Neizdane zbirke

ČRNO POD PALCEM (2006)

1.

SALTO MORTALE

NAJ ME IŠČEJO
V SKLADOVNICI SANJ
KOT POŽIRALCA OGNJA
KOT METALCA NOŽEV
KOT TOK NASPROTIJ
V RAZOSEBLJANJU
KAKO BODO ZVEZANE ROKE
STREL V TILNIK
ALI MEDVEDEK PU
NA TRGU NEBEŠKEGA MIRU
ZATO KER SE RIMA
RIM - MIR
IN JE AMIR BOSANSKO IME
NASVIDENJE V NASLEDNJI VOJNI
NAJ ME IŠČEJO
ZBIRALCI PERJA
SKRUNILCI GROBOV
MARIJA
KI SO JI ODREZALI DOJKO
V METASTAZAH ROJEVANJA
MED NAKOVALCEM IN KLADIVCEM
MED PALCEM IN KAZALCEM
S PRISLUHI GLUHEGA UŠESA
NAJ ME IŠČEJO TISTI
Z ISTITISOM
SORODNI PO DUŠI
RAZLIČNI V BESEDAH
NA TRAPEZU ŽIVLJENJA
V ŽALOSTNI RADOSTI
NAJ ME IŠČEJO
V POOSEBLJANJU

2.


MINIMIRAJ

MENTOR EQUUS
POEZIJA ONANIRA
POEZIJA MASTURBIRA
NAVDIHOVALKA
MLADIH POPOTNIKOV
BOBNOV V DEŽJU
GROMKIH KAMNOV
ODVALJENIH OD SRCA
V METAFORIKI
OBUPNIH POIZKUSOV
SAMEMU SEBI
PREREZATI VRAT

MINIMIRAJ
PO IZGANJANJU MRLIČA
JEZDEC
V VAJETIH ČASA
BLAGOSLOVLJEN
Z BESEDO
KI LAHKO UBIJE
MED PLOSKANJEM
IN VOSKANJEM
ČRNIH BRČIC
NAD SOČNIMI USTNICAMI
LJUBEZNI

MINIMIRAJ
OKNO PROSTORA
VIRTUALNO BITNOST

SLEPI NE VIDIJO
AMPAK TE ČUTIJO
POL ČLOVEK
POL KONJ

PESNIK
PERESNIK
KONVERTIT
KABALIZMA

MINIMIRAJ

3.

MAKSIMIRAJ

MENTOR ANIMUS
ŽIV BOG TI NE PRIDE
DO MRTVEGA
V TEJ MAKSIMALNI
MAJHNOSTI

POEZIJA
PITIJSKA PITA
SAMOZAVEDANJA
ZLOŽENKA ČUSTEV
DOMIŠJAVA FANTAZMA
EMOCIJ
MOIRA DVOMA
V MRAČNIH VEŽAH
ISKANJA
PRILEŽNICA UMA
V SVETLIH SOBANAH
SPOZNANJA

MAKSIMIRAJ
V LUKNJAH SPOMINA
PRVO BESEDO
KI PADE NA PAMET
KI PADE NA ŽAMET

GLUHI NE SLIŠIJO
AMPAK BOŽAJO
PO ČRTI LJUBEZNI
GLASOVE VZHIČENIH
MISLI

MAKSIMIRAJ

POET
KATEHET
V KAJSTVO
AFEKTA

4.

ODSANJANOST

IN ZDAJ MNOGOVEZNO
PIŠEM ZA BREZVEZNE
V GLAVE SODE
V GLAVE LIHE
PIJANE ČRKE
V TREZNE STIHE
BREZ ŠTEVILK
IN BREZ IMENA
ČUSTVA GNOMA
IN KRETENA
KI NAPOSLED
KI KO KER DA ČE
POSTAVLJA DOGMO
MED GLUMAČE
KER JUNAK JE POEZIJE
Z VEJICO SPRAVLJIVE OLJKE
KI Z NAVOROM ANARHIJE
LUNI BOŽA JEDRE DOJKE
IN ZDAJ JOČE IN ŽALUJE
IN ZA INOM V IN POTUJE
KAKOR SLIKE V ALTAMIRI
SKRIT V TEMI IN V DAVNINI
MED ŠAMANI IN ZDRAVILCI
MED PREROKI IN PLENILCI
PAR KOSTI ZA ZGODOVINO
GREŠ NARAVNOST POJDEŠ MIMO

KER JE KER LE REK NAVADEN
SLA SPOMINA ČAS OGABEN
MED ŠESTICO IN STOLETJEM
PEKLOM INO NEBOVZETJEM

IN ŠE IN NI IN BO IN JE
V POŠTI RAHLOČUTNEGA GOLOBA
VSE OD ZIBELKE DO GROBA
ČLOVEK HITRO POKVARLJIVA ROBA

5.

