KT

KT

nedelja, 24. julij 2016

NIKA NEGA




NIKA NEGA

Več nega dobre muzike
v iz larmaš kište,
nega dobre palinke
či ne poznaš Pište.

Dikline so našminkane,
se nosijo kak dame,
bi rade spekle rejtaše
pa ne vejo same.
Več nega starih lugašov,
sence pod oreji,
štrka ka bi pazo rour
tan gori na streji.

Ti pa se na koula sej
do đablane na brejgi,
po starih  cajtih zadišij
zakopano v snejgi.


Več nega mamce v ogradi,
ka bi v roubec dala
zapečeni domači krüj
te pa krave gn
ala.

Več nika nega lübica
na gvanti nemam rouže
zdaj sence sotiš plejšejo
liden pa neje boukše.

SOBOČANEC

Kama idejo ta lejta
pijta sovo čuk,
ka več nemren brez posfejta
najti svoj kaput.
Kama idejo tej dnejvi,
se sunce čemeri,
mejsec pa  vužiga  zvejzde,
šče najina gori.
Kama ideš,
ge si bijla,
pa spitavlen ges,
v čijo meglo
si se skrijla
pa te nede gnes?
Ne boš, ne boš , mala moja
gučala ka nesmiš,
do iže vozi sobočanec
tij pa izda kesniš.
Koga boužajo tej breze
pod kerimi sva skrila
tisto  ka se žmetno skrije
nej ka bi zgibila?
Koga čakaš,
što de prišo
ta na  tisto kloup,
kak de prišo
de odišo
pa šou svojo pout.
Neboš neboš mala moja
pravila  ka kesniš
do parka vozi sobočanec
ge pa znan ka nesmiš.



ponedeljek, 4. april 2016

Soča...Pokapne pesmi...čakajo...

ponedeljek, 7. december 2015

Ura teče, čas beži , kdo sem jaz in kdo si ti?




ZAMUJAM

Besede so moje obleke
mehke in vpojne
z razpetimi gumbi
in madeži studa
na zlikanem stavku

zamujam
vso tisto romantiko
ki jo vozi
majhna črna lokomotiva
po tračnicah
mladostne vznesenosti
in star pokončen
usnjen kovček
poln domišljije
zamujam

iz aleje smehljajev
v preveliki kapi
in pletenih rokavicah
zamujam
zavedno zamujeno.






torek, 3. marec 2015

Biblično



BIBLIČNO
Onan je oral ledino,
Noe kleše svojo barko,
mladost je starka ne sedmini,
jaz pa hodim sam po parku.
Sam po parku se sprehajam,
kakor pesem, kdaj že bodi.
Sonce pa me ne dohaja,
všečno rimam v prispodobi.
Pisal bi za dva v samem,
brez te metrične plitvine.
V prostem verzu, če ne škodi,
v naše karmične globine.

O tem  kako je vse preprosto,
kadar pade list z drevesa
in zaide senca dvoma
angelom tja med peresa.

Pisal bi kako je dobro,
kadar žarek sveti v sebi,
kakor črna luknja v času
presvetljena v svoji temi.

 Pisal bi pišoč pisanje
o besedah v besedi
in o tem kako v krsti
gene krstimo z imeni.

Sam v sebi se  sprehajam.
kot da hodil bi po poti,
kod gredo še sence Hada
svojim stvarnikom nasproti.

04.03.2015           

Za lažje razumevanje:)



sreda, 25. februar 2015

Dve






DNEVNIK

Našel sem
kar je bilo skrito
pod tvojim zglavjem
ne da bi vedela
in  se videl drugačnega
v luči besed
ki jih pišeš v dnevnik.

Večni otrok,
ki so mu palčki
pod palcem
ukradli igrače.
Jagnje, ki se pretvarja,
da je volk.
Nežnost, ki lahko rani
le s poljubi.
Obraz,  ki zmore
tudi glasno ihteti.


Našel sem,
čisto slučajno,
pod krinko sebičneža
svoje strahove in želje,
napake in kreposti,
lepoto bivanja
ter se spomnil zibelke
v luči resnic,
ki jih pišeš v dnevnik.







LICE

Mrko lice
sreča naj obsije
in če žalost
spotoma zaide
v oči sanjave,
naj srce pošilja
jim signale,
kot svetilnik
poln kresnic
ob pozni uri,
ki ljubimcem
kaže pot
do duri,
kjer počiva
dobra volja
pravljice
in zlata
 polja

V kraju
 kjer ni
 vse mogoče
pa naj lice
bridko joče.