnež,
baraba,
skopuh.

Včasih pajac
srboriti,
modrec
ob šanku,
lenuh.

Misliš
v glavi
zapiti,
dober sem,
boljši,
kot kruh.

28.


PA

Pa sem mislil da bo šlo,
če stopim do birtije,
da se tale mračni mol
v nežni dur prelije.

Pa sem mislil, ko bi ne,
kako me k sebi vabi
točajka že uvelih lic
izlizanih v nasladi.

V neskončnost šank je vodenel,
ko drajsal sem s komolcem
in čas kazalce je odštel
v gostilni polni norcev.

29.


NARICALKA

Kaj ostalo bo za nami?
Kup kosti, morda otrok,
da prinese kakšno svečo
nam kot mi smo jim na grob.

Kaj na svetu smo iskali?
Kakšno seme, kakšen sad?
Če smo ga smo ga steptali.
Naj se prah povrne v prah.

30.


LAZAR

Devica spet rojeva sina,
s vzhoda blazni jezdec gre.
Star je križ, starejše vino
in vsak, ki zgodbo to prične.

Je bil rojen, ni bil rojen?
Mrtev je in ni živel?
Nekdo vpije v goščavi:
iz Gerase je ušel!

Zdaj klasje smukam v Soboto,
mož s suho sem roko.
Strmim, gledam in si mislim:
enkrat vstal je, več ne bo!

31.

KANJA

Velik prostor med pomeni,
ki se polnijo z objemi
in trenutki govorice
ožijo obraz resnice,
ker si stvar,
ki z blagim smehom
varuje oči pred grehom,
tik na robu razodetja,
le beseda brez zavetja.
Grenki sad in dar jesenski,
skrit globoko v duši ženski,
ki le draži, a ne neti,
zubljev, da bi smel goreti.
S hladnim licem vroče dame,
ko ošabnost jo prevzame,
kakor Kanja nad planoto,
v loku krožiš nad pohoto.

32.

DRUGA

Si ti tista ista
iz pene narejena
s soljo maziljena
boginja in žena
prodajalka megle
in vrtnic bodečih
ali zgolj druga
sladka poguba
sel maščevanja
na vrhu ustnic?

33.

LICE

Mrko lice
sreča naj obsije
in če žalost
spotoma zaide
v oči sanjave,
naj srce pošilja
jim signale
kot svetilnik
poln kresnic
ob pozni uri,
ki ljubimcem
kaže pot
do duri,
kjer počiva
dobra volja
pravljice
in striček
Kolja

V kraju
kjer je
vse mogoče
pa naj lice
bridko joče.

34.

ZUNAJ

Zunaj piha veter.
Se je kdo obesil
dve pedi nad zemljo
v senci kakšne breze,
pa se rahlo ziblje
z glavo proti nebu
prevetren in hladen?

Zunaj brije sever.
Z blaznim krikom vrane
zavija dan v črno,
da nič ne ostane.

Steklen pogled v daljavo
in listje, ki šepeče:
tu se ziblje tisti,
ki ni našel sreče.

35.

JEZUS

Jezus gre po cesti,
vsem je oproščeno.
Pesku v puščavi,
ljubimcem pod odejo.
Kačam, ker so lene,
ženskam, ker so hladne.
Krastam, ker srbijo -
obliž na stare rane.

Jezus gre po cesti.
Pravi, da le štopa
nazaj domov v nebesa,
da ne bo pomota,
ker ne najde dela,
ker povsod je kriza,
revežu poteče
ravno danes viza.

Jezus gre po cesti,
vsem je oproščeno.
Pesku v puščavi,
ljubimcem pod odejo.

36.

ČUTIM

Vse, se brati s polnim ničem
v zmotnosti iskanja.
Bajalica za preroke,
ki jih svet izsanja.

Vem, izpraska kri z razpela
z magijo vprašanja
in povrne senco sencam
v zibelko spoznanja.

Čutim, ko se v večnem dvomu
para dan na dvoje
in nekje tam v vesolju
čas v svetlobo orje.