NAVZVEN

KAM SI ŠLA PESEM?
SI LEGLA V MOLK
NAMESTO V BESEDE
IN SO TE OŽGALE
MLADE KOPRIVE
DA ME PEČE
TAM NOTRI
MED BREZ BESEDJEM
IN SRCEM?
TJA ČISTO PROTI DNU
V ZAMEGLJEN PROSTOR
KAMOR DOTIPAJO SANJE
S SLEPIMI KORAKI ISKANJA
BOŽAT SPOKOJNE TRENUTKE DUHA?
KAM SI ŠLA PESEM?
ENOREDNI KOMBAJN ZA KORUZO
TRIDESET KILNA VREČA KROMPIRJA
STANDARDNA MERA NOROSTI
OBLAZINJENA V NASMEH
POJOČE BARBIKE
IN TOGOTNEGA KENA
KAM SI ŠLA LISICA?
ORAT LEDINO
PRAZNIT PRAZNINO
IN NATEGOVAT RADOVEDNE
TJA SEM ŠLA PESEM

6.

POSLUŠNOST

POČASNOST SE IZRISUJE
S HITRIMI KORAKI
PONUJAM DOMAČE ZAJCE
KI SE PARIJO S PODGANAMI

PREVIDNOST NI NIKOLI ODVEČ
KO TIHOTAPIMO SANJE
V SVOJE STRAHOVE
Z GRIŽLJAJI JABOLKA V GRLU
IN ŠEPAJOČO KAČO NA ZATILJU
APORIČNE RESNIČNOSTI
V HITENJU SIKAJOČE
POČASNIH KRETENJ MINEVANJA
NAŠLI SMO BIT
TODA BIT IŠČE SEBE
TRENUTEK PREHITEVA TRENUTEK V TRENUTKU
IN PRVI BODO ZADNJI
IN ZADNJI BODO PRVI

7.

ZNOVA

BOGATEJŠI ZA NOVO IZKUŠNJO
IN STARO PIJANOST
REVNEJŠI ZA SPOZNANJE
DA NOČ NE ŠTEJE ZVEZD
IN DA SO ZAPISKI V DNEVNIK
MED PULZARJI IN KVAZARJI
IZPISANI DO PODROBNOSTI
Z DEMENTNO NATANČNOSTJO POZABLJANJA
OSTAJAM PRI POEZIJI SVETEGA MARTINA
IN GOSJIH PERESIH
ARHEOLOG PRIHODNOSTI
UJETNIK PRETEKLOSTI
IN NAKLJUČJA NISO IZJEME
OSEM IN DESET JE URA
ČAS ZA CIGARETO
IN IZPRAŠEVANJE IZPRAŠANEGA
V ŠOLI VRTNARJENJA

V KORITO BESED SPET MEŠAM
JABOLKA IN HRUŠKE
NARAVNOST IZ SRCA
BREZ RAZMIŠLJANJA
KOT ŽE TOLIKOKRAT SAMEMU SEBI
V ČASU KI JE ODVEČ
IN V ČRKAH
KI SO OBSTALE V ZRAKU

8.

ŠAH

ŠTIRIINŠESTDESET
ČRNO - BELIH POLJ
KVADRATOV KI SO VEČNI
IN SKRITI LOGARITMI V NJIH
VČERAJ SMO IGRALI ŠAH
DANES GA IGRAMO
IN JUTRI BOMO IGRALI
TO KRALJEVSKO IGRO
ŽELJNI BLAZNI PREPOTENTNI
KRALJI KMETJE IN KRALJICE
KONJI LOVCI IN TOPOVI
MARIONETE NA VRVICI
MATIRANE MISLI
HODIM PO ČRNO-BELIH
KVADRATIH ŽIVLJENJA
MED ŠAHOM IN MATOM
IN ZASTAVICA PADA
ŠE ENA POTEZA
NA TURNIRJU POZABE
V PANIČNI STISKI
ČASOVNE SIMULTANKE
ALI ZMAGOVITA KOMBINACIJA
V BRILJANTNI AKCIJI
V PRIČAKOVANJU
SLUTENEGA PORAZA?
SICILJANKA
ALI DAMIN GAMBIT
Z MISLIJO
DA JE VAŽNO SODELOVATI
IN VEDENJEM
DA SMO VSI ZMAGOVALCI:
DVA MRTVA
NA ŽELEZNIŠKEM TIRU
IN TROJE
KOMAJ ROJENIH OTROK
V MEHKI ZIBELKI?
TUKAJ IN ZDAJ - PAT

9.

