KT

KT

torek, 14. februar 2017

ZDAJ VEM

ZDAJ VEM

katera ima najtežjo culo,
katera najdaljše krilo,
katera najtrši pogled.
Zdaj vem.
Tista z otroki,
ki gledajo tako
 kakor mati, postrani.
Tista škilasta, črna,
za katero lajajo psi,
se zaklepajo vrata
in kolne gospodinja.

Zdaj vem.

Za tisto, ki pravi:
bog vam daj zdravja gospa,
bog vam daj sreče gospod.

Pa misli:
da bi se vam jezik zadrgnil,
da bi vam luč ugasnila.

Pa zlaže:
gospod vi boste srečo imeli,
gospa vi boste dolgo živeli.
Zdaj vem.

Tista z največjo culo.
Tista bosa,
z dojenčkom na prsih,
ki kadi kakor Turek
in meče karte
ter pravi:

bog vam plačaj gospa,
ker so ga videli že na nebu,
kako s kozjo taca pleše med oblaki,
bog vam plačaj gospod,
ker je ležal v pšenici
in smo lačni kruha bolj kot besed.

In zlaže:
gospod, saj mi ne boste verjeli,
gospa, saj mi ne boste hoteli.
In gre
nekam drugam,
tista bosa ciganka,
ki jo videvaš
samo še v sanjah,
kjer nihče ne sprašuje,
kako izgubiti nekaj časa
kako izgubiti nekaj dneva,
nekje v visoki travi
med resnicami in lažmi,
kjer se levijo mlade kače
in pojejo mrtve ptice.
Zdaj vem.

Tista pri ugašnjeni luči,
v nekoč... 

Daljša inačica  pesmi iz prekmurščine v slo....

14.02.2017

nedelja, 12. februar 2017

OKNO



OKNO

Nič se ne dogaja,
moja rima spi,
v belih krizantemah,
z zaprtimi očmi.
Mesto je le mesto,
in klop je samo klop,
in prekratke ceste
predolge za  v nekoč.
Kje je tisto okno,
ki zrcali  čas,
ko s pogledom
rišem skoraj
znan obraz.

nedelja, 24. julij 2016

NIKA NEGA




NIKA NEGA

Več nega dobre muzike
v iz larmaš kište,
nega dobre palinke
či ne poznaš Pište.

Dikline so našminkane,
se nosijo kak dame,
bi rade spekle rejtaše
pa ne vejo same.
Več nega starih lugašov,
sence pod oreji,
štrka ka bi pazo rour
tan gori na streji.

Ti pa se na koula sej
do đablane na brejgi,
po starih  cajtih zadišij
zakopano v snejgi.


Več nega mamce v ogradi,
ka bi v roubec dala
zapečeni domači krüj
te pa krave gn
ala.

Več nika nega lübica
na gvanti nemam rouže
zdaj sence sotiš plejšejo
liden pa neje boukše.

SOBOČANEC

Kama idejo ta lejta
pijta sovo čuk,
ka več nemren brez posfejta
najti svoj kaput.
Kama idejo tej dnejvi,
se sunce čemeri,
mejsec pa  vužiga  zvejzde,
šče najina gori.
Kama ideš,
ge si bijla,
pa spitavlen ges,
v čijo meglo
si se skrijla
pa te nede gnes?
Ne boš, ne boš , mala moja
gučala ka nesmiš,
do iže vozi sobočanec
tij pa izda kesniš.
Koga boužajo tej breze
pod kerimi sva skrila
tisto  ka se žmetno skrije
nej ka bi zgibila?
Koga čakaš,
što de prišo
ta na  tisto kloup,
kak de prišo
de odišo
pa šou svojo pout.
Neboš neboš mala moja
pravila  ka kesniš
do parka vozi sobočanec
ge pa znan ka nesmiš.



ponedeljek, 4. april 2016

Soča...Pokapne pesmi...čakajo...

ponedeljek, 7. december 2015

Ura teče, čas beži , kdo sem jaz in kdo si ti?




ZAMUJAM

Besede so moje obleke
mehke in vpojne
z razpetimi gumbi
in madeži studa
na zlikanem stavku

zamujam
vso tisto romantiko
ki jo vozi
majhna črna lokomotiva
po tračnicah
mladostne vznesenosti
in star pokončen
usnjen kovček
poln domišljije
zamujam

iz aleje smehljajev
v preveliki kapi
in pletenih rokavicah
zamujam
zavedno zamujeno.






torek, 3. marec 2015

Biblično



BIBLIČNO
Onan je oral ledino,
Noe kleše svojo barko,
mladost je starka ne sedmini,
jaz pa hodim sam po parku.
Sam po parku se sprehajam,
kakor pesem, kdaj že bodi.
Sonce pa me ne dohaja,
všečno rimam v prispodobi.
Pisal bi za dva v samem,
brez te metrične plitvine.
V prostem verzu, če ne škodi,
v naše karmične globine.

O tem  kako je vse preprosto,
kadar pade list z drevesa
in zaide senca dvoma
angelom tja med peresa.

Pisal bi kako je dobro,
kadar žarek sveti v sebi,
kakor črna luknja v času
presvetljena v svoji temi.

 Pisal bi pišoč pisanje
o besedah v besedi
in o tem kako v krsti
gene krstimo z imeni.

Sam v sebi se  sprehajam.
kot da hodil bi po poti,
kod gredo še sence Hada
svojim stvarnikom nasproti.

04.03.2015           

Za lažje razumevanje:)