TEKMA

NOCOJ NA TEKMI ŽIVLJENJA
NEKAJ EMINENTNIH GOSTOV
V ČASTNI LOŽI PSUJE STVARNIKA
KER NI DOSODIL ENAJSTMETROVKE
KO SO V KAZENSKEM PROSTORU
OBRAMBNI IGRALCI NASPROTNE EKIPE
GROBO ZRUŠILI GLAVNEGA NAPADALCA

BOLJ SEM NIHILISTIČEN
BLIŽJE SEM BOGU
V SVOJI ODDALJENOSTI
IN NJEGOVI VSEPRISOTNOSTI

V PREPOVEDANEM POLOŽAJU
NAVIJAŠKE VZBURJENOSTI
V TEKMI S ČASOM ZMAGUJEJO STROJI
Z REZULTATOM NIČ PROTI ENA

NJIHOVA BINARNA ŽOGA
JE PRAVKAR ZATRESLA MREŽO
NA VRATIH POKONČNIH OPIC
IN NE BO IZENAČENJA
Z ZADETKOM Z GLAVO
V ZADNJI MINUTI ALI PODALJŠKU
VSE DO POSLEDNJEGA SODNIŠKEGA ŽVIŽGA

PORAZ BOMO ŠPORTNO PRENESLI
Z RAZBIJANJEM MEHANSKIH BETIC
IN ZAŽIGANJEM MIKROČIPOV

VSE IDEALNE PRILOŽNOSTI
SMO V VLOGI FAVORITA
ZAPRAVILI ŽE NA ZAČETKU

10.

VEST

KAKO LAHKO REČEŠ
DA NE STOJIM ZA SVOJO PESMIJO
IN DA PREPISUJEM OD DRUGIH
KO PA SO DRUGI PISALI VAME?
OB KRSTU S PRVO ČRKO IMENA
OB SMRTI Z ZADNJO ČRKO PRIIMKA?
KAKO LAHKO TRDIŠ
DA SEM SLIŠAL PRESLIŠANO
DA JE NEVIDNOST NAVIDEZNA
V OTRPLEM PROSTORU DUHA
V PONAVLJANJU PONAVLJANJA
IN DA SEM IZPIS BREZ TEHTANJA
LISTEK S PRAZNO VSEBINO
PRILEPLJEN NA VRATA VEČNOSTI?
KAKO LAHKO REČEŠ V NEDOREČENOSTI
V TEŽI BREZTOŽJA
PRAŠNIM DELCEM NOVICA
IZNAD VIDENJA
SRCU ŽE VIDENO?

11.

OB NILU PA SO PIRAMIDE

1.

Mogoče je bil tu rožnat papir,
zibajoča budilka
in zeleno pisalo,
ki piše z modrimi črkami
besedovanja
v misli blodnik.

Nemara v zamaščene gumbe
osladnih japijev,
ali v samoto zaklenjenih prostorov,
v ptičji perspektivi
narkotičnih drog,
da sem rasel v indigo
in dodajal končnico
načetim oblakom.

Se spomniš
s kom še nisi bila
med m-jem in mišjo?
Česa se še niso dotaknile
sestavljanke iz atomov,
med hitenjem svetlečih korakov,
med hitenjem svetlobe v srce?

Na trapezu poljubov,
v statični drži
človeka,
ki veže le vase,
v svoje sonce
brez kozmičnega sevanja
in palice,
ker je vse razpeto
čez viseči most,
bi morala drhteti
že znotraj.

V zatonu pričakovanja
od zmeraj,
ker nam telo
ničesar ne pomeni
in radi polnimo luknje
s črnino,
ker radi polnimo
s trdim v globino
in ni svetega v svetem,
ker smo obsojeni na pošast.

2.

Pridem minuto prepozno
in govorili bomo o babicah,
ki so na novo odkrile erogene zone.
Pridem minuto prezgodaj
in govorili bomo o mrtvem dedku,
ki ni verjel pravljicam.

Pridem, ko pridem
in grem kamor grem.
V paradoksu škrtajoče proteze.
V mojstrovini plastične kirurgije.
V čudežu oglate viagre
in silikonskega sladostrastja.

Vedno sem to kar sem
in vedo sem tam,
kjer se pogrešam.
V ne- lepih ženskah,
kot ogledalo.
V mehki curi
kot napuh.

3.

Ne morem zaspati.
Okoli mene nastaja
velika praznina
in ni stvari,
ki se je nisem dotaknil
in bi ne bila iz atoma,
ker so sanje preblisk svetlobe,
pentagram
na zidu objokovanja.

4.

Priznam, Kocbek.
Razvodenel mi je rime.
Zaradi vas nisem mogle pisati!
Zdelo se je dvojiško delo
Nagovor mrliču.
Ljudje so tujci
in ničesar se ne dotikam
iz zemlje,
le pritrdim lahko,
da se ne znam več igrati
in da je Jim Morrison mrtev.

5.

Ladja iz kristalov.
Ob Nilu pa so piramide,
prapodob imenovalec.
Kradem verze, prosim milost,
zdaj že palcu sem sesalec.

To je konec, moč morbidna.
Nič ni večno kar nastane.
Tolikokrat odprl sem usta,
odkrival strast in celil rane.

Ob Nilu pa so piramide,
ko se slačim do otroka
in prav nič nam ne pomaga,
če poboža suha roka

sfingo nežno čez zatilje
in se drznosti dotakne.
Kamor sežejo mi čuti,
čas kazalce spet izmakne.

Ob Nilu pa so piramide
potopljenega brodovja.
In če kdo še kakšno zine
mu zarinem do drobovja!

6.

Sedem, sedam, utrjeno sedim.
Kdor zre vame
prihaja kakor da se išče.
Kmalu bo prepozno,
za vino, ki ga skrivajo žene…doma.

Vedno sem to,
kar mislijo da sem.
Priznam, Kocbek.
In še zmeraj
se mi žvižga
živo za vse,
ko igrajo Pink Floydi.

7.

Kaj hočeš od sebe v meni,
ko ostajam docela sam?

Razveseli se kretenj
in diha divjih daljav,
ker mi smrdi pod pazduho
in nimam za rundo,
preblizu samemu sebi,
da bi drugemu pisal pesmi.

Kaj hočeš?
Sleherna stvar
išče podobo v drugem.
V zatonu pričakovanja
besedo ljubezen,
v upanju znova.

Priznam, jaz.
In kdo za vraga je Kocbek!

12.

SANJE O KORUZI

1.

Nikoli nisem rekel,
da sem nekoč cvikal karte.
Bilo bi preosebno.
Niti tega, da sem bil lačen
in kradel jabolka z vagonov.
Bilo bi žaljivo
in pesem bi dobila socialno noto.
Velikokrat pa sem zinil :
mater vam človeško,
kako vas imam rad !
In so me nagnali iz gostilne,
me pretepli v cerkvi,
ker ne verjamem
tistim, ki padajo na kolena,
s sovo na glavi
in v časovnih presledkih,
z udarci norega malikovanja
pretakajo skozme zaničevanje.
Nikoli nisem rekel,
da sem nekoč sanjal
z odprtimi očmi
in verjel v razsodnost
s ščepcem prilagodljivosti,
ko sem stal v jarku
prislonjen na lopato
in gledal pod krila dekletom.

Pogostokrat pa sem siknil :
Majakovski, sonce je prerezan vrat,
ker se spotikamo ob življenje
in nikjer ne odvržemo sidra!
Nikoli nisem rekel, da se imam rad,
ko kolovratim po solzavi nevzdržnosti
notranje govorice
in da sem nekoč
luknjal karte brezpotniku.

2.

Mati žalost, sleci lajdra cunje!
Ker sem spoznal pomen avtosugestije
in pišem malo blažje
se leteči pujsi kremžijo v oblakih:
halo, plešasti kužek!
Bi zatulil v luno ?
Malo blažje, če je sploh mogoče,
ko sanjaš o koruzi z zadahom poželenja!
Mati žalost, dam ti fotokopijo
zadnjega vzdiha mladosti,
ko je sklonila glavo
poslednjič v vrečko z lepilom.
Original sem shranil,
da ji bom pisal dolga pisma
z pohujšljivo vsebino.

3.

Dober dan svet in jaz.
Podobnost je zgolj naključje.
Nasprotje v duhu in črki.
Ženska za mojih hrbtom
zbegano caplja v materinstvo,
cepi imena
in bo na koncu ostala sama,
ker rane telesa ranijo rane srca.

Moški za mojim hrbtom
stopa na tujo zemljo,
skozi trojanske bojne vrste
preskakuje ograje zlagane igre
zabit v krsti junaštva.

Otrok za mojih hrbtom
brije norce,
strelja kozle
in prevrača kozolce.
Topovska hrana
za generale prihodnosti.
Dober dan svet in jaz
in Sizif, ko vlagaš
napor proti strmini.

4.

Moja moralna obveza
je biti nemoralen.
Moja intelektualna friteza
pokvarjen.
V duhu časa nadrealističen,
v človeškem odnosu

ekstremno fašističen.
Lice krasijo Dalijevi brki,
klišejski stavki,
besede na pamet,
smeh na biciklu, bla, bla...
Še kdo, še kje, še kaj ?
Božji udarjenci!

5.

Zapoznela reformacija
samozavestnega subjekta
oži misli v izlive.
Črkožer maha z lepljivimi štrclji.
Obraz vsakdana drvi po svinčenih ceveh.
Izvenevam v norost, udarjam ob zid.
Moja moralna obveza
je biti amoralen.

6.

Blazni ukazi
v mrtvi maternici
vlečejo zadrgo
in ščijo na svet.
Krvave dlesni
smrdijo iz ust
in iz njih
zapoznela menstruacija
med kosmatimi nogami besed
s podganjo spermo
plodi svet.
Razparan trebuh
matere zemlje
so na povelje zašili
s črno nitjo
na operacijski mizi obljub.
Ne hodim po njej
iz lastne krivde.
Vse se tako le dozdeva
in njena kri se mi gabi.

13.

ASFALTNE PESMI

1.

Z recepturo dneva ponošeni čevlji,
luknja v glavi postaja vse večja.
Pikometer znoja za vsakim ovinkom,
levi ali desni izbiraj po želji.

Povleči vrvico v neskončnost,
sanjati o dimu, ki se vali
iz izpušne cevi stare kripe,
z grebljico čohati večerno zarjo
in iti domov.

Vedno ponavljajoča se sekvenca,
iz kadra v kader,
nikoli do kraja zakrpanih jamic in jam,
kot če bi pleskal most v San Franciscu.

2.

Eruptivno zamaknjen
v osmino povlečen,
pod kotomerom nabit,
žejen kot dozator,
v izpraznjeni deponiji želja,
se v bobnu vrteč
mimogrede vprašam
kakšna so moja zrna.

Transportni trak
se je ovil z molkom.
Škripanje koles,
tehtnica ki se ziblje,
sita ki me delijo
vrženega v predsilos
kot odvečni odpad.

Tehtani listek je
ostal neizpisan.
F2-Briši

3.

Čas povalja kar štrli
in premaže z emulzijo,
cesto dolgo tisoč milj
zveriženih v pločevino.

Ko bom pometal za teboj
in te dajal v krsto,
se bom zdel kot kakšen znak
slepim za obvezno čtivo,
ti pa plesal boš takrat
z deklico Matildo.


5.

Ritoznojni krivonogi
na čelo počesani
žuljavih rok asfalterji
po smoli dišeči
zlepljeni
z nebom
in s trto
valjalo cesto.

Lopate so križi pokore
obseg lobanje mezda
smrdljive dlesni
pokojnina
majhna
za liter
razredčenega
zamaška.

Na sončni strani barake
latrina življenja
zvaljane sanje
in otroci
podobni očetom.

Kje sta srp in kladivo,
njegova slika na zidu
šola v Kumrovcu
in tovariši
ki so postali
gospodje?


14.

ZGODOVINA

Sedmi

zblazni zmeraj na koncu pravljice
in pade pod streli strupenih puščic.
Pred smrtjo glasno prdne, dvigne levo obrv,
ter pogleda oprodo.
Vranca in nevesto prodajo na dražbi,
grad spremenijo v zapor.
Čez tristo let postavijo
spomenik neznanemu pesniku.
Kronisti in kurbe pišejo enake spomine,
mladino uče, da je pesnik sedemkrat prdnil.
Takrat so zastave na pol droga.

Zgodovina gre naprej!


Šesti

hudiča spozna še pred rojstvom.
Kača je pičila srce,
da se je preklalo na dvoje
in odvalilo od kamna.
Po prvi piramidi naredi bordel
in nabije na kol vse svoje
prijatelje in sovražnike.
Mater in očeta da živa zakopati,
nato pa spi z obema sestrama.
Potomci sprejmejo judovski
nauk in zažgejo Rim.
Zgodovina trdi
da je imel Hitler brata trojčka.
O tem priča poezija
rimača Nerona in Kaligulin konj.

Zgodovina ne laže!

Peti

izumi kolo in se opeče na ognju.
V temnem srednjem veku
ga privežejo na sramotilni steber
in mu odrežejo nos,
ker trdi da obstaja sedma dimenzija.
Prisega na zvezde, malikuje teleskop
in vohuni v spalnici kraljice Elizabete.
Njegova sedemsto dvanajsta inkarnacija
v podobi milijon gigaherčnega procesorja
pomeni zasuk v človeški zavesti.
Svet postane zgolj navidezna resničnost,
ki posnema dvajseto stoletje.

Zgodovina se ponovi!

Četrti

nima imena,
zato zgodovina molči.
Omenja ga le Nostradamus.

Tretji

odkrije pomen besed in prične molčati.
Sodobniki ga častijo kot vodno božanstvo.
Njegov nauk: molk je zlato,
postane na sto prvem koncilu
združene katoliškoislamskobudistične cerkve
edini aksiom absolutne resnice.
Podivjane horde ekstremnih menihov
in molčeča množica uniči vso pisano besedo.
Prepovedano je uporabljati
vse samoglasnike in soglasnike.
Med ljudmi je dovoljena komunikacija,
le s palcem na desni nogi.

Zgodovina je brez besed!

Drugi


Klonira opico potem ko je opica že klonirala človeka.
Svete krave ustanovijo društvo za zaščito
svobode govora ,ki preraste v vsesplošno gibanje.
Pod pritiski javnosti in revolucionarnega vretja
je znova dovoljeno uporabljati črki M in U,
vendar v strogo zapovedanem vrstnem redu.
(Še pred tem nosilci verske in prosvetne oblasti,
krvavo obračunajo s snovalci bogokletne ideje).
Drugi pobegne v preostanek deževnega gozda,
kjer živi in umrje kot zagrenjen oporečnik.
Po smrti ga rehabilitirajo in proglasijo za svetnika.

Zgodovina je polna velikih besed!

Prvi

ve da je sedmi nekoč prdnil.
kolikokrat,o tem ne dvomi nihče,
ker si ne drzne zamenjati črki.

Zgodovina potvarja.

15.

GIZDALINSKA OČARLJIVOST

S kriki pesem to pričnem električne kitare,
v temnici gospodar in suženj omame
in če te premami zvok verig in bolečine,
vedi,da pošiljam pesem v tri krasne konkubine.

I.

Bla, bla, bla in ha, ha, ha!
Ho, ho, ho in hi, hi, hi!
Jaz sem jaz, ti nisi ti!
Ratata, batata, mama!

II.

Tukaj sem, pod rimsko dva.
Hojlarija, vsakdo zna
smrdet po vazelinu
kot solza v črnilu.

III.

Tu si ti, pod rimsko tri.
Rompompom kladivo.
Otrok groba, prhka tvar
inkarnirana v praznino.

IV.

Ta pesem mi nikoli ne bo všeč.
Ta pesem je odvšečna.
Ta pesem je psihedelično govno.
Ta pesem je sadomazohistični trip.

V.

In ti zajec, ki padaš?
In ti zajklja, ki se plodiš z zanamci?
In ti golob na strehi
in ti vrabec v roki?

In ti in ti in ti, in ta in tisti?
In ti Platon,
ko se iščem v reki pozabe
med dolgimi rifi demonične harfe,
Orfeju v brk in sebi v brado?

VI.

Ta pesem vam nikoli ne bo všeč.
V svoji gizdalinski očarljivosti
je dovršeno mlatenje prazne slame
in iskanje niča v praslutnji nečesa.

16.

OGLAS

PO UGODNI CENI
PRODAM
SVOJO CENENOST
NAJBOLJŠEMU
PONUDNIKU
IN SVETO KRAVO
MOLZNICO
GREŠNEMU KOZLU
PODARIM
V ZNAK
DOBRE VOLJE
IZ ČISTE
ZLONAMERNOSTI
V SVOJI
DOBROHOTNOSTI
CENA PO DOGOVORU
LAHKO TUDI JETRA
ALI LEDVICA
PRIPIS
ČLOVEKOLJUB

17.

ČRNO POD PALCEM

Da prideš škrbast
na koncert spominov
znova pisat
v šolski zvezek poezijo,
da ploskaš virtuozu,
ki zlomi lok
in tresne violino
ob nemi zid
načičkan z grafiti,
da prideš in ne zmoreš
več oditi -
z vsakim bisom
globlje v lastni biti,
da prideš le zato,
da vprašaš,
če je vredno govoriti
o suhi roki
kot o praštevilu
zalučan v jezik
križanemu sinu,
da prideš in zajočeš
v čudežno spočetje,
ti, celična struktura,
krepitev smisla,
dvom v vnebovzetje?

In prideš zmeraj,
ker si verižna čipka -
mrhovinar črk,
ki se z besedo prička!

18.

POŽIRALKE OTROK

Prihajajo
v rumenih minutah
na sončno stran
senčnih misli
razkuštrano počesane
požiralke otrok,
cirkusantke dneva,
lačne pravljic
in polne zavisti.
Brez videnja,
brez občutka za veter,
jadrajo v monotoniji
belega platna.
V enoličnost motnih slik,
kot zbledeli spomini.
Že tisočletja v naše zmote,
kakor sključene starke,
bajat v peskovnik.

19.

TISTA Z VIŠAVJA

Naj kar vzame,
slike ne odreže.
Dobro vem,
kako minevajo dnevi
v objemu noči,
na navidezni polovici,
v odsevu šipe
v smeri urinega kazalca
in pasjega laježa,
ko zakličem labodu
tam v ribniku:
tvoja vesla so stara
in kljun ti čeljusti pločnik!
Naj kar vzame,
hišam njihove vegaste strehe,
soncu rumeno oko,
zapuščenemu parku klopi,
ki božajo lica ljubimcem.
Naj kar vzame,
tista z višavja,
naju ne odreže.

20.

SKICA

Skrajšujem korak.
Na tišino src
lega zavesa ustnic.
Blodnje med odmevi
v mestu labirintov.
Biti daleč
in hkrati blizu.
V drobcih
izgubljenega dneva,
prši v snopih
usahli vodnjak.
V izsekan trenutek
strupenih puščic,
bele klopi in beseda
pričakovanje,
kakor kletev.
Skrajšujem korak,
dan za dnem.
Je tebe in mene
v prepadu
popačenih slik?

21.

MIDAS

Sadim ušesa
pod orlovo senco.
Naj slišijo,
kaj toči Ganimed.

Ni vse zlato
kar se sveti,
niti ambrozija med.

22.

CIRKUS

Pod dolgimi nosovi,
brkate laži
in kosmate šale
o ženski s trajno,
ki je zažgala cirkus.

Gole mažoretke
prežagane na dvoje,
zajec v klobuku
in tisti s korenčkom.

Palica tepe
nesramnega klovna.
Na trapezu že videno.
Opica ploska
psihedelično.

23.

REKA

Misli sem si,
zdaj je čas,
ko moram iti
z jutrom v novi dan.
V to mrtvo reko,
ki odteka kdo ve kam.

In videl sem se na obali
in pred obalo star pomol,
pred pomolom smrt človeštva
in na pol privezan čoln.

Še dobro,
da ne znam veslati.

24.

ZRCALI PO SVOJE

Razbijem ogledalo
in skočim v preteklost.
Dolg skok,
skok večnosti.

Če narediš
iz teh črepinj mozaik
sem nekaj zamolčal.

25.

SHRANI KOT

steklenice za menjavo v diskontu,
lopato za opiranje na vrtu,
žicanje pred pošto,
nakup na bolšjem trgu,
nošenje uhana,
gomazenje po levici,
seks z lutko,
črno mašo,
brskanje po košu
in ponavljanje besed.

Shrani kot
odpiranje zamaška,
plavanje v konzervi,
nošenje kravate,
ploskanje z ušesi,
retuširanje sence
in hojo po obrazu.

Shrani kot
sočutje pred zlorabo,
obleka karitasa,
pograd poln stenic,
zidak v arestu,
bela jetra
in včerajšnji časopis.

26.

GRLO

Globoko, široko, pojoče grlo.
Mu!
Čredi
s črednim nagonom.
Skoraj haiku.
V vrsti pred vrsto.
V krsti pred krsto.
Na kavlju,
v izložbi,
brez čika v žepu,
brez ficka,
brez duše.
Z dolgimi prsti
in vrečko,
za liter,
na klopi v parku.
Globoko, široko, pojoče grlo.

27.

OGLEDALO

Živel sem v letu črne mačke
in bilo mi je dobro.
Potem je padla noč
in devet repov se je zdelo
kot devet križev na plečih.

Osem je blagoslovil hudič,
deveti me je silil živeti.

V ogledalu obraz starca,
ki krmi golobe.
Na jesen porumenelo listje nad njim
in park skozi alejo spominov,
ki se koplje v svetlobi
popoldanskega sonca.

Čas bo upihnil svečo
in prah bo obrisan.

Osem je blagoslovil hudič,
deveta ni zmogla živeti.

28.

ZRCALNA SLIKA

Takšen kot ti
z moko v sebi
kruh mesi.

Iz testa besed,
slastne hlebce
in žveči pesmi -
pekoči tobak,
da bo jesen
rumeno cvetela.

V krušni peči
ožgana skorja,
pekov sin zeha.

Oblaki so bele ovčice,
ovčice plahe ptice,
ptice zale device…

Podobe nekoga,
podobe podob,
zavita v dim.

29.

KAR OSTAJA

Tisto mi ostaja,
kar se ne ponavlja
in govori:
Ljubi svojega bližnjega.
Ljubi svojega daljnega.
Predvsem pa ljubi samega sebe,
da boš lahko ljubil svetlobo,
ki nas obdaja,
da boš lahko slišal
bitje srca v sami "biti"
Da boš to,
kar nam je dano biti.
Človek.
A tisto,
kar mi resnično ostaja
in se zmeraj ponavlja so
lačne oči črnih bratov,
nasedli kiti
na sipinah sanj
in obzorja,
ki ne poznajo
novega jutra
v obupnem klicu morja:
Nazaj!
Tisto kar mi ostaja
skozi cvetje,
je ikebana pomladi
in nekdo,
ki še sliši
vzvalovane trenutke,
med plimo in oseko
čarobnih besed,
ki šumijo v školjkah,
da se sliši na ljubezen.

30.

ZGODBA MOJEGA DREVESA

Tiste veje so vedele,
kako božati lica in zalučati sence
v skrite kotičke.
Tista pomlad je znala ljubiti,
kakor vse druge
in oproščati brez velikih besed,
brez zlobnega nasmeha
in zloveščih pogledov.
Tista nežnost, zavita modri žamet,
kot darilu času, ki gre naprej.
Tistega debla niso stesali spomini
v osmojen drevak,
niti v vesla na črni galeji.
V tistih krošnjah ne veje korak
igrivega škorca s topotom uvele jeseni.
Tisto listje ni padlo zaman,
ko gnijejo korenine
in reže s skalpelom v dlan
krepostna gospa z imenom
vse mine.

31.

GRDI STAVKI

Obvisel sem
med slabo besedo
in dobrimi nameni,
med širino obzorja
in tesnobo srca.
Izvisel, obvisel.

Kot misel brezmadežna
v očeh pohotnih,
kot meč pravični
v rokah ošabnih,
kot molitev
na ustnicah krotkih,

Obvisel na prsih
žejen poljubov,
ker prihaja ljubezen
za grdimi stavki
z jokom otroškim.

32.

S PRIPISOM

Tam še spim
v lebdenju dneva
ves skesan poljub strasti,
ki sameva do večera
potem pa vešče v dlan lovi.

Tam ležim
v mehki travi
pokošeni za nazaj –
roka kosca ne ustavi,
v luno seka svoj vprašaj:

Mar je vredno?
Se izplača?
Tu pa tam,
nemara čez,
ko objem
nemir prinaša
bližati daljave zvezd?

Mar ni isto,
če negibno
zreš v vase
in strmiš
v luči,
ki jih ugaša
moč pozabe,
vetra piš.

Tam bedim vse do izbrisa.
Dober dan in lahko noč.
Vmes pa dolga prazna pisma,
s pripisom: kot nekoč…

34.

ČAROVNICA

Tam čaka prislonjena na monolit,
ter pripoveduje zgodbe iz sveta senc.
Vsakomur razkaže kadeče se kotle,
metlo - darilo hudiča
in kletko polno urokov.

V deželi ugank brije severni veter,
grom trga besede,
in nekaj divjega lomasti v črnih očeh.
V toku časa, pod zvezdnim svodom
zakoračim v ognjen obroč
in zavpijem :
Kdo je tu gospodar?
Ne igraj se z bičem!

35.

DRUGAČNOST

Pokliči me v drugačnost
kjer ni sesedanja
in tektonskih premikov
na strateški točki
moje glave.

Ne obsedenosti
in joka izžvižganih,
ko slečem kožo,
ker je postala
pretesna za sanje,
niti vrvi
spletene v spanec.

Le režanje
in oči samopašne
brez vek,
v piki na stropu
zabrisani.

36.

IGRAČKA

Mostovi gorijo,
poker srca,
razgalim,
pikovo damo.
Kaže črne prsi.
Je karta,
je kača,
je vrana,
ki kljuva
iz oči poželenje.

Ne bedra,
ne lice,
ne ženska.

Nekaj vmes,
med ne in še.

Igračka
za ljubimce
v samici.

37.

JUTRO

Močneje, da bo bolelo.
Z žlico po prstih,
s smehom po glavi.
Navaden dan.
Enoličen.
Gostilne odpirajo vrata,
iz pekarne diši kruh.

To noč sem ukradel mladcem.
Na postaji, kadim.
Kava in konjak
in trezna misel,
da sem resnično pijan.

38.

SRCE

Ukradeno srce
je ležalo na tleh
kot prazna listnica,
izropano čustev
in ljudje
so hodili po njem
kot hodijo bogovi
po ljudeh.

Četudi izropano
ni bilo prazno,
ker se je
v njem počasi
nabiral prah.

Prah neznanca
zaklenjenega vase.

39.

NIANSE

Velike besede se zapišejo z malimi črkami.
Med šumnike in sičnike
z zvijačo jezika.

Veliki zvonovi bijejo v malih cerkvah,
da preslišijo mašo
in molitev faranov.

Veliki ljudje odhajajo s pompom
zlatoustih fanfar
in zagrobnim molkom.

40.

ZVERIŽENO

Za hip si
drobec misli
objokane.

Hlinjena
patetična
poetika
ki šteje korake
pijanega valčka.

Na trampolinu skakajoč.
Zveriženo, zveriženo…

Z glavo odgriznjeno,
ženin nas torti poročni.

Za hip črni svat.
Zamišljeno, odmišljeno.

In v hipu bedak.

41.

PLESEN

Za kamen več
nagrobni.
V resnici si sam.
Vklesano ime,
stara trta.
Leta se množijo
kot psice
na krilih ptic.
Plesen,
plesen,
plesen,
mrcvari vse stihe.
Iščeš srečo,
dremava medvedka?
O tebi bi pisal,
ker se več ne poznam.
O tebi
in kako sva se nekoč
strastno ljubila,
v mestu - nikjer -
kakor kdorkoli
z dotiki za
enkratno uporabo.

42.

SPOMINI NA M

Bilo je nekoč…
Sto svečk - ugasnjenih
sto številk - spremenjenih.

Nesrečno srečen,
žalostno vesel
in divji v srcu.

Bilo je nekoč…
Tisoč laži – oproščeno,
tisoč besed - pozabljeno.

Glasno molčeč
neprevidno previden,
kakor otrok v pesku.

Bilo je nekoč…
Ustaviti svet
ustaviti čas
neoproščeno!

43.

VABILO

Jej iz rok pohote.
Sem angel grdih besed.
Mojster ki uči Margerito.
Napičen mačkon v februarski noči.

Pij iz vodnjaka naslade.
Sem vitez okrogle postelje,
japonska kroglica v nasmehu gejše,
lajdra, ki ne napiše spominov.

Pleši na parterju strasti.
Sem struna, ki poči kot bič,
če še kdaj srečam gospo,
ki ni zmogla ljubiti.

44.


KOMU?

Tebi, ki ne bereš pesmi.
Njemu ki bere,
pa ne razume.
Njej ki razume,
pa ni kaj razumeti.

Tistim,
ki spijo na snegu.
Onim,
ki so pozabili lastno ime.
Njim,
ki čakajo na preroka.
Zelenim,
če živijo na Marsu.
Lačnim,
da bodo žejni,
žejnim,
da bodo lačni.

Vsem,
tudi meni,
zataknem za uho
velik vprašaj.

Le piko
mi dajte nazaj!

45.


BLAZNE BESEDE

Vame leze jedka snov.
Sluzasta rima pričakovanja.
Odklenjena, zaklenjena,
za lase privlečena
resnica o oblaku,
s trobento na pol droga,
vrli angel poezija,
in siplje črni dež
v razburkano dobrikanje
zveste psice pesmi,
da vene cvet
rože neimenovane.
Na polju vseh polj,
odstreljeni udi ljubezni.
V jarkih strasti
jedka snov smrtnih
leze kot blazne besede.